Tekoče študijsko leto – Stran 3 – UTŽO IVANČNA GORICA

Kefir – življenjski eliksir

Takšen je bil naslov predavanja, ki smo mu, bilo nas je 34, prisluhnili v sredo, 11. marca dopoldne v občinski sejni sobi. O kefirju nam je več povedal mag. biotehnologije Matjaž Boštar, strokovnjak za živilsko industrijo z mednarodnimi izkušnjami. Deluje na področju mlekarstva in je velik specialist za kefir, kot nam ga je predstavila predsednica Metka Krajnc.

Kaj smo torej slišali?

Kefir spada med mlečne izdelke in je zelo zdrav za uživanje, kar kažejo tudi raziskave. Izhaja iz čerkeškega območja in pri nas še nima prav dolge zgodovine, čeprav njegove najstarejše sledi izhajajo štiri tisoč let nazaj iz Kitajske (mumificirani ostanki suhih kefirjevih zrn). Poznal ga je antični svet, Severni Kavkaz, znan po svojih stoletnikih, pa si je prisvojil kefir kot darilo bogov in tem »zrnom življenja« ni dovolil iz svojega okolja. Zrnca kefirja naj bi nastala v mehovih iz živalskih kož, v katerih je mleko fermentiralo v kefir. Pot kefirja kaže tudi pot naših prednikov, ki so izza Kavkaza prišli zaradi uživanja mleka, ker sicer ne bi preživeli. V Rusijo se je po legendi razširil kot odkupnina za s strani kavkaškega princa ugrabljeno raziskovalko Irino, ki naj bi ugotovila, od kod dolgoživost kavkaških prebivalcev. To se je zgodilo leta 1907, kefir so nato najprej uporabljali v ruskih zdraviliščih za zdravljenje tuberkuloze in črevesnih bolezni. S komercialno proizvodnjo so začeli v 30 letih 20. stoletja, danes pa je tam eden najbolj razširjenih mlečnih izdelkov. V Evropo je prišel v 80 letih 20. stoletja, ko se je začela njegova domača in komercialna proizvodnja. Bolj so se s kefirjem pri nas začeli ukvarjati po letu 2000, ko pride tudi v trgovine.

Kefir vsebuje beljakovine, ki so podobne človeškim, veliko mineralov in vitaminov. Njegovo redno uživanje dokazano podaljšuje življenje, dviguje imunsko odpornost in povečuje mišično maso. Je živ naraven probiotik, vsebuje več kot 100 različnih mikroorganizmov, ki razgradijo laktozo v mlečno kislino, čisti tanko črevesje toksičnih stvari; je rahlo penast in osvežujoč ter lažje prebavljiv kot mleko. Zrna rastejo in se razmnožujejo, njihove lastnosti so dobro raziskane, vendar vse še niso odkrite. Ne da se ga narediti iz nič v laboratoriju, potrebna so zrna, zato si ga poskušajo različne religije prisvojiti kot »božjo stvaritev«. »Umetne« DVS kulture omogočajo industrijsko proizvodnjo kefirja (pa tudi jogurta), ki pa je to samo po imenu.

Zdravilnih lastnosti kefirja je cel kup, najmočnejši učinek pa mu dajejo kafiran, probiotične bakterije in mikroorganizmi. Njegovo redno uživanje (2 -3 dcl dnevno) deluje v črevesju čistilno. Ker ga lahko delamo doma, nima močne reklame na trgu. Kefir delamo iz mleka s 3,5 % maščobe pri sobni temperaturi. Mleko mora biti sveže, najboljše je domače, segreto, lahko je pasterizirano in homogenizirano, ne pa tudi sterilizirano (alpsko ni primerno), ker to zrnca kefirja uniči. Lahko jih pa zamrznemo. Če je mleko slabo ali je zrnc in časa za zorenje premalo ali pri slabi higieni kefir tudi na uspe.

Naš predavatelj mag. Boštar je kefir razvil v Mlekarni Krepko v Logatcu, kjer ga delajo še danes (»Krepki suhec«). Botroval je tudi mlekarni v Angliji, kjer jo je ustanovila njegova znanka, ker ji je kefir ozdravil težko črevesno cronovo bolezen. Sedaj sodeluje pri prenovi mlekarn. Lepe spomine ima na stiško mlekarno, danes je ni več, kjer so delali najboljši sir trapist. Sodeluje pri razvojnih projektih mlečnih izdelkov v različnih delih sveta in z različnimi univerzami pri raziskovanju lastnosti kefirnih zrn. Do leta 2010 se je znanje o kefirju širilo predvsem po ustnem izročilu in v nekaj knjigah, prisoten je bil predvsem v Rusiji. Danes je na spletu o kefirju veliko dosegljivega znanja, postal je tudi popularen na trgu in so vsi jogurti že kar kefirji, kar seveda ni res. Problem je, ker za kefir pri nas ni standarda, za razliko od Rusije, zato se dogajajo zlorabe, ko jogurt poimenujejo kefir. Tovarn, kjer delajo pravi kefir iz zrn, je v Evropi malo, v glavnem gre za instantni izdelek. Pri nas je »Krepki suhec« postal blagovna znamka za vse kefirje.

Kako sami naredimo kefir, smo videli v kratkem filmu. Sledila je njegova degustacija, kjer smo poskusili izdelek našega predavatelja, nekaj srečnikov pa je dobilo tudi kefirjeva zrna za domačo uporabo. Zanimivo predavanje nam je prineslo novo znanje, ki ga bomo lahko uporabili sami v vsakodnevni praksi.

Morda si bomo s pitjem kefirja celo podaljšali življenje, čeprav ne živimo za Kavkazom …

Ivančna Gorica, 11. 3. 2026

Joža Železnikar

Fotografije Jože Gregorič

V objemu Bele krajine

Kar 49 članov našega društva se je v sredo, 25. februarja, odpravilo v zjutraj hladnem, a kasneje obetajočem sončnem dnevu v objem Bele krajine. Pred nami je bila druga letošnja ekskurzija, ki jo je odlično organizirala Lidija Medved.

Z avtobusom smo se najprej ustavili v Metliki, kjer se nam je pridružila neutrudna vodnica Sonja, ta nas je popeljala najprej v Rosalnice. Na poti tja pa nas je že seznanila z nekaj značilnostmi čudovite pokrajine. Tam je topleje kot drugod, podnebje je sicer celinsko, a je občuten vpliv morja in Gorskega kotarja. V tem času smo ob poti ves čas videvali vinogradnike, ki so obrezovali trto.

Ustavili smo se v šoli Brihtna glava, stavbo je kupil Andrej Bajuk, vsebino pa dodal Toni Gašperič. Sprejela nas je »diplomirana kuharica«, ki nas je peljala v učilnico 2. razreda. Posedli smo na nizke stolčke in »napeto« čakali tovarišico učiteljico. Vrnili smo se namreč v leto 1950. Ko je vstopila učiteljica s palico v roki, smo vstali in pozdravili. V uri z njo smo na hitro spoznali še precej značilnosti pokrajine na zelo smešen način. Sodelovali smo »učenci«, ki smo morali na tablo risati značilnosti Bele krajine: brezo, pogačo, vino, ugotavljali smo, iz kakšnega materiala je noša. Slišali smo tudi, da so ribe v mejni reki Kolpi hrvaške in slovenske, razlika je v tem, da so naše večje. Izvedeli smo, kako delajo pisanice, narisati je bilo potrebno odojka in oponašati njegovo oglašanje, videli smo bugarijo (vrsto tamburice) in gudalo (lončeni bas), ki ga je Zdravko lahko tudi preizkusil. Zapeli smo pesem Lepa Anka, in sicer tako »lepo«, da nam je ravnatelj dovolil sodelovati na proslavi za 29. november. Ura je bila zelo zanimiva in ves čas smo se zelo zabavali, kajti če ni bilo tako, kot je učiteljica želela, je hitro sledila kazen. Eden od »učencev« je moral klečati na koruzi, drugi se je moral za ušesa privleči k tabli. Vse pa ni bilo šala – na koncu smo dobili spričevala in vsi nismo izdelali, nasprotno, nekatere bo učiteljica »morala gledati« tudi prihodnje leto.

Po koncu »pouka« in malici smo se odpravili na ogled romarskega središča Tri fare. Gre za tri gotske cerkve znotraj pokopališkega obzidja, ki je verjetno še ostanek protiturškega tabora. Pogled na vse tri cerkve je bil prav monumentalen. Sprejel nas je prijazni cerkveni ključar Martin Matjašič in nas najprej popeljal v najstarejšo, ki jo je zgradil nemški viteški red v 12. stoletju, pred nekaj leti so jo obnovili, ni pa jim uspelo ohraniti poslikave; posvečena je Materi božji, na koru so tudi orgle. Srednja cerkev Glej človek je bila zgrajena v 15. ali 16. stoletju, poslikal jo je Jurij Tavčar s prizori iz življenja svetnikov. Najstarejša cerkev je ohranila še romansko ladjo. Romarji se tu zberejo na dan zavetnika Jerneja meseca avgusta.

In prišel je čas za kosilo v Gostilni Veselič v Podzemlju. Že zunaj nas je pričakala zgovorna in prijazna gostilničarka z belokranjsko pogačo, ki je povedala, da so bili cel dopoldan brez elektrike. A »strah« je bil odveč – kosilo s kozarcem pijače je bilo odlično. Še prej pa smo posvetili pozornost mesecu kulture. Prisluhnili smo recitalu, posvečenemu stoletnici smrti dveh velikih ustvarjalcev Zofki Kveder in Srečku Kosovelu, ki smo ga pripravili člani društva.

Po kosilu smo se odpeljali do Krupe in se sprehodili do čudovitega izvira reke. Skala nad izvirom je visoka 30 m, izvir pa je 60 m globoko, po vodnatosti je to največji vodni vir, a žal neuporaben. Skalnata stena je bila v sončnem dnevu veličastna in Krupa smaragdne barve; skorajda prelepo, da bi bilo res. In ni, semiška tovarna Iskra je v 60. letih prejšnjega st. začela izdelovati kondenzatorje, ki vsebujejo strupeno snov PCB, odlagali so jih v vrtače v okolici. Onesnaženo je vse, najhuje pa je ob nalivih. Ob Krupi je čist samo zrak, vprašanje pa je, kdaj se bo toksična snov razgradila – če se sploh bo kdaj. Po sprehodu po poti ob reki smo se odpravili v Črnomelj.

Vodnica Sonja je ves čas poti nizala značilnosti ljudi in pokrajine. Zanimiva je bila tudi pripoved o Kočevarjih, ki so jih tu naselili že pred 500 leti, in njihova usoda ob prelomnih letih: npr. 1933, 1939, 1945.

V sončnem Črnomlju smo se ustavili v zakladnici gradu, kjer smo spoznali še nekaj značilnosti. Skozi Črnomelj teče Dobličica, v kateri živi črna človeška ribica. Vodnica nam je predstavila pomembne zgradbe in ulice: Kulturni dom, Posojilnico, cerkev sv. Petra, Jožefovo šolo, v kateri je danes glasbena šola, rojstno hišo pesnika Mirana Jarca, leseni most, župnišče, Primožičevo hišo, hrib Griček … Pokazala nam je repliko meča iz 14., ki so ga našli v Lahinji; to je reka, ob kateri raste 43 vrst orhidej in domuje vodomec. Poudarila je, da so pri njih tri veroizpovedi (katoliška, grkokatoliška in pravoslavna). Po sprehodu po mestu smo se ustavili tudi v hiši Josipine Primožič, učiteljice in prosvetiteljice, ki je pomagala dekletom in ženam. Mesto je imelo v 14. st. obzidje, ki jih je malce kasneje obvarovalo pred Turki, ohranil se je del obzidja, kjer smo končali ogled Črnomlja na vzpetini nad mestom.

Pika na i nas je čakala v vinski kleti Društva vinogradnikov Črnomelj. Že ko smo se spuščali v klet, je prijetno dišalo po belokranjski pogači (ki smo jo ta dan poskusili kar trikrat) in vinu. Mlada vinogradnica Urška nam je predstavilo delo društva, vrste vin, ki jih pridelujejo, omenila je tudi težave, s katerimi se srečujejo (škržatek). Nato pa smo degustirali tudi 4 vrste vina in prav škoda, da ga niso prodajali. Glede na zadovoljstvo preizkuševalcev bi prodaja prav dobro tekla.

Ob pol šestih smo se veselo odpravili proti Ivančni Gorici, polni novega znanja, vedenja in izkušenj. Vsega novega in zanimivega, kar smo izvedeli, se seveda ne da zapisati (in zapomniti tudi ne), zato bo še potrebno iti v prelepe kraje, ki so, kot je dejala učiteljica v šoli Brihtna glava, pri nogi kokoši Slovenije, le tega ni vedela, ali pri desni ali pri levi. Za konec le še to, kar nam je ob odhodu iz Treh far dejal ključar Martin Matjašič: »Tu je zibelka dobrih ljudi.« In tudi zato se bomo prav gotovo še vračali.

Vesna Celarc
Fotografije: Vesna Celarc in Ksenija Sever

»Kulturna dediščina smo ljudje …«

O kulturni dediščini, vrednoti našega življenja, smo poslušali v sredo, 11. februarja dopoldne v občinski sejni sobi. Bilo nas je 34, o njej pa nam je govorila doc. ddr. Verena Vidrih Perko. Več o njej in njenih mnogih dejavnostih je na začetku povedala predsednica Metka Krajnc, nato pa smo prisluhnili predavateljici.

Ta nam je najprej povedala, da jo na Stično vežejo sentimentalni spomini, saj je tu pri izkopavanju gomil spoznala svojega moža, s katerim sta poročena že petdeset let. O kulturni dediščini nam je v svojem skoraj dve uri trajajočem predavanju odstirala nova obzorja, od katerih tu navajam le nekaj povzetkov, ki so name naredili največji vtis.

»Kulturna dediščina je vse, kar smo bili, smo, bomo, znamo in veljamo« je eden od njenih citatov. Njen lastnik ni Ministrstvo za kulturo, njen lastnik smo ljudje in je ni mogoče ohranjati z zakoni. Dediščina je tudi vprašanje politike, o njej odločajo župani, država, Evropska skupnost in s svojimi odločitvami lahko bistveno osiromašijo naše življenje, režejo korenine in s tem samozavest našim otrokom. Obe svetovni vojni sta povzročili strašno razdejanje in po končanju so se gradila mesta, tovarne, ceste in železnice, s čimer je dežela spremenila svoj značaj, saj so stara ostala le ozka mestna jedra. Kašče in kozolci so postali ruševine, hiše so postajale enake v mestu in vasi. S tem je izginjala naša identiteta, saj v dediščini prepoznavamo sledove, ostanke tega, kar so ustvarili ljudje pred nami. Izgubili smo preteklost in nenadoma smo postali sami sebi dovolj.

Zgodovina gleda nazaj v preteklost, dediščina pa je nekaj, kar imamo danes in jo ohranjamo za prihodnost, da bodo bodoči rodovi imeli nekaj za veselje, obžalovanje in razmislek o tem, kaj je človek. Pomembne so male osebne dediščine, ki jih hranimo doma za svojo družino kot dragocenost iz preteklosti. Dediščina nas razlikuje in povezuje, uči, navdihuje in opozarja. Primer takega učenja so bile katastrofalne poplave, ki so pokazale, kje ne bi smeli graditi, kar so naši predniki dobro vedeli.

V muzejih prepoznavajo ljudje dele svoje lastne zgodbe, zato se morajo ti odpirati in povezovati. Dediščina je kulturni, identitetni, izobraževalni, razvojni, kulturni in politični kapital. Po naravi stvari je konfliktna, saj ima vsak človek do nje svoje osebno stališče in jo doživlja čustveno, kar vključuje tudi konflikte. Dediščina je živa vez s preteklostjo, nit, ki nas vodi nazaj. To so spomini, pripovedke, tradicija, običaji. Enkrat uničeno je uničeno za vekomaj, nikoli več ni avtentično. Po UNESCO-u je dediščina suvereno jedro kolektivne identitete in je enako pomembna za obstoj človeštva kot hrana in voda. Dediščina so predvsem vrednote, materialne manj kot duhovne.

Temelj naše identitete je to, kako preteklost ohranjamo v predmetih, dokumentih, izkopaninah itd. To so pokrajina (simbola Triglav, Bled), kašče, cerkvice, jezik, vera, navade, preteklost. Vprašanje pa je, kako nanjo gledamo (primer ljubljanskega Emonca izpred 2000 let, ki je bil Rimljan, kar naj bi utemeljevalo Ljubljano kot antično mesto). Preteklost je simbolna sedanjost in v njej ugledamo sami sebi v sedanjem trenutku. Kdor upravlja s preteklostjo, nadzoruje sedanjost in usmerja prihodnost; z dediščino se lahko sijajno manipulira.

Predavateljica nas je popeljala v zgodovino in opredelila, od kje izhajamo Slovenci. Smo mešanica raznih ljudstev (Ilirov, Keltov, Venetov, Romanov, Germanov, Avarov-Slovanov) na našem ozemlju. Emona je bila izbrisana in se ni ohranila. Prve slovanske vasi iz 6. stoletja so bile pri nas izkopane v Prekmurju, največ grobov pa je bilo izkopanih v okolici Kranja. To so dokazi za nastanek slovenske kulture. Karel Veliki je združil vsa stara ljudstva in se leta 800 dal okronati pri papežu za rimsko-germanskega cesarja. Ustvarjena je bila Evropa. Cesarstvo traja do leta 1800, ko ga razpustijo pod Napoleonom. Karel Veliki je uvedel latinščino kot edini liturgični jezik in vse dežele je pokristijanil. Slovani se temu upirajo in po prošnji v cesarskem Konstatinopolu prikličejo Cirila in Metoda. Ta dva izumita glagolico, ki postane osnova cirilice (ta se danes piše do Mongolije). Prevedeta sveto pismo, napišeta zakone in širita jezik. Brižinski spomeniki so zapisani (verjetno pred letom 1000 ) v staro-slovenščini (ne v staro-slovanščini) v koroškem dialektu, ki so ga ljudje govorili, sicer ne bi bil zapisan. To dejstvo lahko obravnavamo kot začetek Slovencev (ne Slovanov) v 9. stoletju, česar se, zaradi svoje slabe samopodobe, premalo (ali sploh ne) zavedamo (za razliko od Hrvatov ali Srbov).

Naše glavno mesto bi moralo biti Celje, nekoč Celea, ime, ime se je ohranilo do danes (enako kot Petovia-Ptuj). V 15. stoletju je bila Barbara Celjska (naša »srednjeveška Melanija«) nevesta rimsko-nemškega cesarja Sigismunda in cesarica Madžarske in Češke. S Sigismundom so povezani celjski grofi, naše prvo plemstvo, ki so bili močnejši kot Habsburžani in bi jih morali temu primerno slaviti. Zadnjega Celjana so pobili Madžari leta 1454 in njihovo mesto so prevzeli Habsburžani. To je bila najpomembnejša plemiška družina na slovenskih tleh. Zgodovina gre naprej do avstro-ogrske, ravnovesje se poruši leta l. 1919 z vojno, ki povzroči izgubo tretjine slovenskega prebivalstva. Leta 1940 je Slovenija razkosana, leta 1945 vključena v Jugoslavijo, leta 1991 pa se zgodi čudež z osamosvojitvijo.

Naša gorenjska narodna noša in slovenska trobojnica sta nastali leta 1848, s čimer se je slavilo slovenski ponos in identiteto. Cesar Franc Jožef je ustanovil komisijo za čuvanje habsburške dediščine (stavbe, gradove, cerkve) in leta 1888 je bil zgrajen Narodni muzej v Ljubljani. Oče našega spomeniškega varstva je bil Franc Stele, ki ni uspel s samostojnim zakonom o varovanju dediščine, podtaknil ga je v zakon o gozdovih. Leta 1945 je bil sprejet Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov. Ta ne varuje gradov, kmetov (nacionalizacija velikih kmetij), cerkva, ker so »razredni sovražniki« in je veliko uničenih. Z eksodusom izgine velik del prebivalstva, ki je bil večinoma veren. Nastale pa so nove vrednote (solidarnost, pomoč drugim, graditi nekaj skupnega), nastali so novi muzeji (Kranj), prvenstvo pa dobi dediščina NOB in določanje slovanstva, ne slovenstva. Status kmeta je razvrednoten, prvenstveno velja industrializacija. Vrednote so se spremenile.

Bistvo slovenske identitete je zakoreninjeno daleč nazaj v 9. stoletju, med njena utemeljitelja pa lahko štejemo tudi Cirila in Metoda, česar se premalo zavedamo. Dediščina je vedno politična, od naše zavesti pa je odvisno, kako jo varujemo, čuvamo in vplivamo na njeno ohranjanje. Pustili smo propasti Ravne, Jesenice, Muro, smodišnico Kamnik, kar je posledica skupne države Jugoslavije, kjer je bila identiteta dovoljena le velikim. Kaj so še naše korenine, je to slovenstvo? Kaj so naše vrednote? Dediščine ne more ščititi le stroka, vpliv morajo imeti tudi ljudje. Vrednote so dediščina, ne le materialne, temveč tudi duhovne, to, kar občutimo (Beneška listina). Ljudi brez identitete danes potrebuje kapital.

S svojim vrhunskim dinamičnim podajanjem nas je ddr. Perkova držala v napetosti skoraj dve uri. Anekdote, s katerimi je ilustrirala predavanje, bi si zaslužile poseben zapis, nas pa so od srca nasmejale. Razširila nam je pogled na dediščino, ki smo jo doslej verjetno obravnavali drugače. Izrazila je veliko pohvalo naši monografiji o kaščah, to smo ji podarili, in spravila v zagato našega »dvornega« fotografa Jožeta, ker mu s svojim stalnim gibanjem ni omogočila narediti kvalitetne fotografije. Preživeli smo nepozabno dopoldne …

Fotografije Jože Gregorič

Ivančna Gorica, 13. 2. 2026

Joža Železnikar

Intervju z nekdanjo predsednico UTŽO Jožico Lampret

Znanje je kapital

Jožica Lampret, dolgoletna profesorica kemije, z UTŽO sodeluje že od leta 2011. Po upokojitvi se je aktivno vključila v delovanje univerze. Leta 2013 je bila izvoljena za predsednico, leta 2016 pa je ustanovila UTŽO kot samostojno društvo. Za delo na kulturnem področju in področju izobraževanja starejših je prejela občinsko priznanje »Plaketo Josipa Jurčiča«. O sebi in svojem delovanju je povedala naslednje.

Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?

Rojena sem bila v Višnji Gori. V družini smo sobivale tri generacije, stara mama, moja starša, atova teta in tri šolarke. Tu sem obiskovala 4 razrede osnovne šole, nato pa sem se, 11-letna šolarka, vsak dan z vlakom ali kolesom vozila v 10 km oddaljeno Stično, kjer je takrat bila popolna osemletka. Po osemletki sem se vpisala na stiško gimnazijo. Po maturi l. 1966 sem nadaljevala šolanje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, oddelek kemija in kemijska tehnologija in tam diplomirala leta l. 1972. Za nekaj časa sem se zaposlila v Dekliškem vzgajališču v Višnji Gori. Na stiški gimnaziji, ki je bila ustanovljena l. 1950 in je delovala v prostorih stiškega samostana, sem l. 1975, na povabilo takratne ravnateljice Cilke Žagar, sprejela službo kot profesorica kemije. Šoli sem ostala zvesta vse do upokojitve l. 2010. Leta 1982 smo se preselili v novozgrajeni šolski center, v svetle, tople in za tiste čase moderno opremljene učilnice. Dobili smo tudi pravi kemijski laboratorij. Uresničile so se mi dolgoletne sanje. Dijaki so bili navdušeni ob pravem kemijskem eksperimentiranju, jaz pa tudi nad njihovo zagnanostjo. Poleg kemije v gimnazijskem in pozneje v družboslovnem programu sem, zaradi kadrovske stiske, poučevala še kar nekaj drugih predmetov: tehniko in fiziko v starem gimnazijskem programu, matematiko in gradiva v usmerjenem kovinarskem programu, naravoslovje v strojniškem programu ter poznavanje blaga v trgovskem programu in programu ekonomski tehnik. Moje mentorsko delo v kemijskem krožku je mnoge dijake pritegnilo k sodelovanju. Udeleževali so se državnih tekmovanj. Od l. 1994 do 2010 so na državnih tekmovanjih osvojili 21 zlatih, srebrnih ali bronastih Preglovih plaket. Mnogi od njih so pozneje študirali kemijo in postali ugledni naravoslovci. Za vse moje strokovno delo v šoli in izven nje sem l. 1993 prejela strokovni naziv pedagoška svetnica, ki ga je takrat podeljevalo Ministrstvo za šolstvo in šport republike Slovenije. Upokojila sem se leta 2010.

Leta 1970 sem se poročila. Z možem Milanom, ki je žal pokojni že 36 let, imava štiri otroke. Vse nas je zaznamovala senca težke izgube moža in očeta, ki se je sčasoma v nas vseh prelivala v zrelost in sprejemanje. Dogradili smo naš dom. Otroci so odrasli, doštudirali, imajo svoje družine. Podarili so mi štiri vnuke in tri vnukinje. Ti me osrečujejo in v moje življenje prinašajo veselje.

Kdaj in kako ste se vključili v UTŽO in prevzeli vodenje? Leta 2010 sem se upokojila. Za obstoj UTŽO sem izvedela naključno. Všeč mi je bil koncept in delovanje, zato sem se vpisala že l. 2011. Takratna predsednica Tatjana Lampret me je še tisto leto vključila v uredniški odbor glasila Utrinki. Naslednje leto (2012) sem postala tudi članica upravnega odbora in urednica tega glasila. Po odstopu predsednice leta 2013 sem bila izvoljena za predsednico UTŽO.
Kakšna je bila pot do ustanovitve društva?

Do l. 2015 je UTŽO delovala znotraj Zveze kulturnih društev – ZKD Občine Ivančna Gorica. L. 2015 smo se odločili za samostojno pot. Stekle so priprave za ustanovitev samostojnega društva, da bi omogočili lažje poslovanje, organizacijo dela in neodvisno realizacijo zamisli, kako naj bi »tretja univerza« uresničevala svoje poslanstvo. L. 2016 smo sprejeli statut društva in vse ostale akte. 10. 6. 2016 nas je Agencija Republike Slovenije za javne evidence in storitve – AJPES – vpisala v poslovni register Slovenije.

Kdo so bili vaši sodelavci in kako so vam pomagali oz. vas podpirali pri delovanju?

Prvi Upravni odbor (UO) je sestavljalo 7 članov. To smo bili Jožica Lampret – predsednica, Metka Krajnc – namestnica in člani Jože Mestnik, Tilka Jelenčič, Olga Šeme, Darinka Petek in Jelka Gros.

Z leti se je sestav UO spreminjal. Ob mojem odhodu l. 2024 so bili člani UO:

Metka Krajnc – podpredsednica – in člani Danica Geržina, Olga Grum, Lidija Medved, Jože Mestnik, Martina Vidrih Adler, Joža Železnikar in Matjaž Marinček, ki je bil tudi glavni urednik, lektor, korektor in oblikovalec glasila Utrinki.

Področje delovanja UTŽO je zelo raznoliko. Ohranili smo prvotni koncept delovanja univerze in ga nadgradili s svojimi idejami. Poleg izobraževanja starejših v študijskih krožkih smo posvetili več pozornosti aktivnostim za zdrav življenjski slog (vodena telovadba in nordijska hoja, pilates) in uporabi sodobnih tehnologij (računalniki in pametni telefoni). Pri uresničevanju zastavljenih ciljev smo člani UO potrebovali veliko znanja, iznajdljivosti in organizacijskih sposobnosti. Vsak je deloval na področju, ki mu je bilo najbliže.

Koliko je bilo članov društva ob začetku vašega predsedovanja članov in kako se je število spreminjalo?

V letih od 2014 do 2021 se je število članic in članov gibalo med 93 do največ 109 v letu 2017. Opazen je bil občuten porast moških od 8 do 22. V času kovida je vpis nekoliko padel in se je povečal šele leta 2024.

Kako ste prepoznali, kaj poleg že obstoječih dejavnosti in krožkov še ponuditi članom?

Pri organizaciji programa izobraževanja predstavlja največji problem pomanjkanje prostora ter velikost in neprimerna lokacija učilnic v 2. nadstropju, ki je za mnoge starejše težko dostopna. Izbor krožkov se spreminja glede na interes. Nekateri krožki ugasnejo (likovni, fotografski, domoznanski, računalniški, umetnost branja in pripovedovanja, glasbeni presežki) in se rodijo novi (angleščina – začetni, pilates, joga za starejše, delavnica gibanje starejših).

Zaradi vse večjega števila vpisanih se je močno povečalo zanimanje za učenje angleškega jezika. Povečati smo morali zlasti število študijskih skupin (5 skupin ter skupaj 39 članic in članov), ker nam velikost učilnice ne dopušča povečevati skupin. Visoka je udeležba na mesečnih predavanjih, strokovnih ekskurzijah in gledaliških predstavah. Tudi naša skupna srečanja ob zaključku študijskega leta so zelo obiskana.

Katere dosežke v času svojega mandata bi izpostavili? Na kaj ste posebej ponosni?

V teh letih je naša univerza postala prepoznavna. Napredovala je v vseh pogledih. Vsako leto za naše člane izdamo publikacijo Utrinki, ki prinaša vse zanimive dogodke preteklega leta. Poleg vsebine ima tudi zelo lep izgled. V prvih letih mojega delovanja mi je bil pri oblikovanju in računalniški obdelavi glasila Utrinki, pa tudi sicer s svojim ogromnim računalniškim znanjem, v veliko pomoč Jože Mestnik, ki z nami sodeluje vse od začetka delovanja.

Na mesečnih predavanjih smo v tem obdobju spoznali mnoge prepoznavne in ugledne predavatelje, kot so: dr. Darinka Strmole, novinarji Lado Ambrožič, Aleks Štakul, Edo Žitnik in novinarka Mojca Širok, Tomaž Vesel, mag. Dušan Štepec, Sašo Porenta, dr. Dušan Plut, dr. Mihael Glavan, dr. Jože Pižem, dr. Miha Preinfalk, dr. Vlasta Nussdorfer, dr. Dragan Petrovec, Darja Groznik, Urška Petek, Klemen Janežič, mag. Matej Čujovič, mag. Dušan Kramberger in mnoge druge. Na ekskurzijah smo si ob strokovnem vodenju mag. Dušana Krambergerja ogledali mnoge skrite bisere Slovenije.

Posebej moram izpostaviti delo in uspehe domoznanskega krožka, ki smo ga ustanovili l. 2016. Prva mentorica krožka je postala zdaj žal že pokojna Tatjana Kordiš, animatorka pa Ljuba Štrubelj. Krožek je bil ustanovljen z namenom, da se posvetimo propadajoči stavbni dediščini v občini Ivančna Gorica. Našo pozornost so še posebej pritegnile kašče, ki so dolenjska posebnost. Majhne, lične zgradbe, lesene ali delno zidane, pričajo o življenju naših prednikov in o gospodarskem statusu kmetije. Metodologijo dela in raziskovalne cilje nam je pomagal oblikovati mag. Dušan Štepec, etnolog, umetnostni zgodovinar in konservator. Na območju občine smo odkrili 80 bolj ali manj ohranjenih kašč. Vse so bile metodološko dokumentirane, opisane in poslikane. Dokumentacijo je zbirala in vodila Ljuba Štrubelj. Zbrano gradivo smo želeli izdati v trajni pisni obliki. Žal je prezgodnje slovo cenjene mentorice to preprečilo. V letu 2022 je krožek s pomočjo Dušana Štepca dokončal zastavljene cilje. Izbrali so 46 najbolj značilnih primerkov kašč, v pisni in slikovni obliki so približali lepoto, arhitekturno oblikovanje, tesarsko mojstrstvo in uporabnost, v želji, da se izročilo ohrani. Izjemno bogato gradivo o kaščah smo predstavili v strokovni monografiji z naslovom Kadar pride mesec maj, vpraša, če je še v kašči kaj.

Z lastnimi sredstvi, s pomočjo donatorjev in Občine Ivančna Gorica smo natisnili 200 izvodov in jih razdelili širši javnosti: donatorjem, lastnikom kašč, šolskim knjižnicam in raziskovalcem stavbne dediščine. Monografija je požela priznanja tudi širše strokovne javnosti. Društvo UTŽO in domoznanski krožek je za monografijo Kašče v občini Ivančna Gorica in prispevek k ohranjanju kulturne dediščine dobila občinsko priznanje Plaketo Mihe Kastelica.

Povejte, kaj vas je posebej veselilo pri vašem delu.

Vodenje in ustvarjanje za univerzo je bilo nekakšno logično nadaljevanje moje poklicne poti. Vesela sem vsakega napredka, ki ga dosežemo. Preseneča me, kako hitro smo se člani univerze prilagodili sodobnemu načinu komunikacije. V času kovida so potekala predavanja po Zoomu. Vsi člani imajo elektronske naslove in jih o dogodkih obveščamo preko e-pošte. Znajo uporabljati pametne telefone, imajo računalnike …

Ponosna se tudi na svoje nekdanje dijake. Mnogi od njih so uspešni na različnih področjih.

Veliko od njih je bilo predavateljev na naših mesečnih predavanjih. Nikoli niso odrekli sodelovanja, zadnje dve leti pa se že vpisujejo na našo univerzo.

Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?

Preseneča me, kako prilagodljivi smo – kljub starosti. Nenehno se trudimo, da ne zaostajamo preveč za hitrim tempom življenja. Veseli me spoznanje, da starost ni več to, kar je bila pred desetletji. Starost je dobila novo podobo in traja več desetletij. V Sloveniji predstavljamo starejši nad 65 let četrtino prebivalstva in smo dragocen človeški kapital.

Univerza združuje vse, ki nam je starost le del življenja, izziv in ne težava, ki še vedno želimo spreminjati sebe in svet na bolje. Življenju po upokojitvi želimo dati nove vsebine, nova znanja, navezati nove stike, se morda naučiti nečesa, kar nam v mladosti ni uspelo …

UTŽO v lokalnem okolju iz leta v leto bolj uveljavlja svoje poslanstvo in okolje se že dolgo več ne sprašuje, kaj bo znanje koristilo starejšim.

Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate.

Obiskujem predavanja in krožek urjenje spomina in logike, že tri leta se učim angleščine, hodim na gledališke predstave in ekskurzije in še vedno pojem v ŽePZ Harmonija.

Rada rešujem sudoku in križanke in se gibljem v naravi, če naštejem samo prijetne stvari.

Ivančna Gorica, 30. 1. 2026

Za Novinarski krožek

Lidija Medved in Joža Železnikar