Tekoče študijsko leto – UTŽO IVANČNA GORICA

Člani Društva UTŽO in Nune v akciji

Nune so bile v različnih akcijah zelo dejavne, 40 članov našega društva pa smo si vse te akcije ogledali in poslušali v torek, 23. aprila, zvečer v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Zadnja kulturna prireditev v letošnjem študijskem letu je bila namenjena obisku Cankarjevega doma in ogledu glasbene komedije Nune v akciji. Za producenta Jureta Franka in njegovo hišo Prospot sta prevod in priredbo dela Dana Goggina opravila Drago Mislej – Mef in Marjan Bunič, režiral pa Jaša Jamnik. Originalni naslov je Nunsense (1985), delo pa je prevedeno v 26 jezikov. Mi smo si ogledali 99. ponovitev slovenske različice, število ponovitev pa priča o uspehu slovenske postavitve.

Precej neobičajne nune se znajdejo v velikih težavah. Njihova kuharica Brusketa je skuhala sicer odlično gobovo juho, a 52 nun je umrlo. Preživele nune so pokopale 48 mrtvih, za štiri pa je zmanjkalo denarja, ker je bilo »nujno« kupiti velik HD TV-sprejemnik. In kaj sedaj? Ročno so trupla »spravile« v zamrzovalno skrinjo, dokler ne bi zbrale dovolj denarja za pokop. Odločijo se, da bodo priredile šov, a kaj ko hoče biti vsaka največja zvezda. Na začetku povedo, da so prej delale v koloniji gobavcev v Afriki, a so jo kmalu zapustile. Mati prednica, ki jo je upodobil Gojmir Lešnjak – Gojc, je bila prej akrobatka in hoče biti seveda glavna, a tekmico in pretendentko za prednico ima v nuni (igra jo Simona Vodopivec Franko), najmlajša nuna (Lea Bartha Pesek) pa želi postati balerina. Prav zanimiva pa je otročja sestra Amnezija v upodobitvi Marjana Buniča, ki s svojim čudenjem in pozabljanjem vse spravlja v smeh, in se nikakor ne more spomniti svojega imena. Na koncu se Amnezija vendarle spomni, da je hotela postati pevka in da je njeno pravo ime Francka Brezavšček. Vmes izvedejo tudi zanimiv kviz, izvemo pa tudi, da je sestre obiskala inšpekcija in odredila, da počistijo zamrzovalno skrinjo.

Denar za pokop seveda zberejo, a ne s šovom, ampak so imele srečo, denar je pridobila prav sestra Amnezija. Glasbena komedija se konča s plesom in pesmijo o tem, da vsak lahko postane svetnik.

Skratka – dve dobri uri igre, petja in glasbe (instrumentalist je bil Miran Juvan), vsi so odlično igrali in peli, izstopala pa je Alenka Godec. Nekateri med nami so bili navdušeni nad komedijo, drugi malo manj, tretji so imeli mešane občutke. A ravno tako mora biti – ljudje imamo različna mnenja o različnih stvareh, ogledati pa si moramo vse, da potem lahko sodimo.

Vesna Celarc

Bili smo pri Severnoameriških Indijancih

V torek, 8. aprila popoldne smo v občinski sejni sobi poslušali, bilo nas je 27, potopisno predavanje o severnoameriških Indijancih. Naš gost je bil David Stegu, ki se označuje za popotnika, gornika in učitelja (angleščine), napisal pa je tudi dve knjigi. To je bilo zadnje predavanje v tem študijskem letu. Kaj novega smo torej izvedeli o Indijancih?

Kot študent na izmenjavi je g. Stegu en semester preživel v ZDA, v zvezni državi Oklahoma. O Indijancih, med katerimi je bil, nasploh veljajo predsodki, da so po eni strani divjaki, po drugi strani pa romantični junaki Divjega zahoda. Resnica je nekje vmes. Bil je med Indijanci s plemena Komanči, ki jih je še danes v Oklahomi največ, približno 40.000, vseh Indijancev v ZDA pa je slabih 10 milijonov v približno 600 plemenih. Najdlje so se »belim zavojevalcem« upirali v plemenih Dakota. Komanči so v 17. pa do 19. stoletja nadzorovali, ker so bili spretni jezdeci, ogromno ozemlje »komančerijo«. Oni so bili zaslužni, da niti Francozi niti Španci niso uspeli prodreti v notranjost Amerike, to je v 19. stoletju uspelo šele Anglosasom.

Pogovarjati se je imel priliko s poglavarjem plemena, ki ga je navdušil s svojo razgledanostjo, zato se je naš predavatelj odločil za nadaljnje raziskovanje. Zaradi povezave s konjem, s katerim so se čutili eno, so bili izredno spretni jahači, zato so bili zelo pomembni tudi kot vojaki v ameriški vojski.

Njegova magistrska naloga se je ukvarjala s tem, kako Američani gledajo na svoje širjenje na zahod, kamor so bili vključeni tudi Indijanci. Pri tem je naletel na dokumentarni film Dakota 38. Za kaj gre? Pred 150 leti so v eni od lokalnih bitk v zvezni državi Minesota Američani obesili 38 Indijancev, kar še danes velja za najbolj množično usmrtitev v ZDA. Eden od pripadnikov plemena Dakota je imel pred 15 leti vizijo o tej bitki, pred tem pa je v vietnamski vojni sam ubil 38 ljudi. Da bi se odkupil za te smrti, je začel s spravno ježo. Vsak 26. december se odpravijo s konji iz svojega mesta v 500 kilometrov oddaljeno mesto pokola. Predavatelj se jim je pridružil na tem duhovnem dogodku kot spremljevalec pohoda. Srečal se je z njihovo kulturo, ki jim je pomagala pod Američani preživeti vse travme, ki so jim bili priča. Tudi današnje razmere so ponekod zelo bedne. Na pohodu, na konjih jahajo po preriji ob cestah, nosijo s seboj palico, na kateri je simboličnih 38 peres. Palica je vedno v zraku, nikoli na tleh. Vsakodnevna ježa se zvečer konča s pesmijo, molitvijo in nagovorom, na poti pa jim s hrano in organizacijo pomagajo »beli« Američani, kar je bilo včasih neverjetno. »Vsi smo med sabo povezani« je eden znanih Indijanskih izrekov, ki govori o tem, da smo si bolj enaki, kot si mislimo. Pot njihovih trpečih prednikov in povezanost z naravo tudi danes daje moč mladim Indijancem za preživetje v njihovem sicer težkem vsakdanu, zaznamovan tudi z veliko samomorilnostjo.

Med potjo so se ustavili tudi v eni od osnovnih šol, kjer so bili otroci oblečeni v tradicionalne noše (čeprav se sicer oblačijo kot mi) in so pripravili poseben ples. Med drugimi napisi na stenah so bile tudi indijanske vrednote: spoštovanje, pogum, upanje – vera, sočutje, darežljivost, resnica, potrpežljivost, ki so občečloveško veljavne.

Po poti so se jim pridruževali še drugi, tako da jih je bilo na koncu približno 200. Obiskale so jih tudi lokalne oblasti, s katerimi so se brez problemov sporazumevali. V mestu krvavega dogodka, kamor so na koncu prispeli, je bila seveda velika svečanost. Oblekli so se v stare noše, moški so si nadeli perjanice, kakršne poznamo iz filmov. Ob kipu belega bizona, ki naj bi napovedoval velike spremembe, je bilo nekaj nagovorov in s tem se je duhovna ježa, pravzaprav romanje, končala. Vrnili so se tja, od koder so jih v preteklosti izgnali.

David Stegu kot popotnik je bil sicer tudi v Nepalu, vendar je največji vtis nanj naredila »Slovenska spominska pot«, transverzala, ki jo je prehodil in se na njej srečal z našo pristno naravo. Na Indijance so ga spomnili staroverci, o katerih je slišal na Cerkljanskem, slovanski predkrščanski prebivalci, ki so enako častili naravo.

Zanimivo, razgibano predavanje, čeprav sem pričakovala več o današnjem življenju Indijancev …

Fotografije: Jože Gregorič

Ivančna Gorica, 11. 4. 2025

Joža Železnikar

P:S:

Več o Dakoti 38 lahko, če vas zanima, preberete v wikipediji na spodnji povezavi

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Dakota_War_of_1862.

Staroverci obstajajo pri nas kot društvo, več o njih najdete na drustvo.staroverci@gmail.com, pa tudi v wikipediji.

Kaj nam je dal Strokovni posvet mreže SUTŽO

V Ljubljani je 3. aprila v City hotelu potekal redni letni posvet mreže Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO), katere član je tudi naše društvo. Udeležili sva se ga Lidija Medved in Joža Železnikar. Posvet je vključeval štiri predavanja in 35. razširjeno sejo Sveta mreže SUTŽO.

Uvod v posvet sta imeli prof. dr. Ana Krajnc, predsednica mreže in Teja Dolgan iz Ministrstva za izobraževanje. Nekaj njunih misli najdete na koncu prispevka, sicer pa smo poslušali štiri vabljene predavatelje in štiri zelo zanimive teme.

Dr. Marko Radovan s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je govoril o uporabi digitalnih orodij v izobraževanju starejših odraslih. Osredotočil se je predvsem na podkaste kot orodje za izobraževanje starejših. Podkasti so zvočne oddaje, ki so kot serija epizod na neko temo dostopni preko spleta. So brezplačni in prosto dostopni, poslušamo jih lahko na spletni strani, telefonu, tablici ali TV. Njihova poslušanost občutno raste, na njihovi osnovi nastajajo skupnosti z enakimi zanimanji.

Dr. Ajda Pretnar Žagar s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani nas je povabila v svet Umetne inteligence (UI) in pokazala, kako nam ta lahko pomaga pri učenju. Pojasnila je, kaj je UI (robotika, strojno učenje, NLP, govor, vid, ekspertni sistemi) in na osnovi česa deluje. Osnova so nevronske mreže, ki posnemajo delovanje možganov, gre za veliko množico besedil (veliki jezikovni modeli LLM), razumevanje vzorcev in učenje iz napak. Osredotoča se predvsem na razumevanje in generiranje jezika, na razpolago pa je že več programov (GPT, Gemini, DeepSeek, GaMS) različnih IT firm. GaMS je slovenski produkt, je sicer še v razvoju, vendar ga je že mogoče uporabiti. Za praktično uporabo jih najdemo kot digitalne asistente (Siri, Alexa), prevajalnike (Google Translate) ali pogovorne robote (ChatGPT). Na nekaj praktičnih primerih nam je predavateljica prikazala možno uporabo. S pomočjo UI je naredila analizo Cankarjevih Hlapcev, izdelal učno uro o fotosintezi za učence 6. razredov in zanjo »naročila« še miselni vzorec. Modeli imajo seveda tudi omejitve. Ker nimajo čustev, ne razumejo resničnega sveta, odvisni so od podatkov (»smeti not´, smeti ven«), ne delujejo izven predvidenih okvirjev, podatke, ki jih z njimi delimo, lahko shranijo in uporabijo. Lahko so pristranski, halucinirajo, goljufajo in si izmišljajo stvari (DeepFake).

O neformalnih izobraževalnih programih za dvig finančne pismenosti 55+ je govorila mag. Estera Možina iz Andragoškega centra Slovenije. Po Raziskavi EU 27 smo Slovenci na nekaterih področjih finančne pismenosti dobri, na nekaterih malo manj. Med štirimi državami z največjo finančno pismenostjo v Evropi smo tudi Slovenci (poleg Nizozemske, Švedske in Danske). Eden od štirih odraslih ima visoko finančno znanje. Okoli 9 od 10 odraslih premislijo, ali si nakup lahko privoščijo. Slabosti imamo v tem, da le slaba tretjina odraslih zaupa finančnim strokovnjakom, ena tretjina bi po izgubi glavnega vira dohodka zdržala 6 mesecev ali več, 18 % bi jih zdržalo vsaj 3 mesece, 19 % pa nima prihrankov. Dostopen je neformalni program »Seniorji v akciji 55 +«, kjer dobimo splošno znanje o finančnem sistemu, o novih trendih, kako razporejati lastne prihodke, kam vlagati denar ipd.

O pravnih podlagah za delovanje UTŽO, ki so organizirane kot NVO ali društva je govorila Petra Cilenšek, vodja pravne službe v Centru za razvoj nevladnih organizacij. Nevladne organizacije smo društva, zavodi, ustanove, mladinski sveti, deli verskih skupnosti. Smo nepridobitni (ne delamo za dobiček), neprofitni (ustvarjen dobiček gre le za lastno delovanje) in neodvisni od drugih subjektov. Temeljni akt je statut, ki naj ne bo preveč podroben zaradi morebitnih bodočih sprememb, priporočljiv je pravilnik o računovodstvu, sicer pa so glede na dejavnost možni tudi drugi akti (izjava o varnosti pri delu, pravilnik o delu organov društva, o disciplinskem postopku ipd.). Opozorila nas je, da je spremenjen šifrant dejavnosti, zato je treba preveriti razvrstitev in da na spletni strani e-pravnik najdemo vzorčne primere za izdelavo lastnih aktov.

Vmes je potekala 35. razširjena seja Sveta mreže SUTŽO, ki jo je vodila podpredsednica Nevenka Tomšič. Trenutno je v teku anketa o zadovoljstvu članov, prispelo je že 2.640 odgovorov. Iskali smo ideje, kako v programe vključiti več moških (na splošno jih je manj kot 10% ). Rešitve so v kratkih programih (največ 3 dni) iz naravoslovja (čebelarski, gobarski) in delu z rokami. Program za usposabljanje mentorjev bo potekal v Izoli in Slovenj Gradcu. Ideja je, da bi po regijah organizirali skupen piknik UTŽO za boljše medsebojno spoznavanje. Člani mreže naj bi se o svoji dejavnosti bolj oglašali v e-novice, za kar naj bo v društvu nekdo odgovoren, in predlagajo naj osebe, vredne posebne pozornosti zaradi svojega delovanja. Z njimi bi na kraju samem izvedli intervju sodelavki iz ljubljanske UTŽO. Predlagali bomo Metko Krajnc.

Pester celodnevni program je začela in posebej »začinila« prof. dr. Ana Krajnc, vodja mreže.

Podajam za zaključek nekaj njenih misli: Mediji podaljšajo čutila, digitalizacija podaljša možgane in nas razbremeni učenja na pamet, podpira nove funkcije možganov. Omogočila je demokratizacijo s tem, ko je možnosti izobraževanja starejših dala na splet in je to mogoče kjerkoli. Učenje je postalo individualizirano, lahko sledimo svojemu zanimanju in sanjam. Ljudje ne tekmujemo, temveč sodelujemo v skupnostih, prijateljskih odnosih, v medsebojni pomoči, česar v šolah ni. S tem, ko se upokojimo, postanemo sicer družbeno izločeni, vendar dobimo svobodo za radovednost, vedoželjnost in inovativnost. Vrnemo se v otroštvo, saj se nam zopet odpre intuicija in delamo več z desno stranjo možganov.

Torej ne bojmo se digitalizacije …

Ivančna Gorica, 9. 4. 2025

Joža Železnikar

Po Koroškem …

V sredo, 26. marca, smo člani Društva UTŽO Ivančna Gorica preživeli prijeten dan na Koroškem. 48 članov se je že ob sedmih zjutraj odpravilo proti Mežici. Pot je sicer dolga, a ob pogovoru in tokratni organizatorki Mileni Vrhovec je prav prijetno minevala. V Velenju smo použili svoj sendvič, ki ga je za vsakega prispevalo društvo, in se ob približno 11. uri ustavili pred rudnikom Mežica.

Sprejela sta nas dva mlada vodnika, dobili smo čelade in svetilke ter se z rudniškimi vlakci po industrijskih tirnicah odpeljali v podzemlje Pece. Vlakci so bili ozki, neudobni, vse se je treslo, zdelo se je, da drvimo, vozili pa smo se le 10 km/h, a lahko smo podoživeli, kako so se rudarji vozili v jamo in iz nje. V podzemlju rudnika svinca in cinka je okoli 1000 km rovov, ki so jih skozi zgodovino rudarjenja izkopali pridni rudarji. V začetku (prvič je rudnik omenjen v pisnih virih 1665) so rudarji s preprostimi svedri izkopali od 3 do 6 cm na dan, ob koncu s stroji pa do 3 m. Med ogledom smo spoznavali orodje, ki so ga uporabljali skozi čas. V rudniku so najprej delali le moški, nato pa do leta 1950 tudi ženske, ki so pospravljale izkopani material, in tudi otroci, tako da so delale cele družine. Ko je delo napredovalo, so rove zasuli z jalovino, spodnje (imenujejo jih obzorja) pa je zalila voda. Zanimivo je, da v rudniku ni bilo potrebno prezračevanje, ker je okoli 300 različnih vhodov v jamo, tudi plinov ni, tako da različnih nesreč ni bilo. V 60. letih prejšnjega stoletja so izkopali 500.000 ton rude, kar je pomenilo 1 % na svetovnem tržišču, konec 80. let pa je cena rude padla, tako da so ga leta 1994 začeli zapirati, spodnje jamske rove pa zalili z vodo. Tako se je končala bogata zgodovina mežiškega rudnika.

Člani društva pred vhodom v rudnik Mežica

Ogled je trajal dobri dve uri in v tem času smo si lahko ogledali in spoznali, kakšno je bilo življenje rudarjev in rudnika, kar sta nam z žarom in res zanimivo predstavila tudi vodnika.

Pot nas je nato vodila na Preški Vrh na ogled domačije Prežihovega Voranca. Tam nas je sprejela mlada vodnica, ki nam je predstavila poslopja in pokazala hišo. Bili smo prva skupina, ki jo je vodila, kar se je poznalo tudi pri vodenju, a prihodnjič bo gotovo bolje.

Nato nas je čakalo kosilo v Šentanelu v Gostišču Marin – Miler. Prijazni gostitelji so nas pričakali z bogatim koroškim kosilom, navdušeni pa smo bili nad mežerlijem (dobrota iz drobovine, starega kruha in jajc) in kvočevimi nudlni. Mladi lastnik je povedal recept, jaz pa ga prilagam spodaj, če boste sami želeli pripraviti to dobro koroško jed.

Zadnja postaja ekskurzije je bil Slovenj Gradec, kjer nas je pričakal vodnik z »zanimivimi brki« (in res so bili takšni!), ki nam je v kratkem ogledu predstavil koroško mesto miru. Tako se imenuje zato, ker v parku stojijo trije pomniki miru. Prvi je spomenik Mahatmi Gandhiju, ki ga je mestu poklonilo indijsko veleposlaništvo, drugi je spomenik Zveze združenj borcev v spomin padlim v vojni, tretji pa je Memento Jožefa Muhoviča, spomenik sprave. Mesto je bilo v srednjem veku obdano z obzidjem, ogledali pa smo si tudi cerkev sv. Elizabete z baročno opremo iz 1251 in poznogotsko kapelo meščanskega špitala iz 1417. Zanimivo je, da je prvi omenil mesto z imenom Slovenji Gradec Primož Trubar. V mestu je veliko naše pozornosti vzbudil kip konja Oskarja Kogoja, razlog pa je pravzaprav v malenkosti, ki se je na tem mestu ne bi spodobilo omeniti.

Večerilo se je že, ko smo se odpravili iz Slovenj Gradca. Polni novih spoznanj, doživetij in vtisov smo okoli pol devetih zvečer prispeli domov …

… na Kranjsko.

Fotografije: Lidija Medved in Zdravko Aš

Vesna Celarc

Kvočevi nudlni

Testo:
50 dag pšenične moke,

1 jajce,

1 žlica masti ali olja,

ščepec soli,

mlačna voda.

Nadev:
25 dag suhih hrušk,

1 jajce,

kocke suhega belega kruha,

sladkor po okusu,

malo žganja.

Priprava:

Iz sestavin zgnetemo mehkejše testo in ga pustimo počivati. Medtem pripravimo nadev. Kuhanim suhim hruškam odstranimo peške, jih zmeljemo ali drobno zrežemo. Dodamo jajce, kocke belega kruha, sladkor po okusu in šilce žganja. Dobro zmešamo in oblikujemo za oreh debele kroglice. Nadev mora biti tako gost, da obdrži obliko.

Testo tanko razvaljamo. Nanj v primerni razdalji dveh do treh prstov polagamo pripravljen nadev v vrsto. S koleščkom za rezanje odrežemo toliko testa, da z njim pokrijemo naložen nadev. Dobro stisnemo robove testa, da se zlepijo in sočasno iztisnemo odvečni zrak. S koleščkom ločimo posamezne žepke med seboj. Nadaljujemo, dokler nam ne zmanjka testa. Pripravljene nudlne kuhamo v slanem kropu od deset do petnajst minut. Iz vroče vode jih poberemo s posebno odcedno nudlnovo kuhlo. Naložimo jih v pogreto skledo. Zabelimo jih s segretimi ocvirki kot prilogo jedem ali z drobtinami in sladkorjem prepraženim na maslu, če jih ponudimo kot sladico. Nudlne lahko ponudimo tudi na že skoraj pozabljen način – v župi. Kuhane vlijemo v skledo skupaj s tekočino, v kateri so se kuhali, in zabelimo z ocvirki in mastjo.