Člani društva so v lanski anketi izrazili željo, da bi si v sklopu naših dejavnosti ogledali tudi kakšno komedijo ali obiskali Špasteater v Mengšu. Tako se je 43 članov v nedeljo, 19. aprila, ob 16.30 z avtobusom odpravilo na ogled komedije Agencija za razhode v Mengeš.
V enoinpolurni komediji francoskega avtorja Tristana Petitgirarda so zaigrali Domen Valič, Luka Cimprič in Lara Komar, prevedel jo je Urban Soban, režiral in domiselno priredil za naše razmere pa Žiga Flajnik.
Erik (Domen Valič) vodi agencijo za razhode Samski stan – nasmejano v nov dan. V nasprotju s sodobnim svetom, v katerem prevladujejo agencije in aplikacije za zmenke, Erik vodi agencijo, pri kateri lahko »naročiš« razhod in slovo od partnerja brez težav. V razmerje je lahko vstopiti, prekiniti pa nekoliko težje, najteže pa je izreči: »Konec je.« Slišali smo, da je tako težko, kot najti politika, ki govori resnico.
Srečko (Luka Cimprič) želi prekiniti razmerje s partnerko Floro, a tega ne zmore, zato postane stranka Erikove agencije. Erik bo to storil enostavno in profesionalno v njegovem imenu, saj Srečko očitno ni dovolj pogumen, da bi se soočil s tem problemom. Tako se zavzeti Erik odloči, da bo Flori to sporočil osebno, ko pa pride z rožami k njej domov, pa ugotovi, da je to njegovo nekdanje dekle. In ker še ni dovolj – Srečko se odloči, da bo svoje naročilo pri agenciji preklical, Flora je namreč zapeljivo dekle. V nadaljevanju se vsi trije »trudijo« vzpostaviti dialog in razjasniti svoj položaj. Zato prihaja do situacij, v katerih prevladuje preprosta telesna, besedna in (včasih zanimiva) situacijska komika, ki je nasmejala veliko gledalcev.
Konča se seveda srečno kot vsaka komedija, kljub temu da se je težko posloviti, stara ljubimca sta skupaj, agencija Samski stan – nasmejano v nov dan pa je izgubila svoj namen.
Zanimiva je bila prevajalčeva in režiserjeva prilagoditev imen in priimkov različnih igralcev ter prizorov iz filma našim razmeram, slišali pa smo tudi za naše estradnike r(R)ože p(P)otrebuješ, a(A)ne r(R)oš … Precej je bilo tudi nizko pogovornih izrazov, ki v položaju, v katerega ne sodijo, vzbudijo smeh.
Ogled komedije Agencija za razhode v Špasteatru je bil zadnji obisk kake prireditve v letošnjem študijskem letu, prihodnje leto pa spet!
Ali stari starši lahko vplivamo na vzgojo vnukov in ali to sploh smemo? Odgovore na to in druga vprašanja smo dobili na interaktivnem predavanju psihoterapevtke Katjuše Jakšič. Prisluhnili smo ji 1. aprila v občinski sejni sobi, bilo nas je 42. Katjušo Jakšič je najprej predstavila Metka Kranjc, nato pa smo poslušali, kaj vse je pripravila na temo starih staršev in vnukov.
Danes so pričakovanja staršev tako do sebe kot do svojih otrok zelo velika, otroci so projekt. Včasih so stari starši imeli močno avtoriteto, skupaj je bivalo več generacij, otroci so pomagali pri delu, stari starši pa so čuvali vnuke in pomagali pri vzgoji vnukov. Danes so stari starši čustveno prisotni, manj je discipline, družine so razseljene. Problem so meje, stari starši so za razvajanje, vzgojne vloge ni več, gre za pomoč. Pri vnukih-najstnikih so stari straši lahko most otrok do staršev. Z validacijo, to je potrditvijo občutkov (»Tebi je res težko.«), lahko stari starši zelo veliko naredimo. Pomagamo tudi z varstvom, vožnjo otrok v vrtce, k obšolskim aktivnostim ipd., smo torej zelo pomembni, čeprav se sami tega niti ne zavedamo.
»Ponosna sem, ker …« je bila prva vaja, ki jo je izvedel vsak od prisotnih. Odgovori so se nanašali predvsem na vnuke (… ker me imajo radi, ker sem vedno na razpolago, se dobro razumemo, se skupaj igramo itd.). Vloga starih staršev je zelo raznolika, blažijo stres pri otrocih s svojo pomočjo, empatijo, ljubeznijo in prenašajo nanje življenjske modrosti ter vrednote. Na kaj smo ponosni, bi si morali povedati vsak dan. Vnukom dajemo občutek čustvene varnosti, povezujemo generacije, dajemo pozitivne vplive. Prisotnost starih staršev blaži stres pri otrocih, posebno je to potrebno pri ločitvah staršev, ki so danes pogoste, veliko je tudi selitev. Danes so otroci izgubili sposobnost prilagajanja, so impulzivni, nepotrpežljivi. Preplavljeni so z vsem. Test: vnuku ponudiš bonbon in mu rečeš, naj počaka pet minut in dobi dva. Tisti otrok, ki počaka, bo dobro krmaril skozi življenje, sicer pa ga je treba učiti potrpežljivosti. Vendar je treba znati postaviti tudi svoje meje, ko ne zmoreš več (»Zelo rada sem z vnukom, vendar ne morem več …«).
Največja vrednost starih staršev je v tem, kako se vnuk ob njih počuti. Od njih dobi pozornost, več časa in skupnih trenutkov. V naslednji vaji smo se postavili na mesto otroka, kaj ta najbolj ceni pri starih starših, kdaj se počuti najbolj varnega, kaj si še želi. Vajo smo delali v trojkah, rezultatov pa nismo preverjali.
Konflikti (nestrinjanje) nastajajo, kadar pride do neskladja. »Pri meni to dela lahko …« ali »Mi smo to delali drugače …« je pogosto vzrok konfliktov med starimi starši in starši. V odnosu do staršev naši vnukov je najtežje, da nas ti včasih ne razumejo, se z nami ne strinjajo, ali imajo drugačne poglede na vzgojo. V naslednji vaji smo v skupinah preverjali, kaj se zgodi, če vnuke razvajamo in pri tem kršimo pravila. V predstavitvah smo izvedeli, da imajo stari starši na vzgojo vnukov večinoma enake poglede kot starši, trudijo se, da se v vzgojo ne vmešavajo, sicer pa je najboljša vzgoja vzgled.
Stari starši bi morali imeti večji vpliv na vzgojo vnukov, vendar je vprašanje, na kakšen način. Ignoriranje pravil staršev, komentiranje pred otrokom, popravljanje in kritiziranje staršev vedno vodi v konflikt. Ni toliko vprašanje, kaj smo povedali, kot to, kako smo povedali. Gre za komunikacijo. Ta ne sme biti napadalna (»Tega ne delaš prav…«). Govoriti je treba tiho, počasi, saj hitro in glasno govorjenje vodi v konflikt, ta pa povzroča stres. Razpravo je treba odpirati (»Kaj pa ti misliš o tem?«), več spraševati, ne soditi osebnosti, pač pa dejanja ali vedenje. Če smo razburjeni, se moramo umiriti. To lahko naredimo z dihalno vajo 3 + 5. Tri sekunde vdihavamo (stres), zadržimo, pet sekund izdihavamo (pomiritev).
Otrok v konflikte ne smemo vključevati, tudi če se z vzgojo staršev ne strinjamo. Meje niso stabilne, njihovo prekoračenje povzroči vznemirjanje. Jeza je emocija, pokaže, kje so meje in je preživetvena funkcija Vedenje lahko izbiramo, čutenja pa ne. To nam pokaže, ali smo v stiku s svojimi potrebami.
Za vsa društva velja, da morajo svoje delovanje zaključiti z letnim občnim zborom članov. Mi smo to naredili 25. marca dopoldne, ko se nas je 55 zbralo v Kulturni dvorani v Stični. To smo izbrali zaradi močno povečanega članstva, saj bi bila občinska sejna soba, naše običajno mesto sestajanja, premajhna.
Občni zbor je potekal po običajnem programu. Najprej nas je nagovorila predsednica Metka Krajnc, nato je delo prevzelo delovno predsedstvo pod vodstvom Matjaža Marinčka.
Posebnost našega društva je, da aktivnosti tečejo v študijskem letu, ki traja od oktobra do maja naslednje leto, poročila pa moramo podajati za koledarsko leto. Metka Krajnc je podrobno navedla vse aktivnosti, ki jih je društvo izvedlo v letu 2025. Bilo je 6 predavanj, 2 delavnici o kaligrafiji, 5 ekskurzij, 9 različnih kulturnih prireditev, tedensko pa je potekalo 17 krožkov s 144 udeleženci, od tega 8 angleščine na različnih stopnjah.
Izvedeli smo, kako je društvo poslovalo finančno. Zajeten del prihodkov za kritje stroškov delovanja nam zagotovita občina in Ministrstvo za izobraževanje, letna članarina in drugi prispevki članov za izvedene dogodke. S tem smo lani pokrili vse stroške in ustvarili majhen presežek. Predvideli smo tudi, kakšno bo v letu 2026 naše finančno poslovanje.
Izvedeli smo, kaj nas še čaka do konca tega študijskega leta. Nekaj programa je že za nami. Imeli smo tri predavanja (Generalmajor Dobran Božič: Geopolitični položaj Slovenije in NATO, doc. ddr. Verena Vidrih Perko: Kulturna dediščina, vrednote našega časa, mag. Matjaž Boštar: Kefir – življenjski eliksir) in ekskurzijo v Belo Krajino. Seveda je delovalo tudi vseh 17 krožkov. V aprilu sledi predavanje psihoterapevtke Katjuše Jakšič »Vpliv starih staršev na vzgojo vnukov«, v maju pa bomo poslušali Vito Godec o prehranskih dopolnilih. Pred nami je še ekskurzija v Prekmurje in v maju tridnevno potovanje po bavarskih gradovih. V aprilu bomo šli v Špas teater pogledat komedijo »Agencija za razhode«. Program za študijsko leto 2026/27 bomo določili konec avgusta, tako kot vsako leto.
Letošnji občni zbor je bil tudi volilni, tega imamo vsaki dve leti. Upravni odbor društva je predlagal Občnemu zboru, da se sestava Upravnega in Nadzornega odbora ne spreminja, tudi predsednica še naprej ostaja Metka Krajnc. Udeleženci so se s tem strinjali, je pa predlagala Milena Vrhovec, da na naslednjem občnem zboru spremenimo statut tako, da bomo vodstvo društva volili vsak štiri leta, kot je to običajno.
Vmesni odmor, ki je bil potreben zaradi nesklepčnost Občnega zbora, smo zapolnili s predavanjem o Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki sta ga izvedli Polona Štajnar in Dajana Proševa, sodelavki iz Ministrstva za solidarno prihodnost.
Za četrtek, 26. marca, je bilo napovedano slabo vreme, a se je 43 članov našega društva prav pogumno odpravilo na ekskurzijo proti Prekmurju, odlično jo je pripravila Milena Vrhovec. Vreme sicer res ni bilo prav prijazno, a še zdaleč ne tako slabo. Še vedno po slabem vremenu (in še po čem slabem) prednjači lanska ekskurzija v Čedad in Gradež.
In smo se z voznikom Nikom, ki nas je varno in hitro popeljal po naši poti, odpravili že ob pol sedmih zjutraj. Že malo pred deveto uro smo se ustavili pri paviljonu Expano, zasnovanem za svetovno razstavo 2015 v Milanu, na obrobju Murske Sobote, kjer smo privoščili malico in počitek.
Nato pa je že sledil prvi ogled, in sicer Cerkve Gospodovega vnebovzetja, katere arhitekt je Jože Plečnik. Pričakal nas je prijazen mlad župnik. 1924 je Plečnik prišel v Bogojino in župnik Ivan Baša ga je poprosil, da bi naredil načrt za novo cerkev, prvotna je bila iz gotike. Plečnik je ohranil staro cerkev, a jo zaznamoval s svojo prepoznavno arhitekturo in dodal na stropih in oltarju prekmursko keramiko. Stebri in oltar pa so iz podpeškega marmorja. Župljani so cerkev delali sami 3 leta, za zidavo pa so porabili »1250 glav goveda« oz. vrednost v denarju. Župnik je omenil, da se sedaj rodi 6 do 7 otrok na leto, umre pa jih 25 do 30 in da pride k maši do 400 ljudi, Prekmurje kot obrobno pokrajino pač pesti problem izseljevanja.
Po fotografiranju smo se odpravili v Ižakovce na Otok ljubezni. Ime obstaja že dolgo časa, ker so se tam kopali zaljubljenci, tudi grajska gospoda, med njimi grofica Marija Ziči. Opazil jo je lep mladenič Peter, se zaljubil vanjo, a Peter je moral v vojsko in je tam umrl. Marija se nikoli ni poročila in je umrla, stara 96 let. O tem in »büjraših« nam je pripovedovala mlada vodnica, ki je govorila v pojoči govorici enega od prekmurskih narečij. »Müro«, kot je dejala, so morali regulirati, in to so počeli »büjraši«, brežine »Müre« so utrjevali s prepletenimi vrbovimi vejami, s »teligami« vozili »šodr«, kasneje pa so delali kocke. Pomagal jim je zavetnik »büjrašev«, mlinarjev in brodarjev sv. Miklavž. Na otoku je tudi plavajoči mlin, ki so ga obnovili, potem ko ga je reka odnesla, pred letom in pol. Mlin stoji na dveh čolnih in ima vodno kolo, vsako zimo ga razstavijo. Mlinar je v hišici tudi stanoval. Poleg je tudi tkalska delavnica, v kateri so tkali lan. Nato pa nas je brodnik popeljal preko reke Mure.
Z Otoka ljubezni smo se odpravili v Dobrovnik pogledat prelepe orhideje in marsikdo se je vrnil s prelepim cvetjem v lončku. Nato pa nas je že čakal ogled podjetja Paradajz oz. Lušt v Filovcih.
Pričakala nas je vodnica Nataša, nam predala zaščitno obleko in zaščito za čevlje, da smo se preoblekli, preden smo vstopili v »proizvodne« prostore. A daleč nismo prišli, stali smo za steklom pred demonstracijskim steklenjakom, zato pa nam je povedala veliko zanimivih stvari o gojenju Lušt-nega paradižnika in tudi kumaric. Začetki podjetja segajo v leto 2007, že 2011 so imeli 2 ha, lastnika sta se nekaj let učila na Nizozemskem. Leta 2012 so pobirali prve plodove, pet let kasneje pa so povečali površino steklenjakov na 9 ha. Ogrevajo se z geotermalno vodo, gojijo pa grozdasti paradižnik. Zimske sadike sadijo oktobra, obirajo pa decembra, poletne pa sadijo januarja in obirajo aprila. Nekateri rastlinjaki imajo luči, da pozimi podaljšajo dan. Sadike kupijo 10 tednov stare na Nizozemskem, sadijo pa jih v vreče s kokosovimi vlakni in šoto, vsak ima kapalko, deževnico pa hranijo v bazenih, vodo prefiltrirajo in namakajo paradižnik. 9 do 13 m visoke rastline imajo vrvični sistem opore. Pridelek pobirajo zrel, ne zelenega. Nataša je povedala, da imajo obiralci normo, in sicer 280 kg na uro, delajo pa v težkih razmerah, saj je vlage veliko. Pokazala nam je še opraševalce čmrlje v posebnih škatlah, dobijo pa jih iz Španije. Vsak teden v rastlinjak postavijo nove čmrlje, saj živijo od 8 do 9 tednov. Pridelava paradižnikov je integrirana (tj. kombinacija ekološkega in navadnega vrtnarjenja). Še to: na leto poberejo od 5000 do 5300 ton paradižnika.
Lušt-ne paradižnike smo lahko tudi poizkusili, jih kupili v lični trgovini, dobili pa smo jih tudi za darilo.
Po teh ogledih je sledilo kosilo v gostilni Aleksander na Rumičevem Bregu v bližini Moravskih Toplic. S tako obilnim kosilom ne postrežejo nikjer drugje kot v Prekmurju (na Primorskem pa sploh ne), pri Aleksandru je bilo še posebej obilno, tako da ni bilo moč pojesti vsega. Nekateri so kupili vino ali bučno olje, tudi odlične gibanice so romale domov za pokušino.
Ker je bilo neugodno vreme, so nam počitek, dobro kosilo in ravno takšna kapljica dali novih moči za zadnji ogled. Odpeljali smo se v Lončarsko vas Filovci, zavod vodi družina Bojnec, sedaj je to Gregor, ki nadaljuje tradicijo svojih prednikov. Povedal je, da je bilo včasih v Filovcih 80 lončarjev, ki so izkopavali glino in jo pripravili za uporabo na lončarskem vretenu, nato pa so izdelke žgali. Danes lončarjev ni več, tudi družina Bojnec se ne preživlja z lončarstvom, kupili so tovarno keramike v Libojah. Ogledali smo si tudi cimpračo, tipično nizko panonsko hišo iz lesa, gline in slame v obliki črke L, streha pa je iz ržene slame. Slamnata kritina zdrži 25 do 30 let. Vrata so nizka, okna pa majhna, v hiši je tudi črna kuhinja. Mladi lastnik nam je spretno in hitro na (sicer električno) vreteno iz gline naredil potičnik. V drugi nizki hiši pa prodajajo raznovrstno lončevino, žal narejeno v Libojah, a lepo in privlačno, tako da je nakupovanje spet teklo.
Z ogledom filovške keramike so se naši ogledi zaključili. Med dežjem in vetrom smo si ogledovali sicer prelepo pokrajino, prekmurske ravnice, Muro, znamenitosti in urejene vasi. Najvišji vrh pokrajine je 418 m visok (ali nizek) Sotinski breg, tako da se je večina med nami najteže »vzpenjala« po stopnicah avtobusa. Dan v pokrajini preko Mure smo kljub slabemu vremenu preživeli z ogledom znamenitosti v dobrem vzdušju, zadovoljni in veseli naše ekskurzije, pa tudi orhidej, paradižnika in keramike.
