Prva gledališka predstava za naše člane v letošnjem študijskem letu je bila Letoviška trilogija italijanskega komediografa Carla Goldonija v Drami SNG v Ljubljani. V soboto, 24. oktobra, si jo je ob pol osmih ogledalo 43 članov društva, na ogled smo se odpravili z avtobusom iz Ivančne gorice ob 18.15.
Komedija se začne s pripravami na odhod v letovišče, kar pa za Goldonijeve like ne pomeni počivanja, ampak oder, na katerem se hočejo vsi pokazati lepši in bogatejši. Želijo napraviti vtis na druge, se razkazovati. Njihove želje zvenijo tudi za današnji čas nenavadno prepoznavno. Gre za višji sloj, a dogajanje lahko prenesemo v vse sloje družbe; sicer je dogajanje na zunaj v začetku precej statično, igralci so morali vzbujati pozornost in vznemirjenje pred počitnicami drugače, z razgibanimi dialogi. Like zanima le to, kaj bodo o njih mislili drugi, so neskončno tekmovalni, ne glede na ceno letovanja, ki nikakor ni skladna z njihovimi zmožnostmi. Po njihovem mnenju jim razkošje dviguje vrednost – želijo namreč potrditev v družbi – zato se zadolžujejo, kar jih vodi v propad. V takšnem svetu tudi ljubezni ne more biti.
Soseda Filippo (Branko Šturbej) in Leonardo (Jure Henigman) se z družino odpravljata na počitnice in pri tem ne upoštevata svojih finančnih zmožnosti. Takoj na začetku vsi stojijo na odru, spoznamo jih preko dialogov, kažejo pa se nam z vsemi svojimi (večinoma) slabimi lastnostmi. Nato se dogajanje razgiba in posebej opazen je komični Saša Tabaković v vlogi Ferdinanda. Med ženskimi liki izstopata Saša Pavlin Stošić kot zapeljiva Giacinta in Mina Švajger kot vdova Sabina, ki poje v italijanščini, vsi liki so tudi v zanimivih kostumih. Režiral je Diego de Brea.
Letoviška trilogija prikazuje družbo beneških meščanov 18. stoletja, a njihove želje in zmote so precej prepoznavne in sodobne, gledalci pa presojamo, kako vidimo, doživljamo in ocenjujemo postavitev.
Prva letošnja ekskurzija je 45 članov našega društva vodila po avtocesti iz Ivančne Gorice preko Ljubljane do Celja, knežjega mesta in središča Savinjske doline. Odpravili smo se v sredo, 21. oktobra, ob 8. uri. Glede na uro prvega ogleda, tj. ob 10. uri, kar prezgodaj, a zastoji na cesti so seveda bili, tako da smo nekaj minut zamudili.
Na Krekovem trgu pri kipu svetovne popotnice, pesnice in pisateljice Alme Karlin nas je čakal zgovorni in glasni (kar je pomembno) vodnik Dejan, ki nam je hotel v čim krajšem času povedati čim več podatkov o mestu (kar ni bilo tako zelo ugodno). Celje je bilo prvič omenjeno kot Keleia, naselbino so nato prevzeli Rimljani in jo poimenovali Celeia, mestne pravice je dobila med vladavino rimskega cesarja Klavdija. Mesto je imelo obzidje, mestne pravice pa je dobilo 1451 z ukazom grofa Friderika II. Po izumrtju Celjskih grofov so mesto prevzeli Habsburžani. Z obzidjem se je zavarovalo pred Turki, ob velikem kmečkem uporu 1515 pa pred kmeti.
Celje sodi med večja slovenska mesta (nekje skupaj s Kranjem in Koprom).
Ob ogledu fotografij in vodnikovem pripovedovanju smo si nato ogledali najpomembnejše dele starega dela mesta: prvo lekarno v mestu, staro Mestno hišo, Celjski dom (nekdanja Nemška hiša), Hotel Evropa; ki je bil odprt 1873, renesančno-baročno Kvartirno hišo iz 16. stoletja, triladijsko stolno cerkev sv. Danijela s preloma 13. in 14. stoletja s križnorebrastimi oboki (okoli cerkve je bilo včasih pokopališče), cerkev Marijinega vnebovzetja z začetka 14. stoletja; na Glavnem trgu stoji kip Device Marije, ob njej pa so sveti Rok, Florijan in Jožef. Za kipom je Glasbena šola, na kateri je podoba keltske družine, ob šoli pa kip škofa in pisatelja Antona Martina Slomška. Šli smo mimo rojstne hiše A. M. Slomška in jezikoslovca Vatroslava Oblaka. Preko ceste smo si ogledali vodni stolp, v katerem je podoba roke, ki kaže, do kod je bilo mesto poplavljeno.
Nato smo se sprehodili ob Savinji, ki je nedolgo tega poplavljala in si ogledali miljnike, ki so v času Rimljanov stali na območju mesta, zaključili smo pri Knežjem dvorcu, nato pa se nam je že mudilo na Celjski grad, ki mogočen stoji nad mestom. Pot do njega je bila malo daljša zaradi obnove ceste, vodnik Dejan pa nam je že na avtobusu govoril o zgodovini gradu in Celjanov. Temelji srednjeveškega gradu so stali že v drugi polovici 12. stoletja, pripadal je najvplivnejši vladarski družini na Slovenskem. Grad je bil najprej v lasti Žovneških gospodov, od 1341 pa Celjskih knezov. Zadnji žovneški gospod in prvi celjski grof je bil Friderik I. Ko je vladal Herman II., je rešil cesarja Sigismunda pred smrtjo, nato pa ga je poročil s hčerjo Barbaro. Herman je pridobil veliko posesti, Sigismund pa je podelil Celjanom pravico do kopanja rude in jih povzdignil v kneze. Sigismund je nasledstvo zagotovil zetu Albrehtu II., ki je umrl mlad, še pred rojstvom sina Ladislava. Ta, Ladislav Posmrtni, je bil vnuk Barbare Celjske in po očetu Habsburžan, zato je njegov skrbnik postal Ulrik II., ki so ga umorili v Beogradu, potem ko se je sprl z družino Hunyadi. Z Ulrikom II. je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana in celjsko posest so prevzeli Habsburžani. Od tod tudi: »Danes grofje Celjski in nikdar več.«
Veliko nam je vodnik povedal o Barbari. Njen oče Herman II. je rešil kralja Sigismunda Luksemburškega (38 let) in njegova hči se je poročila z njim, ko je bila stara 13 let. Poroka Barbare in Sigismunda je bila odraz strateških interesov ženina in tasta, Barbara je bila sredstvo za utrditev zveze. Bila je inteligentna, govorila je šest jezikov, zanimala se je za gospodarska in finančna vprašanja. Rodila se jima je hči Elizabeta Luksemburška.
Ogledali smo si grad, posebej mogočen je Friderikov stolp, kljub oblačnemu vremenu pa je bil tudi čudovit razgled z razgledne ploščadi. Nato pa smo že zaslužili kosilo, tega smo použili na kmetiji Mirnik v Leskovcu pri Ljubečni. Bilo je odlično in obilno, tudi kozarec pijače se je prilegel.
Nato pa so nas že čakali v Pokrajinskem muzeju Celje, kjer si je ena skupina še posebej ogledala razstavo o Celjskih grofih, druga pa je šla do Knežjega dvorca, kjer nas je vodnica posebej seznanila z Veroniko Deseniško in njeno usodo. Po pol ure sta se skupini zamenjali, tako da smo dobro spoznali Celjane. Še posebej se nam je vtisnila v srce usoda Veronike Deseniške in seveda tudi Barbarina.
Ekskurzija se je začela v rahlo deževnem vremenu, ob sprehodu skozi pa mesto je prenehalo deževati. Ko pa smo se polni tudi novega znanja o usodi Celjskih grofov in utrujeni odpravili domov, pa je pričelo deževati. Voznik Niko nas je srečno pripeljal v Ivančno Gorico malo po sedmi uri zvečer.
Vesna Celarc
Fotografije: Lidija Medved, Milena Vrhovec in Vesna Celarc
Člani društva so v lanski anketi izrazili željo, da bi si v sklopu naših dejavnosti ogledali tudi kakšno komedijo ali obiskali Špasteater v Mengšu. Tako se je 43 članov v nedeljo, 19. aprila, ob 16.30 z avtobusom odpravilo na ogled komedije Agencija za razhode v Mengeš.
V enoinpolurni komediji francoskega avtorja Tristana Petitgirarda so zaigrali Domen Valič, Luka Cimprič in Lara Komar, prevedel jo je Urban Soban, režiral in domiselno priredil za naše razmere pa Žiga Flajnik.
Erik (Domen Valič) vodi agencijo za razhode Samski stan – nasmejano v nov dan. V nasprotju s sodobnim svetom, v katerem prevladujejo agencije in aplikacije za zmenke, Erik vodi agencijo, pri kateri lahko »naročiš« razhod in slovo od partnerja brez težav. V razmerje je lahko vstopiti, prekiniti pa nekoliko težje, najteže pa je izreči: »Konec je.« Slišali smo, da je tako težko, kot najti politika, ki govori resnico.
Srečko (Luka Cimprič) želi prekiniti razmerje s partnerko Floro, a tega ne zmore, zato postane stranka Erikove agencije. Erik bo to storil enostavno in profesionalno v njegovem imenu, saj Srečko očitno ni dovolj pogumen, da bi se soočil s tem problemom. Tako se zavzeti Erik odloči, da bo Flori to sporočil osebno, ko pa pride z rožami k njej domov, pa ugotovi, da je to njegovo nekdanje dekle. In ker še ni dovolj – Srečko se odloči, da bo svoje naročilo pri agenciji preklical, Flora je namreč zapeljivo dekle. V nadaljevanju se vsi trije »trudijo« vzpostaviti dialog in razjasniti svoj položaj. Zato prihaja do situacij, v katerih prevladuje preprosta telesna, besedna in (včasih zanimiva) situacijska komika, ki je nasmejala veliko gledalcev.
Konča se seveda srečno kot vsaka komedija, kljub temu da se je težko posloviti, stara ljubimca sta skupaj, agencija Samski stan – nasmejano v nov dan pa je izgubila svoj namen.
Zanimiva je bila prevajalčeva in režiserjeva prilagoditev imen in priimkov različnih igralcev ter prizorov iz filma našim razmeram, slišali pa smo tudi za naše estradnike r(R)ože p(P)otrebuješ, a(A)ne r(R)oš … Precej je bilo tudi nizko pogovornih izrazov, ki v položaju, v katerega ne sodijo, vzbudijo smeh.
Ogled komedije Agencija za razhode v Špasteatru je bil zadnji obisk kake prireditve v letošnjem študijskem letu, prihodnje leto pa spet!
Za četrtek, 26. marca, je bilo napovedano slabo vreme, a se je 43 članov našega društva prav pogumno odpravilo na ekskurzijo proti Prekmurju, odlično jo je pripravila Milena Vrhovec. Vreme sicer res ni bilo prav prijazno, a še zdaleč ne tako slabo. Še vedno po slabem vremenu (in še po čem slabem) prednjači lanska ekskurzija v Čedad in Gradež.
In smo se z voznikom Nikom, ki nas je varno in hitro popeljal po naši poti, odpravili že ob pol sedmih zjutraj. Že malo pred deveto uro smo se ustavili pri paviljonu Expano, zasnovanem za svetovno razstavo 2015 v Milanu, na obrobju Murske Sobote, kjer smo privoščili malico in počitek.
Nato pa je že sledil prvi ogled, in sicer Cerkve Gospodovega vnebovzetja, katere arhitekt je Jože Plečnik. Pričakal nas je prijazen mlad župnik. 1924 je Plečnik prišel v Bogojino in župnik Ivan Baša ga je poprosil, da bi naredil načrt za novo cerkev, prvotna je bila iz gotike. Plečnik je ohranil staro cerkev, a jo zaznamoval s svojo prepoznavno arhitekturo in dodal na stropih in oltarju prekmursko keramiko. Stebri in oltar pa so iz podpeškega marmorja. Župljani so cerkev delali sami 3 leta, za zidavo pa so porabili »1250 glav goveda« oz. vrednost v denarju. Župnik je omenil, da se sedaj rodi 6 do 7 otrok na leto, umre pa jih 25 do 30 in da pride k maši do 400 ljudi, Prekmurje kot obrobno pokrajino pač pesti problem izseljevanja.
Po fotografiranju smo se odpravili v Ižakovce na Otok ljubezni. Ime obstaja že dolgo časa, ker so se tam kopali zaljubljenci, tudi grajska gospoda, med njimi grofica Marija Ziči. Opazil jo je lep mladenič Peter, se zaljubil vanjo, a Peter je moral v vojsko in je tam umrl. Marija se nikoli ni poročila in je umrla, stara 96 let. O tem in »büjraših« nam je pripovedovala mlada vodnica, ki je govorila v pojoči govorici enega od prekmurskih narečij. »Müro«, kot je dejala, so morali regulirati, in to so počeli »büjraši«, brežine »Müre« so utrjevali s prepletenimi vrbovimi vejami, s »teligami« vozili »šodr«, kasneje pa so delali kocke. Pomagal jim je zavetnik »büjrašev«, mlinarjev in brodarjev sv. Miklavž. Na otoku je tudi plavajoči mlin, ki so ga obnovili, potem ko ga je reka odnesla, pred letom in pol. Mlin stoji na dveh čolnih in ima vodno kolo, vsako zimo ga razstavijo. Mlinar je v hišici tudi stanoval. Poleg je tudi tkalska delavnica, v kateri so tkali lan. Nato pa nas je brodnik popeljal preko reke Mure.
Z Otoka ljubezni smo se odpravili v Dobrovnik pogledat prelepe orhideje in marsikdo se je vrnil s prelepim cvetjem v lončku. Nato pa nas je že čakal ogled podjetja Paradajz oz. Lušt v Filovcih.
Pričakala nas je vodnica Nataša, nam predala zaščitno obleko in zaščito za čevlje, da smo se preoblekli, preden smo vstopili v »proizvodne« prostore. A daleč nismo prišli, stali smo za steklom pred demonstracijskim steklenjakom, zato pa nam je povedala veliko zanimivih stvari o gojenju Lušt-nega paradižnika in tudi kumaric. Začetki podjetja segajo v leto 2007, že 2011 so imeli 2 ha, lastnika sta se nekaj let učila na Nizozemskem. Leta 2012 so pobirali prve plodove, pet let kasneje pa so povečali površino steklenjakov na 9 ha. Ogrevajo se z geotermalno vodo, gojijo pa grozdasti paradižnik. Zimske sadike sadijo oktobra, obirajo pa decembra, poletne pa sadijo januarja in obirajo aprila. Nekateri rastlinjaki imajo luči, da pozimi podaljšajo dan. Sadike kupijo 10 tednov stare na Nizozemskem, sadijo pa jih v vreče s kokosovimi vlakni in šoto, vsak ima kapalko, deževnico pa hranijo v bazenih, vodo prefiltrirajo in namakajo paradižnik. 9 do 13 m visoke rastline imajo vrvični sistem opore. Pridelek pobirajo zrel, ne zelenega. Nataša je povedala, da imajo obiralci normo, in sicer 280 kg na uro, delajo pa v težkih razmerah, saj je vlage veliko. Pokazala nam je še opraševalce čmrlje v posebnih škatlah, dobijo pa jih iz Španije. Vsak teden v rastlinjak postavijo nove čmrlje, saj živijo od 8 do 9 tednov. Pridelava paradižnikov je integrirana (tj. kombinacija ekološkega in navadnega vrtnarjenja). Še to: na leto poberejo od 5000 do 5300 ton paradižnika.
Lušt-ne paradižnike smo lahko tudi poizkusili, jih kupili v lični trgovini, dobili pa smo jih tudi za darilo.
Po teh ogledih je sledilo kosilo v gostilni Aleksander na Rumičevem Bregu v bližini Moravskih Toplic. S tako obilnim kosilom ne postrežejo nikjer drugje kot v Prekmurju (na Primorskem pa sploh ne), pri Aleksandru je bilo še posebej obilno, tako da ni bilo moč pojesti vsega. Nekateri so kupili vino ali bučno olje, tudi odlične gibanice so romale domov za pokušino.
Ker je bilo neugodno vreme, so nam počitek, dobro kosilo in ravno takšna kapljica dali novih moči za zadnji ogled. Odpeljali smo se v Lončarsko vas Filovci, zavod vodi družina Bojnec, sedaj je to Gregor, ki nadaljuje tradicijo svojih prednikov. Povedal je, da je bilo včasih v Filovcih 80 lončarjev, ki so izkopavali glino in jo pripravili za uporabo na lončarskem vretenu, nato pa so izdelke žgali. Danes lončarjev ni več, tudi družina Bojnec se ne preživlja z lončarstvom, kupili so tovarno keramike v Libojah. Ogledali smo si tudi cimpračo, tipično nizko panonsko hišo iz lesa, gline in slame v obliki črke L, streha pa je iz ržene slame. Slamnata kritina zdrži 25 do 30 let. Vrata so nizka, okna pa majhna, v hiši je tudi črna kuhinja. Mladi lastnik nam je spretno in hitro na (sicer električno) vreteno iz gline naredil potičnik. V drugi nizki hiši pa prodajajo raznovrstno lončevino, žal narejeno v Libojah, a lepo in privlačno, tako da je nakupovanje spet teklo.
Z ogledom filovške keramike so se naši ogledi zaključili. Med dežjem in vetrom smo si ogledovali sicer prelepo pokrajino, prekmurske ravnice, Muro, znamenitosti in urejene vasi. Najvišji vrh pokrajine je 418 m visok (ali nizek) Sotinski breg, tako da se je večina med nami najteže »vzpenjala« po stopnicah avtobusa. Dan v pokrajini preko Mure smo kljub slabemu vremenu preživeli z ogledom znamenitosti v dobrem vzdušju, zadovoljni in veseli naše ekskurzije, pa tudi orhidej, paradižnika in keramike.
