Avtor: Vesna

Na deževno soboto, 24. januarja, se je 45 članov našega društva z avtobusom in zanesljivim voznikom Nikom odpravilo na ogled komedije Veličastna v SiTi Teater v Ljubljano.

In ogledali smo si veličastno igralko Polono Vetrih v komediji z enakim naslovom, poleg nje sta igrala še Nik Škrlec in Mojca Fatur, režiral pa je Matjaž Latin. Veličastna je komedija o Florence Foster Jenkins, ki je bila v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja amaterska sopranistka, znana pa je postala zaradi izrazito slabega posluha in razkošnih kostumov. Prav zaradi slabega posluha je postala pomembna osebnost na glasbeni sceni New Yorka. Njena občudovalca naj bi bila Col Porter in Gian Carlo Menotti, celo Enrico Caruso naj bi jo gledal z naklonjenostjo (Saj poslušal je verjetno ni!). Florence Jenkins je imela velike težave z glasom in intonacijo, njen pianist Cosmé Mcmoon se ji je prilagajal, vendar ni mogel prikriti njene netočne intonacije. Njeni vztrajnost in volja pa sta jo pripeljali do Carnegie Halla, koncertne dvorane v središču Manhattna, v kateri se je na njenem koncertu zbralo okrog 3000 poslušalcev, vstopnice pa so bile prodane tedne vnaprej. Misel, ki jo je izrekla F. F. Jenkins je tudi, da ljudje lahko rečejo, da ne zna peti, »a nihče ne more reči, da nisem pela.«

Igrati takšno pevko je izrazito zahtevno, težko je namreč peti brez posluha, a Polona Vetrih, ki smo jo že slišali peti – in to odlično – je vlogo več kot odlično odpela in odigrala. Prilagajala se je glasovnim (ne)sposobnostim Florence Jenkins in se trudila, da so tudi naša ušesa ujela glasovno podobo slavne »pevke« in ob tem seveda izkusila tudi precejšnje nelagodje oz. so trpela. Menjavala je razkošne kostume, vedno je imela ob sebi kozarček in pijačo, podpiral pa jo je tudi njen pianist Cosmé Mcmoon, ki ga je upodobil mladi igralec Nik Škrlec, sicer odličen pianist. Poleg njiju je igrala tudi Mojca Fatur v vlogi mehiške služkinje, mlade prijateljice Florence Jenkins in v vlogi Newyorčanke, ki je prinesla peticijo proti pevki.

Komedija pa je seveda slonela na glavnem liku Florence Foster Jenkins, ki jo je igralka in pevka Polona Vetrih odigrala, tako kot ona zna – veličastno. Gledalci smo uživali v uri in pol dolgi komediji, polni presenetljivih dialogov, miselnih in govornih preobratov in petju – ob vsem trudu, ki ga je Polona Vetrih vložila v »petje« F. F. Jenkins.

Vesna Celarc                                                                                                                                                      Fotografiji sta s spleta.

Člani našega društva smo si v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu v nedeljo,  16. novembra, ogledali operni muzikal z naslovom Kette. Predstava je nadomestila ogled Kralja Leara v ljubljanski Drami, ki smo jo bili primorani odpovedati zaradi dolžine (5 ur in pol).

In nikomur, ki si je izbral glasbeno-gledališko delo o izjemnem pesniku Dragotinu Ketteju, ni bilo žal. Ravno nasprotno – bili smo navdušeni. Pevci so nam z orkestrom predstavili življenjsko pot, ustvarjalna prevpraševanja in ljubezenske težave z odlično glasbo Aleša Makovca in libretom Vinka Möderndorferja. Dirigent Iztok Kocen je vodil svoj orkester z izjemnim občutkom, da smo uživali v glasbi in petju.

Pripovedovalec nas je vpeljal v Kettejevo nesrečno otroštvo, nato smo spoznavali pesnikovo ljubljansko gimnazijsko obdobje, ki je bilo še veselo, hudomušno in pričakujoče. Mladi ustvarjalci Kette, Murn, Cankar in Župančič so prijateljevali, ustanovili so Zadrugo, v kateri so razpravljali o literaturi in jo tudi izdajali. To je bilo prekinjeno, ko je Kette napisal satirično pesem proti škofu Missii, moral je oditi v Novo mesto, kjer je nadaljeval šolanje. To je bilo najsrečnejše, obenem pa najbolj trpeče obdobje. Zaljubil se je v hčer sodnega svetnika Angelo Smola, za njeno družino pa nikakor ni bil sprejemljiv. V tem času je nastala njegova najlepša serenada Na trgu.

Tretje ustvarjalno obdobje v njegovem komaj 23-letnem življenju je bilo tržaško. V Trst je moral v vojsko, a je tam zbolel za tuberkulozo, po enem letu se je vrnil v Ljubljano in v Cukrarni umrl. Zbirke v svojem življenju ni izdal, zbirko pesmi z naslovom Poezije je leta 1900 izdal Anton Aškerc, ki pa je pesmi tudi popravljal in tako prišel v spor s Cankarjem in Murnom. Leta 1907 je nato izšla druga, pregledana izdaja Ketttejevih pesmi.

V dveh dejanjih smo si lahko ogledali glavne postaje pesnikovega kratkega, a ustvarjalnega življenja, pozornost pa je bila posvečena predvsem novomeškemu obdobju. V zaključku nam delo sporoči izjemno pozitiven pogled na življenje, kar se nam je vtisnilo v spomin, ravno tako kot se nam je vtisnil v spomin tenorist Klemen Torkar v vlogi Ketteja in vsi pevci, ki so nastopali v več vlogah.

V gledališkem listu so zapisali: Kette živi v Novem mestu vse čase, brez njega bi bili zelo sami …

In občutno skromnejša in revnejša bi bila tudi slovenska literatura! Zato je vsake toliko časa vredno vzeti v roke tudi Kettejeve Poezije.

Vesna Celarc