Na predstavi Agencija za razhode v Špasteatru

Člani društva so v lanski anketi izrazili željo, da bi si v sklopu naših dejavnosti ogledali tudi kakšno komedijo ali obiskali Špasteater v Mengšu. Tako se je 43 članov v nedeljo, 19. aprila, ob 16.30 z avtobusom odpravilo na ogled komedije Agencija za razhode v Mengeš.

V enoinpolurni komediji francoskega avtorja Tristana Petitgirarda so zaigrali Domen Valič, Luka Cimprič in Lara Komar, prevedel jo je Urban Soban, režiral in domiselno priredil za naše razmere pa Žiga Flajnik.
Erik (Domen Valič) vodi agencijo za razhode Samski stan – nasmejano v nov dan. V nasprotju s sodobnim svetom, v katerem prevladujejo agencije in aplikacije za zmenke, Erik vodi agencijo, pri kateri lahko »naročiš« razhod in slovo od partnerja brez težav. V razmerje je lahko vstopiti, prekiniti pa nekoliko težje, najteže pa je izreči: »Konec je.« Slišali smo, da je tako težko, kot najti politika, ki govori resnico.

Srečko (Luka Cimprič) želi prekiniti razmerje s partnerko Floro, a tega ne zmore, zato postane stranka Erikove agencije. Erik bo to storil enostavno in profesionalno v njegovem imenu, saj Srečko očitno ni dovolj pogumen, da bi se soočil s tem problemom. Tako se zavzeti Erik odloči, da bo Flori to sporočil osebno, ko pa pride z rožami k njej domov, pa ugotovi, da je to njegovo nekdanje dekle. In ker še ni dovolj – Srečko se odloči, da bo svoje naročilo pri agenciji preklical, Flora je namreč zapeljivo dekle. V nadaljevanju se vsi trije »trudijo« vzpostaviti dialog in razjasniti svoj položaj. Zato prihaja do situacij, v katerih prevladuje preprosta telesna, besedna in (včasih zanimiva) situacijska komika, ki je nasmejala veliko gledalcev.
Konča se seveda srečno kot vsaka komedija, kljub temu da se je težko posloviti, stara ljubimca sta skupaj, agencija Samski stan – nasmejano v nov dan pa je izgubila svoj namen.
Zanimiva je bila prevajalčeva in režiserjeva prilagoditev imen in priimkov različnih igralcev ter prizorov iz filma našim razmeram, slišali pa smo tudi za naše estradnike r(R)ože p(P)otrebuješ, a(A)ne r(R)oš … Precej je bilo tudi nizko pogovornih izrazov, ki v položaju, v katerega ne sodijo, vzbudijo smeh.

Ogled komedije Agencija za razhode v Špasteatru je bil zadnji obisk kake prireditve v letošnjem študijskem letu, prihodnje leto pa spet!

Vesna Celarc

Fotografija je s spleta.

Med prekmurskimi ravnicami

Za četrtek, 26. marca, je bilo napovedano slabo vreme, a se je 43 članov našega društva prav pogumno odpravilo na ekskurzijo proti Prekmurju, odlično jo je pripravila Milena Vrhovec. Vreme sicer res ni bilo prav prijazno, a še zdaleč ne tako slabo. Še vedno po slabem vremenu (in še po čem slabem) prednjači lanska ekskurzija v Čedad in Gradež.

In smo se z voznikom Nikom, ki nas je varno in hitro popeljal po naši poti, odpravili že ob pol sedmih zjutraj. Že malo pred deveto uro smo se ustavili pri paviljonu Expano, zasnovanem za svetovno razstavo 2015 v Milanu, na obrobju Murske Sobote, kjer smo privoščili malico in počitek.

Nato pa je že sledil prvi ogled, in sicer Cerkve Gospodovega vnebovzetja, katere arhitekt je Jože Plečnik. Pričakal nas je prijazen mlad župnik. 1924 je Plečnik prišel v Bogojino in župnik Ivan Baša ga je poprosil, da bi naredil načrt za novo cerkev, prvotna je bila iz gotike. Plečnik je ohranil staro cerkev, a jo zaznamoval s svojo prepoznavno arhitekturo in dodal na stropih in oltarju prekmursko keramiko. Stebri in oltar pa so iz podpeškega marmorja. Župljani so cerkev delali sami 3 leta, za zidavo pa so porabili »1250 glav goveda« oz. vrednost v denarju. Župnik je omenil, da se sedaj rodi 6 do 7 otrok na leto, umre pa jih 25 do 30 in da pride k maši do 400 ljudi, Prekmurje kot obrobno pokrajino pač pesti problem izseljevanja.

Po fotografiranju smo se odpravili v Ižakovce na Otok ljubezni. Ime obstaja že dolgo časa, ker so se tam kopali zaljubljenci, tudi grajska gospoda, med njimi grofica Marija Ziči. Opazil jo je lep mladenič Peter, se zaljubil vanjo, a Peter je moral v vojsko in je tam umrl. Marija se nikoli ni poročila in je umrla, stara 96 let. O tem in »büjraših« nam je pripovedovala mlada vodnica, ki je govorila v pojoči govorici enega od prekmurskih narečij. »Müro«, kot je dejala, so morali regulirati, in to so počeli »büjraši«, brežine »Müre« so utrjevali s prepletenimi vrbovimi vejami, s »teligami« vozili »šodr«, kasneje pa so delali kocke. Pomagal jim je zavetnik »büjrašev«, mlinarjev in brodarjev sv. Miklavž. Na otoku je tudi plavajoči mlin, ki so ga obnovili, potem ko ga je reka odnesla, pred letom in pol. Mlin stoji na dveh čolnih in ima vodno kolo, vsako zimo ga razstavijo. Mlinar je v hišici tudi stanoval. Poleg je tudi tkalska delavnica, v kateri so tkali lan. Nato pa nas je brodnik popeljal preko reke Mure.

Z Otoka ljubezni smo se odpravili v Dobrovnik pogledat prelepe orhideje in marsikdo se je vrnil s prelepim cvetjem v lončku. Nato pa nas je že čakal ogled podjetja Paradajz oz. Lušt v Filovcih.
Pričakala nas je vodnica Nataša, nam predala zaščitno obleko in zaščito za čevlje, da smo se preoblekli, preden smo vstopili v »proizvodne« prostore. A daleč nismo prišli, stali smo za steklom pred demonstracijskim steklenjakom, zato pa nam je povedala veliko zanimivih stvari o gojenju Lušt-nega paradižnika in tudi kumaric. Začetki podjetja segajo v leto 2007, že 2011 so imeli 2 ha, lastnika sta se nekaj let učila na Nizozemskem. Leta 2012 so pobirali prve plodove, pet let kasneje pa so povečali površino steklenjakov na 9 ha. Ogrevajo se z geotermalno vodo, gojijo pa grozdasti paradižnik. Zimske sadike sadijo oktobra, obirajo pa decembra, poletne pa sadijo januarja in obirajo aprila. Nekateri rastlinjaki imajo luči, da pozimi podaljšajo dan. Sadike kupijo 10 tednov stare na Nizozemskem, sadijo pa jih v vreče s kokosovimi vlakni in šoto, vsak ima kapalko, deževnico pa hranijo v bazenih, vodo prefiltrirajo in namakajo paradižnik. 9 do 13 m visoke rastline imajo vrvični sistem opore. Pridelek pobirajo zrel, ne zelenega. Nataša je povedala, da imajo obiralci normo, in sicer 280 kg na uro, delajo pa v težkih razmerah, saj je vlage veliko. Pokazala nam je še opraševalce čmrlje v posebnih škatlah, dobijo pa jih iz Španije. Vsak teden v rastlinjak postavijo nove čmrlje, saj živijo od 8 do 9 tednov. Pridelava paradižnikov je integrirana (tj. kombinacija ekološkega in navadnega vrtnarjenja). Še to: na leto poberejo od 5000 do 5300 ton paradižnika.

Lušt-ne paradižnike smo lahko tudi poizkusili, jih kupili v lični trgovini, dobili pa smo jih tudi za darilo.
Po teh ogledih je sledilo kosilo v gostilni Aleksander na Rumičevem Bregu v bližini Moravskih Toplic. S tako obilnim kosilom ne postrežejo nikjer drugje kot v Prekmurju (na Primorskem pa sploh ne), pri Aleksandru je bilo še posebej obilno, tako da ni bilo moč pojesti vsega. Nekateri so kupili vino ali bučno olje, tudi odlične gibanice so romale domov za pokušino.

Ker je bilo neugodno vreme, so nam počitek, dobro kosilo in ravno takšna kapljica dali novih moči za zadnji ogled. Odpeljali smo se v Lončarsko vas Filovci, zavod vodi družina Bojnec, sedaj je to Gregor, ki nadaljuje tradicijo svojih prednikov. Povedal je, da je bilo včasih v Filovcih 80 lončarjev, ki so izkopavali glino in jo pripravili za uporabo na lončarskem vretenu, nato pa so izdelke žgali. Danes lončarjev ni več, tudi družina Bojnec se ne preživlja z lončarstvom, kupili so tovarno keramike v Libojah. Ogledali smo si tudi cimpračo, tipično nizko panonsko hišo iz lesa, gline in slame v obliki črke L, streha pa je iz ržene slame. Slamnata kritina zdrži 25 do 30 let. Vrata so nizka, okna pa majhna, v hiši je tudi črna kuhinja. Mladi lastnik nam je spretno in hitro na (sicer električno) vreteno iz gline naredil potičnik. V drugi nizki hiši pa prodajajo raznovrstno lončevino, žal narejeno v Libojah, a lepo in privlačno, tako da je nakupovanje spet teklo.

Z ogledom filovške keramike so se naši ogledi zaključili. Med dežjem in vetrom smo si ogledovali sicer prelepo pokrajino, prekmurske ravnice, Muro, znamenitosti in urejene vasi. Najvišji vrh pokrajine je 418 m visok (ali nizek) Sotinski breg, tako da se je večina med nami najteže »vzpenjala« po stopnicah avtobusa. Dan v pokrajini preko Mure smo kljub slabemu vremenu preživeli z ogledom znamenitosti v dobrem vzdušju, zadovoljni in veseli naše ekskurzije, pa tudi orhidej, paradižnika in keramike.

Vesna Celarc

Intervju s predsednico Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica Metko Krajnc

UTŽO prispeva k vseživljenjskemu učenju

Metka Krajnc je postala predsednica Društva UTŽO Ivančna Gorica marca 2024.

Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?

Rojena sem v Ljubljani, kjer sem obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, nato sem se vpisala na Filozofsko fakulteto, smer nemški in angleški jezik. Zaposlila sem se v podjetju Agrotehnika Ljubljana, najprej kot prevajalka za nemški jezik v uvoznem oddelku. Pri Gospodarski zbornici sem nato opravila izpite za pridobitev licence za samostojno opravljanje zunanjetrgovinskih poslov na območju celotne nekdanje Jugoslavije. Moje področje je bilo predvsem uvoz težke kmetijske in gozdarske mehanizacije. Leta 1984 sem se iz osebnih razlogov preselila v Maribor, kjer sem preživela naslednjih 25 let in se zaposlila v poslovni enoti Agrotehnike. Že v času študija in pozneje ob zaposlitvi sem poučevala nemški jezik na takratni Delavski univerzi Boris Kidrič v Ljubljani. Ko pa sem se preselila v Maribor, sem s poučevanjem nemškega jezika odraslih nadaljevala v jezikovni šoli DOBA. V tem času je bilo v Mariboru veliko povpraševanje odraslih po učenju nemškega jezika. Z možem sva se odločila in ustanovila svoje podjetje KIMET, d. o. o. , z glavno dejavnostjo poučevanje tujih jezikov za odrasle, tam sem se nato tudi redno zaposlila. Poleg tečajev tujih jezikov se je podjetje ukvarjalo tudi z uvozom težke kmetijske mehanizacije z nemško govorečega področja, za kar je bil na tehničnem področju pristojen moj mož. V naslednjih letih je zanimanje za tečaje tujih jezikov upadalo, zato sem se preusmerila v prevajanje strokovnih besedil s področja strojništva iz nemškega v slovenski jezik, najprej za potrebe lastnega podjetja (navodila za uporabo strojev, prospekti), nato pa sem 10 let sodelovala tudi z zagrebško prevajalsko agencijo Translatus, d. o. o., na enakem področju. Poučevanje nemškega jezika mi je bilo in mi je še vedno v veliko veselje. Kljub precejšnjemu obsegu dela v podjetju in družini sem še našla čas za poučevanje nemškega jezika na Ljudski univerzi Maribor.
Po moževi smrti leta 2009 sem se odločila, da se poslovim od Maribora in se vrnem v okolico Ljubljane. Prišla sem v Ivančno Gorico in tukaj ostala. Ob tej priložnosti se zahvaljujem Ivančanom, da ste me tako lepo sprejeli in se zato v Ivančni Gorici počutim res doma.
Upokojila sem se leta 2010.
Povem naj še, da sem mama hčerke Urške in sina Urbana in imam eno vnukinjo ter tri vnuke, ki pa so kar prehitro odrasli in me sedaj kot najstniki vedno manj potrebujejo.

Kdaj in kako ste se vključili v Društvo UTŽO Ivančna Gorica?

Ko sem se jeseni 2009 priselila v Ivančno Gorico, sem kar hitro izvedela, da tukaj deluje neko društvo za starejše, ki pa ni Društvo upokojencev. Izkazalo se je, da je to UTŽO, kamor sem se naslednje leto vpisala. Hodila sem na predavanja, ekskurzije in kulturne dogodke in se udeleževala nordijske hoje, ki jo je že takrat vodila Olga Šeme. Tako sem sklepala nova poznanstva in se vedno bolj vključevala v lokalno skupnost. UTŽO je takrat vodila Tatjana Lampret. Po enem od teh predavanj sem stopila do nje in ji ponudila mentorstvo krožka nemškega jezika, ki takrat ni bil v izobraževalnem programu. Predsednica se je strinjala, razpisali so krožek in spet sem začela s poučevanjem.

Kakšna je bila pot do takrat, ko ste prevzeli predsedovanje društva?

Leta 2014 je vodenje UTŽO prevzela Jožica Lampret in me povabila k sodelovanju. Postala sem njena namestnica. Leta 2016 je UTŽO postala samostojno Društvo UTŽO, jaz pa sem postala podpredsednica. Ker sem že od mladih nog rada obiskovala gledališča, sem prevzela nalogo in z veseljem pričela z izbiranjem zanimivih predstav v ljubljanskih gledališčih, ki smo si jih kasneje članice in člani društva v okviru programa skupaj ogledali. Od leta 2015 do 2020 sem bila glavna urednica društvenega glasila Utrinki. Z Jožetom Mestnikom, ki je skrbel za računalniško oblikovanje in postavitev glasila, sva odlično sodelovala. Leta 2020 me je kot glavni urednik nasledil Matjaž Marinček, ki je tudi lektor, korektor in oblikovalec glasila še danes. V marcu 2024 je naše društvo imelo volilni občni zbor, na katerem Jožica Lampret ni več kandidirala za funkcijo predsednice. Članice in člani društva so podprli mojo kandidaturo in prevzela sem vodenje Društva UTŽO. Predsedovanje društvu sem prevzela odgovorno in s spoštovanjem do vloženega truda mojih dveh predhodnic.V vsem tem času pa sem bila in sem še vedno mentorica dvema ali trem krožkom nemškega jezika, odvisno pač od števila zainteresiranih.

Kdo so bili vaši sodelavci in kako so vam pomagali oz. vas podpirali pri delovanju?

Po volilnem občnem zboru se je oblikoval tudi nov upravni odbor, ki skupaj z menoj šteje 9 članov. Delo v upravnem odboru smo si člani razdelili in vsak od nas prispeva svoj delež k ugledu in vedno višji ravni društva. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem članom UO za njihovo požrtvovalno delo in dobro sodelovanje.

Koliko je bilo članov društva ob začetku vašega predsedovanja in kako se število spreminja?

Število članov v društvu stalno narašča. V študijskem letu 2023/24 nas je bilo 100, v študijskem letu 2024/25 131, letos pa sta vpisana kar 202. Velik porast članstva pripisujem našemu trudu, da vsako leto pripravimo zelo pester program, ki je zanimiv za čim širši krog starejše populacije. Društvo svoj program in dosežke predstavlja prebivalcem občine Ivančna Gorica s predstavitvami svojih aktivnosti v občinskem glasilu Klasje, na spletni strani Občine Ivančna Gorica, na društveni spletni strani in v društvenem glasilu Utrinki ter v drugih promocijskih gradivih, ki jih vsakoletno samostojno izda društvo. Zagotovo tudi to prispeva k večji prepoznavnosti društva in posledično k večjemu zanimanju za našo dejavnost.

Katere nove dejavnosti oz. krožke ste ponudili svojim članom?

Izbor krožkov se vsako študijsko leto spreminja in je odvisen od zanimanja članic in članov. V letošnjem študijskem letu je veliko zanimanje za krožke angleškega jezika, poteka jih 8 na 5 različnih stopnjah. Po več letih smo ponovno organizirali krožek računalništva in krožek ročnih del, v preteklem študijskem letu pa je zaživel novinarski krožek, ki je tudi pobudnik intervjujev s predsednicami.
Novost je zagotovo tudi prednovoletno srečanje z zabavnim programom in pogostitvijo, ki smo ga prvič organizirali decembra 2024. Udeležba je bila številčna, decembra 2025 pa še bolj.

Katere dosežke do sedaj bi izpostavili oz. na kaj ste posebej ponosni?

Društvo UTŽO vodim šele dve leti, zato posebne dosežke težko navedem. Moram pa izpostaviti velik porast članstva in vprašalnik o zadovoljstvu članov z dejavnostmi, ki ga je v preteklem študijskem letu pripravil naš novinarski krožek pod mentorstvom Vesne Celarc v sodelovanju z UO. Z njim smo dobili zelo pomembno povratno informacijo o stopnji zadovoljstva naših članov. Dobili pa smo tudi predloge za ekskurzije, predavanja in predavatelje, kulturne prireditve in nove dejavnosti. Od 131 članov je vprašalnik izpolnilo 74, kar kaže na dovoljšen odziv za relevantne rezultate. Ocena zadovoljstva članov z dejavnostmi je bila 4,7–4,8, pri čemer je bila najnižja ocena 1 in najvišja 5. Rezultate pa smo upoštevali pri načrtovanju izobraževalnega programa za študijsko leto 2025/26.
Poleg tega je novinarski krožek tudi poskrbel za posodobitev spletne strani društva in dal pobudo za intervju z mojima predhodnicama in menoj.

Povejte, kaj vas najbolj veseli pri vašem delu.

Pri vodenju Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje me najbolj veseli delo z ljudmi, medsebojno učenje ter prenos znanja. Veseli me, da dejavnosti našega društva članicam in članom bogatijo vsakdan, spodbujajo radovednost, širijo znanje ter prispevajo k aktivnemu, ustvarjalnemu in kakovostnemu preživljanju tretjega življenjskega obdobja.

Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?

Pomen vseživljenjskega učenja vidim v tem, da se človek uči in razvija znanje, spretnosti ter sposobnosti skozi celotno življenje, ne le v šolskih letih. V poznejših letih pa ne gre le za pridobivanje novega znanja, temveč za kakovostnejše, bolj aktivno in dostojanstveno staranje, ki bogati tako posameznika kot celotno družbo.

Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate.

Prosti čas najraje preživljam v družbi ljudi in ob dejavnostih, ki me veselijo in bogatijo. Rada se učim in obiskujem kulturne dogodke, navdihujejo me nova znanja in izmenjava izkušenj. Veliko mi pomenijo sproščeni pogovori s prijatelji in druženje z najbližjimi, ki mi dajejo energijo in nas povezujejo.

Članice novinarskega krožka Društva UTŽO Ivančna Gorica

V objemu Bele krajine

Kar 49 članov našega društva se je v sredo, 25. februarja, odpravilo v zjutraj hladnem, a kasneje obetajočem sončnem dnevu v objem Bele krajine. Pred nami je bila druga letošnja ekskurzija, ki jo je odlično organizirala Lidija Medved.

Z avtobusom smo se najprej ustavili v Metliki, kjer se nam je pridružila neutrudna vodnica Sonja, ta nas je popeljala najprej v Rosalnice. Na poti tja pa nas je že seznanila z nekaj značilnostmi čudovite pokrajine. Tam je topleje kot drugod, podnebje je sicer celinsko, a je občuten vpliv morja in Gorskega kotarja. V tem času smo ob poti ves čas videvali vinogradnike, ki so obrezovali trto.

Ustavili smo se v šoli Brihtna glava, stavbo je kupil Andrej Bajuk, vsebino pa dodal Toni Gašperič. Sprejela nas je »diplomirana kuharica«, ki nas je peljala v učilnico 2. razreda. Posedli smo na nizke stolčke in »napeto« čakali tovarišico učiteljico. Vrnili smo se namreč v leto 1950. Ko je vstopila učiteljica s palico v roki, smo vstali in pozdravili. V uri z njo smo na hitro spoznali še precej značilnosti pokrajine na zelo smešen način. Sodelovali smo »učenci«, ki smo morali na tablo risati značilnosti Bele krajine: brezo, pogačo, vino, ugotavljali smo, iz kakšnega materiala je noša. Slišali smo tudi, da so ribe v mejni reki Kolpi hrvaške in slovenske, razlika je v tem, da so naše večje. Izvedeli smo, kako delajo pisanice, narisati je bilo potrebno odojka in oponašati njegovo oglašanje, videli smo bugarijo (vrsto tamburice) in gudalo (lončeni bas), ki ga je Zdravko lahko tudi preizkusil. Zapeli smo pesem Lepa Anka, in sicer tako »lepo«, da nam je ravnatelj dovolil sodelovati na proslavi za 29. november. Ura je bila zelo zanimiva in ves čas smo se zelo zabavali, kajti če ni bilo tako, kot je učiteljica želela, je hitro sledila kazen. Eden od »učencev« je moral klečati na koruzi, drugi se je moral za ušesa privleči k tabli. Vse pa ni bilo šala – na koncu smo dobili spričevala in vsi nismo izdelali, nasprotno, nekatere bo učiteljica »morala gledati« tudi prihodnje leto.

Po koncu »pouka« in malici smo se odpravili na ogled romarskega središča Tri fare. Gre za tri gotske cerkve znotraj pokopališkega obzidja, ki je verjetno še ostanek protiturškega tabora. Pogled na vse tri cerkve je bil prav monumentalen. Sprejel nas je prijazni cerkveni ključar Martin Matjašič in nas najprej popeljal v najstarejšo, ki jo je zgradil nemški viteški red v 12. stoletju, pred nekaj leti so jo obnovili, ni pa jim uspelo ohraniti poslikave; posvečena je Materi božji, na koru so tudi orgle. Srednja cerkev Glej človek je bila zgrajena v 15. ali 16. stoletju, poslikal jo je Jurij Tavčar s prizori iz življenja svetnikov. Najstarejša cerkev je ohranila še romansko ladjo. Romarji se tu zberejo na dan zavetnika Jerneja meseca avgusta.

In prišel je čas za kosilo v Gostilni Veselič v Podzemlju. Že zunaj nas je pričakala zgovorna in prijazna gostilničarka z belokranjsko pogačo, ki je povedala, da so bili cel dopoldan brez elektrike. A »strah« je bil odveč – kosilo s kozarcem pijače je bilo odlično. Še prej pa smo posvetili pozornost mesecu kulture. Prisluhnili smo recitalu, posvečenemu stoletnici smrti dveh velikih ustvarjalcev Zofki Kveder in Srečku Kosovelu, ki smo ga pripravili člani društva.

Po kosilu smo se odpeljali do Krupe in se sprehodili do čudovitega izvira reke. Skala nad izvirom je visoka 30 m, izvir pa je 60 m globoko, po vodnatosti je to največji vodni vir, a žal neuporaben. Skalnata stena je bila v sončnem dnevu veličastna in Krupa smaragdne barve; skorajda prelepo, da bi bilo res. In ni, semiška tovarna Iskra je v 60. letih prejšnjega st. začela izdelovati kondenzatorje, ki vsebujejo strupeno snov PCB, odlagali so jih v vrtače v okolici. Onesnaženo je vse, najhuje pa je ob nalivih. Ob Krupi je čist samo zrak, vprašanje pa je, kdaj se bo toksična snov razgradila – če se sploh bo kdaj. Po sprehodu po poti ob reki smo se odpravili v Črnomelj.

Vodnica Sonja je ves čas poti nizala značilnosti ljudi in pokrajine. Zanimiva je bila tudi pripoved o Kočevarjih, ki so jih tu naselili že pred 500 leti, in njihova usoda ob prelomnih letih: npr. 1933, 1939, 1945.

V sončnem Črnomlju smo se ustavili v zakladnici gradu, kjer smo spoznali še nekaj značilnosti. Skozi Črnomelj teče Dobličica, v kateri živi črna človeška ribica. Vodnica nam je predstavila pomembne zgradbe in ulice: Kulturni dom, Posojilnico, cerkev sv. Petra, Jožefovo šolo, v kateri je danes glasbena šola, rojstno hišo pesnika Mirana Jarca, leseni most, župnišče, Primožičevo hišo, hrib Griček … Pokazala nam je repliko meča iz 14., ki so ga našli v Lahinji; to je reka, ob kateri raste 43 vrst orhidej in domuje vodomec. Poudarila je, da so pri njih tri veroizpovedi (katoliška, grkokatoliška in pravoslavna). Po sprehodu po mestu smo se ustavili tudi v hiši Josipine Primožič, učiteljice in prosvetiteljice, ki je pomagala dekletom in ženam. Mesto je imelo v 14. st. obzidje, ki jih je malce kasneje obvarovalo pred Turki, ohranil se je del obzidja, kjer smo končali ogled Črnomlja na vzpetini nad mestom.

Pika na i nas je čakala v vinski kleti Društva vinogradnikov Črnomelj. Že ko smo se spuščali v klet, je prijetno dišalo po belokranjski pogači (ki smo jo ta dan poskusili kar trikrat) in vinu. Mlada vinogradnica Urška nam je predstavilo delo društva, vrste vin, ki jih pridelujejo, omenila je tudi težave, s katerimi se srečujejo (škržatek). Nato pa smo degustirali tudi 4 vrste vina in prav škoda, da ga niso prodajali. Glede na zadovoljstvo preizkuševalcev bi prodaja prav dobro tekla.

Ob pol šestih smo se veselo odpravili proti Ivančni Gorici, polni novega znanja, vedenja in izkušenj. Vsega novega in zanimivega, kar smo izvedeli, se seveda ne da zapisati (in zapomniti tudi ne), zato bo še potrebno iti v prelepe kraje, ki so, kot je dejala učiteljica v šoli Brihtna glava, pri nogi kokoši Slovenije, le tega ni vedela, ali pri desni ali pri levi. Za konec le še to, kar nam je ob odhodu iz Treh far dejal ključar Martin Matjašič: »Tu je zibelka dobrih ljudi.« In tudi zato se bomo prav gotovo še vračali.

Vesna Celarc
Fotografije: Vesna Celarc in Ksenija Sever

© Naše društvo je članica Mreže Slovenske univerze za tretje življensko obdobje