Z avtobusom smo se najprej ustavili v Metliki, kjer se nam je pridružila neutrudna vodnica Sonja, ta nas je popeljala najprej v Rosalnice. Na poti tja pa nas je že seznanila z nekaj značilnostmi čudovite pokrajine. Tam je topleje kot drugod, podnebje je sicer celinsko, a je občuten vpliv morja in Gorskega kotarja. V tem času smo ob poti ves čas videvali vinogradnike, ki so obrezovali trto.
Ustavili smo se v šoli Brihtna glava, stavbo je kupil Andrej Bajuk, vsebino pa dodal Toni Gašperič. Sprejela nas je »diplomirana kuharica«, ki nas je peljala v učilnico 2. razreda. Posedli smo na nizke stolčke in »napeto« čakali tovarišico učiteljico. Vrnili smo se namreč v leto 1950. Ko je vstopila učiteljica s palico v roki, smo vstali in pozdravili. V uri z njo smo na hitro spoznali še precej značilnosti pokrajine na zelo smešen način. Sodelovali smo »učenci«, ki smo morali na tablo risati značilnosti Bele krajine: brezo, pogačo, vino, ugotavljali smo, iz kakšnega materiala je noša. Slišali smo tudi, da so ribe v mejni reki Kolpi hrvaške in slovenske, razlika je v tem, da so naše večje. Izvedeli smo, kako delajo pisanice, narisati je bilo potrebno odojka in oponašati njegovo oglašanje, videli smo bugarijo (vrsto tamburice) in gudalo (lončeni bas), ki ga je Zdravko lahko tudi preizkusil. Zapeli smo pesem Lepa Anka, in sicer tako »lepo«, da nam je ravnatelj dovolil sodelovati na proslavi za 29. november. Ura je bila zelo zanimiva in ves čas smo se zelo zabavali, kajti če ni bilo tako, kot je učiteljica želela, je hitro sledila kazen. Eden od »učencev« je moral klečati na koruzi, drugi se je moral za ušesa privleči k tabli. Vse pa ni bilo šala – na koncu smo dobili spričevala in vsi nismo izdelali, nasprotno, nekatere bo učiteljica »morala gledati« tudi prihodnje leto.
Po koncu »pouka« in malici smo se odpravili na ogled romarskega središča Tri fare. Gre za tri gotske cerkve znotraj pokopališkega obzidja, ki je verjetno še ostanek protiturškega tabora. Pogled na vse tri cerkve je bil prav monumentalen. Sprejel nas je prijazni cerkveni ključar Martin Matjašič in nas najprej popeljal v najstarejšo, ki jo je zgradil nemški viteški red v 12. stoletju, pred nekaj leti so jo obnovili, ni pa jim uspelo ohraniti poslikave; posvečena je Materi božji, na koru so tudi orgle. Srednja cerkev Glej človek je bila zgrajena v 15. ali 16. stoletju, poslikal jo je Jurij Tavčar s prizori iz življenja svetnikov. Najstarejša cerkev je ohranila še romansko ladjo. Romarji se tu zberejo na dan zavetnika Jerneja meseca avgusta.
In prišel je čas za kosilo v Gostilni Veselič v Podzemlju. Že zunaj nas je pričakala zgovorna in prijazna gostilničarka z belokranjsko pogačo, ki je povedala, da so bili cel dopoldan brez elektrike. A »strah« je bil odveč – kosilo s kozarcem pijače je bilo odlično. Še prej pa smo posvetili pozornost mesecu kulture. Prisluhnili smo recitalu, posvečenemu stoletnici smrti dveh velikih ustvarjalcev Zofki Kveder in Srečku Kosovelu, ki smo ga pripravili člani društva.
Po kosilu smo se odpeljali do Krupe in se sprehodili do čudovitega izvira reke. Skala nad izvirom je visoka 30 m, izvir pa je 60 m globoko, po vodnatosti je to največji vodni vir, a žal neuporaben. Skalnata stena je bila v sončnem dnevu veličastna in Krupa smaragdne barve; skorajda prelepo, da bi bilo res. In ni, semiška tovarna Iskra je v 60. letih prejšnjega st. začela izdelovati kondenzatorje, ki vsebujejo strupeno snov PCB, odlagali so jih v vrtače v okolici. Onesnaženo je vse, najhuje pa je ob nalivih. Ob Krupi je čist samo zrak, vprašanje pa je, kdaj se bo toksična snov razgradila – če se sploh bo kdaj. Po sprehodu po poti ob reki smo se odpravili v Črnomelj.
Vodnica Sonja je ves čas poti nizala značilnosti ljudi in pokrajine. Zanimiva je bila tudi pripoved o Kočevarjih, ki so jih tu naselili že pred 500 leti, in njihova usoda ob prelomnih letih: npr. 1933, 1939, 1945.
V sončnem Črnomlju smo se ustavili v zakladnici gradu, kjer smo spoznali še nekaj značilnosti. Skozi Črnomelj teče Dobličica, v kateri živi črna človeška ribica. Vodnica nam je predstavila pomembne zgradbe in ulice: Kulturni dom, Posojilnico, cerkev sv. Petra, Jožefovo šolo, v kateri je danes glasbena šola, rojstno hišo pesnika Mirana Jarca, leseni most, župnišče, Primožičevo hišo, hrib Griček … Pokazala nam je repliko meča iz 14., ki so ga našli v Lahinji; to je reka, ob kateri raste 43 vrst orhidej in domuje vodomec. Poudarila je, da so pri njih tri veroizpovedi (katoliška, grkokatoliška in pravoslavna). Po sprehodu po mestu smo se ustavili tudi v hiši Josipine Primožič, učiteljice in prosvetiteljice, ki je pomagala dekletom in ženam. Mesto je imelo v 14. st. obzidje, ki jih je malce kasneje obvarovalo pred Turki, ohranil se je del obzidja, kjer smo končali ogled Črnomlja na vzpetini nad mestom.
Pika na i nas je čakala v vinski kleti Društva vinogradnikov Črnomelj. Že ko smo se spuščali v klet, je prijetno dišalo po belokranjski pogači (ki smo jo ta dan poskusili kar trikrat) in vinu. Mlada vinogradnica Urška nam je predstavilo delo društva, vrste vin, ki jih pridelujejo, omenila je tudi težave, s katerimi se srečujejo (škržatek). Nato pa smo degustirali tudi 4 vrste vina in prav škoda, da ga niso prodajali. Glede na zadovoljstvo preizkuševalcev bi prodaja prav dobro tekla.
Ob pol šestih smo se veselo odpravili proti Ivančni Gorici, polni novega znanja, vedenja in izkušenj. Vsega novega in zanimivega, kar smo izvedeli, se seveda ne da zapisati (in zapomniti tudi ne), zato bo še potrebno iti v prelepe kraje, ki so, kot je dejala učiteljica v šoli Brihtna glava, pri nogi kokoši Slovenije, le tega ni vedela, ali pri desni ali pri levi. Za konec le še to, kar nam je ob odhodu iz Treh far dejal ključar Martin Matjašič: »Tu je zibelka dobrih ljudi.« In tudi zato se bomo prav gotovo še vračali.
Vesna Celarc
Fotografije: Vesna Celarc in Ksenija Sever