Znanje je kapital
Jožica Lampret, dolgoletna profesorica kemije, z UTŽO sodeluje že od leta 2011. Po upokojitvi se je aktivno vključila v delovanje univerze. Leta 2013 je bila izvoljena za predsednico, leta 2016 pa je ustanovila UTŽO kot samostojno društvo. Za delo na kulturnem področju in področju izobraževanja starejših je prejela občinsko priznanje »Plaketo Josipa Jurčiča«. O sebi in svojem delovanju je povedala naslednje.
- Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?
Rojena sem bila v Višnji Gori. V družini smo sobivale tri generacije, stara mama, moja starša, atova teta in tri šolarke. Tu sem obiskovala 4 razrede osnovne šole, nato pa sem se, 11-letna šolarka, vsak dan z vlakom ali kolesom vozila v 10 km oddaljeno Stično, kjer je takrat bila popolna osemletka. Po osemletki sem se vpisala na stiško gimnazijo. Po maturi l. 1966 sem nadaljevala šolanje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, oddelek kemija in kemijska tehnologija in tam diplomirala leta l. 1972. Za nekaj časa sem se zaposlila v Dekliškem vzgajališču v Višnji Gori. Na stiški gimnaziji, ki je bila ustanovljena l. 1950 in je delovala v prostorih stiškega samostana, sem l. 1975, na povabilo takratne ravnateljice Cilke Žagar, sprejela službo kot profesorica kemije. Šoli sem ostala zvesta vse do upokojitve l. 2010. Leta 1982 smo se preselili v novozgrajeni šolski center, v svetle, tople in za tiste čase moderno opremljene učilnice. Dobili smo tudi pravi kemijski laboratorij. Uresničile so se mi dolgoletne sanje. Dijaki so bili navdušeni ob pravem kemijskem eksperimentiranju, jaz pa tudi nad njihovo zagnanostjo. Poleg kemije v gimnazijskem in pozneje v družboslovnem programu sem, zaradi kadrovske stiske, poučevala še kar nekaj drugih predmetov: tehniko in fiziko v starem gimnazijskem programu, matematiko in gradiva v usmerjenem kovinarskem programu, naravoslovje v strojniškem programu ter poznavanje blaga v trgovskem programu in programu ekonomski tehnik. Moje mentorsko delo v kemijskem krožku je mnoge dijake pritegnilo k sodelovanju. Udeleževali so se državnih tekmovanj. Od l. 1994 do 2010 so na državnih tekmovanjih osvojili 21 zlatih, srebrnih ali bronastih Preglovih plaket. Mnogi od njih so pozneje študirali kemijo in postali ugledni naravoslovci. Za vse moje strokovno delo v šoli in izven nje sem l. 1993 prejela strokovni naziv pedagoška svetnica, ki ga je takrat podeljevalo Ministrstvo za šolstvo in šport republike Slovenije. Upokojila sem se leta 2010.
Leta 1970 sem se poročila. Z možem Milanom, ki je žal pokojni že 36 let, imava štiri otroke. Vse nas je zaznamovala senca težke izgube moža in očeta, ki se je sčasoma v nas vseh prelivala v zrelost in sprejemanje. Dogradili smo naš dom. Otroci so odrasli, doštudirali, imajo svoje družine. Podarili so mi štiri vnuke in tri vnukinje. Ti me osrečujejo in v moje življenje prinašajo veselje.
- Kdaj in kako ste se vključili v UTŽO in prevzeli vodenje? Leta 2010 sem se upokojila. Za obstoj UTŽO sem izvedela naključno. Všeč mi je bil koncept in delovanje, zato sem se vpisala že l. 2011. Takratna predsednica Tatjana Lampret me je še tisto leto vključila v uredniški odbor glasila Utrinki. Naslednje leto (2012) sem postala tudi članica upravnega odbora in urednica tega glasila. Po odstopu predsednice leta 2013 sem bila izvoljena za predsednico UTŽO.
- Kakšna je bila pot do ustanovitve društva?
Do l. 2015 je UTŽO delovala znotraj Zveze kulturnih društev – ZKD Občine Ivančna Gorica. L. 2015 smo se odločili za samostojno pot. Stekle so priprave za ustanovitev samostojnega društva, da bi omogočili lažje poslovanje, organizacijo dela in neodvisno realizacijo zamisli, kako naj bi »tretja univerza« uresničevala svoje poslanstvo. L. 2016 smo sprejeli statut društva in vse ostale akte. 10. 6. 2016 nas je Agencija Republike Slovenije za javne evidence in storitve – AJPES – vpisala v poslovni register Slovenije.
- Kdo so bili vaši sodelavci in kako so vam pomagali oz. vas podpirali pri delovanju?
Prvi Upravni odbor (UO) je sestavljalo 7 članov. To smo bili Jožica Lampret – predsednica, Metka Krajnc – namestnica in člani Jože Mestnik, Tilka Jelenčič, Olga Šeme, Darinka Petek in Jelka Gros.
Z leti se je sestav UO spreminjal. Ob mojem odhodu l. 2024 so bili člani UO:
Metka Krajnc – podpredsednica – in člani Danica Geržina, Olga Grum, Lidija Medved, Jože Mestnik, Martina Vidrih Adler, Joža Železnikar in Matjaž Marinček, ki je bil tudi glavni urednik, lektor, korektor in oblikovalec glasila Utrinki.
Področje delovanja UTŽO je zelo raznoliko. Ohranili smo prvotni koncept delovanja univerze in ga nadgradili s svojimi idejami. Poleg izobraževanja starejših v študijskih krožkih smo posvetili več pozornosti aktivnostim za zdrav življenjski slog (vodena telovadba in nordijska hoja, pilates) in uporabi sodobnih tehnologij (računalniki in pametni telefoni). Pri uresničevanju zastavljenih ciljev smo člani UO potrebovali veliko znanja, iznajdljivosti in organizacijskih sposobnosti. Vsak je deloval na področju, ki mu je bilo najbliže.
- Koliko je bilo članov društva ob začetku vašega predsedovanja članov in kako se je število spreminjalo?
V letih od 2014 do 2021 se je število članic in članov gibalo med 93 do največ 109 v letu 2017. Opazen je bil občuten porast moških od 8 do 22. V času kovida je vpis nekoliko padel in se je povečal šele leta 2024.
- Kako ste prepoznali, kaj poleg že obstoječih dejavnosti in krožkov še ponuditi članom?
Pri organizaciji programa izobraževanja predstavlja največji problem pomanjkanje prostora ter velikost in neprimerna lokacija učilnic v 2. nadstropju, ki je za mnoge starejše težko dostopna. Izbor krožkov se spreminja glede na interes. Nekateri krožki ugasnejo (likovni, fotografski, domoznanski, računalniški, umetnost branja in pripovedovanja, glasbeni presežki) in se rodijo novi (angleščina – začetni, pilates, joga za starejše, delavnica gibanje starejših).
Zaradi vse večjega števila vpisanih se je močno povečalo zanimanje za učenje angleškega jezika. Povečati smo morali zlasti število študijskih skupin (5 skupin ter skupaj 39 članic in članov), ker nam velikost učilnice ne dopušča povečevati skupin. Visoka je udeležba na mesečnih predavanjih, strokovnih ekskurzijah in gledaliških predstavah. Tudi naša skupna srečanja ob zaključku študijskega leta so zelo obiskana.
- Katere dosežke v času svojega mandata bi izpostavili? Na kaj ste posebej ponosni?
V teh letih je naša univerza postala prepoznavna. Napredovala je v vseh pogledih. Vsako leto za naše člane izdamo publikacijo Utrinki, ki prinaša vse zanimive dogodke preteklega leta. Poleg vsebine ima tudi zelo lep izgled. V prvih letih mojega delovanja mi je bil pri oblikovanju in računalniški obdelavi glasila Utrinki, pa tudi sicer s svojim ogromnim računalniškim znanjem, v veliko pomoč Jože Mestnik, ki z nami sodeluje vse od začetka delovanja.
Na mesečnih predavanjih smo v tem obdobju spoznali mnoge prepoznavne in ugledne predavatelje, kot so: dr. Darinka Strmole, novinarji Lado Ambrožič, Aleks Štakul, Edo Žitnik in novinarka Mojca Širok, Tomaž Vesel, mag. Dušan Štepec, Sašo Porenta, dr. Dušan Plut, dr. Mihael Glavan, dr. Jože Pižem, dr. Miha Preinfalk, dr. Vlasta Nussdorfer, dr. Dragan Petrovec, Darja Groznik, Urška Petek, Klemen Janežič, mag. Matej Čujovič, mag. Dušan Kramberger in mnoge druge. Na ekskurzijah smo si ob strokovnem vodenju mag. Dušana Krambergerja ogledali mnoge skrite bisere Slovenije.
Posebej moram izpostaviti delo in uspehe domoznanskega krožka, ki smo ga ustanovili l. 2016. Prva mentorica krožka je postala zdaj žal že pokojna Tatjana Kordiš, animatorka pa Ljuba Štrubelj. Krožek je bil ustanovljen z namenom, da se posvetimo propadajoči stavbni dediščini v občini Ivančna Gorica. Našo pozornost so še posebej pritegnile kašče, ki so dolenjska posebnost. Majhne, lične zgradbe, lesene ali delno zidane, pričajo o življenju naših prednikov in o gospodarskem statusu kmetije. Metodologijo dela in raziskovalne cilje nam je pomagal oblikovati mag. Dušan Štepec, etnolog, umetnostni zgodovinar in konservator. Na območju občine smo odkrili 80 bolj ali manj ohranjenih kašč. Vse so bile metodološko dokumentirane, opisane in poslikane. Dokumentacijo je zbirala in vodila Ljuba Štrubelj. Zbrano gradivo smo želeli izdati v trajni pisni obliki. Žal je prezgodnje slovo cenjene mentorice to preprečilo. V letu 2022 je krožek s pomočjo Dušana Štepca dokončal zastavljene cilje. Izbrali so 46 najbolj značilnih primerkov kašč, v pisni in slikovni obliki so približali lepoto, arhitekturno oblikovanje, tesarsko mojstrstvo in uporabnost, v želji, da se izročilo ohrani. Izjemno bogato gradivo o kaščah smo predstavili v strokovni monografiji z naslovom Kadar pride mesec maj, vpraša, če je še v kašči kaj.
Z lastnimi sredstvi, s pomočjo donatorjev in Občine Ivančna Gorica smo natisnili 200 izvodov in jih razdelili širši javnosti: donatorjem, lastnikom kašč, šolskim knjižnicam in raziskovalcem stavbne dediščine. Monografija je požela priznanja tudi širše strokovne javnosti. Društvo UTŽO in domoznanski krožek je za monografijo Kašče v občini Ivančna Gorica in prispevek k ohranjanju kulturne dediščine dobila občinsko priznanje Plaketo Mihe Kastelica.
- Povejte, kaj vas je posebej veselilo pri vašem delu.
Vodenje in ustvarjanje za univerzo je bilo nekakšno logično nadaljevanje moje poklicne poti. Vesela sem vsakega napredka, ki ga dosežemo. Preseneča me, kako hitro smo se člani univerze prilagodili sodobnemu načinu komunikacije. V času kovida so potekala predavanja po Zoomu. Vsi člani imajo elektronske naslove in jih o dogodkih obveščamo preko e-pošte. Znajo uporabljati pametne telefone, imajo računalnike …
Ponosna se tudi na svoje nekdanje dijake. Mnogi od njih so uspešni na različnih področjih.
Veliko od njih je bilo predavateljev na naših mesečnih predavanjih. Nikoli niso odrekli sodelovanja, zadnje dve leti pa se že vpisujejo na našo univerzo.
- Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?
Preseneča me, kako prilagodljivi smo – kljub starosti. Nenehno se trudimo, da ne zaostajamo preveč za hitrim tempom življenja. Veseli me spoznanje, da starost ni več to, kar je bila pred desetletji. Starost je dobila novo podobo in traja več desetletij. V Sloveniji predstavljamo starejši nad 65 let četrtino prebivalstva in smo dragocen človeški kapital.
Univerza združuje vse, ki nam je starost le del življenja, izziv in ne težava, ki še vedno želimo spreminjati sebe in svet na bolje. Življenju po upokojitvi želimo dati nove vsebine, nova znanja, navezati nove stike, se morda naučiti nečesa, kar nam v mladosti ni uspelo …
UTŽO v lokalnem okolju iz leta v leto bolj uveljavlja svoje poslanstvo in okolje se že dolgo več ne sprašuje, kaj bo znanje koristilo starejšim.
- Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate.
Obiskujem predavanja in krožek urjenje spomina in logike, že tri leta se učim angleščine, hodim na gledališke predstave in ekskurzije in še vedno pojem v ŽePZ Harmonija.
Rada rešujem sudoku in križanke in se gibljem v naravi, če naštejem samo prijetne stvari.
Ivančna Gorica, 30. 1. 2026
Za Novinarski krožek
Lidija Medved in Joža Železnikar