Kategorija: Predavanja in ekskurzije

Ali stari starši lahko vplivamo na vzgojo vnukov in ali to sploh smemo? Odgovore na to in druga vprašanja smo dobili na interaktivnem predavanju psihoterapevtke Katjuše Jakšič. Prisluhnili smo ji 1. aprila v občinski sejni sobi, bilo nas je 42. Katjušo Jakšič je najprej predstavila Metka Kranjc, nato pa smo poslušali, kaj vse je pripravila na temo starih staršev in vnukov.

Danes so pričakovanja staršev tako do sebe kot do svojih otrok zelo velika, otroci so projekt. Včasih so stari starši imeli močno avtoriteto, skupaj je bivalo več generacij, otroci so pomagali pri delu, stari starši pa so čuvali vnuke in pomagali pri vzgoji vnukov. Danes so stari starši čustveno prisotni, manj je discipline, družine so razseljene. Problem so meje, stari starši so za razvajanje, vzgojne vloge ni več, gre za pomoč. Pri vnukih-najstnikih so stari straši lahko most otrok do staršev. Z validacijo, to je potrditvijo občutkov (»Tebi je res težko.«), lahko stari starši zelo veliko naredimo. Pomagamo tudi z varstvom, vožnjo otrok v vrtce, k obšolskim aktivnostim ipd., smo torej zelo pomembni, čeprav se sami tega niti ne zavedamo.

»Ponosna sem, ker …« je bila prva vaja, ki jo je izvedel vsak od prisotnih. Odgovori so se nanašali predvsem na vnuke (… ker me imajo radi, ker sem vedno na razpolago, se dobro razumemo, se skupaj igramo itd.). Vloga starih staršev je zelo raznolika, blažijo stres pri otrocih s svojo pomočjo, empatijo, ljubeznijo in prenašajo nanje življenjske modrosti ter vrednote. Na kaj smo ponosni, bi si morali povedati vsak dan. Vnukom dajemo občutek čustvene varnosti, povezujemo generacije, dajemo pozitivne vplive. Prisotnost starih staršev blaži stres pri otrocih, posebno je to potrebno pri ločitvah staršev, ki so danes pogoste, veliko je tudi selitev. Danes so otroci izgubili sposobnost prilagajanja, so impulzivni, nepotrpežljivi. Preplavljeni so z vsem. Test: vnuku ponudiš bonbon in mu rečeš, naj počaka pet minut in dobi dva. Tisti otrok, ki počaka, bo dobro krmaril skozi življenje, sicer pa ga je treba učiti potrpežljivosti. Vendar je treba znati postaviti tudi svoje meje, ko ne zmoreš več (»Zelo rada sem z vnukom, vendar ne morem več …«).

Največja vrednost starih staršev je v tem, kako se vnuk ob njih počuti. Od njih dobi pozornost, več časa in skupnih trenutkov. V naslednji vaji smo se postavili na mesto otroka, kaj ta najbolj ceni pri starih starših, kdaj se počuti najbolj varnega, kaj si še želi. Vajo smo delali v trojkah, rezultatov pa nismo preverjali.

Konflikti (nestrinjanje) nastajajo, kadar pride do neskladja. »Pri meni to dela lahko …« ali »Mi smo to delali drugače …« je pogosto vzrok konfliktov med starimi starši in starši. V odnosu do staršev naši vnukov je najtežje, da nas ti včasih ne razumejo, se z nami ne strinjajo, ali imajo drugačne poglede na vzgojo. V naslednji vaji smo v skupinah preverjali, kaj se zgodi, če vnuke razvajamo in pri tem kršimo pravila. V predstavitvah smo izvedeli, da imajo stari starši na vzgojo vnukov večinoma enake poglede kot starši, trudijo se, da se v vzgojo ne vmešavajo, sicer pa je najboljša vzgoja vzgled.

Stari starši bi morali imeti večji vpliv na vzgojo vnukov, vendar je vprašanje, na kakšen način. Ignoriranje pravil staršev, komentiranje pred otrokom, popravljanje in kritiziranje staršev vedno vodi v konflikt. Ni toliko vprašanje, kaj smo povedali, kot to, kako smo povedali. Gre za komunikacijo. Ta ne sme biti napadalna (»Tega ne delaš prav…«). Govoriti je treba tiho, počasi, saj hitro in glasno govorjenje vodi v konflikt, ta pa povzroča stres. Razpravo je treba odpirati (»Kaj pa ti misliš o tem?«), več spraševati, ne soditi osebnosti, pač pa dejanja ali vedenje. Če smo razburjeni, se moramo umiriti. To lahko naredimo z dihalno vajo 3 + 5. Tri sekunde vdihavamo (stres), zadržimo, pet sekund izdihavamo (pomiritev).

Otrok v konflikte ne smemo vključevati, tudi če se z vzgojo staršev ne strinjamo. Meje niso stabilne, njihovo prekoračenje povzroči vznemirjanje. Jeza je emocija, pokaže, kje so meje in je preživetvena funkcija Vedenje lahko izbiramo, čutenja pa ne. To nam pokaže, ali smo v stiku s svojimi potrebami.

Dobili smo dovolj gradiva za razmišljanje …

Ivančna Gorica, 5. 4. 2026

Joža Železnikar

Fotografije Jože Gregorič

Takšen je bil naslov predavanja, ki smo mu, bilo nas je 34, prisluhnili v sredo, 11. marca dopoldne v občinski sejni sobi. O kefirju nam je več povedal mag. biotehnologije Matjaž Boštar, strokovnjak za živilsko industrijo z mednarodnimi izkušnjami. Deluje na področju mlekarstva in je velik specialist za kefir, kot nam ga je predstavila predsednica Metka Krajnc.

Kaj smo torej slišali?

Kefir spada med mlečne izdelke in je zelo zdrav za uživanje, kar kažejo tudi raziskave. Izhaja iz čerkeškega območja in pri nas še nima prav dolge zgodovine, čeprav njegove najstarejše sledi izhajajo štiri tisoč let nazaj iz Kitajske (mumificirani ostanki suhih kefirjevih zrn). Poznal ga je antični svet, Severni Kavkaz, znan po svojih stoletnikih, pa si je prisvojil kefir kot darilo bogov in tem »zrnom življenja« ni dovolil iz svojega okolja. Zrnca kefirja naj bi nastala v mehovih iz živalskih kož, v katerih je mleko fermentiralo v kefir. Pot kefirja kaže tudi pot naših prednikov, ki so izza Kavkaza prišli zaradi uživanja mleka, ker sicer ne bi preživeli. V Rusijo se je po legendi razširil kot odkupnina za s strani kavkaškega princa ugrabljeno raziskovalko Irino, ki naj bi ugotovila, od kod dolgoživost kavkaških prebivalcev. To se je zgodilo leta 1907, kefir so nato najprej uporabljali v ruskih zdraviliščih za zdravljenje tuberkuloze in črevesnih bolezni. S komercialno proizvodnjo so začeli v 30 letih 20. stoletja, danes pa je tam eden najbolj razširjenih mlečnih izdelkov. V Evropo je prišel v 80 letih 20. stoletja, ko se je začela njegova domača in komercialna proizvodnja. Bolj so se s kefirjem pri nas začeli ukvarjati po letu 2000, ko pride tudi v trgovine.

Kefir vsebuje beljakovine, ki so podobne človeškim, veliko mineralov in vitaminov. Njegovo redno uživanje dokazano podaljšuje življenje, dviguje imunsko odpornost in povečuje mišično maso. Je živ naraven probiotik, vsebuje več kot 100 različnih mikroorganizmov, ki razgradijo laktozo v mlečno kislino, čisti tanko črevesje toksičnih stvari; je rahlo penast in osvežujoč ter lažje prebavljiv kot mleko. Zrna rastejo in se razmnožujejo, njihove lastnosti so dobro raziskane, vendar vse še niso odkrite. Ne da se ga narediti iz nič v laboratoriju, potrebna so zrna, zato si ga poskušajo različne religije prisvojiti kot »božjo stvaritev«. »Umetne« DVS kulture omogočajo industrijsko proizvodnjo kefirja (pa tudi jogurta), ki pa je to samo po imenu.

Zdravilnih lastnosti kefirja je cel kup, najmočnejši učinek pa mu dajejo kafiran, probiotične bakterije in mikroorganizmi. Njegovo redno uživanje (2 -3 dcl dnevno) deluje v črevesju čistilno. Ker ga lahko delamo doma, nima močne reklame na trgu. Kefir delamo iz mleka s 3,5 % maščobe pri sobni temperaturi. Mleko mora biti sveže, najboljše je domače, segreto, lahko je pasterizirano in homogenizirano, ne pa tudi sterilizirano (alpsko ni primerno), ker to zrnca kefirja uniči. Lahko jih pa zamrznemo. Če je mleko slabo ali je zrnc in časa za zorenje premalo ali pri slabi higieni kefir tudi na uspe.

Naš predavatelj mag. Boštar je kefir razvil v Mlekarni Krepko v Logatcu, kjer ga delajo še danes (»Krepki suhec«). Botroval je tudi mlekarni v Angliji, kjer jo je ustanovila njegova znanka, ker ji je kefir ozdravil težko črevesno cronovo bolezen. Sedaj sodeluje pri prenovi mlekarn. Lepe spomine ima na stiško mlekarno, danes je ni več, kjer so delali najboljši sir trapist. Sodeluje pri razvojnih projektih mlečnih izdelkov v različnih delih sveta in z različnimi univerzami pri raziskovanju lastnosti kefirnih zrn. Do leta 2010 se je znanje o kefirju širilo predvsem po ustnem izročilu in v nekaj knjigah, prisoten je bil predvsem v Rusiji. Danes je na spletu o kefirju veliko dosegljivega znanja, postal je tudi popularen na trgu in so vsi jogurti že kar kefirji, kar seveda ni res. Problem je, ker za kefir pri nas ni standarda, za razliko od Rusije, zato se dogajajo zlorabe, ko jogurt poimenujejo kefir. Tovarn, kjer delajo pravi kefir iz zrn, je v Evropi malo, v glavnem gre za instantni izdelek. Pri nas je »Krepki suhec« postal blagovna znamka za vse kefirje.

Kako sami naredimo kefir, smo videli v kratkem filmu. Sledila je njegova degustacija, kjer smo poskusili izdelek našega predavatelja, nekaj srečnikov pa je dobilo tudi kefirjeva zrna za domačo uporabo. Zanimivo predavanje nam je prineslo novo znanje, ki ga bomo lahko uporabili sami v vsakodnevni praksi.

Morda si bomo s pitjem kefirja celo podaljšali življenje, čeprav ne živimo za Kavkazom …

Ivančna Gorica, 11. 3. 2026

Joža Železnikar

Fotografije Jože Gregorič

O kulturni dediščini, vrednoti našega življenja, smo poslušali v sredo, 11. februarja dopoldne v občinski sejni sobi. Bilo nas je 34, o njej pa nam je govorila doc. ddr. Verena Vidrih Perko. Več o njej in njenih mnogih dejavnostih je na začetku povedala predsednica Metka Krajnc, nato pa smo prisluhnili predavateljici.

Ta nam je najprej povedala, da jo na Stično vežejo sentimentalni spomini, saj je tu pri izkopavanju gomil spoznala svojega moža, s katerim sta poročena že petdeset let. O kulturni dediščini nam je v svojem skoraj dve uri trajajočem predavanju odstirala nova obzorja, od katerih tu navajam le nekaj povzetkov, ki so name naredili največji vtis.

»Kulturna dediščina je vse, kar smo bili, smo, bomo, znamo in veljamo« je eden od njenih citatov. Njen lastnik ni Ministrstvo za kulturo, njen lastnik smo ljudje in je ni mogoče ohranjati z zakoni. Dediščina je tudi vprašanje politike, o njej odločajo župani, država, Evropska skupnost in s svojimi odločitvami lahko bistveno osiromašijo naše življenje, režejo korenine in s tem samozavest našim otrokom. Obe svetovni vojni sta povzročili strašno razdejanje in po končanju so se gradila mesta, tovarne, ceste in železnice, s čimer je dežela spremenila svoj značaj, saj so stara ostala le ozka mestna jedra. Kašče in kozolci so postali ruševine, hiše so postajale enake v mestu in vasi. S tem je izginjala naša identiteta, saj v dediščini prepoznavamo sledove, ostanke tega, kar so ustvarili ljudje pred nami. Izgubili smo preteklost in nenadoma smo postali sami sebi dovolj.

Zgodovina gleda nazaj v preteklost, dediščina pa je nekaj, kar imamo danes in jo ohranjamo za prihodnost, da bodo bodoči rodovi imeli nekaj za veselje, obžalovanje in razmislek o tem, kaj je človek. Pomembne so male osebne dediščine, ki jih hranimo doma za svojo družino kot dragocenost iz preteklosti. Dediščina nas razlikuje in povezuje, uči, navdihuje in opozarja. Primer takega učenja so bile katastrofalne poplave, ki so pokazale, kje ne bi smeli graditi, kar so naši predniki dobro vedeli.

V muzejih prepoznavajo ljudje dele svoje lastne zgodbe, zato se morajo ti odpirati in povezovati. Dediščina je kulturni, identitetni, izobraževalni, razvojni, kulturni in politični kapital. Po naravi stvari je konfliktna, saj ima vsak človek do nje svoje osebno stališče in jo doživlja čustveno, kar vključuje tudi konflikte. Dediščina je živa vez s preteklostjo, nit, ki nas vodi nazaj. To so spomini, pripovedke, tradicija, običaji. Enkrat uničeno je uničeno za vekomaj, nikoli več ni avtentično. Po UNESCO-u je dediščina suvereno jedro kolektivne identitete in je enako pomembna za obstoj človeštva kot hrana in voda. Dediščina so predvsem vrednote, materialne manj kot duhovne.

Temelj naše identitete je to, kako preteklost ohranjamo v predmetih, dokumentih, izkopaninah itd. To so pokrajina (simbola Triglav, Bled), kašče, cerkvice, jezik, vera, navade, preteklost. Vprašanje pa je, kako nanjo gledamo (primer ljubljanskega Emonca izpred 2000 let, ki je bil Rimljan, kar naj bi utemeljevalo Ljubljano kot antično mesto). Preteklost je simbolna sedanjost in v njej ugledamo sami sebi v sedanjem trenutku. Kdor upravlja s preteklostjo, nadzoruje sedanjost in usmerja prihodnost; z dediščino se lahko sijajno manipulira.

Predavateljica nas je popeljala v zgodovino in opredelila, od kje izhajamo Slovenci. Smo mešanica raznih ljudstev (Ilirov, Keltov, Venetov, Romanov, Germanov, Avarov-Slovanov) na našem ozemlju. Emona je bila izbrisana in se ni ohranila. Prve slovanske vasi iz 6. stoletja so bile pri nas izkopane v Prekmurju, največ grobov pa je bilo izkopanih v okolici Kranja. To so dokazi za nastanek slovenske kulture. Karel Veliki je združil vsa stara ljudstva in se leta 800 dal okronati pri papežu za rimsko-germanskega cesarja. Ustvarjena je bila Evropa. Cesarstvo traja do leta 1800, ko ga razpustijo pod Napoleonom. Karel Veliki je uvedel latinščino kot edini liturgični jezik in vse dežele je pokristijanil. Slovani se temu upirajo in po prošnji v cesarskem Konstatinopolu prikličejo Cirila in Metoda. Ta dva izumita glagolico, ki postane osnova cirilice (ta se danes piše do Mongolije). Prevedeta sveto pismo, napišeta zakone in širita jezik. Brižinski spomeniki so zapisani (verjetno pred letom 1000 ) v staro-slovenščini (ne v staro-slovanščini) v koroškem dialektu, ki so ga ljudje govorili, sicer ne bi bil zapisan. To dejstvo lahko obravnavamo kot začetek Slovencev (ne Slovanov) v 9. stoletju, česar se, zaradi svoje slabe samopodobe, premalo (ali sploh ne) zavedamo (za razliko od Hrvatov ali Srbov).

Naše glavno mesto bi moralo biti Celje, nekoč Celea, ime, ime se je ohranilo do danes (enako kot Petovia-Ptuj). V 15. stoletju je bila Barbara Celjska (naša »srednjeveška Melanija«) nevesta rimsko-nemškega cesarja Sigismunda in cesarica Madžarske in Češke. S Sigismundom so povezani celjski grofi, naše prvo plemstvo, ki so bili močnejši kot Habsburžani in bi jih morali temu primerno slaviti. Zadnjega Celjana so pobili Madžari leta 1454 in njihovo mesto so prevzeli Habsburžani. To je bila najpomembnejša plemiška družina na slovenskih tleh. Zgodovina gre naprej do avstro-ogrske, ravnovesje se poruši leta l. 1919 z vojno, ki povzroči izgubo tretjine slovenskega prebivalstva. Leta 1940 je Slovenija razkosana, leta 1945 vključena v Jugoslavijo, leta 1991 pa se zgodi čudež z osamosvojitvijo.

Naša gorenjska narodna noša in slovenska trobojnica sta nastali leta 1848, s čimer se je slavilo slovenski ponos in identiteto. Cesar Franc Jožef je ustanovil komisijo za čuvanje habsburške dediščine (stavbe, gradove, cerkve) in leta 1888 je bil zgrajen Narodni muzej v Ljubljani. Oče našega spomeniškega varstva je bil Franc Stele, ki ni uspel s samostojnim zakonom o varovanju dediščine, podtaknil ga je v zakon o gozdovih. Leta 1945 je bil sprejet Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov. Ta ne varuje gradov, kmetov (nacionalizacija velikih kmetij), cerkva, ker so »razredni sovražniki« in je veliko uničenih. Z eksodusom izgine velik del prebivalstva, ki je bil večinoma veren. Nastale pa so nove vrednote (solidarnost, pomoč drugim, graditi nekaj skupnega), nastali so novi muzeji (Kranj), prvenstvo pa dobi dediščina NOB in določanje slovanstva, ne slovenstva. Status kmeta je razvrednoten, prvenstveno velja industrializacija. Vrednote so se spremenile.

Bistvo slovenske identitete je zakoreninjeno daleč nazaj v 9. stoletju, med njena utemeljitelja pa lahko štejemo tudi Cirila in Metoda, česar se premalo zavedamo. Dediščina je vedno politična, od naše zavesti pa je odvisno, kako jo varujemo, čuvamo in vplivamo na njeno ohranjanje. Pustili smo propasti Ravne, Jesenice, Muro, smodišnico Kamnik, kar je posledica skupne države Jugoslavije, kjer je bila identiteta dovoljena le velikim. Kaj so še naše korenine, je to slovenstvo? Kaj so naše vrednote? Dediščine ne more ščititi le stroka, vpliv morajo imeti tudi ljudje. Vrednote so dediščina, ne le materialne, temveč tudi duhovne, to, kar občutimo (Beneška listina). Ljudi brez identitete danes potrebuje kapital.

S svojim vrhunskim dinamičnim podajanjem nas je ddr. Perkova držala v napetosti skoraj dve uri. Anekdote, s katerimi je ilustrirala predavanje, bi si zaslužile poseben zapis, nas pa so od srca nasmejale. Razširila nam je pogled na dediščino, ki smo jo doslej verjetno obravnavali drugače. Izrazila je veliko pohvalo naši monografiji o kaščah, to smo ji podarili, in spravila v zagato našega »dvornega« fotografa Jožeta, ker mu s svojim stalnim gibanjem ni omogočila narediti kvalitetne fotografije. Preživeli smo nepozabno dopoldne …

Fotografije Jože Gregorič

Ivančna Gorica, 13. 2. 2026

Joža Železnikar

Takšen je bil naslov predavanja generalmajorja Dobrana Božiča, ki smo mu, bilo nas je 31, prisluhnili v sredo, 7. januarja dopoldne v občinski sejni sobi. Predsednica Metka Krajnc nam je najprej povedala nekaj več o predavatelju. Je svetovalec ministra za obrambo in predsednik Zveze slovenskih častnikov, sicer pa je bil v svoji bogati vojaški karieri načelnik Generalštaba Slovenske vojske, poveljeval je domačim enotam, mednarodnim kontingentom na Kosovu in tudi Afganistanu.

Izkušnje je nabiral kot vojaški predstavnik pri Združenih narodih in bil državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ima izkušnje v vojaški stroki in tudi v diplomaciji. V času vojne za Slovenijo je bil rezervist v TO, kjer se je začela njegova vojaška kariera. Je veteran vojne za Slovenijo

Dobran Božič je svoje predavanje začel z vprašanjem občinstvu: »Koliko vas misli, da se bodo vaši otroci postarali v samostojni Sloveniji?« Seveda smo vsi zavpili, da se jasno bodo … Nakar je sledil predavateljev hladen tuš: Glede na to, kam gre trenutno svet, je vprašanje že za nas, naši vnuki pa tega gotovo ne bodo doživeli. Slovenci smo narod z glavo v pesku. Mislimo, da se nam zaradi naše majhnosti ne more nič hudega zgoditi, vse bo šlo mimo nas. Pozabljamo pa, da smo izpostavljeni kot geografsko križišče. Skozi zgodovino smo sicer ohranili svoj jezik, kar je svetovni fenomen, vendar je danes svet drugačen.

Kaj sestavlja nacionalno moč države? Najprej je to močna, dobra diplomacija (pri nas je zanemarjena, dobri so v ZDA in v Rusiji), torej način, kako se predstavljamo doma in v tujini (v čem smo najboljši). Sledi vojska in nato ekonomija, to so srednja in mala podjetja. Vojaško moč države smo uspešno razmontirali. Če je pokojni predsednik Drnovšek še ugotavljal, da smo našo vojsko cenili premalo, jo je predsednik Pahor uspešno obubožal do konca. Politične interpretacije, da v vojsko vlagamo zato, ker to zahteva NATO, so napačne. Ta ne zahteva ničesar, temveč govori o minimalnih potrebnih standardih, da sploh imaš lahko lastno vojsko. To je minimalno 2% BDP (v nekdanji Jugoslaviji je bilo to 10 – 15%). Vsaka država, kot vsak človek in vsaka organizacija, ima nek lasten, tudi sebičen interes. Naš je mirovniški, nevtralen, za razliko od ruskega ali ameriškega. S Kondratijevimi, sicer ekonomskimi cikli, ki se ponovijo na vsakih 50 let, pridejo tudi vojne, ki nastanejo zaradi interesov držav po več. Tako je prišlo do I. in II. svetovne vojne in nobena od teh ni šla mimo nas. Realpolitika je resničen interes države in tega zasledujejo, čeprav govorijo drugače. Tipičen primer tega je danes Trump, ki ničesar ne skriva.

Kaj je hibridna vojna? Gre za obveščevalno, diverzantsko vojno za razliko od kinetične – prave vojne z orožjem. Dezinformacije, kibernetski napadi, sekanje kablov v morju, sabotaže na železnicah so hibridna vojna. Ti napadi so dobro skriti, vendar se večinoma najde sled za povzročiteljem, a ni možno ukrepati. Ključne pri tem so dezinformacije, ki lahko družbo razdelijo do konca. Dezinformacije so spremljale tudi našo vključitev v NATO, ker ta ni skladen z našo mirovniško politiko. Pametna politična odločitev je tedaj bila, da so vključitev v NATO povezali z vključitvijo v EU – Evropsko unijo – in oboje uspešno izvedli. NATO nam sedaj zagotavlja varnost, EU pa ekonomsko stabilnost. Od nje dobimo milijarde kohezijskih sredstev za razvojne projekte, ker smo še vedno neto prejemnica denarja.

Tudi NATO in EU imata nek lasten interes. Govorijo o človekovih pravicah, sklepajo pa nenačelne trgovske povezave zaradi lastnega interesa. Kje smo danes? Leta 2014 se je zgodil Krim, ki si ga je Rusija zvito priključila. Nekdanje baltske ruske države so že tedaj prognozirale, da se bo zgodila Ukrajina, vendar tega nihče ni verjel in nihče ni Rusiji postavil »rdeče črte«. Sedaj skupaj s Kitajsko preureja svet in tu smo zdaj tudi mi. Rusija je vedno hotela imeti zaščiten »trebuh«. Z vstopom baltskih držav v EU je tega začele izgubljati, zato ne more pristati, da bo Ukrajina v NATU. Bili so časi, ko bi se Rusija lahko približala NATU in EU, iz česar bi lahko nastala ekonomska in vojaška sila in bi se Rusija počutila enakovredna. Posledica te zamujene priložnosti je sedaj vojna v Ukrajini. Kitajska širi svoj vpliv, grozi Tajvanu, vendar samo ta proizvaja čipe, zato je po svoje zavarovan. ZDA ima novo doktrino »Amerika najprej«, Evropa naj za svojo varnost poskrbi sama, zanima jo Južna Amerika, pa Grenlandija.

Za majhne države, kot smo mi, je rešitev v mednarodnem pravu in varovanju človekovih pravic, ker samo ta garantira stabilnost in razcvet. Sosednje države del Slovenije že prikazujejo kot svojega, ker je to nekoč že bil. To je realpolitika tega sveta, česar si naša politika ljudem ne upa povedati. NATO, postavljen po II. svetovni vojni kot uravnoteženje vzhodnemu delu, služi izključno obrambi. Jedrsko oboroževanje na obeh straneh je preprečilo novo vojno. V Evropi je mednarodno pravo vir stabilnosti, posebno za majhne države, kot smo mi. Trije »veliki«, ZDA, Rusija in Kitajska si bodo svet razdelili na novo in ga organizirali po svoji meri. NATO in EU sta vir stabilnosti in zavezništva, sicer ostanemo na sami. V pogodbi z NATO je najprej napisano, da vsaka država za svojo varnost poskrbi sama, če pa je napadena in tega ne zmore, pa pomagajo vse ostale države (5.člen). To zagotavlja varnost, kar je treba plačati oz. zagotoviti vire, da lahko imamo svojo vojsko. Za to rabimo 3,5% BDP za osnovno oborožitev, 1,5% pa za odpornost družbe in podporo vojaškega dela (mostovi, zaklonišča, ceste, železnice). Če začneta razpadati NATO in EU, bi mi morali iskati nove zaveznike za preživetje v taki obliki, kot smo.

Na vprašanje, ali zagovarja naborništvo, je predavatelj odgovoril, da brez njega ne bomo mogli popolniti vojske. Potrebno pa je ustrezno izobraževanje. Odločitev o tem bo politična. V povezavi z aktualno Venezuelo je Trump odprl možnost tudi drugim državam, da uresničujejo svoje interese na račun drugih. Tega večji del Američanov ne odobrava, je pa bila aretacija Mondura narejena vrhunsko spretno in z mnogo znanja.

Zaključili smo s pametnimi telefoni, ker bo menda njihova prepoved hrvaškim nabornikom njihov največji problem. Predavatelj je navedel rezultate ameriške ankete, kjer je 70 % anketiranih najstnikov odgovorilo, da gredo rajši v zapor za en teden, kot da so en teden brez telefona.

»Ne računati na ameriško varnost in bel kruh iz Rusije« je bil duhovit zaključek generalmajorja Božiča, ki nas je s svojim dinamičnim podajanjem držal v napetosti skoraj dve uri. Odprl nam je nov svet in pogled nanj in mislim, da bomo spremenili marsikakšno svoje mnenje.

Foto: Janez Pangerc

Ivančna Gorica, 8. 1. 2026

Joža Železnikar