O kulturni dediščini, vrednoti našega življenja, smo poslušali v sredo, 11. februarja dopoldne v občinski sejni sobi. Bilo nas je 34, o njej pa nam je govorila doc. ddr. Verena Vidrih Perko. Več o njej in njenih mnogih dejavnostih je na začetku povedala predsednica Metka Krajnc, nato pa smo prisluhnili predavateljici.
Ta nam je najprej povedala, da jo na Stično vežejo sentimentalni spomini, saj je tu pri izkopavanju gomil spoznala svojega moža, s katerim sta poročena že petdeset let. O kulturni dediščini nam je v svojem skoraj dve uri trajajočem predavanju odstirala nova obzorja, od katerih tu navajam le nekaj povzetkov, ki so name naredili največji vtis.
»Kulturna dediščina je vse, kar smo bili, smo, bomo, znamo in veljamo« je eden od njenih citatov. Njen lastnik ni Ministrstvo za kulturo, njen lastnik smo ljudje in je ni mogoče ohranjati z zakoni. Dediščina je tudi vprašanje politike, o njej odločajo župani, država, Evropska skupnost in s svojimi odločitvami lahko bistveno osiromašijo naše življenje, režejo korenine in s tem samozavest našim otrokom. Obe svetovni vojni sta povzročili strašno razdejanje in po končanju so se gradila mesta, tovarne, ceste in železnice, s čimer je dežela spremenila svoj značaj, saj so stara ostala le ozka mestna jedra. Kašče in kozolci so postali ruševine, hiše so postajale enake v mestu in vasi. S tem je izginjala naša identiteta, saj v dediščini prepoznavamo sledove, ostanke tega, kar so ustvarili ljudje pred nami. Izgubili smo preteklost in nenadoma smo postali sami sebi dovolj.
Zgodovina gleda nazaj v preteklost, dediščina pa je nekaj, kar imamo danes in jo ohranjamo za prihodnost, da bodo bodoči rodovi imeli nekaj za veselje, obžalovanje in razmislek o tem, kaj je človek. Pomembne so male osebne dediščine, ki jih hranimo doma za svojo družino kot dragocenost iz preteklosti. Dediščina nas razlikuje in povezuje, uči, navdihuje in opozarja. Primer takega učenja so bile katastrofalne poplave, ki so pokazale, kje ne bi smeli graditi, kar so naši predniki dobro vedeli.
V muzejih prepoznavajo ljudje dele svoje lastne zgodbe, zato se morajo ti odpirati in povezovati. Dediščina je kulturni, identitetni, izobraževalni, razvojni, kulturni in politični kapital. Po naravi stvari je konfliktna, saj ima vsak človek do nje svoje osebno stališče in jo doživlja čustveno, kar vključuje tudi konflikte. Dediščina je živa vez s preteklostjo, nit, ki nas vodi nazaj. To so spomini, pripovedke, tradicija, običaji. Enkrat uničeno je uničeno za vekomaj, nikoli več ni avtentično. Po UNESCO-u je dediščina suvereno jedro kolektivne identitete in je enako pomembna za obstoj človeštva kot hrana in voda. Dediščina so predvsem vrednote, materialne manj kot duhovne.
Temelj naše identitete je to, kako preteklost ohranjamo v predmetih, dokumentih, izkopaninah itd. To so pokrajina (simbola Triglav, Bled), kašče, cerkvice, jezik, vera, navade, preteklost. Vprašanje pa je, kako nanjo gledamo (primer ljubljanskega Emonca izpred 2000 let, ki je bil Rimljan, kar naj bi utemeljevalo Ljubljano kot antično mesto). Preteklost je simbolna sedanjost in v njej ugledamo sami sebi v sedanjem trenutku. Kdor upravlja s preteklostjo, nadzoruje sedanjost in usmerja prihodnost; z dediščino se lahko sijajno manipulira.
Predavateljica nas je popeljala v zgodovino in opredelila, od kje izhajamo Slovenci. Smo mešanica raznih ljudstev (Ilirov, Keltov, Venetov, Romanov, Germanov, Avarov-Slovanov) na našem ozemlju. Emona je bila izbrisana in se ni ohranila. Prve slovanske vasi iz 6. stoletja so bile pri nas izkopane v Prekmurju, največ grobov pa je bilo izkopanih v okolici Kranja. To so dokazi za nastanek slovenske kulture. Karel Veliki je združil vsa stara ljudstva in se leta 800 dal okronati pri papežu za rimsko-germanskega cesarja. Ustvarjena je bila Evropa. Cesarstvo traja do leta 1800, ko ga razpustijo pod Napoleonom. Karel Veliki je uvedel latinščino kot edini liturgični jezik in vse dežele je pokristijanil. Slovani se temu upirajo in po prošnji v cesarskem Konstatinopolu prikličejo Cirila in Metoda. Ta dva izumita glagolico, ki postane osnova cirilice (ta se danes piše do Mongolije). Prevedeta sveto pismo, napišeta zakone in širita jezik. Brižinski spomeniki so zapisani (verjetno pred letom 1000 ) v staro-slovenščini (ne v staro-slovanščini) v koroškem dialektu, ki so ga ljudje govorili, sicer ne bi bil zapisan. To dejstvo lahko obravnavamo kot začetek Slovencev (ne Slovanov) v 9. stoletju, česar se, zaradi svoje slabe samopodobe, premalo (ali sploh ne) zavedamo (za razliko od Hrvatov ali Srbov).
Naše glavno mesto bi moralo biti Celje, nekoč Celea, ime, ime se je ohranilo do danes (enako kot Petovia-Ptuj). V 15. stoletju je bila Barbara Celjska (naša »srednjeveška Melanija«) nevesta rimsko-nemškega cesarja Sigismunda in cesarica Madžarske in Češke. S Sigismundom so povezani celjski grofi, naše prvo plemstvo, ki so bili močnejši kot Habsburžani in bi jih morali temu primerno slaviti. Zadnjega Celjana so pobili Madžari leta 1454 in njihovo mesto so prevzeli Habsburžani. To je bila najpomembnejša plemiška družina na slovenskih tleh. Zgodovina gre naprej do avstro-ogrske, ravnovesje se poruši leta l. 1919 z vojno, ki povzroči izgubo tretjine slovenskega prebivalstva. Leta 1940 je Slovenija razkosana, leta 1945 vključena v Jugoslavijo, leta 1991 pa se zgodi čudež z osamosvojitvijo.
Naša gorenjska narodna noša in slovenska trobojnica sta nastali leta 1848, s čimer se je slavilo slovenski ponos in identiteto. Cesar Franc Jožef je ustanovil komisijo za čuvanje habsburške dediščine (stavbe, gradove, cerkve) in leta 1888 je bil zgrajen Narodni muzej v Ljubljani. Oče našega spomeniškega varstva je bil Franc Stele, ki ni uspel s samostojnim zakonom o varovanju dediščine, podtaknil ga je v zakon o gozdovih. Leta 1945 je bil sprejet Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov. Ta ne varuje gradov, kmetov (nacionalizacija velikih kmetij), cerkva, ker so »razredni sovražniki« in je veliko uničenih. Z eksodusom izgine velik del prebivalstva, ki je bil večinoma veren. Nastale pa so nove vrednote (solidarnost, pomoč drugim, graditi nekaj skupnega), nastali so novi muzeji (Kranj), prvenstvo pa dobi dediščina NOB in določanje slovanstva, ne slovenstva. Status kmeta je razvrednoten, prvenstveno velja industrializacija. Vrednote so se spremenile.
Bistvo slovenske identitete je zakoreninjeno daleč nazaj v 9. stoletju, med njena utemeljitelja pa lahko štejemo tudi Cirila in Metoda, česar se premalo zavedamo. Dediščina je vedno politična, od naše zavesti pa je odvisno, kako jo varujemo, čuvamo in vplivamo na njeno ohranjanje. Pustili smo propasti Ravne, Jesenice, Muro, smodišnico Kamnik, kar je posledica skupne države Jugoslavije, kjer je bila identiteta dovoljena le velikim. Kaj so še naše korenine, je to slovenstvo? Kaj so naše vrednote? Dediščine ne more ščititi le stroka, vpliv morajo imeti tudi ljudje. Vrednote so dediščina, ne le materialne, temveč tudi duhovne, to, kar občutimo (Beneška listina). Ljudi brez identitete danes potrebuje kapital.
S svojim vrhunskim dinamičnim podajanjem nas je ddr. Perkova držala v napetosti skoraj dve uri. Anekdote, s katerimi je ilustrirala predavanje, bi si zaslužile poseben zapis, nas pa so od srca nasmejale. Razširila nam je pogled na dediščino, ki smo jo doslej verjetno obravnavali drugače. Izrazila je veliko pohvalo naši monografiji o kaščah, to smo ji podarili, in spravila v zagato našega »dvornega« fotografa Jožeta, ker mu s svojim stalnim gibanjem ni omogočila narediti kvalitetne fotografije. Preživeli smo nepozabno dopoldne …
Fotografije Jože Gregorič
Ivančna Gorica, 13. 2. 2026
Joža Železnikar