Več o tem smo slišali na strokovnem predavanju, ki smo ga v sredo, 23. aprila dopoldne, v Kulturnem domu Stična organizirali skupaj z Javno agencijo RS za varnost prometa. Udeležilo se ga je 47 naših članov in članov drugih društev (upokojencev, diabetikov, ZŠAM) v občini.
Izvajalci so bili Miran Vajsman iz Javne agencije RS za varnost prometa, Simon Leban iz Policijske postaje Grosuplje, odgovoren za našo občino, in Lenart Bučar iz Rdečega križa Grosuplje. Kaj torej lahko naredimo, da bomo starejši mobilni in varni v prometu? V več kot tri ure trajajočem programu smo izvedeli cel kup novosti in priporočil, zato v nadaljevanju navajam le povzetek nekaterih.
Miran Vajsman, Javna agencija RS za varnost v prometu
Agencija je program poimenovala »Sožitje za večjo varnost v cestnem prometu«, katere cilj je, opozoriti starejše na pasti in novosti v prometu. Najprej smo poslušali nekaj o vozniškem dovoljenju. To nam poteče pri 80. letu starosti, če smo opravili vozniški izpit pred letom 2011, če smo to storili kasneje, pa dovoljenje poteče pri 70. letu starosti. Listina velja 10 let od dneva pridobitve, vozniško dovoljenje pa ima naveden datum veljavnosti. Upoštevati moramo oba datuma. Če nas policija dobi s pretečenim vozniškim dovoljenjem, zaseže avto in nas oglobi. Pravočasno, to je 60 dni pred datumom veljavnosti, je treba narediti kontrolni zdravstveni pregled. Zaradi zdravstvenih razlogov nam vožnjo lahko omejijo (prepoved vožnje po avtocesti, vožnje ponoči, omejitev razdalje vožnje).
Kako je s prometnimi nesrečami? Statistika kaže, da pri mladih voznikih njihovo število strmo pada, pri starejših nad 65 let pa močno narašča. Obnavljanje znanja je zato nujno. Pomembno je, da imamo v avtu pravilno nastavljen sedež in višino vzglavnika (v višini temena), kar smo nazorno videli (ali si tudi zapomnili?) na videu. Na vožnjo se je treba osredotočiti in odstraniti vse motilce (telefon, hrana, radio, nastavljanje klime!). Tri sekunde nepozornosti pomeni 72 metrov vožnje, nad katero nimamo nadzora.
V avtu lahko veliko pomagajo najnovejši asistenčni modeli. Matrični žarometi dajejo dovolj svetlobe, čeprav naš vid ni več najboljši. Avtomatski menjalnik razbremeni šoferja, enako aktivni tempomat in kamera za prepoznavanje prometnih znakov. Izvedeli smo za nekaj novih znakov, n.pr.: kaj pomeni »cona« pri omejitvi hitrosti (širše območje do preklica omejitve), »območje skupnega prometnega prostora« (prostor si deli več vrst uporabnikov ceste, vsi smo si enaki). Znak »cesta za motorna vozila« omogoča hitrost 90 km/uro. Poznavanje znakov za omejitev hitrosti smo testirali z odgovori na vprašanje predavatelja.
Posebno poglavje je mokra cesta, pri kateri je zavorna pot dvakrat daljša, pri poledeneli pa osemkrat. Največ nesreč se zgodi, ko začne deževati. Zakaj? Kapljice padajo v pore na asfaltu in dvignejo iz njih na površino nesnago, ki pa je drseča. Takrat je treba varnostno razdaljo povečati. Če voznik za vami ne drži dovolj velike varnostne razdalje, jo povečajte vi in si tako zagotovite varnost. Pri morebitni prometni pri nesreči, kjer je nastala materialna škoda, je treba vozilo čimprej umakniti z vozišča in se poskušati dogovoriti s povzročiteljem brez policije. Pri telesnih poškodbah je prisotnost policije nujna.
Izvedeli smo, da nekateri prometni znaki ne veljajo več, zamenjali so jih drugi opozorilni (npr. opozorilo za predor, vlak). Posebna pozornost velja pri prečkanju nezavarovanega železniškega prehoda (pogled levo-desno), saj so zavorne razdalje vlakov velike. Na vozni red se ne gre zanašati, saj po tirih vozijo tudi delovna vozila brez voznega reda. Spremenjen je sistem zadrge, nov je znak, ki dovoljuje zavijanje v desno kljub rdeči luči na semaforju (obvezen pogled levo). Na enakovrednih križiščih je sedaj postavljen »stop« znak na vsaki cesti – velja desno pravilo. Križišče ja najbolj nevarna točka prometa.
Otrok, dokler ne doseže višine 140 cm ali 36 kg teže, mora biti v varnem otroškem sedežu. Ko prehitevamo kolesarje, mora biti razdalja vozila do njega 1,5 m. Veliko je predavatelj podal vprašanj v stilu »kdo ima prednost«, s katerimi smo lahko preverjali svoje (ne)znanje. Vprašanja je ilustriral z nazornimi animacijskimi filmi. Veliko je bilo primerov razvrščanja in pravilnega obnašanja voznikov v križiščih, enosmernih ulicah, pri zavijanju v levo itd.
Problem starih voznikov so krožna krožišča, saj jih včasih ni bilo. Varnost in pretočnost na njih je večja, se je pa treba v njih znati obnašati. Pomembno je pravilno dajati smerne utripalke. Če ima krožišče dva pasova, moramo pri njegovem zapuščanju paziti, da ga ne zapuščamo z notranjega pasu. Turbo krožišča zahtevajo razvrščanje pred krožiščem, ker so prehodi med pasovi onemogočeni.
Kdaj lahko vozimo pod vplivom zdravil, označuje rdeči (ne smeš voziti) in črni trikotnik (po navodilih zdravnika). Vožnja po avtocesti zahteva vinjeto, ki mora biti veljavna, sicer smo kaznovani. Pomembno je, kako se na avtocesto vključujemo – pospešujemo in peljemo do konca vključevalnega pasu. Ob nesrečah ne stopamo iz avta na cesto, temveč na notranji rob. Brezhibna tehnična popolnost vozila je nujna in dobre so pnevmatike pogoj.
Simon Leban, policist Policijske postaje Grosuplje, odgovoren za našo občino, nas je opozoril na to, kaj vse vpliva na varno vožnjo.
Pri prometni nesreči, kjer je poškodovano samo vozilo, se lahko s povzročiteljem dogovorimo za odškodnino sami, vendar je treba biti pozoren na klavzule v zavarovalnih policah. Te lahko zahtevajo zapisnik policije, zato jo je bolje poklicati. Pri telesnih poškodbah in pri veliki materialni škodi je klic policije nujen.
Uporaba mobilnih telefonov med vožnjo sploh ni dovoljena, saj vsak pogled s ceste poveča nevarnost nesreče zaradi nepozornosti. Pri nujnih telefonskih klicih je treba avto ustaviti, sicer pa se na klice med vožnjo ne odzivati. Tudi prostoročno telefoniranje odvrača pozornost od vožnje. Enako velja za hranjenje med vožnjo. Omejitve hitrosti imajo svoj namen: če vozimo 60 km/uro, se ustavimo po 34 m vožnje in lahko povzročimo smrt pešca, če ga zadenemo. Če prečkamo cesto kot pešec na prehodu, to naredimo varno tako, da pogledamo levo–desno in da z voznikom, ki prihaja proti nam, ustvarimo očesni stik. Tako se prepričamo, da nas je videl. Pri hoji v mraku ali ponoči uporabljajmo odsevni trak, ker smo z njim vidni 136 m daleč. Če nimamo odsevnega traku, uporabimo lučko na pametnem telefonu. Pomembna so tudi svetla oblačila. Pri kolesarjenju uporabljajmo čelado, ker pri padcu lahko reši življenje.
Slišali smo tudi nekaj drugih napotkov, ki niso povezani z varnostjo v prometu. Starejši ljudje so pogosto tarča raznih prevarantov. Pojavljajo se lažni delavci, ki pridejo v hišo s prevaro (monterji, inštalaterji ipd.), zvabijo lastnika ven, sodelavec pa medtem pregleda hišo, odnese denar in zlatnino, česar se ne da izslediti. V velikem porastu so spletne goljufije, kjer smo starejši posebej ranljivi. Ko vtipkaš številko svojega računa v računalnik ali v pametni telefon, si odprl vrata goljufom. Spletni nakupi so posebej nevarni, izredno nizke cene so največkrat zloraba. Njegovo priporočilo: denarja ne imeti doma, hišo zaklepati, zlatnine ne hraniti v spalnici v omari, ker tja gredo vlomilci najprej. Včasih oškodovanci sploh ne ugotovijo, da so okradeni. Če do vloma pride, potem je treba čim manj hoditi po prostoru, čim manj premikati stvari in poklicati policijo.
Pohvalil je organizatorja tega izobraževanja (torej našo predsednico). Čeprav je bilo podanih mnogo informacij, ki vse gotovo ne bodo ostale v spominu, meni, da učinek vendarle bo.
Lenart Bučar, bolničar, RK Grosuplje, nam je predstavil prvo pomoč.
Kaj narediti, če smo priča nesreče, npr. prometne? Če ne pomagamo po svojih močeh, smo v prekršku. Pri pomoči ob nesreči moramo najprej zagotoviti lastno varnost, ker sta sicer lahko dva ponesrečenca. Kot voznik najprej varno ustavimo, oblečemo, odsevni jopič, postavimo trikotnik in s tem zavarujemo kraj. Če vidimo, da je nesreča taka, da bi nas lahko ogrozila (dim iz avta, možnost eksplozije), ostanemo na razdalji in pomagamo od daleč. Kako?
Pokličemo 112, kjer dobimo reševalce, gasilce in policijo, lahko pa tudi druge vrste reševalcev (gorske, jamarske, potapljače, električarja, vodovodarje, elektrikarje itd.). Povemo, kdo kliče, kaj se je zgodilo in s tem opredelimo potrebno pomoč, kje je nesreča, kakšna je situacija. Oglasi se nam dispečer, ki z vprašanji oceni stanje; zveze z njim nikoli ne smemo prekiniti mi, temveč to stori dispečer.
Če poleg klica na 112 lahko naredimo še kaj, to tudi storimo. Najprej ugotovimo, ali je poškodovana oseba odzivna, budna. Če nas vidi in se pogovarja, vemo, da je pri zavesti. Če se ne odziva, se ji približamo s strani nog, ne izza njene glave in ne stojimo nad osebo. Ali je oseba pri zavesti, ugotovimo tako, da jo rahlo potresemo in vprašamo, kaj se je zgodilo. Če se ne odziva, preverimo, ali oseba še diha. Če diha, je v nezavesti, če ne diha, pa ne delata niti srce niti pljuča in možgani ne dobijo kisika. Vsako minuto, ko oseba ne diha, ima 10 % manj možnosti za preživetje, zato ji je treba pomagati pred prihodom reševalcev.
Poškodovancu razbremenimo dihalno pot tako, da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado, tako se dvigne jezik in sprosti dihalno pot. Poslušamo, ali slišimo vdihe in izdihe, ali jih čutimo in ali vidimo, da se dviga prsni koš. Preverjamo 10 sekund, ko bi morali slišati dva vdiha. Če jih ne, pomeni, da oseba ne diha (hropenje ni dihanje) in moramo začeti z oživljanjem; s tem kupujemo čas do prihoda reševalcev, ki bodo poskušali rešiti življenje. Osebo slečemo, da pridemo do prsnega koša in začnemo z oživljanjem, tako da stiskamo srce. Poiščemo sredino prsnega koša in spodnji konec reber, da pridemo do srca in tam pritiskamo s spodnjim delom dlani. Smo nad poškodovancem in potiskamo s celo težo telesa (ravni komolci) in pritiskamo 5-6 cm globoko. Pri tem sicer lahko polomimo rebra, saj imajo nalogo, da ščitijo srce, do njega pa moramo priti. Ritem 100 -120 pritiskov na minuto vzdržujemo, kolikor moremo (2 minuti). Vpihi zraka so sicer koristni, ker zmanjka kisika, vendar niso toliko pomembni kot stiski. Z oživljanjem prekinemo, ko pridejo reševalci in prevzamejo oživljanje, ko oseba začne dihati ali smo sami preutrujeni za nadaljevanje, saj je to fizično zelo naporno.
Pri oživljanju pomaga vzpostaviti delovanje srca defibrilator. Najprej ga moramo sicer najti (table, vedenje, kje je – javne lokacije, izvemo na 112), vendar ga ne iščemo, če nimamo pomoči drugega. Ko ga dobimo in vzamemo iz omarice, se sproži alarm. Napravo prižgemo in takoj dobimo navodila, kaj je treba narediti. Pritrdimo elektrodi na prsni koš (na vrh prsnega koša desno in levo na rebra), tako da je srce med elektrodama.
Defibrilator ne nadomesti stiskov, samo pomaga pri oživljanju. Najprej bo analiziral stanje (»Analiziram«) in tedaj se nihče ne sme dotikati poškodovanca; ko izvede analizo, pove, ali svetuje šok ali ne. Če svetuje šok (samo pri dveh vrstah srčnega zastoja), se bo napolnil, utripal bo rdeči gumb, nato lahko damo šok, tako da ta gumb pritisnemo. Nato nadaljujemo z oživljanjem, enako, če šok ni priporočen. Defibrilator nam le daje ritem, po katerem oživljamo, po dveh minutah bo zopet analiziral in ponovil postopek. Kako to poteka, smo slišali v živo. Če oseba začne dihati, defibrilatorja ne odstranimo, dokler ne pridejo reševalci, ki uporabijo svoje naprave.
Zaključek? V treh urah smo v dinamičnem predavanju slišali mnogo vsega, novosti, pa tudi stvari, pri katerih smo lahko preverili svoje (ne)znanje. Bilo je koristno in bilo je potrebno …
Fotografije: Matjaž Marinček
Ivančna Gorica, 28. 4. 2025
Joža Železnikar
