Kaj smo izvedeli o dedovanju?

V sredo, 5. februarja popoldne, se nas je v občinski sejni sobi zbralo kar 44 na četrtem predavanju v tem študijskem letu. Prisluhnili smo domačinu odvetniku Jožetu Petku, ki nas je popeljal v svet dedovanja, s katerim se tudi ukvarja. Kaj smo izvedeli?

Fotografija: Jože Gregorič

Kakšne vrste dedovanja poznamo?

Z dedovanjem se sreča vsakdo kot dedič ali zapustnik. Gre za zapuščinski postopek, kjer se razdeli premoženje zapustnika med dediče. Dedovanje nastopi ob smrti zapustnika, pri čemer se dediči ugotovijo kasneje ob zapuščinskem postopku. Ločimo dve vrsti dedovanja: dedovanje po zakonu in oporočno dedovanje. Dedovanje po zakonu pride v poštev, če pokojni zapustnik ne naredi nič (ni oporoke). Ločimo tri dedne rede dedičev: v 1. dednem redu so otroci ali njihovi otroci in preživeli partner, vnuki ali pravnuki, ki zapuščino prejmejo v enakih deležih; v 2. dednem redu so, če ni otrok, preživeli zakonec, starši pokojnika, sestre, bratje, če staršev ni več; 3. dedni red nastopi, če ni zakonca ali staršev zapustnika, premoženje dedujejo bratranci, strici. Pri dednih redih je pomemben davčni vidik: dediči 1. dednega reda so davka oproščeni, naslednji redi pa plačila davka niso oproščeni. Oporočno dedovanje nastopi, če zapustnik naredi oporoko. Vsak ima pravico do dedovanja, zapustnik pa svoje premoženje lahko nameni komurkoli hoče. Če iz oporoke izključi zakonite dediče, lahko pride do zahteve po nujnem dednem deležu. Do njega je upravičen vsak dedič, zahteva pa ga lahko, če zapustnik premoženje zapusti komu drugemu. Za prvi dedni red znaša ta delež polovico zakonitega, pri drugem dednem redu pa eno tretjino.

Zapuščinski postopek in oporoka

Ob smrti zapustnika upravna enota povabi k sestavi smrtovnice. Običajno povabi osebo, ki je najbližja pokojnemu. Ta oseba navede vse podatke, ki so relevantni za zapuščinski postopek po pokojnem (kdo so dediči po zakonu, premoženje, oporoka ali drug dokument). Upravna enota formular s temi podatki pošlje sodišču, to pa opravi poizvedbe o premoženju zapustnika v javnih registrih (zemljiška knjiga, FURS, banke, KDD za delnice, upravna enota za vozila, plovila). Poizveduje tudi pri notarski zbornici, ki je pristojna za urejanje in vodenje centralnega registra oporok. Oporoke, ki jih naredi zapustnik, je možno hraniti na različne načine, eden od teh je hramba pri notarju, pri sodišču, odvetniku ali doma (lahko sporna verodostojnost, če dediči oporekajo).

Oporočno dedovanje ugotavlja zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku. Najprej ugotovi, kdo so dediči po zakonu (lahko so tudi drugi) in te povabi na zapuščinsko razpravo. Dediči se morajo izjasniti, ali oporoko priznavajo. Oporoka je veljavna, če je narejena v skladu z zakonom. Lahko je lastnoročno napisana in podpisana s strani zapustnika, pogoj je, da je iz nje jasno razvidna volja oporočitelja. Ni nujen datum sestave, niti ni nujna navedba premoženja, ne zahteva jasne vsebine, morajo pa biti jasno podani pogoji za njeno uresničitev. Možna je tudi oporoka pred pričami, ki jo lahko sestavi kdorkoli, oporočitelj jo mora lastnoročno podpisati, prebrana pa mora biti pred dvema pričama, ki se morata tudi lastnoročno podpisati s pristavkom, da sta priči. To sta najpogostejši obliki oporok, so pa tudi sodne oporoke, kjer se oporoka naredi pred sodnikom, ki jo zapiše, v izrednih razmerah pa je možna tudi ustna oporoka, kjer morata biti prisotni dve priči, ki oporoko spravita na papir in obvestita sodišče o njej. Priča pri oporoki ne sme biti sorodnik, najbolje je, da so to znanci, ki z oporoko ničesar ne pridobijo.

Pogodbe

Premoženje lastnik na različne načine lahko zapusti tudi prej (za časa življenja) z različnimi pogodbami, ki imajo različne pravne posledice za dediče. Pogodbe so lahko odplačne ali neodplačne. Klasična neodplačna pogodba je darilna pogodba, s katero se prenaša premoženje na dediča. Ta ne potrebuje nobene posebne oblike, lahko pa se upošteva pri dedovanju, če je kasneje dedičev več in nekateri niso dobili ničesar. Ti lahko iz zapuščinske mase dobijo enako vrednost, kot jo je dobil obdarovanec, ostanek pa se nato razdeli med vse dediče. Če se zapustnik temu želi izogniti, to lahko stori z izročilno pogodbo, ki je po vsebini enaka darilni, njena posebnost pa je, da morajo biti pogodbene stranke vsi zakoniti dediči in morajo biti z njo seznanjeni in se z njo strinjati. Z darilno pogodbo ne sme biti prikrajšan nujni delež drugega dediča, v nasprotnem se mora darilo vrniti v zapuščinsko maso (uveljavljanje prikrajšanja). Velikokrat pride v poštev pogodba o preužitku (po njej lastnik takoj izgubi pravico do lastništva, v zemljiški knjigi je vknjižena prepoved odtujitve in služnost dosmrtnega bivanja, če gre za nepremičnino) in pogodba o dosmrtnem preživljanju. Tu je prenos lastninske pravice odložen do smrti zapustnika.

Obe pogodbi morata biti sklenjeni v notarskem zapisu. Zapuščinski postopek mora biti kljub tema pogodbama izpeljan na enak način, ti dve vrsti pogodb pa v praksi večkrat pomenita izigravanje ostalih zakonitih dedičev. Štejeta se za odplačni, kar pomeni, kot da gre za kupoprodajno pogodbo. Ko v zapuščinskem postopku ugotavljajo obseg zapuščine, lahko pride do ugovorov, da je bila ta pogodba zgolj navidezna. Dokaz za to mora dati tisti, ki se čuti izigranega in hoče doseči ničnost pogodbe. V tem primeru se zapuščinski postopek prekine in se napoti dediča na pravdo, ki jo mora vložiti v 30 dneh. Če tega ne naredi, sodišče nadaljuje postopek, če pa steče pravdni postopek, sodišče čaka na njegov rezultat. Ti postopki so lahko dolgotrajni (dve leti ali več), kar je pritisk na dediče, da problem rešijo z dogovorom ali poravnavo (dedni dogovor). Če tega ni, so zapuščinski postopki lahko dolgi tudi več kot 10 let. Ko je dedičev več, se je v praksi raznim manipulacijam težko izogniti, saj se kdo čuti prikrajšanega in so spori skoraj neizbežni. S pogodbo se ne morete z nikomer dogovoriti o vsebini oporoke ali dedičih. To je stvar posameznika, ki mora svojo voljo izraziti brez prisile in po lastni volji bodisi z oporoko, bodisi s pogodbo.

Fotografija: Jože Gregorič

Odvetnik je odgovoril tudi na nekaj vprašanj prisotnih, ob katerih smo se tudi zabavali, še nekaj problemov pa so prisotni obdelali z njim individualno. Vsekakor smo dobili nov pogled in znanje o dedovanju, odločal pa se bo vsak od nas sam.

Ivančna gorica, 6. 2. 2025

Joža Železnikar

Ogled znane »neznane« Ljubljane

Ogled znane »neznane« Ljubljane

Miklošičeva ulica, Center Rog, Bankarium

Ljudje večinoma menimo, da Ljubljano poznamo, saj imamo ali smo imeli veliko opravkov v naši prestolnici, tako da je vabilo na ogled sprva kazalo na »sprehod« po njej.

Kako zmotno!

V sredo, 29. januarja, se je 24 članov našega društva z vlakom odpravilo na ogled. Milena je že prej dejala, da jo zanima, kaj je sedaj v Rogu, tudi v muzeju bančništva še ni bila. Takšne stvari prispevajo k splošni izobrazbi. Marjeta pa je pričakovala prijeten dan in vključeni so bili ogledi stavb, ki si jih sicer sama ne bi nikoli ogledala. In res je bil zelo zanimiv dan – celo več kot to!

PO MIKLOŠIČEVI ULICI

Malo pred deveto uro nas je na železniški postaji pričakal naš vodič mag. Dušan Kramberger, ki nas je takoj popeljal pred stavbo Zavarovalnice Triglav, zgrajeno 1928, Jože Plečnik pa jo je zasnoval tako, da je obrnjena proti železniški postaji. Stavbni vogal ni pod pravim kotom, saj se ulici sekata pod ostrim kotom. Druga znamenita stavba, ki stoji nasproti palače, je Grafika arhitekta Vladimirja Šubica. Nato smo si ogledali stavbo Delavske hranilnice na Miklošičevi ulici 26 v bližini sodne palače, kjer so bili včasih zapori. V spomin na ta čas stoji kip jokajočih žensk nasproti Miklošičevega parka. Po potresu 1895 je arhitekt Maks Fabiani prepričal dunajski dvor, da se Ljubljano splača obnoviti, zato so za Ljubljano pripravili urbanistični načrt. Tako so mesto sčasoma povezali in ga odprli od Prešernovega spomenika proti železniški postaji.

Občudovali smo Bambergovo palačo, ki stoji na vogalu Miklošičeve ceste in Dalmatinove ulice. Po načrtu arhitekta Maksa Fabianija, ki je projektiral tudi bližnji Miklošičev park, je bila Bambergova hiša zgrajena leta 1907 v neobaročnem slogu. V 30. letih prejšnjega stoletja so bile zgrajene tudi secesijske hiše od Prešernovega spomenika proti železniški postaji.

Nato smo šli preko Prečne na Trubarjevo ulico do Centra Rog.

Pred začetkom ogleda z mag. Dušanom Krambergerjem

CENTER ROG

Center Rog pred prenovo (in naša vodička) 
Velika dvorana prenovljenega Roga

Center Rog, ki obsega 9000 m2, je kreativno središče, po katerem nas je popeljala vodička. V njem je bila najprej strojarna, nato pa usnjarna. Od leta 1953 je bila v prostorih uspešna tovarna koles Rog, ki je izdelala 8 odstotkov koles za področje nekdanje Jugoslavije. Zaposlovala je veliko ljudi, po vojni – kar je bilo pomembno – veliko žensk. Nato pa seveda niso dosegali konkurence z vzhoda in tako je propadla.  Skvot (zapuščeno zgradbo) so zasedli skvoterji  in do januarja 2021 v njej organizirali razne kulturne dogodke, prostor so uporabljali tudi za medsebojno pomoč. Nato so jih odstranili in Mestna občina Ljubljana je prostore prenovila. (Verjetno se dogodkov in besede gentrifikacija spominjate.)

V Rogu si sami ali ob pomoči spretnih mentorjev vse lahko izdelamo sami. V njem je 9 t. i. laboratorijev (delavnic), imenujejo se labi, in sicer: lesarski, kovinarski, zeleni, keramičarski, tekstilni, kuharski, steklarski, laboratorij za nakit in fablab (v tem so različna digitalna orodja). V delavnicah/labih so  na voljo tako tradicionalna ročna orodja kot tudi najsodobnejše tehnologije.  Pod vodstvom smo si ogledali vse laboratorije in si v šiviljskem ogledali veliko tapiserijo, ki so jo izdelali uporabniki, v lesarskem in kovinarskem je predvsem moški del občudoval moderno orodje, v zelenem skrbijo za notranjo in zunanjo ozelenitev. Izdelali so tudi različne stvari iz micelija in drugih naravnih materialov. Najbolj popularen je pa keramičarski lab.

V tekstilnem labu
V kovinarskem labu

Drugo nadstropje krasi letna razstava, razstavljajo izdelke s trajnostno noto, v naslednjem nadstropju pa je velika dvorana, v kateri so ravno postavljali razstavo arkitekta Borisa Podrecce. Na tla te so položili borove kocke, kot so bile v tovarni, a obnovljene; dvorana pa obsega 600 m2.

Denarnica iz micelija, nastala v zelenem labu
Izdelek, nastal v keramičarskem labu

MUZEJ BANČNIŠTVA

 Iz Roga smo se preko Zmajskega mosta odpravili do Bankariuma, muzeja bančništva na Slovenskem, ki domuje v secesijski stavbi na Čopovi ulici, tam je bil nekoč sedež Mestne hranilnice ljubljanske. Sprejela nas je kustosinja muzeja Urša, povedala je, da muzej obstaja 4 leta. Med podatki na začetku pa je izstopal ta, da smo Slovenci glede finančne pismenosti na dnu evropske lestvice. Ogledali smo si zbirko hranilnikov in film o tem, kako je skozi zgodovino nastal oz. se pojavil denar. Beseda denar se je razvila iz besede denarius, kar je pomenilo kovanec, kasneje se je razvila tudi v besedo dinar za našo nekdanjo denarno enoto. Prva borza vrednostnih papirjev je bila 1602 na Nizozemskem, Angleži so »izumili« ček, šele 100 let za čekom se je pojavila hranilna knjižica. 1994 se je pojavila spletna banka in 2012 mobilne aplikacije, bančni sektor je sedaj popolnoma digitaliziran. Zanimiv je tudi podatek, da je najstarejša bančna storitev posojilo (v zlatu, semenih ipd.).

Prvo bančno okence v Mestni hranilnici
Hranilni in čekovna knjižice

Ogledali smo si tudi naše denarne enote skozi čas: v slovenskem prostoru smo zamenjali kar devet denarnih enot. Nato smo spoznali bančne prakse s primeri bančnih okenc. Zelo zanimiv pa je bil še do pred kratkim delujoč bančni trezor.

Osrednji del pa je namenjen finančnemu opismenjevanju mladih in starejših.

Takle pa je trezor

Naš ogled je trajal približno pet ur in v tem času smo izvedeli toliko novega in zanimivega, da si ni moč vsega zapomniti in žal tudi ne zapisati (kljub dolžini prispevka, za kar se opravičujem, a zapiskov je za dvakrat toliko). Med ogledi pa smo dobili vpogled v mnogo stvari in mogoče nas bo zamikalo, da bomo začeli sami brskati po podatkih, si znova ogledati ali preizkusiti. To pa je tudi eden od namenov takšnih ekskurzij, tako da so bila naša pričakovanja več kot izpolnjena.

 

Fotografije:

Lidija Medved

Vesna Celarc                                                                                                Vesna Celarc

Ivan Cankar: Za narodov blagor

»Fraze so vladale doslej, fraze bodo vladale poslej.«

   (Novinar Ščuka, Cankar: Za narodov blagor)

V petek, 24. januarja 2025, se je 41 članov našega društva odpravilo v ljubljansko Dramo na Litostrojsko cesto v Ljubljani. Najprej smo si ogledovali velikanske prostore bivšega Litostroja, v katerih začasno domuje ansambel Drame. V primerjavi s poslopjem, ki ga sedaj obnavljajo in ima svoj šarm, so novi prostori dajali videz prostornosti in zračnosti.

Začasni prostori Drame

Ogledali smo si dramo Ivana Cankarja Za narodov blagor, ki je nastala 1901, vendar je bila zaradi razgaljanja delovanja političnega vrha prvič uprizorjena šele 1905 v Pragi. Gre za boj med dvema voditeljema političnih strank, ki se brezobzirno borita za prevlado in za to uporabita vsa, še tako umazana sredstva, tako da sicer visokoleteči naslov drame Za narodov blagor preide v zgolj še eno popolnoma izpraznjeno frazo »za narodov blagor«. Pričakovano vsi ljudje, ki obdajajo oba voditelja, gledajo le na lastne koristi. A v še tako gnili in izpraznjeni družbi se pojavi revolucionar, pri Cankarju je to novinar Ščuka, ki poveže ljudi v boj proti takšnim voditeljem. Ko imajo takšni politiki proti sebi množico ljudi, pozabijo vse spore in zamere, se povežejo in družno gredo v boj vstajnikom – tokrat proti novinarju Ščuki in množici – seveda vse za »narodov blagor«.

Ščuka zavezuje dr. Grozdu čevelj

V vseh časih tako aktualno dramo (ni potrebno dodati: še posebej v današnjih) je tokrat režiral Vito Taufer, scenografinja Urša Vidic jo je postavila v sodobno prostorno hišo, kostumograf Alan Hranitelj pa izbral kostume, primerne sedanji »visoki« družbi, jezik in govor pa sta še vedno večinoma Cankarjeva. Drama sloni na boju med dr. Grozdom in dr. Grudnom, upodobila sta ju prekaljena igralca Valter Dragan in Jure Henigman, in sicer kot zvijačna in brezkompromisna politika, ki znata biti za svojimi visokoletečimi besedami še kako brezobzirna. Kamen spotike postane mladi Aleksij pl. Gornik, igra ga Benjamin Krnetić. Ta je nekoliko neokreten, celo neroden in nikakor ne razume, česar noče razumeti. Krnetić je bil v svoji vlogi precej suveren – neroden, tudi nemočen, a odločen, ko je bilo treba. Izstopata tudi mlada igralka Ana Pavlin kot Matilda in veliki igralec Marko Mandić kot novinar Ščuka. Gornik, Matilda in Ščuka so liki z uvidom oz. tisti, ki nosijo pozitivne ideje in se ne bodo podredili. Bojan Emeršič, Gregor Bakovič in Matija Rozman so bili kot vedno doslej odlični. Tina Vrbnjak kot zapeljiva Grudnovka je v igro vpletla precej humornih prvin, Zvezdana Mlakar kot Grozdova žena Katarina v drami nima posebne vloge, pri Tauferju pa se pojavlja skozi celotno igro, z malo besedila, a zato s toliko bolj povedno igro. Iz žene dr. Grozda postaja pijanka in njeno opotekanje skozi celotno igro deluje kot stalni humorni element – seveda simbolen.

Izjemna igralska zasedba po premieri

Drama Za narodov blagor je zaradi večne aktualnosti in svoje ubeseditve stalnica slovenskih poklicnih in amaterskih  in gledališč. Letošnja postavitev v Drami nas je navdušila in prav zadovoljni smo se po 2 urah in 20 minutah, kolikor je trajala, odpeljali domov.

 Vesna Celarc

Srečali smo se s kaligrafijo

V sredo, 15. januarja dopoldne, smo se dobili v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični. Članice in člani, bilo nas je 15, smo se udeležili delavnice o kaligrafiji – protogotici. Vodila jo je Dijana Pita da Costa, ki v muzeju pripravlja razna izobraževanja. Delavnica je bila testna, saj naj bi bila osnova za nov program za starejše, ker so jo doslej izvajali predvsem za osnovnošolce.

Naša gostiteljica Dijana nam je najprej predstavila pisarje, ki so v samostanih prepisovali knjige zato, da so jih menihi za uporabo imeli v svojih knjižnicah. Pisavo »protogotico« so uporabljali v stiškem in drugih cistercijanskih samostanih v 12. stoletju. Pisarji so pisali v pisarski delavnici – skriptoriju. Pisali so le pri dnevni svetlobi na pergament – posebej obdelano živalsko kožo in pri poševnih mizah s peresi, ki so imela poševno konico. Za pisarji v Stični, razen nekaj knjig, drugega ni ostalo nič, saj se niso podpisovali pod svoje delo, izjemoma so se pa nekateri »podpisali« s svojim avtoportretom. Prepisovanje je bilo častno delo za Boga, knjiga je bila izraz božjega dela, Najboljši v skupini stiških pisarjev je bil menih Bernard, ki je imel tudi največ dela in je bil neke vrste lektor za drugimi pisarji. Ohranjeno je njegovo sporočilo bralcu. Pisarji so bili tako menihi kot laiki, kasneje tudi ženske.

Foto Lidija Medved: Protogotica in pripomočki za pisanje

 Protogotico, ki je sledila predhodni pisavi karolinska minuskola, so pisarji vadili najprej s svojimi učitelji, po deset let, preden so začeli sami prepisovati knjige. Ni bilo nujno, da so znali brati ali samstojno pisati, so le odlično prepisovali. Pripomočki, ki so jih potrebovali, so bili živalska peresa (vranja, krokarjeva, puranja), rjavo črnilo in pergament. Peresa so morali sami prirezovati in ostriti, sami so tudi delali črnilo. To so delali iz hrastovih šišk, maščobe, pepela in vode. Vsak je imel svojo barvo, zato je možno prepoznati, kaj je kdo pisal. Papir je prišel šele z uvedbo tiskarskih strojev od 16. stoletja dalje, pred tem je bil naj voljo pergament iz živalske kože, za izdelavo katere je bilo potrebnih več tednov dela strojarjev – pergaminarjev. Koza, ovca ali jagenjček so bili vir zanj.

Temu uvodu je sledilo praktično delo – delavnica. Na razpolago smo dobili peresa, črnilo in papir. Peresa imajo poševno konico, na vrhu katere je zbiralnik, kamor se ujame tinta, ko pero vanjo namočimo. Na poševni mizi je bil vzorec črk v protogotici. Črke sestavljajo tanke in široke črte. Najprej smo po predlogi samo vlekli črte in seveda ugotovili, da to niti približno ni tako enostavno, kot je videti. Kako morajo teči poteze, smo sicer videli, ker so bile zapisane, upoštevati jih je bilo pa že težje. Po tej vaji smo na drug list prepisovali tekst, ki smo ga dobili. Začetki so bili seveda okorni, počasni, ne ravno natančni, ampak smo se pri tem dobro zabavali.

Ko smo nalogo opravili, smo se preselili za skupno mizo, kjer so nas čakali čaj, kava in piškoti ter se pogovorili o tem, kaj nam je bilo všeč in kaj bi v programu spremenili.

Foto Lidija Medved: Za skupno mizo je bilo živahno

Posebnih idej za spremembo in dopolnitev nismo imeli, saj je bil program in njegova izvedba vsem všeč. Morda le to, da bi, ko se bomo dobili naslednjič, namesto latinskih tekstov pisali kaj uporabnega, morda čestitke ali voščilnice. Smo pa ugotavljali, da so bili pisarji veliki mojstri, saj so tekst obojestransko poravnavali in znali izračunati, koliko besed bo šlo v vrstico. Te so si predhodno rahlo označili z ogljem. Jasno nam je tudi bilo, zakaj so bili njihovi slikovni »podpisi« tako okorni, čeprav so bili pisave daleč bolj vešči kot mi.

Zadovoljni z novimi znanji in spoznanji smo se dogovorili, da se na prenovljenem programu srečamo ponovno v maju.

Kako je potek delavnice videlo fotografsko oko naše predavateljice Dijane Pita da Costa, lahko vidite v galeriji spodaj.

Ivančna Gorica, 15. 1. 2025

Joža Železnikar

© Spletno stran oblikuje Jože Mestnik in uporablja Wordpress