Avtor: JozeM

Ekskurzija v izvedbi agencije 4evertravel bi se morala odviti že med 20. in 22. majem in avtobus bi bil poln. Pa se je izkazalo, da so Nemci pričeli 4. maja prenavljati most kralja Ludvika v Füssnu in da na cesti h gradu Neuschwanstein posledično nastajajo tudi po več kot tri ure dolgi zastoji, kar je bilo nesprejemljivo. Potem se je celo izkazalo, da bi imeli vse tri dni dež. Tako smo, z ne več tako polnim avtobusom članov našega društva in ivanškega Društva upokojencev, na pot krenili 15. septembra.

Jutra niso ravno moj najljubši čas, še posebej ne zgodnja. Bojda nisem edini, ki je moral vstati ob 4 in še nekaj. Pred nami je bila dolga pot, zato sem to pač pogoltnil. Če že na začetku zapišem končno ugotovitev: splačalo se je!

Cilj prvega dne je bilo Kimsko jezero (Chiemsee), največje bavarsko jezero. Z ladjo smo se iz Priena najprej odpeljali na Herreninsel (moški otok), na katerem stoji čudovita palača kralja Ludvika II. bavarskega, narejena po vzoru francoskega Versaillesa. Čudovito urejena okolica in razkošje notranjih soban je osupljivo. Ker je znotraj, tako kot po ostalih palačah in gradovih, prepovedano fotografirati, smo si dali duška zunaj.

O kralju moram napisati kaj več, saj je bil rdeča nit naše poti. Ludwig Friedrich Wilhelm, znan zlasti kot Ludvik II. Bavarski, se je rodil leta 1845 v nemški plemiški družini Wittelsbach. Bavarski kralj je postal leta 1864 in vladal do svoje smrti leta 1886.

Na prestol je prišel z osemnajstimi leti. Že po dveh letih vladanja je Bavarsko skupaj z Avstrijo vodil v vojno proti Prusiji, ki je trajala le nekaj tednov, Bavarci pa so bili poraženi. Ko se je šest let za tem v francosko-pruski vojni postavil na stran Prusov, ki so to vojno zmagali, se je Bavarska priključila novemu Nemškemu cesarstvu, ki ga je vodila Prusija.

Kljub očitni podrejenosti so Bavarci ohranili svojo avtoriteto in imeli (skromno) moč odločanja, ki pa Ludvika ni prav nič zanimala, saj se je vse bolj oddaljeval od vsakodnevnih problematik in se popolnoma predal arhitekturi, glasbi, gledališču ter ekstravagantni umetnosti. Veliko svojega denarja je namenjal svojemu najljubšemu skladatelju Richardu Wagnerju.

Svoje prihodke (letno okoli od 2,7 do 4,5 milijona takratnih mark, kar bi danes predstavljalo več 10 milijonov evrov; del tega so bile državne dotacije kraljevemu dvoru, del družinska dediščina in del kot politična nagrada iz tajnega sklada pruskega kanclerja Otta von Bismarcka) je porabil za izgradnjo treh gradov, ki so se zgledovali predvsem po Versajski palači. Najbolj znani med njimi je pravljični grad Neuschwanstein. Njegovi projekti so ustvarili na stotine delovnih mest za lokalne delavce in umetnike, prinesli pa so tudi ogromne količine denarja v sicer revnejše predele. Pomembno je poudariti, da je kralj svoje ekstravagantne gradbene projekte financiral izključno iz lastnih virov in ne iz državnega proračuna, kar je pogosto napačno razumljeno.

Kljub tem izjemno visokim prihodkom kraljevi proračun ni zdržal pritiska njegovih megalomanskih gradbenih projektov. Do leta 1885 je Ludvik II. zabredel v ogromne osebne dolgove (okoli 14 milijonov takratnih mark), zaradi česar so ga ministri leta 1886 razglasili za duševno bolnega in ga odstranili s prestola. Dva dni kasneje so ga našli utopljenega v jezeru, vzrok pa ni bil nikoli pojasnjen.

Druga pot prvega dne je bila na Fraueninsel (ženski otok), pravijo mu tudi nunski otok, po starem ženskem samostanu, ki še vedno deluje, s samostansko cerkevijo in ostanki srednjeveške palače iz karolinške dobe.

Po zgodnjem zajtrku drugega dne v spodobnem hotelu v Rosenheimu so nas čakali trije ogledi. Pri tem naj povem: čeprav je bila ekskurzija zasnovana za potnike v tretjem življenjskem obdobju, je bilo hoje (za nekatere) še vedno preveč.

Prva postaja je bil v 14. stoletju osnovani benediktinski samostan v Ettalu, v katerem še vedno živi okrog 50 menihov, ki v skladu s pravilom sv. Benedikta molijo in delajo. V sklopu samostana so sirarna, pivovarna ter gimnazija za okrog 450 dijakinj in dijakov.

Bazilika samostana Ettal, ki se izrazito dviga v arhitekturnem središču samostanskega kompleksa, je pravi biser baročne arhitekture in duhovno srce samostanskega kompleksa. S svojo impresivno kupolo, umetniškimi freskami in znamenito podobo Device Marije (že stoletja jo častijo kot »ustanoviteljico Ettala«, kar je razvidno iz čudežne podobe, ki jo je leta 1330 iz Italije prinesel kralj Ludvik II. Bavarski) vabi obiskovalce z vsega sveta, da se potopijo v zgodovino, kulturo in duhovnost tega edinstvenega kraja.

Nadaljevali smo do bližnjega romantičnega rokokojskega dvorca Linderhof, ki je kot bleščeč biser sredi neokrnjene narave. Zgraditi ga je dal Ludvik II. Bavarski na območju kraljeve hiše svojega očeta Maksimiljana II. Bavarskega. Gre za najmanjši ter hkrati edini grad Ludvika II., ki je bil v času njegovega življenja dokončan. V dvorcu je Ludvik preživel veliko svojega časa, skupno 8 let. Posebej rad se je ponoči sprehajal po parku.

Fascinantna je zrcalna dvorana, ki jo je kralj uporabljal kot nekakšno dnevno sobo. Užival je sedeti v njej, včasih celo noč. Ker je Ludvik II. spal podnevi in ponoči ostajal buden, so zrcala zanj ustvarila nepredstavljiv učinek, ko so tisočkrat odsevala svetlobo lestencev s svečami. Vzporedno umeščanje nekaterih ogledal vzbuja iluzijo neprekinjene poti.

Zahodna soba tapiserij je znana kot »glasbena soba« zaradi aeolodiina (instrumenta, ki združuje klavir in harmonij).

Jedilnica je znana po mizi, izginjajočem nemem natakarju, imenovanem »Tischlein deck dich« (mizica pogrni se). Ta miza je bila nameščena tako, da je Ludvik lahko jedel sam. Osebje je moralo nadstropje nižje pripraviti mizo za vsaj štiri osebe in jo z dvigalom dvigniti do njega. Kralj se je namreč v času obeda pogovarjal z namišljenimi osebami, kot so Ludvik XV., Madame de Pompadour ali Marie Antoinette. Ludvik II. je užival v družbi teh ljudi in jih občudoval. Enako dvižno mizi smo videli tudi prvega dne v palači Herrenchiemsee. Tako tam kot tukaj visi nad mizo unikaten lestenec iz meissenskega porcelana, z drobnimi cvetnimi popki in ptički (tisti prvi je največji porcelanasti lestenec na svetu!), na obeh mizah pa stojita prav tako unikatni vazi s porcelanskim kitajskim cvetjem.

Vrtovi, ki obkrožajo palačo Linderhof, veljajo za eno najlepših stvaritev historicističnega vrtnega oblikovanja. Park združuje formalne elemente baročnega sloga in italijanskih renesančnih vrtov z urejenimi odseki, podobnimi angleškemu vrtu.

Vrhunec drugega dne je bil ogled pravljičnega gradu Neuschwanstein, kjer nas je, edinokrat na vsej poti, namočil dež. Grad iz otroške domišljije je služil kot navdih za grad v Disneyjevi Trnuljčici. Čeprav se gledalcem ob vsaki uvodni špici Disneyevih filmov zdi, da je prikazani grad nerealen in da je plod domišljije risarja, je zelo resničen in nas je popeljal v srednjeveški svet vitezov, trubadurjev in starogermanskih junakov.

Grad je neoromanska palača iz 19. stoletja in stoji na skali nad vasjo Hohenschwangau v bližini Füssna v jugozahodni Bavarski. Uteleša tako arhitekturno modo takratnega časa, znano kot grajska romantika (nemško Burgenromantik), kot tudi neizmerno navdušenje Ludvika II. nad operami Richarda Wagnerja. Mitološki operi Tannhäuser in Lohengrin sta na kralja naredili trajen vtis. Grad vsako leto obišče več kot 1,3 milijona ljudi, poleti okoli 6.000 na dan.

Na gradu in v njegovi notranjosti se prepletajo romanika (enostavne geometrijske figure, kot so kockice in polkrožni loki), gotika (navzgor usmerjene linije, vitki stolpi, nežni okraski) ter bizantinska arhitektura in umetnost (okrasje prestolne sobe), vse skupaj pa je dopolnjeno s tehnični dosežki 19. stoletja. Medtem ko so takratni arhitekturni kritiki grad zasmehovali kot kič, so Neuschwanstein ter druge palače in dvorci Ludvika II. danes vključeni med najpomembnejša dela evropskega historicizma.

Drugo noč smo prespali v štiri-zvezdičnem odštekanem hotelu za mlade pod goro Zugspitze, ki je z 2962 m najvišji vrh Nemčije. Po zajtrku smo »odjadrali« proti avstrijskemu Innsbrucku, glavnemu mestu Tirolske in znanemu zimskemu športnemu središču, si v starem mestnem jedru ogledali nekaj znamenitosti, kot so na primer poznogotska okrasna zlata streha Innsbrucka, ki velja za simbol mesta in je prekrita je s 2657 pozlačenimi skodlami; hišo Helbling, znano po svoji štukaturni fasadi v rokokojsko-baročnem slogu; zunanjost katedrale sv. Jakoba, posvečene apostolu Jakobu Starejšemu, pa tudi dvorišče Hofburga, nekdanje kraljeve habsburške palače, ki velja za eno od treh najpomembnejših kulturnih stavb v Avstriji.

Za zadnji ogled smo se odpeljali v Italijo, natančneje v Innichen (italijansko San Candido – tam jemljejo dvojezičnost skrajno resno!), uro in pol od Bolzana oddaljeno mestece v naravnem parku Drei Zinnen – Tre Cime di Lavaredo, znano po svojih smučiščih; vsako leto gostijo italijanski mednarodni festival snežnih/ledenih skulptur. V tem delu Dolomitov še obstaja ladinščina (ne latinščina!), furlanščini in retoromanščini podoben jezik, ki ga govori še kakšnih 40 tisoč domačinov.

Ogledali smo si nekdanji benediktinski samostan iz 8. stoletja s pripadajočo cerkvijo svetih Candidusa in Korbiniana ter zelo posebnim pokopališčem. Velik kontrast blišču bavarskih dvorcev, gradov in palač.

Če ste po vsem tem pleteničenju zgolj morda prezrli zaključno ugotovitev, jo najdete na začetku: zadnji stavek drugega odstavka …

Še nekaj besed o turističnem vodniku, ki nas je spremljal. Ob svoji akademski izobrazbi (dvakrat je diplomiral: iz umetnostne zgodovine ter italijanščine in francoščine) je seveda zakladnica znanja s svojega področja, slabo pa mu gre od rok poznavanje nas, malo starejših, in naših (sprehajalnih) sposobnosti. Pa tudi nemščina. V njegov zagovor naj pojasnim, da je moral predvideni vodnik na operacijo in da je ta »vskočil« tik pred zdajci, od koder njegova slabša pripravljenost.

Besedilo in foto: Matjaž Marinček