Tekoče študijsko leto – Stran 4 – UTŽO IVANČNA GORICA

Veličastna v SiTi Teatru

Na deževno soboto, 24. januarja, se je 45 članov našega društva z avtobusom in zanesljivim voznikom Nikom odpravilo na ogled komedije Veličastna v SiTi Teater v Ljubljano.

In ogledali smo si veličastno igralko Polono Vetrih v komediji z enakim naslovom, poleg nje sta igrala še Nik Škrlec in Mojca Fatur, režiral pa je Matjaž Latin. Veličastna je komedija o Florence Foster Jenkins, ki je bila v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja amaterska sopranistka, znana pa je postala zaradi izrazito slabega posluha in razkošnih kostumov. Prav zaradi slabega posluha je postala pomembna osebnost na glasbeni sceni New Yorka. Njena občudovalca naj bi bila Col Porter in Gian Carlo Menotti, celo Enrico Caruso naj bi jo gledal z naklonjenostjo (Saj poslušal je verjetno ni!). Florence Jenkins je imela velike težave z glasom in intonacijo, njen pianist Cosmé Mcmoon se ji je prilagajal, vendar ni mogel prikriti njene netočne intonacije. Njeni vztrajnost in volja pa sta jo pripeljali do Carnegie Halla, koncertne dvorane v središču Manhattna, v kateri se je na njenem koncertu zbralo okrog 3000 poslušalcev, vstopnice pa so bile prodane tedne vnaprej. Misel, ki jo je izrekla F. F. Jenkins je tudi, da ljudje lahko rečejo, da ne zna peti, »a nihče ne more reči, da nisem pela.«

Igrati takšno pevko je izrazito zahtevno, težko je namreč peti brez posluha, a Polona Vetrih, ki smo jo že slišali peti – in to odlično – je vlogo več kot odlično odpela in odigrala. Prilagajala se je glasovnim (ne)sposobnostim Florence Jenkins in se trudila, da so tudi naša ušesa ujela glasovno podobo slavne »pevke« in ob tem seveda izkusila tudi precejšnje nelagodje oz. so trpela. Menjavala je razkošne kostume, vedno je imela ob sebi kozarček in pijačo, podpiral pa jo je tudi njen pianist Cosmé Mcmoon, ki ga je upodobil mladi igralec Nik Škrlec, sicer odličen pianist. Poleg njiju je igrala tudi Mojca Fatur v vlogi mehiške služkinje, mlade prijateljice Florence Jenkins in v vlogi Newyorčanke, ki je prinesla peticijo proti pevki.

Komedija pa je seveda slonela na glavnem liku Florence Foster Jenkins, ki jo je igralka in pevka Polona Vetrih odigrala, tako kot ona zna – veličastno. Gledalci smo uživali v uri in pol dolgi komediji, polni presenetljivih dialogov, miselnih in govornih preobratov in petju – ob vsem trudu, ki ga je Polona Vetrih vložila v »petje« F. F. Jenkins.

Vesna Celarc Fotografiji sta s spleta.

Geopolitični položaj Slovenije in NATO

Takšen je bil naslov predavanja generalmajorja Dobrana Božiča, ki smo mu, bilo nas je 31, prisluhnili v sredo, 7. januarja dopoldne v občinski sejni sobi. Predsednica Metka Krajnc nam je najprej povedala nekaj več o predavatelju. Je svetovalec ministra za obrambo in predsednik Zveze slovenskih častnikov, sicer pa je bil v svoji bogati vojaški karieri načelnik Generalštaba Slovenske vojske, poveljeval je domačim enotam, mednarodnim kontingentom na Kosovu in tudi Afganistanu.

Izkušnje je nabiral kot vojaški predstavnik pri Združenih narodih in bil državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ima izkušnje v vojaški stroki in tudi v diplomaciji. V času vojne za Slovenijo je bil rezervist v TO, kjer se je začela njegova vojaška kariera. Je veteran vojne za Slovenijo

Dobran Božič je svoje predavanje začel z vprašanjem občinstvu: »Koliko vas misli, da se bodo vaši otroci postarali v samostojni Sloveniji?« Seveda smo vsi zavpili, da se jasno bodo … Nakar je sledil predavateljev hladen tuš: Glede na to, kam gre trenutno svet, je vprašanje že za nas, naši vnuki pa tega gotovo ne bodo doživeli. Slovenci smo narod z glavo v pesku. Mislimo, da se nam zaradi naše majhnosti ne more nič hudega zgoditi, vse bo šlo mimo nas. Pozabljamo pa, da smo izpostavljeni kot geografsko križišče. Skozi zgodovino smo sicer ohranili svoj jezik, kar je svetovni fenomen, vendar je danes svet drugačen.

Kaj sestavlja nacionalno moč države? Najprej je to močna, dobra diplomacija (pri nas je zanemarjena, dobri so v ZDA in v Rusiji), torej način, kako se predstavljamo doma in v tujini (v čem smo najboljši). Sledi vojska in nato ekonomija, to so srednja in mala podjetja. Vojaško moč države smo uspešno razmontirali. Če je pokojni predsednik Drnovšek še ugotavljal, da smo našo vojsko cenili premalo, jo je predsednik Pahor uspešno obubožal do konca. Politične interpretacije, da v vojsko vlagamo zato, ker to zahteva NATO, so napačne. Ta ne zahteva ničesar, temveč govori o minimalnih potrebnih standardih, da sploh imaš lahko lastno vojsko. To je minimalno 2% BDP (v nekdanji Jugoslaviji je bilo to 10 – 15%). Vsaka država, kot vsak človek in vsaka organizacija, ima nek lasten, tudi sebičen interes. Naš je mirovniški, nevtralen, za razliko od ruskega ali ameriškega. S Kondratijevimi, sicer ekonomskimi cikli, ki se ponovijo na vsakih 50 let, pridejo tudi vojne, ki nastanejo zaradi interesov držav po več. Tako je prišlo do I. in II. svetovne vojne in nobena od teh ni šla mimo nas. Realpolitika je resničen interes države in tega zasledujejo, čeprav govorijo drugače. Tipičen primer tega je danes Trump, ki ničesar ne skriva.

Kaj je hibridna vojna? Gre za obveščevalno, diverzantsko vojno za razliko od kinetične – prave vojne z orožjem. Dezinformacije, kibernetski napadi, sekanje kablov v morju, sabotaže na železnicah so hibridna vojna. Ti napadi so dobro skriti, vendar se večinoma najde sled za povzročiteljem, a ni možno ukrepati. Ključne pri tem so dezinformacije, ki lahko družbo razdelijo do konca. Dezinformacije so spremljale tudi našo vključitev v NATO, ker ta ni skladen z našo mirovniško politiko. Pametna politična odločitev je tedaj bila, da so vključitev v NATO povezali z vključitvijo v EU – Evropsko unijo – in oboje uspešno izvedli. NATO nam sedaj zagotavlja varnost, EU pa ekonomsko stabilnost. Od nje dobimo milijarde kohezijskih sredstev za razvojne projekte, ker smo še vedno neto prejemnica denarja.

Tudi NATO in EU imata nek lasten interes. Govorijo o človekovih pravicah, sklepajo pa nenačelne trgovske povezave zaradi lastnega interesa. Kje smo danes? Leta 2014 se je zgodil Krim, ki si ga je Rusija zvito priključila. Nekdanje baltske ruske države so že tedaj prognozirale, da se bo zgodila Ukrajina, vendar tega nihče ni verjel in nihče ni Rusiji postavil »rdeče črte«. Sedaj skupaj s Kitajsko preureja svet in tu smo zdaj tudi mi. Rusija je vedno hotela imeti zaščiten »trebuh«. Z vstopom baltskih držav v EU je tega začele izgubljati, zato ne more pristati, da bo Ukrajina v NATU. Bili so časi, ko bi se Rusija lahko približala NATU in EU, iz česar bi lahko nastala ekonomska in vojaška sila in bi se Rusija počutila enakovredna. Posledica te zamujene priložnosti je sedaj vojna v Ukrajini. Kitajska širi svoj vpliv, grozi Tajvanu, vendar samo ta proizvaja čipe, zato je po svoje zavarovan. ZDA ima novo doktrino »Amerika najprej«, Evropa naj za svojo varnost poskrbi sama, zanima jo Južna Amerika, pa Grenlandija.

Za majhne države, kot smo mi, je rešitev v mednarodnem pravu in varovanju človekovih pravic, ker samo ta garantira stabilnost in razcvet. Sosednje države del Slovenije že prikazujejo kot svojega, ker je to nekoč že bil. To je realpolitika tega sveta, česar si naša politika ljudem ne upa povedati. NATO, postavljen po II. svetovni vojni kot uravnoteženje vzhodnemu delu, služi izključno obrambi. Jedrsko oboroževanje na obeh straneh je preprečilo novo vojno. V Evropi je mednarodno pravo vir stabilnosti, posebno za majhne države, kot smo mi. Trije »veliki«, ZDA, Rusija in Kitajska si bodo svet razdelili na novo in ga organizirali po svoji meri. NATO in EU sta vir stabilnosti in zavezništva, sicer ostanemo na sami. V pogodbi z NATO je najprej napisano, da vsaka država za svojo varnost poskrbi sama, če pa je napadena in tega ne zmore, pa pomagajo vse ostale države (5.člen). To zagotavlja varnost, kar je treba plačati oz. zagotoviti vire, da lahko imamo svojo vojsko. Za to rabimo 3,5% BDP za osnovno oborožitev, 1,5% pa za odpornost družbe in podporo vojaškega dela (mostovi, zaklonišča, ceste, železnice). Če začneta razpadati NATO in EU, bi mi morali iskati nove zaveznike za preživetje v taki obliki, kot smo.

Na vprašanje, ali zagovarja naborništvo, je predavatelj odgovoril, da brez njega ne bomo mogli popolniti vojske. Potrebno pa je ustrezno izobraževanje. Odločitev o tem bo politična. V povezavi z aktualno Venezuelo je Trump odprl možnost tudi drugim državam, da uresničujejo svoje interese na račun drugih. Tega večji del Američanov ne odobrava, je pa bila aretacija Mondura narejena vrhunsko spretno in z mnogo znanja.

Zaključili smo s pametnimi telefoni, ker bo menda njihova prepoved hrvaškim nabornikom njihov največji problem. Predavatelj je navedel rezultate ameriške ankete, kjer je 70 % anketiranih najstnikov odgovorilo, da gredo rajši v zapor za en teden, kot da so en teden brez telefona.

»Ne računati na ameriško varnost in bel kruh iz Rusije« je bil duhovit zaključek generalmajorja Božiča, ki nas je s svojim dinamičnim podajanjem držal v napetosti skoraj dve uri. Odprl nam je nov svet in pogled nanj in mislim, da bomo spremenili marsikakšno svoje mnenje.

Foto: Janez Pangerc

Ivančna Gorica, 8. 1. 2026

Joža Železnikar

Intervju s prvo predsednico Univerze za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica Tatjano Lampret

»Misel naredi spremembo, išče pot«

Gospa Tatjana Nuša Lampret je daljna sorodnica pisatelja Josipa Jurčiča. Svoje življenje je posvetila kulturi in izobraževanju. Gledališču se je zapisala že v otroštvu, pozneje pa je organizirala kulturne dogodke, proslave, dramatizirala in režirala je gledališke igre. Dejavna je bila predvsem v svoji rodni Muljavi.

Je ustanoviteljica Univerz za tretje življenjsko obdobje v Grosupljem in Ivančni Gorici, zadnjo je vodila 10 let. UTŽO v Ivančni Gorici je začela delovati leta 2004, tedaj v sklopu občinske Zveze kulturnih društev kot sekcija. Že prvo študijsko leto 2004/2005 je s svojimi somišljenicami pripravila vrsto odličnih in dobro obiskanih izobraževalnih predavanj, ki so jih popestrili s prazničnimi dogodki in nepozabnimi ekskurzijami.

Gospa Tatjana Nuša Lampret je prejemnica srebrne plakete, ki ji jo je podelil Javni sklad RS za kulturne dejavnosti za njeno ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi.

Toliko za začetek, sicer nam bo pa več o sebi in svojem delu povedala sama.

Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?

Izhajam iz kraja z bogato kulturno dediščino – z Jurčičeve Muljave, do katere imam še posebej spoštljiv odnos in ponosna sem, da sem pisateljeva daljna sorodnica. Na Jurčičevi domačiji sem kot dijakinja Gimnazije Stična prejela prvo zlato bralno značko, kot študentka Pedagoške akademije Ljubljana pa sem se v gledališču na prostem v predstavi Deseti brat predstavila kot grajska Manica. Kot učiteljica slovenskega jezika in knjižničarka na Osnovni šoli Stična sem srečnih 19 let poučevala, pripravljala številne prireditve in gledališke predstave, bila mentorica v različnih obšolskih dejavnostih in družbeno aktivna v širšem slovenskem prostoru. Misel naredi spremembo, išče pot. In pripeljala me je do dodatnega študija in seveda nove zaposlitve. Svoje poslanstvo sem nadgradila na polju ljubiteljske kulture kot vodja Zveze kulturnih društev Grosuplje, po reorganizaciji nadaljevala kot vodja Območne izpostave Ivančna Gorica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in hkrati vodila Zvezo kulturnih društev Ivančna Gorica in muzej Jurčičeva domačija. Široka paleta opravil, preširoka. A ob spoštovanju različnosti, ustvarjalnosti in modrosti vseh in vsakega posebej smo uresničili toliko idej, toliko lepih srečanj in nepozabnih dogodkov. Z letom 2006 sem se upokojila, a ne obmirovala, z Univerzo za tretje življenjsko obdobje sem šele dobro začela. Vsako življenjsko obdobje ima svoje naloge in priložnosti, tudi tretje. Potreba po dejavnem sodelovanju v skupnosti, po ustvarjanju novih stikov z ljudmi, po doživljanju novega in lepega – vse to me je zaposlovalo in bogatilo polnih 10 let. In spet moja Muljava. Njej sem zapisana kot predana krajanka, bila sem dolgoletna predsednica Kulturnega društva ter režiserka gledališča s tradicijo. Ko je najlepše, se je treba posloviti, oditi po lastni presoji. Leta 2016 sem svoje poslanstvo predala mlajšim in svežim močem. Nihče ni nenadomestljiv, društvo nadaljuje gledališko tradicijo srčno in vzorno!

Od kod vam ideja, da bi ustanovili Univerzo za tretje življenjsko obdobje? Ste imeli kakšen zgled oz. vzor?

Zadnja leta pred upokojitvijo sem občasno zasledila v medijih zanimive novice o delovanju Slovenske univerze za tretje življenjsko izobraževanje, ki sta jo ustanovili dr. Ana Krajnc in dr. Dušana Findeisen. Ker pa je tedaj že delovala UTŽO Trebnje, sem se povezala s prijateljico Cvetko Bunc in dobila pri njej ključne informacije za ustanovitev. Vse formalne postopke ustanovitve ter pridobitev ustreznih prostorov je olajšalo moje delovanje na ZKD Grosuplje in ZKD Ivančna Gorica, obe novo formirani skupini sta tako pričeli delovati pod okriljem obeh zvez.

Povejte nam, kakšni so sploh bili začetki in izzivi pri ustanavljanju.

Začetek nečesa novega je vedno izziv. Da, bil je velik izziv, a prvo srečanje z župani je bilo vzpodbudno in prižgana zelena luč. Našega prvega delovnega srečanja v maju 2004 se je udeležila dr. Findeisen, ustanovno srečanje pa smo izvedli 3. decembra. Verjela sem v projekt. In tudi drugi! Pristopila je množica navdušenih – povečini žensk. Ko sva z Martino Kralj predstavili projekt, je bil odziv izjemen. Pripravljenost za pomoč, iskrile so se nove ideje in rešitve! Podporniki so začutili, da se je odprl prostor in čas za osebno ustvarjalno delo, za vključitev v nove aktivnosti, nova znanja in druženja. Prostor za tiste, ki hočejo več, priložnost za nadgradnjo delovanja društev upokojencev. Občina Ivančna Gorica je novoustanovljeno UTŽO moralno in finančno podprla, dala v uporabo sejno sobo in Kulturni dom, nato še prostore, ki jih je uporabljalo vodstvo vrtca, Osnovna šola Stična računalniško učilnico, PŠ Višnja Gora učilnico za angleščino in telovadnico, Marija Pilko pa svoj prostor za izvajanje ročnih del.

Kdo so bili vaši prvi sodelavci? S čim oz. kako so vam pomagali in kako so vas podpirali pri delovanju?

Pritrjujem preizkušeni trditvi, da skupaj zmoremo vse. In v tem lepem svežem šopku, ki sem ga povezovala, so bile Martina Kralj, Branka Jakoš, Adela Petan, Anica Petrič, Marija Pilko, Danila Ilešič, Ljuba Štrubelj in Joži Klemenčič. Neizmerno sem hvaležna tem srčnim prostovoljkam, ki so s svetlim zgledom privabljale nove moči. Prav vsaka in vsak član si zasluži javno pohvalo, še tako droben prispevek šteje! Pridobili smo odlične mentorje in predavatelje, marljive animatorje.

Koliko je bilo v začetku članov UTŽO in katere dejavnosti ste jim ponudili?

Zelo vzpodbuden začetek, nad pričakovanji, saj je bilo v prvo študijsko leto vpisanih 75 članic in članov – študentov. Program je bil kar preveč zajeten, vsak mesec izbrano predavanje (o zdravju, vremenu, dednem pravu, medgeneracijskih odnosih, o odnosu do dediščine, o prometu, o varovanju okolja, delu na vrtu na sonaraven način, o položaju slovenske kulture, o spoštovanju otroštva, o kulturi bivanja, rodoslovju …), več ekskurzij, delavnic in rednih študijskih krožkov (angleški jezik, računalništvo, umetnostna zgodovina, likovni krožek in ustvarjalna delavnica, rekreacija, joga, vaje pomlajevanj).

Kako ste vedeli, kaj ponuditi članom? Katere od dejavnosti na začetku so se obdržale ves čas delovanja, katere ste še dodali in katere so bile za člane privlačne ves čas?

Spoštovali smo koncept Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in se prilagajali udeležencem, njihovim željam in pričakovanjem. Izbirali smo aktualne vsebine predavanj in uveljavljene osebnosti s širokim znanjem. Z nami so ga delili: Dušica Kunaver, Anton Komat, Manca Košir, Jože Kukman, Spomenka Hribar, Andrej Velkavrh, Zdenka Cerar, dr. Boris Kuhar, Bojana Medle, dr. Katarina Velikonja, dr. Milena Plut Podvršič, Tanja Cegnar, Irena Ilešič, Sanja Lončar, Peter Hawlina, Policija Grosuplje, Violeta Bulc, Maruška Markovčič, dr. Gabi Čačinovič, Jedrt Jež Furlan, Dario Cortese, Janez Zupančič, dr. med. Največ zanimanja je bilo za učenje jezikov, angleščini se je pridružila še nemščina in pozneje za krajše obdobje španščina. Umetnostno zgodovino sta zamenjala domoznanstvo in etnologija, zaživel je glasbeni krožek (citre), ekskurzije so postajale vedno zahtevnejše in zanimive, članice angleškega krožka so se podale na skrivnostno Škotsko. Z navdušenjem smo osvajali veščine in znanja o nordijski hoji, dodali literarno-novinarski krožek, kavarnico življenja, nepozabne ustvarjalne medgeneracijske delavnice na Jurčičevi domačiji, se abonirali v Kinodvoru, obiskovali slovenske gledališke hiše in vrhunske predstave … Vse dobro ostaja na programu UTŽO še danes. Vsebine bogato nadgrajujete, prinašate novosti. Ostanite v dobri kondiciji! Z največjim veseljem spremljam vaše uspehe, iskrene čestitke, spoštovana predsednica Metka Krajnc!

Katere dosežke v času svojega mandata bi izpostavili? Na kaj ste posebej ponosni in kaj vas je najbolj veselilo pri delu s člani?

Ponosna sem – ali pa je le del mojega poslanstva, da sem zaorala tudi v vseživljenjsko izobraževanje in ustanovila kar dve UTŽO, Grosuplje in Ivančna Gorica. Več ko daješ, več dobiš! Koliko izjemnih ljudi, lepih odtisov v srcu, koliko spominov! Spoštljiv poklon mentorjem in animatorjem, ki so še vedno tako predani svojemu poslanstvu (Metka Krajnc, Olga Šeme, Jože Mestnik in drugi)! Naša srečanja niso bila samo udeležba na izobraževanjih, delavnicah in krožkih, to so bila prijateljevanja, spoštovanje različnosti, prijaznosti in hvaležnosti. Vrednote, ki jih večina moje generacije še neguje. Ne dajemo prostora sovraštvu, sebičnosti in pohlepu!

Ali bi naredili kaj drugače, če bi danes začeli znova?

Da, prav gotovo ne bi počela toliko stvari hkrati, s svojo življenjsko energijo bi ravnala bolj spoštljivo. Sicer pa ostajam zagovornica medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zaupanja in iskrenosti, radosti in radovednosti.

Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?

Kratko: Vedeti več! O radovednosti, ki jo imaš ali pa je nimaš. Rada se spominjam svoje zlate babice, ki je pogosto ponavljala, da se učimo vse življenje. To modrost je tudi udejanjala s samoizpopolnjevanjem vse življenje. Bila mi je svetel vzor in ob njej je rastla moja radovednost. Poklicno nadgrajevati znanja in spretnosti je nuja, da lahko sledimo napredku in spreminjajočim se tehnologijam. Tudi v tretjem življenjskem obdobju je tako, le da se izobražujemo za samoizpolnitev, da smo socialno vključeni in aktivni državljani, iz lastnega veselja. Zato ostanimo radovedni, svojim izkušnjam in modrostim dodajmo nove energije, učimo se jezikov, čeravno nam ne gre najbolje, naučimo se nordijske hoje, saj ni nikoli prepozno, krepimo humanistične vrednote, varujmo svoj planet, predvsem pa prisluhnimo drug drugemu, to znamo!

Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate?

Prilagajam se spremembam, bolečinam in radostim. Hvaležna sem za vsak dan, ki ga preživim s svojimi najdražjimi. Zlatima vnukinjama in vnuku delim zgodbe, modrosti in brezpogojno ljubezen. Vedno znova me navdušuje in vabi narava, sprehodi z ljubeznivo psičko, morje in plavanje, kuhanje in vrtnarjenje, joga v družbi prijaznih žensk. Nekaj let po smrti ljubega moža me je zdravila tišina, zdaj pa spet obiščem kulturno prireditev, si ogledam razstavo, preberem knjigo, se srečujem s sorodniki in prijateljicami. Dan je vedno prekratek! Ker ste imenitna družba in imate tako vabljiv program, se bom očitno spet vrnila k vam, drage študentke tretje univerze!

Metka Krajnc in Vesna Celarc

OB ZAKLJUČKU LETA NA GALA KONCERTU OPERNIH ARIJ

Zadnjo soboto v letu 2025 je 45 članov našega društva preživelo za oko, predvsem pa za uho nadvse prijeten večer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Prisluhnili smo koncertu opernih arij v izvedbi Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča ter solistoma sopranistko Nino Dominko in korejskim baritonistom Leonom Kimom.

Ob pol osmih zvečer smo se posedli v Gallusovi dvorani, na oder so prišli člani Simfoničnega orkestra SNG in nam pod vodstvom ognjevitega dirigenta Simona Krečiča za začetek zaigrali uverturo k Mozartovi operi Čarobna piščal, nato pa je na oder stopila sopranistka Nina Dominko z arijo Kraljica noči iz iste opere in nas očarala s svojo interpretacijo in prezenco. Uživali smo ob njenem glasu in silno zmožnostjo izražanja čustev, z obraza smo prav »brali« in sodoživljali njeno usodo. Pela je ognjeno, dinamično, obenem pa razigrano. Takšna je bila pri vseh svojih interpretacijah, tudi kot Gilda iz Rigoletta, Lakmé iz istoimenske opere in Giuditta iz Lehárjeve operete.
Drugi solist je bil južnokorejski baritonist Leon Kim, lavreat številnih tekmovanj, ki se je najprej predstavil kot Enrico iz Donizettijeve opere Lucia di Lammermoor, nato kot Rigoletto, zapel pa je še arijo Belcore iz Donizettijeve opere Ljubezenski napoj.
V programu smo prisluhnili tudi duetoma Zerline in don Giovannija iz Mozartove opere Don Giovanni ter Rigolettu in Gildi iz opere Rigoletto. V obeh duetih (poleg dodatnega) sta izžarevala mladostno energijo in izražala doživljanje s svojima glasovoma, a tudi z mimiko in medsebojno privlačnostjo.
Vmes pa je orkester navduševal z izvedbami uverture k Verdijevi operi Sicilijanske večernice, baletno glasbo iz Delibesove opere Lakmé, priredbo melodij bratov Avsenik Bojana Adamiča in Cesarskim valčkom Johanna Straussa, ml.

Ob razgibani orkestralni glasbi izpod znamenitih skladateljskih peres sta pevska solista vrhunsko izvedla vrsto ikoničnih in brezčasnih opernih melodij, kar smo poslušalci nagradili s stoječim aplavzom in si tako, kot smo pričakovali, »prislužili« še dva dodatka. Ob koncu smo polni čudovitih občutij in doživetij zapuščali dvorano. Seveda upamo in si želimo, da bi novoletnemu koncertu prisluhnili tudi v letu 2026.

Vesna Celarc Fotografiji sta s spleta.