Veselo v leto 2026!

V torek, 2. decembra, smo se popoldne zbrali na Turistični kmetiji Fajdiga v Temenici na prednovoletnem srečanju. Kar 86 članov se je odzvalo povabilu vodstva društva na spoznavno druženje ob dobri hrani in sproščenem zabavnem programu.

Najprej nas je pozdravila Metka Krajnc, predsednica društva. Zahvalila se je članom za tako številno udeležbo in posebej pozdravila nove člane, letos jih je namreč preko 60, tako da nas je skupaj več kot 190. Srečujemo se na 23 krožkih, predavanjih, ekskurzijah in gledaliških predstavah, vendar nikoli v tako velikem številu in se zato med seboj ne moremo dobro poznati. Za začetek smo bili deležni prvega nastopa članov krožka »Ples v vrsti«, ki deluje šele od letošnjega oktobra pod vodstvom mlade mentorice Dušanke. Pokorajžila se je kar večina plesalk in plesalcev iz krožka, za njihov dominikanski ples pa smo jih seveda nagradili z velikim aplavzom.

Sledilo je pozno kosilo, za katerega so se pri Fajdigi res zelo potrudili. Prijetno siti smo nato sledili zabavnemu programu, ki ga je suvereno in sproščeno vodila Milena (Vrhovec). Še prej sta Vesna (Celarc) in Marjeta (Šlajpah Godec) razdelili novoletna darilca. V ličnih škatlicah so bile zabavne male sestavljanke, za njihov izbor in nakup je poskrbela Marjeta, na škatlicah pa svitki s pregovori. Škatlice so bile dveh vrst, pregovori in reki, te sta izbrali Vesna in Metka, pa oštevilčeni in v dveh delih v različnih škatlicah. Darilce je služilo temu, da so se prisotni predstavili celotnemu občinstvu. Postopek je vodila Milena, z mikrofonom pa ji je pomagal Matjaž (Marinček). Milena je poklicala številko pregovora. Njen lastnik se je najprej predstavil in prebral prvo polovico, nato pa je drugo polovico reka povedal drug član z isto številko in se nato predstavil še sam. Tako smo se zvrstili vsi prisotni in se vmes tudi nasmejali kakšnemu duhovitemu pregovoru.

Na diatonično harmoniko je nato zaigral Lojze (Vrhovec), mi pa smo mu pritegnili pri narodni »Moje dekle je še mlada«. Sledile so šale, ki sta jih pripovedovala Zdravko (Aš) in Matjaž (Marinček), na koncu pa je Lojze zaigral, mi pa zapeli z njim, »Še kiklco prodala bom«. Na mizo smo nato dobili kozarce s šampanjcem, simbolno smo odštevali in si nato nazdravili na zadovoljno in zdravo leto 2026. S sladico smo zaključili kulinarični del srečanja in se posvetili svojim sosedom in znancem. Vsakemu posebej je srečo osebno voščila predsednica Metka. Matjaž, »deklica za vse«, kot se je predstavil, pa je bil še društveni DJ, izbral je namreč glasbo in jo v ozadju predvajal na računalniku.

Kar verjeti nismo mogli, da je ura že skoraj osem, ko smo se začeli razhajati. Zadovoljni obrazi, zahvale in čestitke, ki smo jih prejemali, so več kot poplačali delo ekipe iz novinarskega krožka, ki je druženje pripravila in izvedla.

Ivančna Gorica, 3. 12. 2025

Fotografije: Matjaž in Ksenija Marinček

Joža Železnikar

»NORDIJKE« V KETTEJEVEM NOVEM MESTU

V nedeljo zvečer smo si ogledali operni muzikal KETTE, ta čudoviti prikaz kratkega in predvsem žalostnega življenja našega pesnika Dragotina Ketteja v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu.
Po končanem ogledu se nam je predsednica UTŽO Metka Krajnc na avtobusu zahvalila za udeležbo in povedala, da v Novem mestu pesniku v čast nudijo tudi torto z njegovim imenom, ki je nežnega videza in nežnega okusa.
Me, »nordijke«, smo dobile navdih in se odločile, da obiščemo Novo mesto, kamor smo se odpeljale z vlakom. Prehodile smo prelepo pot ob reki Krki, občudovale smo mirnost in zeleno barvo te dolenjske lepotice. Tu uživajo tudi račke, kanuisti in poleti še kopalci. Postavljene so klopi, da se lahko oddahneš in uživaš ob pogledu nanjo.

 

Pot smo nadaljevale po Kettejevem drevoredu vse do Glavnega trga. Ustavile smo se pri Kettejevem vodnjaku in si prebrale vklesane verze njegove pesmi Na trgu. Tukaj je tudi Gostišče na trgu, Hiša kulinarike in turizma. V preddverju je slaščičarna, kjer nudijo Kettejevo torto. Seveda smo si jo privoščile in bile enotnega mnenja, da je čudovita.
Priporočamo vam ta sprehod po Novem mestu in užitek ob sladkanju s Kettejevo torto.

Olga Šeme

Vabilo na spoznavno prednovoletno srečanje

 VABILO

NA SPOZNAVNO PREDNOVOLETNO SREČANJE

Da bi se člani med seboj bolje spoznali, letos nas je rekordnih 194, vas prijazno vabimo na prednovoletno srečanje

 v torek, 2. decembra 2025, s pričetkom ob 16. uri na                                                  IZLETNIŠKI KMETIJI FAJDIGA,                                                                                                  Temenica 4, 1296 Šentvid pri Stični,

kjer nam bodo postregli okusno pozno kosilo z aperitivom, kozarcem pijače in kozarcem penine, mi pa za vas pripravljamo krajši zabavni program.

Vaš prispevek je 20 evrov na osebo, razliko do polne cene 27 evrov krije Društvo UTŽO.

Prijave do petka, 28. novembra 2025,

pri   Metki Krajnc na e-naslov: kimet@slo-kabel.si

Veselimo se druženja z vami!

Društvo UTŽO Ivančna gorica

Kaligrafska delavnica – 2. del

V sredo, 19. novembra dopoldne, smo se v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični na delavnici ponovno srečali s kaligrafijo. V januarju letos smo imeli prvo delavnico, kjer smo se seznanili s teoretičnim delom (prispevek o tem »Srečali smo se s kaligrafijo« je dostopen v arhivu na naši spletni strani), to pot pa se nas je 17 prisotnih ukvarjalo predvsem s praktičnim, to je s pisanjem v protogotici.

Tudi to pot je bila naša voditeljica in predavateljica dr. Dijana Pita da Costa, sicer odgovorna za pedagoško delo v Muzeju. Najprej smo izvedeli nekaj o zgodovini stiškega samostana, saj njegov nastanek sega v leto 1132, in njegov prispevek k slovenski pismenosti. Samostan je bil kulturno središče z veliko knjižnico, ki je bila ena od tedaj obstoječih 60. Knjige, ki jih je bilo treba najprej pridobiti, so prepisovali pisarji v posebnem prostoru – skriptoriju. Za to delo so se usposabljali 10 let. Pisali so na pergament, posebej obdelano živalsko kožo ovc, koz ali teličkov, katere obdelava je trajala več tednov. Sedeli so za nagnjenimi pisalnimi mizicami, ker so uporabljali peresa s poševno konico. Peresa so bila ptičja, bodisi od vran, puranov ali krokarjev. Črnilo, ki so ga uporabljali, so izdelali sami iz hrastovih šišk, ki so jih drobili in prekuhavali. Pisarji so delali le pri dnevni svetlobi, črke so bile majhne in besede zelo stisnjene, kar smo lahko videli na primerih, ki nam jih je dala predavateljica. Knjižni slikarji so v prepise dodajali okrašene prve črke; te so bile velike in so nakazovale nova poglavja, dodajali pa so tudi razne okraske iz narave. Ko je bila knjiga prepisana, je šla v vezavo h knjigovezu, nato pa jo je po pol leta ali več dobil v roke naročnik.

Temu uvodu je sledil praktični del – delavnica.

Na mizicah, ob katerih smo sedeli, je že bilo pero s črnilnikom in vzorec črk v protogotici, kjer so bile označene poteze, ki jih je treba vleči za vsako črko. Dobili smo papir z označenimi črtami, kamor smo prepisovali tekst v latinščini, ki si ga je izbral vsak od nas. Seveda so bile naše prve poteze nerodne, saj peresa nismo obvladali, z vajo pa nam je nato kar šlo. Nekateri bolj spretni so prepisali celo več izrekov. Predavateljica je eksperimentirala z različno barvo papirja (bela, siva, rumenkasta) in njegovo debelino, ker je želela ugotoviti, katera je za nas najbolj primerna.

To je izvedela, ko smo se po končanem delu posedli za veliko mizo ob čaju, kavi in piškotih, s katerimi nam je postregla. Navijali smo za rumenkast papir, ki je najbolj podoben pergamentu. Za nekatere bi lahko bile označene vrstice, kamor smo vpisovali tekst, ožje, da bi bile črke manjše. Bolj všeč nam je bil papir, na katerem je že bil okrasni vzorec. Ugotavljali smo, da zahtevana koncentracija pri pisanju pomirja in sprošča.

Predavateljica dr. Dijana Pita da Costa nas je tudi to pot navdušila. Na njene predloge za ime delavnice smo izbrali naslov »Kaligrafija v duhu srednjega veka«. Izvedeli smo, da delavnice kaligrafije potekajo večkrat in da so termini objavljeni na občinski spletni strani »Moja občina«, pa tudi na spletni strani Muzeja. Tam je mogoče dobiti tudi vzorce pisave. Bolj poglobljene triurne delavnice izvaja njen sodelavec, ki obravnava tudi več pisav.

Poslovili smo se z obljubo, da se ob priložnosti ponovno srečamo in se skupaj z našimi izdelki v protogotici -dokazu naše spretnosti – odpravili proti domu in novim doživetjem naproti.

Kako je delavnico s fotografskim očesom videla naša predavateljica dr. Dijana Pita da Costa, poglejte spodaj v galeriji.

Ivančna Gorica, 21. 11. 2025

Joža Železnikar

© Naše društvo je članica Mreže Slovenske univerze za tretje življensko obdobje