Kategorija: Tekoče študijsko leto

Vsi v tekočem študijskem letu

»Kuharski recepti za vremenske ujme«

Tako je svoje predavanje o vremenu in vremenskih pojavih naslovil Andrej Velkavrh,

matematik in meteorolog. Poznamo ga kot tistega napovedovalca vremena s TV ekranov, ki svoj nastop vedno konča s kakšno duhovito mislijo.

Prisluhnili smo mu v sredo, 5. novembra dopoldne v občinski sejni sobi na letošnjem prvem predavanju od predvidenih šestih v tem študijskem letu. Udeležilo se ga je rekordnih 57 članov in članic. Več o Andreju Velkavrhu je na začetku povedala Lidija Medved, po tem pa smo uro in pol poslušali o tem, kaj vse kroji vreme in kako nastanejo vremenske ujme.

Vremenska ujma oz. neurje je naraven vremenski pojav, ki odstopa od povprečja in povzroči škodo. Lahko je to povodenj, suša, nevihta s točo, naliv, toča. Vendar narava, kot pravi Velkavrh, ujm ne pozna, saj so te tudi koristne, če izpraznjen prostor omogoči obnovo in novo rast. So stalnica od aprila do septembra in vse bolj pogoste zaradi podnebnih sprememb in segrevanja ozračja. Do vremenskih neurij pride, če so v ozračju razmere, ki to omogočijo. Pri nas so povezana z nevihtami, vendar ni vsaka nevihta potencialno neurje. Pri nas večina vremena prihaja od zahoda, nad morjem se ozračje napolni z vlago, nastajajo oblaki in lahko pade velika količina padavin v kratkem času. Edina energija, ki jo ozračje dobiva, je sončna energija. Ta povzroči izhlapevanje vode, oblake in padavine. Za toplotno ravnovesje moramo imeti tudi toplotne izgube. Te nastajajo, ker zemlja oddaja v vesolje infrardečo svetlobo in s tem zmanjšuje toploto. Tako se ustvari povprečna temperatura zemljinega ozračja. Sončna svetloba se vpije v zemljina tla, ta se segrevajo, vendar ne vsa enako (razlika je v asfaltu, vodi, namočenih ali suhih tleh itd.). Oblaki zemljino sevanje zaustavijo in ga vračajo nazaj na zemljo, zato se v oblačni noči temperatura zniža manj kot v jasni.

Segreta tla segrevajo zrak nad tlemi, zrak postane lažji in se dviga, poveča se tudi izhlapevanje vode. Pri tem se sprošča energija, saj je veliko te porabljene za to, da voda izhlapi. Ko pride hladen zrak, se energija pri kondenzaciji pare iz plina v tekoče stanje dodatno sprosti v ozračje in ga še dodatno segreva, kar povzroča možnosti za nevihte. Topel zrak se dviga in se meša z zrakom iz okolice, za kar rabi energijo in se dodatno ohladi. Za vsakih 100 metrov dviga se zrak ohladi za 1 ℃. Tako se tvorijo kapljice in nastanejo oblaki, v katerih se sprošča toplota, zato se ohlajanje upočasni in oblaki dalj časa obdržijo toploto, se dvignejo še više in povzročijo nevihte.

Kaj povzroči, da se zrak dvigne? Eno je termika, ko se pri dviganju zrak ohlaja in kondenzira v kapljice. Drugo so zračni vrtinci – cikloni, kjer se zrak dvigne, ohladi, kondenzira in nastanejo oblaki. Je pa še prisilno dviganje, to so vremenske fronte. Te nastanejo med toplejšo in hladnejšo zračno maso. Hladen zrak je težak in spodriva toplega, ta se mora dvigniti v višino, kjer se ohlaja in kondenzira v padavine. Fronta je lahko tudi topla, kjer topli zrak hladnega ne more izpodriniti, saj je lažji od hladnega, se pa počasi dviga, ohlaja in nastanejo padavine, ni pa nalivov. Vsak oblak je živ organizem, nastaja in izhlapeva. Zahodna polovica Slovenije je hribovita in ob jugozahodniku so tam oblaki in dež, na drugi strani pa se zrak spusti in je vreme lepše.

Za nastanek nevihte je potrebno nestabilno ozračje, saj se zrak dviga toliko časa, dokler se njegova temperatura ne izenači s temperaturo okolice in tedaj nastane nevihta. Teh je več vrst: pri enocelični je nevihtni oblak osamljen, pri večcelični ena nevihta povzroči gručo povezanih nevihtnih oblakov, pri nevihtnih linijah je niz nevihtnih hladnih front. Posebna vrsta so supercelične nevihte. Zanje je potrebno poleg dovolj vlage še vetrovno striženje, ko se smer vetra spreminja z višino (jug v jugovzhodnik) in višje kot gremo, bolj severno piha veter. Pri dovolj vetra nevihta potuje in ne razpade, nastane močan veter, toča, naliv in so klasičen vir vremenskih ujm. Vremenski pojavi in njihove posledice so odvisni tudi od terena, reliefa pokrajine. Zaradi reliefa v Ameriki nastajajo tornadi, ki jih pri nas ni. Tam od severa proti jugu potekajo hribi (Skalno gorovje), osrednji del pa je odprt. Tam trčita hladna in topla zračna masa in nastane tornado. V Evropi zaradi razdrobljenosti pokrajin to ni možno ali le v manjšem obsegu.

Ob nevihtah nastane močan veter, piš, ker se dvignjen zrak mora tudi spustiti navzdol, padavine zrak ohladijo, ta je težek in povzroči, da pred nevihto nastane vetrovna fronta. Veter je sicer kratkega veka, je pa sunkovit in močan, zato povzroči škodo. Burja je močan veter, ki ni vezan na nevihte. Za vremenske ujme so pri nas najpogostejši vzrok močne nevihte, ki nastanejo, če so zanje ugodni pogoji (vlažno, nestabilno ozračje, striženje vetra in njegova jakost, dovolj toplo morje jeseni, hladne fronte in relief pokrajine). Povzročajo močne padavine, veter, točo, strele in s tem škodo. Napovedati je mogoče le pogoje za nastanek takih neviht, samih neviht pa ne. Vreme je zapletena reč in stvari niso enostavne.

Poslušalci smo postavili predavatelju nekaj vprašanj in dobili tudi odgovore. Stroka ocenjuje, da protitočna obramba nima smisla, odločitev zanjo je politična. Osnovnih vremenskih procesov se zaustavljati in spreminjati ne da (»naročanje« lepega vremena zaradi političnih dogodkov), ker je za to potrebno preveč energije. Ne da se razbijati tornadov ali redčiti megle, neviht se ne da preprečiti ali zmanjšati njihove moči. Novice o zarotah se širijo prek družabnih omrežij, ta pa servirajo novice, ki jih človek sicer bere, zato je obveščen le enostransko in jim verjame. Vremenski pregovori nikoli niso držali, nekaterih niti ni možno preverjati, ker so preveč splošni. Približno držijo le ledeni možje, ker so sredi maja zadnji arktični prodori zraka. Dolgoročne vremenske napovedi temeljijo na meteoroloških modelih, napovedih in analizi meritev, ki so na razpolago. Časovne vrste z leti dajo določene podatke, vendar ne morejo služiti za z vremenom povezane odločitve. Najtežje je napovedati nekaj, kar se še nikoli ni zgodilo.

Da je vreme res zapletena reč, kot pravi Velkavrh, smo se ob njegovem predavanju lahko sami prepričali. Veliko fizike je treba obvladati za njegovo prepoznavanje, pogovor o njem pa je vedno dobrodošla in nikoli dokončana zgodba.

Fotografije: Jože Gregorič

Ivančna Gorica, 6. 11. 2025

Joža Železnikar

Maribor na dlani

V četrtek, 23. oktobra, smo izkusili in doživeli našo prvo ekskurzijo. Vreme sicer ni bilo ravno obetavno, a to nas ni prav nič motilo. Ob 7. uri zjutraj smo se odpravili na skrbno načrtovano in premišljeno ekskurzijo v organizaciji naše predsednice Metke Krajnc, ki je kar precej let živela v Mariboru, tako da je vedela, kam nas popeljati.

Prvi postanek je bil na Tepanjah, da smo si »privezali dušo« s sendvičem, kar je nujno, če pomislite, da smo se vozili po »štajerki«, na kateri je žal vedno kaj narobe – a z našima voznikoma je pot potekala tja in nazaj brez kakršnihkoli težav. Šli smo z dvema avtobusoma, ker nas je bilo tokrat kar 70, zato je bilo potrebno poleg velikega avtobusa naročiti še malega.

In že smo bili v Mariboru – tudi vreme je bilo do našega odhoda iz štajerske prestolnice prizanesljivo – kjer sta nas čakala dva vodiča, Nevenka in Borut, oba Mariborčana, in pravo mariborščino je bilo – vsaj zame in še za marsikoga – prav lepo poslušati, še posebej, ker sta nam povedala toliko zanimivosti o Mariboru, da jih ni moč povzeti v tem prispevku. Najprej smo si ogledali mesto z avtobusom: Titovo cesto, hotel Slavija, železniški most, Pobrežje in nekdanji zapor, UKC Maribor … Mesto je doživelo razcvet v 19. stoletju z južno železnico od Dunaja do Trsta, 1860 je bilo 3500 prebivalcev, danes jih je 120 tisoč. Maribor obkroža 70 km dolgo gorovje Pohorje, danes je namenjeno predvsem športnemu turizmu. Ugledali smo tudi SNG Maribor, ki je danes cenjeno tudi v sosednji Avstriji, predvsem zaradi cene premiernih vstopnic in klasičnega repertoarja. In že smo bili ob vznožju Pohorja pred hotelom Arena. Tam smo imeli kar nekaj časa za sprehod ali kavico. Predvsem pa smo zrli na progo, po kateri je še v časih zasneženih zim potekalo tekmovanje za zlato lisico.

Nato smo se odpeljali proti  univerzitetnemu mestu mimo znanega Ljudskega vrta, ki leži na pokopališču. Izstopili smo na Partizanski cesti, tam nam je vodič pokazal opečnato frančiškansko cerkev, katere začetek je bil v 13. st., v 18. je doživela arhitekturno preobrazbo v gotsko-romanski slog. Prišli smo do Glavnega trga in bronastega spomenika NOB avtorja Slavka Tihca iz leta 1975, ki ga vsi domačini imenujejo »Kojak« zaradi podobnosti z detektivom iz istoimenske kriminalke. Na spomeniku smo prepoznali Tita in Franca Rozmana – Staneta. Spodaj pa je 2,4 km dolga vinska klet družine iz Avstrije. Proizvajajo dve vrsti vin: Mariborčana v modri embalaži in Mariborčanko v roza. S trga se vidi zadnja stran gradu, v katerem je danes muzej. V gradu sta med drugimi bivala Marija Terezija in Franz Liszt, no, tudi Hitler. Med 2. svetovno vojno je bilo porušenih 49 odstotkov hiš, umrlo pa je okrog 500 ljudi. Ogledali smo si tudi vogal kavarne Astoria, na vogalu katere so včasih fantje opazovali dekleta, zato ta vogal imenujejo »Eseleck«.

Šli smo mimo gradu s prizidkom, v katerem ima prostore Pokrajinski muzej Maribor, grad je zgradila družina Brandis, ki je postavila tudi kapelico v čast Črni Mariji. Na Grajskem trgu je vzidana plošča z napisom, da je 1883 zagorela prva žarnica v tem delu Evrope, Thomas Alva Edison jo je izumil le 4 leta prej. Posvetili smo se tudi hotelu Adler, danes se imenuje Orel in je precej manjši. Na tem dvorišču je bila dva meseca po okupaciji prva akcija proti okupatorju. Sledili smo Gosposki ulici, na kateri so 2012  vzidali pokrov z napisom Maribor – univerzitetno mesto.

Pred nami se je že kazal Trg Antona Martina Slomška s Stolno cerkvijo in kipom škofa. Trg, ki ga obkrožajo stavba Univerze v Mariboru, SNG Maribor in Pošta Maribor, se je prvotno imenoval Kirchenplatz, nato Stolni trg, leta 1919 pa je postal Slomškov trg. Okoli cerkve je bilo nekoč mestno pokopališče, sedaj je na Pobrežju. Mimo veličastnih stavb smo se sprehodili po Glavnem trgu, nato pa po ozki ulici proti Lentu. Tam so 1572 posadili trto, ki je tako najstarejša trta in zapisana celo v Guinessovo knjigo rekordov. Trta rodi okoli 68 kg grozdja, iz katerega pridelajo 25–30 l vina rosé. V hiši trte smo si ogledali tudi 4-minutni film o njej.

Po res zanimivem vodenju je bila ura za kosilo. Tega smo si privoščili v Gostilni Anderlič za Kalvarijo. Bilo je odlično, ravno tako je bila odlična vinska kapljica.

In čas je bil za srečanje s pisateljem, dramaturgom in politikom Tonetom Partljičem. Pisatelj nas je vesel in zgovoren pričakal pred mariborskim gledališčem, razložil nam je, kako se pravilno naglaša njegov priimek in nas popeljal skozi gledališko poslopje. Tega je mesto dobilo 1851, nato so ga povezali s Kazinsko dvorano, leta 1919 je postal ravnatelj Hinko Nučič, ki je na oder postavil dramo, prej je prevladovala opereta. V gledališču vsako leto gostuje tudi Borštnikovo srečanje. Duhoviti pisatelj nas je vodil po prelepem gledališču in ob tem povedal številne anekdote in prigode iz preteklosti in iz časov, ko je bil tam dramaturg. V dvorani je povedal veliko o Hinku Nučiču, njegovi kasnejši ženi Viki Podgorski, Manici Lobe, videli pa smo tudi kipe, posvečene zaslužnim gledališčnikom (Jakovu Cipciju, Mileni Zakrajšek, Arnoldu Tovorniku, Elviri Kralj, Jožetu Mlakarju …).  Tone Partljič nas je nato odpeljal v gledališko kavarno, na steni katere nam je pokazal plakat z naslovom Mostovi in bogovi, na katerem je on, ker je ovenčan z lovorovim vencem, »kot Homer«, tako je dejal sam. V kavarni smo bili skorajda do petih popoldan in čas je ob zanimivem pripovedovanju hitro minil, a treba se je bilo odpraviti proti domu.

Na poti domov pa nas je čakalo še eno presenečenje. Naša članica Cvetka Suknaič nam je kratko predstavila in zaigrala odlomke iz treh Partljičevih komedij: Nasvidenje nad zvezdami, Čaj za dve in Gospa poslančeva. Res prijeten zaključek srečanja s pisateljem Partljičem!

Naša prva letošnja ekskurzija je bila odlično in preudarno organizirana, polna spoznanj, novega znanja in vedenja, poleg vsega pa smo se srečali še z izredno zanimivim pisateljem Tonetom Partljičem. Zvečer nas ni prav nič motilo, da je deževalo kot iz škafa, saj smo preživeli prav lep dan.

Vesna Celarc

Fotografije: Jože Gregorič

»Lahko bi kar umrl od pogledov in grižljajev …«

Tako je naslovil svojo novo fotografsko razstavo naš član Matjaž Marinček. Na stopnišču, ki vodi do društvenih prostorov in je že nekaj let razstavni prostor, jo je odprl v petek, 10. 10. natanko ob 10,10. Matjaž se, kot je rekel, rad igra s številkami. Pa ne le to, rad se igra tudi s fotografskimi posnetki, ki ga dnevno nagovarjajo, za kar uporablja izključno svoj (pametni, seveda) telefon. Na tem prostoru je to tako že njegova sedma razstava, postavil pa je in sodeloval še pri šestih drugih na drugih lokacijah.

To pot razstavljene fotografije je Matjaž kot dih jemajoče izbral izmed več kot 400 posnetki, ki jih je naredil na potovanju po Toskani v maju letos. Štiridnevnega potovanja so se udeležili naši člani in člani Društva upokojencev Ivančna Gorica in si ogledali najbolj znana in tipična toskanska mesta.

Fotografsko Matjaževo oko je seveda videlo več in drugače, kot so verjetno videli drugi udeleženci, kar je razvidno iz razstavljenih petindvajsetih fotografij. Videl je tipično razgibano toskansko pokrajino, lokvanje v jezeru, barvite detajle v cerkvah, redovnico, ki moli, trge, fasade in znamenite stavbe, tudi poševni stolp v Pisi. Poigraval se je z različnimi perspektivam in tako še poudaril posebnost stavb. Grižljajev, od katerih bi umrl, sicer ni bilo ravno veliko, pokazal pa je, da je lahko tudi vrsta vinskih sodov fotogenična. Nekaj izbranih posnetkov najdete pod tekstom.

Vsaka od fotografij govori drugače in je vredno pod njo postati malo več časa. Da je temu tako, so dokazale čestitke za razstavo, ki jih je Matjaž prejemal od obiskovalcev; na odprtju nas je bilo približno 25. Razstava bo krasila naše stopnišče do začetka naslednjega šolskega leta. Hvala Matjažu za čas in trud, ki sta ga z ženo porabila za postavitev razstave ter veliko fotografskih užitkov še naprej.

Ivančna Gorica, 13. 10. 2025

Joža Železnikar

© Naše društvo je članica Mreže Slovenske univerze za tretje življensko obdobje