Kategorija: Splošno

Za vsa društva velja, da morajo svoje delovanje zaključiti z letnim občnim zborom članov. Mi smo to naredili 25. marca dopoldne, ko se nas je 55 zbralo v Kulturni dvorani v Stični. To smo izbrali zaradi močno povečanega članstva, saj bi bila občinska sejna soba, naše običajno mesto sestajanja, premajhna.

Občni zbor je potekal po običajnem programu. Najprej nas je nagovorila predsednica Metka Krajnc, nato je delo prevzelo delovno predsedstvo pod vodstvom Matjaža Marinčka.

Posebnost našega društva je, da aktivnosti tečejo v študijskem letu, ki traja od oktobra do maja naslednje leto, poročila pa moramo podajati za koledarsko leto. Metka Krajnc je podrobno navedla vse aktivnosti, ki jih je društvo izvedlo v letu 2025. Bilo je 6 predavanj, 2 delavnici o kaligrafiji, 5 ekskurzij, 9 različnih kulturnih prireditev, tedensko pa je potekalo 17 krožkov s 144 udeleženci, od tega 8 angleščine na različnih stopnjah.

Izvedeli smo, kako je društvo poslovalo finančno. Zajeten del prihodkov za kritje stroškov delovanja nam zagotovita občina in Ministrstvo za izobraževanje, letna članarina in drugi prispevki članov za izvedene dogodke. S tem smo lani pokrili vse stroške in ustvarili majhen presežek. Predvideli smo tudi, kakšno bo v letu 2026 naše finančno poslovanje.

Izvedeli smo, kaj nas še čaka do konca tega študijskega leta. Nekaj programa je že za nami. Imeli smo tri predavanja (Generalmajor Dobran Božič: Geopolitični položaj Slovenije in NATO, doc. ddr. Verena Vidrih Perko: Kulturna dediščina, vrednote našega časa, mag. Matjaž Boštar: Kefir – življenjski eliksir) in ekskurzijo v Belo Krajino. Seveda je delovalo tudi vseh 17 krožkov. V aprilu sledi predavanje psihoterapevtke Katjuše Jakšič »Vpliv starih staršev na vzgojo vnukov«, v maju pa bomo poslušali Vito Godec o prehranskih dopolnilih. Pred nami je še ekskurzija v Prekmurje in v maju tridnevno potovanje po bavarskih gradovih. V aprilu bomo šli v Špas teater pogledat komedijo »Agencija za razhode«. Program za študijsko leto 2026/27 bomo določili konec avgusta, tako kot vsako leto.

Letošnji občni zbor je bil tudi volilni, tega imamo vsaki dve leti. Upravni odbor društva je predlagal Občnemu zboru, da se sestava Upravnega in Nadzornega odbora ne spreminja, tudi predsednica še naprej ostaja Metka Krajnc. Udeleženci so se s tem strinjali, je pa predlagala Milena Vrhovec, da na naslednjem občnem zboru spremenimo statut tako, da bomo vodstvo društva volili vsak štiri leta, kot je to običajno.

Vmesni odmor, ki je bil potreben zaradi nesklepčnost Občnega zbora, smo zapolnili s predavanjem o Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki sta ga izvedli Polona Štajnar in Dajana Proševa, sodelavki iz Ministrstva za solidarno prihodnost.

Ivančna Gorica, 30. 3. 2026

Zapisala Joža Železnikar

Fotografije Jože Gregorič

»Misel naredi spremembo, išče pot«

Gospa Tatjana Nuša Lampret je daljna sorodnica pisatelja Josipa Jurčiča. Svoje življenje je posvetila kulturi in izobraževanju. Gledališču se je zapisala že v otroštvu, pozneje pa je organizirala kulturne dogodke, proslave, dramatizirala in režirala je gledališke igre. Dejavna je bila predvsem v svoji rodni Muljavi.

Je ustanoviteljica Univerz za tretje življenjsko obdobje v Grosupljem in Ivančni Gorici, zadnjo je vodila 10 let. UTŽO v Ivančni Gorici je začela delovati leta 2004, tedaj v sklopu občinske Zveze kulturnih društev kot sekcija. Že prvo študijsko leto 2004/2005 je s svojimi somišljenicami pripravila vrsto odličnih in dobro obiskanih izobraževalnih predavanj, ki so jih popestrili s prazničnimi dogodki in nepozabnimi ekskurzijami.

Gospa Tatjana Nuša Lampret je prejemnica srebrne plakete, ki ji jo je podelil Javni sklad RS za kulturne dejavnosti za njeno ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi.

Toliko za začetek, sicer nam bo pa več o sebi in svojem delu povedala sama.

Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?

Izhajam iz kraja z bogato kulturno dediščino – z Jurčičeve Muljave, do katere imam še posebej spoštljiv odnos in ponosna sem, da sem pisateljeva daljna sorodnica. Na Jurčičevi domačiji sem kot dijakinja Gimnazije Stična prejela prvo zlato bralno značko, kot študentka Pedagoške akademije Ljubljana pa sem se v gledališču na prostem v predstavi Deseti brat predstavila kot grajska Manica. Kot učiteljica slovenskega jezika in knjižničarka na Osnovni šoli Stična sem srečnih 19 let poučevala, pripravljala številne prireditve in gledališke predstave, bila mentorica v različnih obšolskih dejavnostih in družbeno aktivna v širšem slovenskem prostoru. Misel naredi spremembo, išče pot. In pripeljala me je do dodatnega študija in seveda nove zaposlitve. Svoje poslanstvo sem nadgradila na polju ljubiteljske kulture kot vodja Zveze kulturnih društev Grosuplje, po reorganizaciji nadaljevala kot vodja Območne izpostave Ivančna Gorica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in hkrati vodila Zvezo kulturnih društev Ivančna Gorica in muzej Jurčičeva domačija. Široka paleta opravil, preširoka. A ob spoštovanju različnosti, ustvarjalnosti in modrosti vseh in vsakega posebej smo uresničili toliko idej, toliko lepih srečanj in nepozabnih dogodkov. Z letom 2006 sem se upokojila, a ne obmirovala, z Univerzo za tretje življenjsko obdobje sem šele dobro začela. Vsako življenjsko obdobje ima svoje naloge in priložnosti, tudi tretje. Potreba po dejavnem sodelovanju v skupnosti, po ustvarjanju novih stikov z ljudmi, po doživljanju novega in lepega – vse to me je zaposlovalo in bogatilo polnih 10 let. In spet moja Muljava. Njej sem zapisana kot predana krajanka, bila sem dolgoletna predsednica Kulturnega društva ter režiserka gledališča s tradicijo. Ko je najlepše, se je treba posloviti, oditi po lastni presoji. Leta 2016 sem svoje poslanstvo predala mlajšim in svežim močem. Nihče ni nenadomestljiv, društvo nadaljuje gledališko tradicijo srčno in vzorno!

Od kod vam ideja, da bi ustanovili Univerzo za tretje življenjsko obdobje? Ste imeli kakšen zgled oz. vzor?

Zadnja leta pred upokojitvijo sem občasno zasledila v medijih zanimive novice o delovanju Slovenske univerze za tretje življenjsko izobraževanje, ki sta jo ustanovili dr. Ana Krajnc in dr. Dušana Findeisen. Ker pa je tedaj že delovala UTŽO Trebnje, sem se povezala s prijateljico Cvetko Bunc in dobila pri njej ključne informacije za ustanovitev. Vse formalne postopke ustanovitve ter pridobitev ustreznih prostorov je olajšalo moje delovanje na ZKD Grosuplje in ZKD Ivančna Gorica, obe novo formirani skupini sta tako pričeli delovati pod okriljem obeh zvez.

Povejte nam, kakšni so sploh bili začetki in izzivi pri ustanavljanju.

Začetek nečesa novega je vedno izziv. Da, bil je velik izziv, a prvo srečanje z župani je bilo vzpodbudno in prižgana zelena luč. Našega prvega delovnega srečanja v maju 2004 se je udeležila dr. Findeisen, ustanovno srečanje pa smo izvedli 3. decembra. Verjela sem v projekt. In tudi drugi! Pristopila je množica navdušenih – povečini žensk. Ko sva z Martino Kralj predstavili projekt, je bil odziv izjemen. Pripravljenost za pomoč, iskrile so se nove ideje in rešitve! Podporniki so začutili, da se je odprl prostor in čas za osebno ustvarjalno delo, za vključitev v nove aktivnosti, nova znanja in druženja. Prostor za tiste, ki hočejo več, priložnost za nadgradnjo delovanja društev upokojencev. Občina Ivančna Gorica je novoustanovljeno UTŽO moralno in finančno podprla, dala v uporabo sejno sobo in Kulturni dom, nato še prostore, ki jih je uporabljalo vodstvo vrtca, Osnovna šola Stična računalniško učilnico, PŠ Višnja Gora učilnico za angleščino in telovadnico, Marija Pilko pa svoj prostor za izvajanje ročnih del.

Kdo so bili vaši prvi sodelavci? S čim oz. kako so vam pomagali in kako so vas podpirali pri delovanju?

Pritrjujem preizkušeni trditvi, da skupaj zmoremo vse. In v tem lepem svežem šopku, ki sem ga povezovala, so bile Martina Kralj, Branka Jakoš, Adela Petan, Anica Petrič, Marija Pilko, Danila Ilešič, Ljuba Štrubelj in Joži Klemenčič. Neizmerno sem hvaležna tem srčnim prostovoljkam, ki so s svetlim zgledom privabljale nove moči. Prav vsaka in vsak član si zasluži javno pohvalo, še tako droben prispevek šteje! Pridobili smo odlične mentorje in predavatelje, marljive animatorje.

Koliko je bilo v začetku članov UTŽO in katere dejavnosti  ste jim ponudili?

Zelo vzpodbuden začetek, nad pričakovanji, saj je bilo v prvo študijsko leto vpisanih 75 članic in članov – študentov. Program je bil kar preveč zajeten, vsak mesec izbrano predavanje (o zdravju, vremenu, dednem pravu, medgeneracijskih odnosih, o odnosu do dediščine, o prometu, o varovanju okolja, delu na vrtu na sonaraven način, o položaju slovenske kulture, o spoštovanju otroštva, o kulturi bivanja, rodoslovju …), več ekskurzij, delavnic in rednih študijskih krožkov (angleški jezik, računalništvo, umetnostna zgodovina, likovni krožek in ustvarjalna delavnica, rekreacija, joga, vaje pomlajevanj).

Kako ste vedeli, kaj ponuditi članom? Katere od dejavnosti na začetku so se obdržale ves čas delovanja, katere ste še dodali in katere so bile za člane privlačne ves čas?

Spoštovali smo koncept Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in se prilagajali udeležencem, njihovim željam in pričakovanjem. Izbirali smo aktualne vsebine predavanj in uveljavljene osebnosti s širokim znanjem. Z nami so ga delili: Dušica Kunaver, Anton Komat, Manca Košir, Jože Kukman, Spomenka Hribar, Andrej Velkavrh, Zdenka Cerar, dr. Boris Kuhar, Bojana Medle, dr. Katarina Velikonja, dr. Milena Plut Podvršič, Tanja Cegnar, Irena Ilešič, Sanja Lončar, Peter Hawlina, Policija Grosuplje, Violeta Bulc, Maruška Markovčič, dr. Gabi Čačinovič, Jedrt Jež Furlan, Dario Cortese, Janez Zupančič, dr. med. Največ zanimanja je bilo za učenje jezikov, angleščini se je pridružila še nemščina in pozneje za krajše obdobje španščina. Umetnostno zgodovino sta zamenjala domoznanstvo in etnologija, zaživel je glasbeni krožek (citre), ekskurzije so postajale vedno zahtevnejše in zanimive, članice angleškega krožka so se podale na skrivnostno Škotsko. Z navdušenjem smo osvajali veščine in znanja o nordijski hoji, dodali literarno-novinarski krožek, kavarnico življenja, nepozabne ustvarjalne medgeneracijske delavnice na Jurčičevi domačiji, se abonirali v Kinodvoru, obiskovali slovenske gledališke hiše in vrhunske predstave … Vse dobro ostaja na programu UTŽO še danes. Vsebine bogato nadgrajujete, prinašate novosti. Ostanite v dobri kondiciji! Z največjim veseljem spremljam vaše uspehe, iskrene čestitke, spoštovana predsednica Metka Krajnc!

Katere dosežke v času svojega mandata bi izpostavili? Na kaj ste posebej ponosni in kaj vas je najbolj veselilo pri delu s člani?

Ponosna sem – ali pa je le del mojega poslanstva, da sem zaorala tudi v vseživljenjsko izobraževanje in ustanovila kar dve UTŽO, Grosuplje in Ivančna Gorica. Več ko daješ, več dobiš! Koliko izjemnih ljudi, lepih odtisov v srcu, koliko spominov! Spoštljiv poklon mentorjem in animatorjem, ki so še vedno tako predani svojemu poslanstvu (Metka Krajnc, Olga Šeme, Jože Mestnik in drugi)! Naša srečanja niso bila samo udeležba na izobraževanjih, delavnicah in krožkih, to so bila prijateljevanja, spoštovanje različnosti, prijaznosti in hvaležnosti. Vrednote, ki jih večina moje generacije še neguje. Ne dajemo prostora sovraštvu, sebičnosti in pohlepu!

Ali bi naredili kaj drugače, če bi danes začeli znova?

Da, prav gotovo ne bi počela toliko stvari hkrati, s svojo življenjsko energijo bi ravnala bolj spoštljivo. Sicer pa ostajam zagovornica medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zaupanja in iskrenosti, radosti in radovednosti.

Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?

Kratko: Vedeti več! O radovednosti, ki jo imaš ali pa je nimaš. Rada se spominjam svoje zlate babice, ki je pogosto ponavljala, da se učimo vse življenje. To modrost je tudi udejanjala s samoizpopolnjevanjem vse življenje. Bila mi je svetel vzor in ob njej je rastla moja radovednost. Poklicno nadgrajevati znanja in spretnosti je nuja, da lahko sledimo napredku in spreminjajočim se tehnologijam. Tudi v tretjem življenjskem obdobju je tako, le da se izobražujemo za samoizpolnitev, da smo socialno vključeni in aktivni državljani, iz lastnega veselja. Zato ostanimo radovedni, svojim izkušnjam in modrostim dodajmo nove energije, učimo se jezikov, čeravno nam ne gre najbolje, naučimo se nordijske hoje, saj ni nikoli prepozno, krepimo humanistične vrednote, varujmo svoj planet, predvsem pa prisluhnimo drug drugemu, to znamo!

Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate?

Prilagajam se spremembam, bolečinam in radostim. Hvaležna sem za vsak dan, ki ga preživim s svojimi najdražjimi. Zlatima vnukinjama in vnuku delim zgodbe, modrosti in brezpogojno ljubezen. Vedno znova me navdušuje in vabi narava, sprehodi z ljubeznivo psičko, morje in plavanje, kuhanje in vrtnarjenje, joga v družbi prijaznih žensk. Nekaj let po smrti ljubega moža me je zdravila tišina, zdaj pa spet obiščem kulturno prireditev, si ogledam razstavo, preberem knjigo, se srečujem s sorodniki in prijateljicami. Dan je vedno prekratek! Ker ste imenitna družba in imate tako vabljiv program, se bom očitno spet vrnila k vam, drage študentke tretje univerze!

Metka Krajnc in Vesna Celarc

V torek, 2. decembra, smo se popoldne zbrali na Turistični kmetiji Fajdiga v Temenici na prednovoletnem srečanju. Kar 86 članov se je odzvalo povabilu vodstva društva na spoznavno druženje ob dobri hrani in sproščenem zabavnem programu.

Najprej nas je pozdravila Metka Krajnc, predsednica društva. Zahvalila se je članom za tako številno udeležbo in posebej pozdravila nove člane, letos jih je namreč preko 60, tako da nas je skupaj več kot 190. Srečujemo se na 23 krožkih, predavanjih, ekskurzijah in gledaliških predstavah, vendar nikoli v tako velikem številu in se zato med seboj ne moremo dobro poznati. Za začetek smo bili deležni prvega nastopa članov krožka »Ples v vrsti«, ki deluje šele od letošnjega oktobra pod vodstvom mlade mentorice Dušanke. Pokorajžila se je kar večina plesalk in plesalcev iz krožka, za njihov dominikanski ples pa smo jih seveda nagradili z velikim aplavzom.

Sledilo je pozno kosilo, za katerega so se pri Fajdigi res zelo potrudili. Prijetno siti smo nato sledili zabavnemu programu, ki ga je suvereno in sproščeno vodila Milena (Vrhovec). Še prej sta Vesna (Celarc) in Marjeta (Šlajpah Godec) razdelili novoletna darilca. V ličnih škatlicah so bile zabavne male sestavljanke, za njihov izbor in nakup je poskrbela Marjeta, na škatlicah pa svitki s pregovori. Škatlice so bile dveh vrst, pregovori in reki, te sta izbrali Vesna in Metka, pa oštevilčeni in v dveh delih v različnih škatlicah. Darilce je služilo temu, da so se prisotni predstavili celotnemu občinstvu. Postopek je vodila Milena, z mikrofonom pa ji je pomagal Matjaž (Marinček). Milena je poklicala številko pregovora. Njen lastnik se je najprej predstavil in prebral prvo polovico, nato pa je drugo polovico reka povedal drug član z isto številko in se nato predstavil še sam. Tako smo se zvrstili vsi prisotni in se vmes tudi nasmejali kakšnemu duhovitemu pregovoru.

Na diatonično harmoniko je nato zaigral Lojze (Vrhovec), mi pa smo mu pritegnili pri narodni »Moje dekle je še mlada«. Sledile so šale, ki sta jih pripovedovala Zdravko (Aš) in Matjaž (Marinček), na koncu pa je Lojze zaigral, mi pa zapeli z njim, »Še kiklco prodala bom«. Na mizo smo nato dobili kozarce s šampanjcem, simbolno smo odštevali in si nato nazdravili na zadovoljno in zdravo leto 2026. S sladico smo zaključili kulinarični del srečanja in se posvetili svojim sosedom in znancem. Vsakemu posebej je srečo osebno voščila predsednica Metka. Matjaž, »deklica za vse«, kot se je predstavil, pa je bil še društveni DJ, izbral je namreč glasbo in jo v ozadju predvajal na računalniku.

Kar verjeti nismo mogli, da je ura že skoraj osem, ko smo se začeli razhajati. Zadovoljni obrazi, zahvale in čestitke, ki smo jih prejemali, so več kot poplačali delo ekipe iz novinarskega krožka, ki je druženje pripravila in izvedla.

Ivančna Gorica, 3. 12. 2025

Fotografije: Matjaž in Ksenija Marinček

Joža Železnikar