V sredo, 19. novembra dopoldne, smo se v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični na delavnici ponovno srečali s kaligrafijo. V januarju letos smo imeli prvo delavnico, kjer smo se seznanili s teoretičnim delom (prispevek o tem »Srečali smo se s kaligrafijo« je dostopen v arhivu na naši spletni strani), to pot pa se nas je 17 prisotnih ukvarjalo predvsem s praktičnim, to je s pisanjem v protogotici.
Tudi to pot je bila naša voditeljica in predavateljica dr. Dijana Pita da Costa, sicer odgovorna za pedagoško delo v Muzeju. Najprej smo izvedeli nekaj o zgodovini stiškega samostana, saj njegov nastanek sega v leto 1132, in njegov prispevek k slovenski pismenosti. Samostan je bil kulturno središče z veliko knjižnico, ki je bila ena od tedaj obstoječih 60. Knjige, ki jih je bilo treba najprej pridobiti, so prepisovali pisarji v posebnem prostoru – skriptoriju. Za to delo so se usposabljali 10 let. Pisali so na pergament, posebej obdelano živalsko kožo ovc, koz ali teličkov, katere obdelava je trajala več tednov. Sedeli so za nagnjenimi pisalnimi mizicami, ker so uporabljali peresa s poševno konico. Peresa so bila ptičja, bodisi od vran, puranov ali krokarjev. Črnilo, ki so ga uporabljali, so izdelali sami iz hrastovih šišk, ki so jih drobili in prekuhavali. Pisarji so delali le pri dnevni svetlobi, črke so bile majhne in besede zelo stisnjene, kar smo lahko videli na primerih, ki nam jih je dala predavateljica. Knjižni slikarji so v prepise dodajali okrašene prve črke; te so bile velike in so nakazovale nova poglavja, dodajali pa so tudi razne okraske iz narave. Ko je bila knjiga prepisana, je šla v vezavo h knjigovezu, nato pa jo je po pol leta ali več dobil v roke naročnik.
Temu uvodu je sledil praktični del – delavnica.
Na mizicah, ob katerih smo sedeli, je že bilo pero s črnilnikom in vzorec črk v protogotici, kjer so bile označene poteze, ki jih je treba vleči za vsako črko. Dobili smo papir z označenimi črtami, kamor smo prepisovali tekst v latinščini, ki si ga je izbral vsak od nas. Seveda so bile naše prve poteze nerodne, saj peresa nismo obvladali, z vajo pa nam je nato kar šlo. Nekateri bolj spretni so prepisali celo več izrekov. Predavateljica je eksperimentirala z različno barvo papirja (bela, siva, rumenkasta) in njegovo debelino, ker je želela ugotoviti, katera je za nas najbolj primerna.
To je izvedela, ko smo se po končanem delu posedli za veliko mizo ob čaju, kavi in piškotih, s katerimi nam je postregla. Navijali smo za rumenkast papir, ki je najbolj podoben pergamentu. Za nekatere bi lahko bile označene vrstice, kamor smo vpisovali tekst, ožje, da bi bile črke manjše. Bolj všeč nam je bil papir, na katerem je že bil okrasni vzorec. Ugotavljali smo, da zahtevana koncentracija pri pisanju pomirja in sprošča.
Predavateljica dr. Dijana Pita da Costa nas je tudi to pot navdušila. Na njene predloge za ime delavnice smo izbrali naslov »Kaligrafija v duhu srednjega veka«. Izvedeli smo, da delavnice kaligrafije potekajo večkrat in da so termini objavljeni na občinski spletni strani »Moja občina«, pa tudi na spletni strani Muzeja. Tam je mogoče dobiti tudi vzorce pisave. Bolj poglobljene triurne delavnice izvaja njen sodelavec, ki obravnava tudi več pisav.
Poslovili smo se z obljubo, da se ob priložnosti ponovno srečamo in se skupaj z našimi izdelki v protogotici -dokazu naše spretnosti – odpravili proti domu in novim doživetjem naproti.
Kako je delavnico s fotografskim očesom videla naša predavateljica dr. Dijana Pita da Costa, poglejte spodaj v galeriji.
Ivančna Gorica, 21. 11. 2025
Joža Železnikar