»Misel naredi spremembo, išče pot«
Gospa Tatjana Nuša Lampret je daljna sorodnica pisatelja Josipa Jurčiča. Svoje življenje je posvetila kulturi in izobraževanju. Gledališču se je zapisala že v otroštvu, pozneje pa je organizirala kulturne dogodke, proslave, dramatizirala in režirala je gledališke igre. Dejavna je bila predvsem v svoji rodni Muljavi.
Je ustanoviteljica Univerz za tretje življenjsko obdobje v Grosupljem in Ivančni Gorici, zadnjo je vodila 10 let. UTŽO v Ivančni Gorici je začela delovati leta 2004, tedaj v sklopu občinske Zveze kulturnih društev kot sekcija. Že prvo študijsko leto 2004/2005 je s svojimi somišljenicami pripravila vrsto odličnih in dobro obiskanih izobraževalnih predavanj, ki so jih popestrili s prazničnimi dogodki in nepozabnimi ekskurzijami.
Gospa Tatjana Nuša Lampret je prejemnica srebrne plakete, ki ji jo je podelil Javni sklad RS za kulturne dejavnosti za njeno ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi.
Toliko za začetek, sicer nam bo pa več o sebi in svojem delu povedala sama.
Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?
Izhajam iz kraja z bogato kulturno dediščino – z Jurčičeve Muljave, do katere imam še posebej spoštljiv odnos in ponosna sem, da sem pisateljeva daljna sorodnica. Na Jurčičevi domačiji sem kot dijakinja Gimnazije Stična prejela prvo zlato bralno značko, kot študentka Pedagoške akademije Ljubljana pa sem se v gledališču na prostem v predstavi Deseti brat predstavila kot grajska Manica. Kot učiteljica slovenskega jezika in knjižničarka na Osnovni šoli Stična sem srečnih 19 let poučevala, pripravljala številne prireditve in gledališke predstave, bila mentorica v različnih obšolskih dejavnostih in družbeno aktivna v širšem slovenskem prostoru. Misel naredi spremembo, išče pot. In pripeljala me je do dodatnega študija in seveda nove zaposlitve. Svoje poslanstvo sem nadgradila na polju ljubiteljske kulture kot vodja Zveze kulturnih društev Grosuplje, po reorganizaciji nadaljevala kot vodja Območne izpostave Ivančna Gorica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in hkrati vodila Zvezo kulturnih društev Ivančna Gorica in muzej Jurčičeva domačija. Široka paleta opravil, preširoka. A ob spoštovanju različnosti, ustvarjalnosti in modrosti vseh in vsakega posebej smo uresničili toliko idej, toliko lepih srečanj in nepozabnih dogodkov. Z letom 2006 sem se upokojila, a ne obmirovala, z Univerzo za tretje življenjsko obdobje sem šele dobro začela. Vsako življenjsko obdobje ima svoje naloge in priložnosti, tudi tretje. Potreba po dejavnem sodelovanju v skupnosti, po ustvarjanju novih stikov z ljudmi, po doživljanju novega in lepega – vse to me je zaposlovalo in bogatilo polnih 10 let. In spet moja Muljava. Njej sem zapisana kot predana krajanka, bila sem dolgoletna predsednica Kulturnega društva ter režiserka gledališča s tradicijo. Ko je najlepše, se je treba posloviti, oditi po lastni presoji. Leta 2016 sem svoje poslanstvo predala mlajšim in svežim močem. Nihče ni nenadomestljiv, društvo nadaljuje gledališko tradicijo srčno in vzorno!
Od kod vam ideja, da bi ustanovili Univerzo za tretje življenjsko obdobje? Ste imeli kakšen zgled oz. vzor?
Zadnja leta pred upokojitvijo sem občasno zasledila v medijih zanimive novice o delovanju Slovenske univerze za tretje življenjsko izobraževanje, ki sta jo ustanovili dr. Ana Krajnc in dr. Dušana Findeisen. Ker pa je tedaj že delovala UTŽO Trebnje, sem se povezala s prijateljico Cvetko Bunc in dobila pri njej ključne informacije za ustanovitev. Vse formalne postopke ustanovitve ter pridobitev ustreznih prostorov je olajšalo moje delovanje na ZKD Grosuplje in ZKD Ivančna Gorica, obe novo formirani skupini sta tako pričeli delovati pod okriljem obeh zvez.
Povejte nam, kakšni so sploh bili začetki in izzivi pri ustanavljanju.
Začetek nečesa novega je vedno izziv. Da, bil je velik izziv, a prvo srečanje z župani je bilo vzpodbudno in prižgana zelena luč. Našega prvega delovnega srečanja v maju 2004 se je udeležila dr. Findeisen, ustanovno srečanje pa smo izvedli 3. decembra. Verjela sem v projekt. In tudi drugi! Pristopila je množica navdušenih – povečini žensk. Ko sva z Martino Kralj predstavili projekt, je bil odziv izjemen. Pripravljenost za pomoč, iskrile so se nove ideje in rešitve! Podporniki so začutili, da se je odprl prostor in čas za osebno ustvarjalno delo, za vključitev v nove aktivnosti, nova znanja in druženja. Prostor za tiste, ki hočejo več, priložnost za nadgradnjo delovanja društev upokojencev. Občina Ivančna Gorica je novoustanovljeno UTŽO moralno in finančno podprla, dala v uporabo sejno sobo in Kulturni dom, nato še prostore, ki jih je uporabljalo vodstvo vrtca, Osnovna šola Stična računalniško učilnico, PŠ Višnja Gora učilnico za angleščino in telovadnico, Marija Pilko pa svoj prostor za izvajanje ročnih del.
Kdo so bili vaši prvi sodelavci? S čim oz. kako so vam pomagali in kako so vas podpirali pri delovanju?
Pritrjujem preizkušeni trditvi, da skupaj zmoremo vse. In v tem lepem svežem šopku, ki sem ga povezovala, so bile Martina Kralj, Branka Jakoš, Adela Petan, Anica Petrič, Marija Pilko, Danila Ilešič, Ljuba Štrubelj in Joži Klemenčič. Neizmerno sem hvaležna tem srčnim prostovoljkam, ki so s svetlim zgledom privabljale nove moči. Prav vsaka in vsak član si zasluži javno pohvalo, še tako droben prispevek šteje! Pridobili smo odlične mentorje in predavatelje, marljive animatorje.
Koliko je bilo v začetku članov UTŽO in katere dejavnosti ste jim ponudili?
Zelo vzpodbuden začetek, nad pričakovanji, saj je bilo v prvo študijsko leto vpisanih 75 članic in članov – študentov. Program je bil kar preveč zajeten, vsak mesec izbrano predavanje (o zdravju, vremenu, dednem pravu, medgeneracijskih odnosih, o odnosu do dediščine, o prometu, o varovanju okolja, delu na vrtu na sonaraven način, o položaju slovenske kulture, o spoštovanju otroštva, o kulturi bivanja, rodoslovju …), več ekskurzij, delavnic in rednih študijskih krožkov (angleški jezik, računalništvo, umetnostna zgodovina, likovni krožek in ustvarjalna delavnica, rekreacija, joga, vaje pomlajevanj).
Kako ste vedeli, kaj ponuditi članom? Katere od dejavnosti na začetku so se obdržale ves čas delovanja, katere ste še dodali in katere so bile za člane privlačne ves čas?
Spoštovali smo koncept Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in se prilagajali udeležencem, njihovim željam in pričakovanjem. Izbirali smo aktualne vsebine predavanj in uveljavljene osebnosti s širokim znanjem. Z nami so ga delili: Dušica Kunaver, Anton Komat, Manca Košir, Jože Kukman, Spomenka Hribar, Andrej Velkavrh, Zdenka Cerar, dr. Boris Kuhar, Bojana Medle, dr. Katarina Velikonja, dr. Milena Plut Podvršič, Tanja Cegnar, Irena Ilešič, Sanja Lončar, Peter Hawlina, Policija Grosuplje, Violeta Bulc, Maruška Markovčič, dr. Gabi Čačinovič, Jedrt Jež Furlan, Dario Cortese, Janez Zupančič, dr. med. Največ zanimanja je bilo za učenje jezikov, angleščini se je pridružila še nemščina in pozneje za krajše obdobje španščina. Umetnostno zgodovino sta zamenjala domoznanstvo in etnologija, zaživel je glasbeni krožek (citre), ekskurzije so postajale vedno zahtevnejše in zanimive, članice angleškega krožka so se podale na skrivnostno Škotsko. Z navdušenjem smo osvajali veščine in znanja o nordijski hoji, dodali literarno-novinarski krožek, kavarnico življenja, nepozabne ustvarjalne medgeneracijske delavnice na Jurčičevi domačiji, se abonirali v Kinodvoru, obiskovali slovenske gledališke hiše in vrhunske predstave … Vse dobro ostaja na programu UTŽO še danes. Vsebine bogato nadgrajujete, prinašate novosti. Ostanite v dobri kondiciji! Z največjim veseljem spremljam vaše uspehe, iskrene čestitke, spoštovana predsednica Metka Krajnc!
Katere dosežke v času svojega mandata bi izpostavili? Na kaj ste posebej ponosni in kaj vas je najbolj veselilo pri delu s člani?
Ponosna sem – ali pa je le del mojega poslanstva, da sem zaorala tudi v vseživljenjsko izobraževanje in ustanovila kar dve UTŽO, Grosuplje in Ivančna Gorica. Več ko daješ, več dobiš! Koliko izjemnih ljudi, lepih odtisov v srcu, koliko spominov! Spoštljiv poklon mentorjem in animatorjem, ki so še vedno tako predani svojemu poslanstvu (Metka Krajnc, Olga Šeme, Jože Mestnik in drugi)! Naša srečanja niso bila samo udeležba na izobraževanjih, delavnicah in krožkih, to so bila prijateljevanja, spoštovanje različnosti, prijaznosti in hvaležnosti. Vrednote, ki jih večina moje generacije še neguje. Ne dajemo prostora sovraštvu, sebičnosti in pohlepu!
Ali bi naredili kaj drugače, če bi danes začeli znova?
Da, prav gotovo ne bi počela toliko stvari hkrati, s svojo življenjsko energijo bi ravnala bolj spoštljivo. Sicer pa ostajam zagovornica medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zaupanja in iskrenosti, radosti in radovednosti.
Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?
Kratko: Vedeti več! O radovednosti, ki jo imaš ali pa je nimaš. Rada se spominjam svoje zlate babice, ki je pogosto ponavljala, da se učimo vse življenje. To modrost je tudi udejanjala s samoizpopolnjevanjem vse življenje. Bila mi je svetel vzor in ob njej je rastla moja radovednost. Poklicno nadgrajevati znanja in spretnosti je nuja, da lahko sledimo napredku in spreminjajočim se tehnologijam. Tudi v tretjem življenjskem obdobju je tako, le da se izobražujemo za samoizpolnitev, da smo socialno vključeni in aktivni državljani, iz lastnega veselja. Zato ostanimo radovedni, svojim izkušnjam in modrostim dodajmo nove energije, učimo se jezikov, čeravno nam ne gre najbolje, naučimo se nordijske hoje, saj ni nikoli prepozno, krepimo humanistične vrednote, varujmo svoj planet, predvsem pa prisluhnimo drug drugemu, to znamo!
Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate?
Prilagajam se spremembam, bolečinam in radostim. Hvaležna sem za vsak dan, ki ga preživim s svojimi najdražjimi. Zlatima vnukinjama in vnuku delim zgodbe, modrosti in brezpogojno ljubezen. Vedno znova me navdušuje in vabi narava, sprehodi z ljubeznivo psičko, morje in plavanje, kuhanje in vrtnarjenje, joga v družbi prijaznih žensk. Nekaj let po smrti ljubega moža me je zdravila tišina, zdaj pa spet obiščem kulturno prireditev, si ogledam razstavo, preberem knjigo, se srečujem s sorodniki in prijateljicami. Dan je vedno prekratek! Ker ste imenitna družba in imate tako vabljiv program, se bom očitno spet vrnila k vam, drage študentke tretje univerze!
Metka Krajnc in Vesna Celarc