Predavanja in ekskurzije – Stran 2 – UTŽO IVANČNA GORICA

»Kuharski recepti za vremenske ujme«

Tako je svoje predavanje o vremenu in vremenskih pojavih naslovil Andrej Velkavrh,

matematik in meteorolog. Poznamo ga kot tistega napovedovalca vremena s TV ekranov, ki svoj nastop vedno konča s kakšno duhovito mislijo.

Prisluhnili smo mu v sredo, 5. novembra dopoldne v občinski sejni sobi na letošnjem prvem predavanju od predvidenih šestih v tem študijskem letu. Udeležilo se ga je rekordnih 57 članov in članic. Več o Andreju Velkavrhu je na začetku povedala Lidija Medved, po tem pa smo uro in pol poslušali o tem, kaj vse kroji vreme in kako nastanejo vremenske ujme.

Vremenska ujma oz. neurje je naraven vremenski pojav, ki odstopa od povprečja in povzroči škodo. Lahko je to povodenj, suša, nevihta s točo, naliv, toča. Vendar narava, kot pravi Velkavrh, ujm ne pozna, saj so te tudi koristne, če izpraznjen prostor omogoči obnovo in novo rast. So stalnica od aprila do septembra in vse bolj pogoste zaradi podnebnih sprememb in segrevanja ozračja. Do vremenskih neurij pride, če so v ozračju razmere, ki to omogočijo. Pri nas so povezana z nevihtami, vendar ni vsaka nevihta potencialno neurje. Pri nas večina vremena prihaja od zahoda, nad morjem se ozračje napolni z vlago, nastajajo oblaki in lahko pade velika količina padavin v kratkem času. Edina energija, ki jo ozračje dobiva, je sončna energija. Ta povzroči izhlapevanje vode, oblake in padavine. Za toplotno ravnovesje moramo imeti tudi toplotne izgube. Te nastajajo, ker zemlja oddaja v vesolje infrardečo svetlobo in s tem zmanjšuje toploto. Tako se ustvari povprečna temperatura zemljinega ozračja. Sončna svetloba se vpije v zemljina tla, ta se segrevajo, vendar ne vsa enako (razlika je v asfaltu, vodi, namočenih ali suhih tleh itd.). Oblaki zemljino sevanje zaustavijo in ga vračajo nazaj na zemljo, zato se v oblačni noči temperatura zniža manj kot v jasni.

Segreta tla segrevajo zrak nad tlemi, zrak postane lažji in se dviga, poveča se tudi izhlapevanje vode. Pri tem se sprošča energija, saj je veliko te porabljene za to, da voda izhlapi. Ko pride hladen zrak, se energija pri kondenzaciji pare iz plina v tekoče stanje dodatno sprosti v ozračje in ga še dodatno segreva, kar povzroča možnosti za nevihte. Topel zrak se dviga in se meša z zrakom iz okolice, za kar rabi energijo in se dodatno ohladi. Za vsakih 100 metrov dviga se zrak ohladi za 1 ℃. Tako se tvorijo kapljice in nastanejo oblaki, v katerih se sprošča toplota, zato se ohlajanje upočasni in oblaki dalj časa obdržijo toploto, se dvignejo še više in povzročijo nevihte.

Kaj povzroči, da se zrak dvigne? Eno je termika, ko se pri dviganju zrak ohlaja in kondenzira v kapljice. Drugo so zračni vrtinci – cikloni, kjer se zrak dvigne, ohladi, kondenzira in nastanejo oblaki. Je pa še prisilno dviganje, to so vremenske fronte. Te nastanejo med toplejšo in hladnejšo zračno maso. Hladen zrak je težak in spodriva toplega, ta se mora dvigniti v višino, kjer se ohlaja in kondenzira v padavine. Fronta je lahko tudi topla, kjer topli zrak hladnega ne more izpodriniti, saj je lažji od hladnega, se pa počasi dviga, ohlaja in nastanejo padavine, ni pa nalivov. Vsak oblak je živ organizem, nastaja in izhlapeva. Zahodna polovica Slovenije je hribovita in ob jugozahodniku so tam oblaki in dež, na drugi strani pa se zrak spusti in je vreme lepše.

Za nastanek nevihte je potrebno nestabilno ozračje, saj se zrak dviga toliko časa, dokler se njegova temperatura ne izenači s temperaturo okolice in tedaj nastane nevihta. Teh je več vrst: pri enocelični je nevihtni oblak osamljen, pri večcelični ena nevihta povzroči gručo povezanih nevihtnih oblakov, pri nevihtnih linijah je niz nevihtnih hladnih front. Posebna vrsta so supercelične nevihte. Zanje je potrebno poleg dovolj vlage še vetrovno striženje, ko se smer vetra spreminja z višino (jug v jugovzhodnik) in višje kot gremo, bolj severno piha veter. Pri dovolj vetra nevihta potuje in ne razpade, nastane močan veter, toča, naliv in so klasičen vir vremenskih ujm. Vremenski pojavi in njihove posledice so odvisni tudi od terena, reliefa pokrajine. Zaradi reliefa v Ameriki nastajajo tornadi, ki jih pri nas ni. Tam od severa proti jugu potekajo hribi (Skalno gorovje), osrednji del pa je odprt. Tam trčita hladna in topla zračna masa in nastane tornado. V Evropi zaradi razdrobljenosti pokrajin to ni možno ali le v manjšem obsegu.

Ob nevihtah nastane močan veter, piš, ker se dvignjen zrak mora tudi spustiti navzdol, padavine zrak ohladijo, ta je težek in povzroči, da pred nevihto nastane vetrovna fronta. Veter je sicer kratkega veka, je pa sunkovit in močan, zato povzroči škodo. Burja je močan veter, ki ni vezan na nevihte. Za vremenske ujme so pri nas najpogostejši vzrok močne nevihte, ki nastanejo, če so zanje ugodni pogoji (vlažno, nestabilno ozračje, striženje vetra in njegova jakost, dovolj toplo morje jeseni, hladne fronte in relief pokrajine). Povzročajo močne padavine, veter, točo, strele in s tem škodo. Napovedati je mogoče le pogoje za nastanek takih neviht, samih neviht pa ne. Vreme je zapletena reč in stvari niso enostavne.

Poslušalci smo postavili predavatelju nekaj vprašanj in dobili tudi odgovore. Stroka ocenjuje, da protitočna obramba nima smisla, odločitev zanjo je politična. Osnovnih vremenskih procesov se zaustavljati in spreminjati ne da (»naročanje« lepega vremena zaradi političnih dogodkov), ker je za to potrebno preveč energije. Ne da se razbijati tornadov ali redčiti megle, neviht se ne da preprečiti ali zmanjšati njihove moči. Novice o zarotah se širijo prek družabnih omrežij, ta pa servirajo novice, ki jih človek sicer bere, zato je obveščen le enostransko in jim verjame. Vremenski pregovori nikoli niso držali, nekaterih niti ni možno preverjati, ker so preveč splošni. Približno držijo le ledeni možje, ker so sredi maja zadnji arktični prodori zraka. Dolgoročne vremenske napovedi temeljijo na meteoroloških modelih, napovedih in analizi meritev, ki so na razpolago. Časovne vrste z leti dajo določene podatke, vendar ne morejo služiti za z vremenom povezane odločitve. Najtežje je napovedati nekaj, kar se še nikoli ni zgodilo.

Da je vreme res zapletena reč, kot pravi Velkavrh, smo se ob njegovem predavanju lahko sami prepričali. Veliko fizike je treba obvladati za njegovo prepoznavanje, pogovor o njem pa je vedno dobrodošla in nikoli dokončana zgodba.

Fotografije: Jože Gregorič

Ivančna Gorica, 6. 11. 2025

Joža Železnikar

Varna mobilnost v starosti – kako si jo zagotovimo?

Več o tem smo slišali na strokovnem predavanju, ki smo ga v sredo, 23. aprila dopoldne, v Kulturnem domu Stična organizirali skupaj z Javno agencijo RS za varnost prometa. Udeležilo se ga je 47 naših članov in članov drugih društev (upokojencev, diabetikov, ZŠAM) v občini.

Izvajalci so bili Miran Vajsman iz Javne agencije RS za varnost prometa, Simon Leban iz Policijske postaje Grosuplje, odgovoren za našo občino, in Lenart Bučar iz Rdečega križa Grosuplje. Kaj torej lahko naredimo, da bomo starejši mobilni in varni v prometu? V več kot tri ure trajajočem programu smo izvedeli cel kup novosti in priporočil, zato v nadaljevanju navajam le povzetek nekaterih.

Miran Vajsman, Javna agencija RS za varnost v prometu

Agencija je program poimenovala »Sožitje za večjo varnost v cestnem prometu«, katere cilj je, opozoriti starejše na pasti in novosti v prometu. Najprej smo poslušali nekaj o vozniškem dovoljenju. To nam poteče pri 80. letu starosti, če smo opravili vozniški izpit pred letom 2011, če smo to storili kasneje, pa dovoljenje poteče pri 70. letu starosti. Listina velja 10 let od dneva pridobitve, vozniško dovoljenje pa ima naveden datum veljavnosti. Upoštevati moramo oba datuma. Če nas policija dobi s pretečenim vozniškim dovoljenjem, zaseže avto in nas oglobi. Pravočasno, to je 60 dni pred datumom veljavnosti, je treba narediti kontrolni zdravstveni pregled. Zaradi zdravstvenih razlogov nam vožnjo lahko omejijo (prepoved vožnje po avtocesti, vožnje ponoči, omejitev razdalje vožnje).

Kako je s prometnimi nesrečami? Statistika kaže, da pri mladih voznikih njihovo število strmo pada, pri starejših nad 65 let pa močno narašča. Obnavljanje znanja je zato nujno. Pomembno je, da imamo v avtu pravilno nastavljen sedež in višino vzglavnika (v višini temena), kar smo nazorno videli (ali si tudi zapomnili?) na videu. Na vožnjo se je treba osredotočiti in odstraniti vse motilce (telefon, hrana, radio, nastavljanje klime!). Tri sekunde nepozornosti pomeni 72 metrov vožnje, nad katero nimamo nadzora.

V avtu lahko veliko pomagajo najnovejši asistenčni modeli. Matrični žarometi dajejo dovolj svetlobe, čeprav naš vid ni več najboljši. Avtomatski menjalnik razbremeni šoferja, enako aktivni tempomat in kamera za prepoznavanje prometnih znakov. Izvedeli smo za nekaj novih znakov, n.pr.: kaj pomeni »cona« pri omejitvi hitrosti (širše območje do preklica omejitve), »območje skupnega prometnega prostora« (prostor si deli več vrst uporabnikov ceste, vsi smo si enaki). Znak »cesta za motorna vozila« omogoča hitrost 90 km/uro. Poznavanje znakov za omejitev hitrosti smo testirali z odgovori na vprašanje predavatelja.

Posebno poglavje je mokra cesta, pri kateri je zavorna pot dvakrat daljša, pri poledeneli pa osemkrat. Največ nesreč se zgodi, ko začne deževati. Zakaj? Kapljice padajo v pore na asfaltu in dvignejo iz njih na površino nesnago, ki pa je drseča. Takrat je treba varnostno razdaljo povečati. Če voznik za vami ne drži dovolj velike varnostne razdalje, jo povečajte vi in si tako zagotovite varnost. Pri morebitni prometni pri nesreči, kjer je nastala materialna škoda, je treba vozilo čimprej umakniti z vozišča in se poskušati dogovoriti s povzročiteljem brez policije. Pri telesnih poškodbah je prisotnost policije nujna.

Izvedeli smo, da nekateri prometni znaki ne veljajo več, zamenjali so jih drugi opozorilni (npr. opozorilo za predor, vlak). Posebna pozornost velja pri prečkanju nezavarovanega železniškega prehoda (pogled levo-desno), saj so zavorne razdalje vlakov velike. Na vozni red se ne gre zanašati, saj po tirih vozijo tudi delovna vozila brez voznega reda. Spremenjen je sistem zadrge, nov je znak, ki dovoljuje zavijanje v desno kljub rdeči luči na semaforju (obvezen pogled levo). Na enakovrednih križiščih je sedaj postavljen »stop« znak na vsaki cesti – velja desno pravilo. Križišče ja najbolj nevarna točka prometa.

Otrok, dokler ne doseže višine 140 cm ali 36 kg teže, mora biti v varnem otroškem sedežu. Ko prehitevamo kolesarje, mora biti razdalja vozila do njega 1,5 m. Veliko je predavatelj podal vprašanj v stilu »kdo ima prednost«, s katerimi smo lahko preverjali svoje (ne)znanje. Vprašanja je ilustriral z nazornimi animacijskimi filmi. Veliko je bilo primerov razvrščanja in pravilnega obnašanja voznikov v križiščih, enosmernih ulicah, pri zavijanju v levo itd.

Problem starih voznikov so krožna krožišča, saj jih včasih ni bilo. Varnost in pretočnost na njih je večja, se je pa treba v njih znati obnašati. Pomembno je pravilno dajati smerne utripalke. Če ima krožišče dva pasova, moramo pri njegovem zapuščanju paziti, da ga ne zapuščamo z notranjega pasu. Turbo krožišča zahtevajo razvrščanje pred krožiščem, ker so prehodi med pasovi onemogočeni.

Kdaj lahko vozimo pod vplivom zdravil, označuje rdeči (ne smeš voziti) in črni trikotnik (po navodilih zdravnika). Vožnja po avtocesti zahteva vinjeto, ki mora biti veljavna, sicer smo kaznovani. Pomembno je, kako se na avtocesto vključujemo – pospešujemo in peljemo do konca vključevalnega pasu. Ob nesrečah ne stopamo iz avta na cesto, temveč na notranji rob. Brezhibna tehnična popolnost vozila je nujna in dobre so pnevmatike pogoj.

Simon Leban, policist Policijske postaje Grosuplje, odgovoren za našo občino, nas je opozoril na to, kaj vse vpliva na varno vožnjo.

Pri prometni nesreči, kjer je poškodovano samo vozilo, se lahko s povzročiteljem dogovorimo za odškodnino sami, vendar je treba biti pozoren na klavzule v zavarovalnih policah. Te lahko zahtevajo zapisnik policije, zato jo je bolje poklicati. Pri telesnih poškodbah in pri veliki materialni škodi je klic policije nujen.

Uporaba mobilnih telefonov med vožnjo sploh ni dovoljena, saj vsak pogled s ceste poveča nevarnost nesreče zaradi nepozornosti. Pri nujnih telefonskih klicih je treba avto ustaviti, sicer pa se na klice med vožnjo ne odzivati. Tudi prostoročno telefoniranje odvrača pozornost od vožnje. Enako velja za hranjenje med vožnjo. Omejitve hitrosti imajo svoj namen: če vozimo 60 km/uro, se ustavimo po 34 m vožnje in lahko povzročimo smrt pešca, če ga zadenemo. Če prečkamo cesto kot pešec na prehodu, to naredimo varno tako, da pogledamo levo–desno in da z voznikom, ki prihaja proti nam, ustvarimo očesni stik. Tako se prepričamo, da nas je videl. Pri hoji v mraku ali ponoči uporabljajmo odsevni trak, ker smo z njim vidni 136 m daleč. Če nimamo odsevnega traku, uporabimo lučko na pametnem telefonu. Pomembna so tudi svetla oblačila. Pri kolesarjenju uporabljajmo čelado, ker pri padcu lahko reši življenje.

Slišali smo tudi nekaj drugih napotkov, ki niso povezani z varnostjo v prometu. Starejši ljudje so pogosto tarča raznih prevarantov. Pojavljajo se lažni delavci, ki pridejo v hišo s prevaro (monterji, inštalaterji ipd.), zvabijo lastnika ven, sodelavec pa medtem pregleda hišo, odnese denar in zlatnino, česar se ne da izslediti. V velikem porastu so spletne goljufije, kjer smo starejši posebej ranljivi. Ko vtipkaš številko svojega računa v računalnik ali v pametni telefon, si odprl vrata goljufom. Spletni nakupi so posebej nevarni, izredno nizke cene so največkrat zloraba. Njegovo priporočilo: denarja ne imeti doma, hišo zaklepati, zlatnine ne hraniti v spalnici v omari, ker tja gredo vlomilci najprej. Včasih oškodovanci sploh ne ugotovijo, da so okradeni. Če do vloma pride, potem je treba čim manj hoditi po prostoru, čim manj premikati stvari in poklicati policijo.

Pohvalil je organizatorja tega izobraževanja (torej našo predsednico). Čeprav je bilo podanih mnogo informacij, ki vse gotovo ne bodo ostale v spominu, meni, da učinek vendarle bo.

Lenart Bučar, bolničar, RK Grosuplje, nam je predstavil prvo pomoč.

Kaj narediti, če smo priča nesreče, npr. prometne? Če ne pomagamo po svojih močeh, smo v prekršku. Pri pomoči ob nesreči moramo najprej zagotoviti lastno varnost, ker sta sicer lahko dva ponesrečenca. Kot voznik najprej varno ustavimo, oblečemo, odsevni jopič, postavimo trikotnik in s tem zavarujemo kraj. Če vidimo, da je nesreča taka, da bi nas lahko ogrozila (dim iz avta, možnost eksplozije), ostanemo na razdalji in pomagamo od daleč. Kako?

Pokličemo 112, kjer dobimo reševalce, gasilce in policijo, lahko pa tudi druge vrste reševalcev (gorske, jamarske, potapljače, električarja, vodovodarje, elektrikarje itd.). Povemo, kdo kliče, kaj se je zgodilo in s tem opredelimo potrebno pomoč, kje je nesreča, kakšna je situacija. Oglasi se nam dispečer, ki z vprašanji oceni stanje; zveze z njim nikoli ne smemo prekiniti mi, temveč to stori dispečer.

Če poleg klica na 112 lahko naredimo še kaj, to tudi storimo. Najprej ugotovimo, ali je poškodovana oseba odzivna, budna. Če nas vidi in se pogovarja, vemo, da je pri zavesti. Če se ne odziva, se ji približamo s strani nog, ne izza njene glave in ne stojimo nad osebo. Ali je oseba pri zavesti, ugotovimo tako, da jo rahlo potresemo in vprašamo, kaj se je zgodilo. Če se ne odziva, preverimo, ali oseba še diha. Če diha, je v nezavesti, če ne diha, pa ne delata niti srce niti pljuča in možgani ne dobijo kisika. Vsako minuto, ko oseba ne diha, ima 10 % manj možnosti za preživetje, zato ji je treba pomagati pred prihodom reševalcev.

Poškodovancu razbremenimo dihalno pot tako, da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado, tako se dvigne jezik in sprosti dihalno pot. Poslušamo, ali slišimo vdihe in izdihe, ali jih čutimo in ali vidimo, da se dviga prsni koš. Preverjamo 10 sekund, ko bi morali slišati dva vdiha. Če jih ne, pomeni, da oseba ne diha (hropenje ni dihanje) in moramo začeti z oživljanjem; s tem kupujemo čas do prihoda reševalcev, ki bodo poskušali rešiti življenje. Osebo slečemo, da pridemo do prsnega koša in začnemo z oživljanjem, tako da stiskamo srce. Poiščemo sredino prsnega koša in spodnji konec reber, da pridemo do srca in tam pritiskamo s spodnjim delom dlani. Smo nad poškodovancem in potiskamo s celo težo telesa (ravni komolci) in pritiskamo 5-6 cm globoko. Pri tem sicer lahko polomimo rebra, saj imajo nalogo, da ščitijo srce, do njega pa moramo priti. Ritem 100 -120 pritiskov na minuto vzdržujemo, kolikor moremo (2 minuti). Vpihi zraka so sicer koristni, ker zmanjka kisika, vendar niso toliko pomembni kot stiski. Z oživljanjem prekinemo, ko pridejo reševalci in prevzamejo oživljanje, ko oseba začne dihati ali smo sami preutrujeni za nadaljevanje, saj je to fizično zelo naporno.

Pri oživljanju pomaga vzpostaviti delovanje srca defibrilator. Najprej ga moramo sicer najti (table, vedenje, kje je – javne lokacije, izvemo na 112), vendar ga ne iščemo, če nimamo pomoči drugega. Ko ga dobimo in vzamemo iz omarice, se sproži alarm. Napravo prižgemo in takoj dobimo navodila, kaj je treba narediti. Pritrdimo elektrodi na prsni koš (na vrh prsnega koša desno in levo na rebra), tako da je srce med elektrodama.

Defibrilator ne nadomesti stiskov, samo pomaga pri oživljanju. Najprej bo analiziral stanje (»Analiziram«) in tedaj se nihče ne sme dotikati poškodovanca; ko izvede analizo, pove, ali svetuje šok ali ne. Če svetuje šok (samo pri dveh vrstah srčnega zastoja), se bo napolnil, utripal bo rdeči gumb, nato lahko damo šok, tako da ta gumb pritisnemo. Nato nadaljujemo z oživljanjem, enako, če šok ni priporočen. Defibrilator nam le daje ritem, po katerem oživljamo, po dveh minutah bo zopet analiziral in ponovil postopek. Kako to poteka, smo slišali v živo. Če oseba začne dihati, defibrilatorja ne odstranimo, dokler ne pridejo reševalci, ki uporabijo svoje naprave.

Zaključek? V treh urah smo v dinamičnem predavanju slišali mnogo vsega, novosti, pa tudi stvari, pri katerih smo lahko preverili svoje (ne)znanje. Bilo je koristno in bilo je potrebno …

Fotografije: Matjaž Marinček

Ivančna Gorica, 28. 4. 2025

Joža Železnikar

Člani Društva UTŽO in Nune v akciji

Nune so bile v različnih akcijah zelo dejavne, 40 članov našega društva pa smo si vse te akcije ogledali in poslušali v torek, 23. aprila, zvečer v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Zadnja kulturna prireditev v letošnjem študijskem letu je bila namenjena obisku Cankarjevega doma in ogledu glasbene komedije Nune v akciji. Za producenta Jureta Franka in njegovo hišo Prospot sta prevod in priredbo dela Dana Goggina opravila Drago Mislej – Mef in Marjan Bunič, režiral pa Jaša Jamnik. Originalni naslov je Nunsense (1985), delo pa je prevedeno v 26 jezikov. Mi smo si ogledali 99. ponovitev slovenske različice, število ponovitev pa priča o uspehu slovenske postavitve.

Precej neobičajne nune se znajdejo v velikih težavah. Njihova kuharica Brusketa je skuhala sicer odlično gobovo juho, a 52 nun je umrlo. Preživele nune so pokopale 48 mrtvih, za štiri pa je zmanjkalo denarja, ker je bilo »nujno« kupiti velik HD TV-sprejemnik. In kaj sedaj? Ročno so trupla »spravile« v zamrzovalno skrinjo, dokler ne bi zbrale dovolj denarja za pokop. Odločijo se, da bodo priredile šov, a kaj ko hoče biti vsaka največja zvezda. Na začetku povedo, da so prej delale v koloniji gobavcev v Afriki, a so jo kmalu zapustile. Mati prednica, ki jo je upodobil Gojmir Lešnjak – Gojc, je bila prej akrobatka in hoče biti seveda glavna, a tekmico in pretendentko za prednico ima v nuni (igra jo Simona Vodopivec Franko), najmlajša nuna (Lea Bartha Pesek) pa želi postati balerina. Prav zanimiva pa je otročja sestra Amnezija v upodobitvi Marjana Buniča, ki s svojim čudenjem in pozabljanjem vse spravlja v smeh, in se nikakor ne more spomniti svojega imena. Na koncu se Amnezija vendarle spomni, da je hotela postati pevka in da je njeno pravo ime Francka Brezavšček. Vmes izvedejo tudi zanimiv kviz, izvemo pa tudi, da je sestre obiskala inšpekcija in odredila, da počistijo zamrzovalno skrinjo.

Denar za pokop seveda zberejo, a ne s šovom, ampak so imele srečo, denar je pridobila prav sestra Amnezija. Glasbena komedija se konča s plesom in pesmijo o tem, da vsak lahko postane svetnik.

Skratka – dve dobri uri igre, petja in glasbe (instrumentalist je bil Miran Juvan), vsi so odlično igrali in peli, izstopala pa je Alenka Godec. Nekateri med nami so bili navdušeni nad komedijo, drugi malo manj, tretji so imeli mešane občutke. A ravno tako mora biti – ljudje imamo različna mnenja o različnih stvareh, ogledati pa si moramo vse, da potem lahko sodimo.

Vesna Celarc

Bili smo pri Severnoameriških Indijancih

V torek, 8. aprila popoldne smo v občinski sejni sobi poslušali, bilo nas je 27, potopisno predavanje o severnoameriških Indijancih. Naš gost je bil David Stegu, ki se označuje za popotnika, gornika in učitelja (angleščine), napisal pa je tudi dve knjigi. To je bilo zadnje predavanje v tem študijskem letu. Kaj novega smo torej izvedeli o Indijancih?

Kot študent na izmenjavi je g. Stegu en semester preživel v ZDA, v zvezni državi Oklahoma. O Indijancih, med katerimi je bil, nasploh veljajo predsodki, da so po eni strani divjaki, po drugi strani pa romantični junaki Divjega zahoda. Resnica je nekje vmes. Bil je med Indijanci s plemena Komanči, ki jih je še danes v Oklahomi največ, približno 40.000, vseh Indijancev v ZDA pa je slabih 10 milijonov v približno 600 plemenih. Najdlje so se »belim zavojevalcem« upirali v plemenih Dakota. Komanči so v 17. pa do 19. stoletja nadzorovali, ker so bili spretni jezdeci, ogromno ozemlje »komančerijo«. Oni so bili zaslužni, da niti Francozi niti Španci niso uspeli prodreti v notranjost Amerike, to je v 19. stoletju uspelo šele Anglosasom.

Pogovarjati se je imel priliko s poglavarjem plemena, ki ga je navdušil s svojo razgledanostjo, zato se je naš predavatelj odločil za nadaljnje raziskovanje. Zaradi povezave s konjem, s katerim so se čutili eno, so bili izredno spretni jahači, zato so bili zelo pomembni tudi kot vojaki v ameriški vojski.

Njegova magistrska naloga se je ukvarjala s tem, kako Američani gledajo na svoje širjenje na zahod, kamor so bili vključeni tudi Indijanci. Pri tem je naletel na dokumentarni film Dakota 38. Za kaj gre? Pred 150 leti so v eni od lokalnih bitk v zvezni državi Minesota Američani obesili 38 Indijancev, kar še danes velja za najbolj množično usmrtitev v ZDA. Eden od pripadnikov plemena Dakota je imel pred 15 leti vizijo o tej bitki, pred tem pa je v vietnamski vojni sam ubil 38 ljudi. Da bi se odkupil za te smrti, je začel s spravno ježo. Vsak 26. december se odpravijo s konji iz svojega mesta v 500 kilometrov oddaljeno mesto pokola. Predavatelj se jim je pridružil na tem duhovnem dogodku kot spremljevalec pohoda. Srečal se je z njihovo kulturo, ki jim je pomagala pod Američani preživeti vse travme, ki so jim bili priča. Tudi današnje razmere so ponekod zelo bedne. Na pohodu, na konjih jahajo po preriji ob cestah, nosijo s seboj palico, na kateri je simboličnih 38 peres. Palica je vedno v zraku, nikoli na tleh. Vsakodnevna ježa se zvečer konča s pesmijo, molitvijo in nagovorom, na poti pa jim s hrano in organizacijo pomagajo »beli« Američani, kar je bilo včasih neverjetno. »Vsi smo med sabo povezani« je eden znanih Indijanskih izrekov, ki govori o tem, da smo si bolj enaki, kot si mislimo. Pot njihovih trpečih prednikov in povezanost z naravo tudi danes daje moč mladim Indijancem za preživetje v njihovem sicer težkem vsakdanu, zaznamovan tudi z veliko samomorilnostjo.

Med potjo so se ustavili tudi v eni od osnovnih šol, kjer so bili otroci oblečeni v tradicionalne noše (čeprav se sicer oblačijo kot mi) in so pripravili poseben ples. Med drugimi napisi na stenah so bile tudi indijanske vrednote: spoštovanje, pogum, upanje – vera, sočutje, darežljivost, resnica, potrpežljivost, ki so občečloveško veljavne.

Po poti so se jim pridruževali še drugi, tako da jih je bilo na koncu približno 200. Obiskale so jih tudi lokalne oblasti, s katerimi so se brez problemov sporazumevali. V mestu krvavega dogodka, kamor so na koncu prispeli, je bila seveda velika svečanost. Oblekli so se v stare noše, moški so si nadeli perjanice, kakršne poznamo iz filmov. Ob kipu belega bizona, ki naj bi napovedoval velike spremembe, je bilo nekaj nagovorov in s tem se je duhovna ježa, pravzaprav romanje, končala. Vrnili so se tja, od koder so jih v preteklosti izgnali.

David Stegu kot popotnik je bil sicer tudi v Nepalu, vendar je največji vtis nanj naredila »Slovenska spominska pot«, transverzala, ki jo je prehodil in se na njej srečal z našo pristno naravo. Na Indijance so ga spomnili staroverci, o katerih je slišal na Cerkljanskem, slovanski predkrščanski prebivalci, ki so enako častili naravo.

Zanimivo, razgibano predavanje, čeprav sem pričakovala več o današnjem življenju Indijancev …