V četrtek, 23. oktobra, smo izkusili in doživeli našo prvo ekskurzijo. Vreme sicer ni bilo ravno obetavno, a to nas ni prav nič motilo. Ob 7. uri zjutraj smo se odpravili na skrbno načrtovano in premišljeno ekskurzijo v organizaciji naše predsednice Metke Krajnc, ki je kar precej let živela v Mariboru, tako da je vedela, kam nas popeljati.
Prvi postanek je bil na Tepanjah, da smo si »privezali dušo« s sendvičem, kar je nujno, če pomislite, da smo se vozili po »štajerki«, na kateri je žal vedno kaj narobe – a z našima voznikoma je pot potekala tja in nazaj brez kakršnihkoli težav. Šli smo z dvema avtobusoma, ker nas je bilo tokrat kar 70, zato je bilo potrebno poleg velikega avtobusa naročiti še malega.
In že smo bili v Mariboru – tudi vreme je bilo do našega odhoda iz štajerske prestolnice prizanesljivo – kjer sta nas čakala dva vodiča, Nevenka in Borut, oba Mariborčana, in pravo mariborščino je bilo – vsaj zame in še za marsikoga – prav lepo poslušati, še posebej, ker sta nam povedala toliko zanimivosti o Mariboru, da jih ni moč povzeti v tem prispevku. Najprej smo si ogledali mesto z avtobusom: Titovo cesto, hotel Slavija, železniški most, Pobrežje in nekdanji zapor, UKC Maribor … Mesto je doživelo razcvet v 19. stoletju z južno železnico od Dunaja do Trsta, 1860 je bilo 3500 prebivalcev, danes jih je 120 tisoč. Maribor obkroža 70 km dolgo gorovje Pohorje, danes je namenjeno predvsem športnemu turizmu. Ugledali smo tudi SNG Maribor, ki je danes cenjeno tudi v sosednji Avstriji, predvsem zaradi cene premiernih vstopnic in klasičnega repertoarja. In že smo bili ob vznožju Pohorja pred hotelom Arena. Tam smo imeli kar nekaj časa za sprehod ali kavico. Predvsem pa smo zrli na progo, po kateri je še v časih zasneženih zim potekalo tekmovanje za zlato lisico.
Nato smo se odpeljali proti univerzitetnemu mestu mimo znanega Ljudskega vrta, ki leži na pokopališču. Izstopili smo na Partizanski cesti, tam nam je vodič pokazal opečnato frančiškansko cerkev, katere začetek je bil v 13. st., v 18. je doživela arhitekturno preobrazbo v gotsko-romanski slog. Prišli smo do Glavnega trga in bronastega spomenika NOB avtorja Slavka Tihca iz leta 1975, ki ga vsi domačini imenujejo »Kojak« zaradi podobnosti z detektivom iz istoimenske kriminalke. Na spomeniku smo prepoznali Tita in Franca Rozmana – Staneta. Spodaj pa je 2,4 km dolga vinska klet družine iz Avstrije. Proizvajajo dve vrsti vin: Mariborčana v modri embalaži in Mariborčanko v roza. S trga se vidi zadnja stran gradu, v katerem je danes muzej. V gradu sta med drugimi bivala Marija Terezija in Franz Liszt, no, tudi Hitler. Med 2. svetovno vojno je bilo porušenih 49 odstotkov hiš, umrlo pa je okrog 500 ljudi. Ogledali smo si tudi vogal kavarne Astoria, na vogalu katere so včasih fantje opazovali dekleta, zato ta vogal imenujejo »Eseleck«.
Šli smo mimo gradu s prizidkom, v katerem ima prostore Pokrajinski muzej Maribor, grad je zgradila družina Brandis, ki je postavila tudi kapelico v čast Črni Mariji. Na Grajskem trgu je vzidana plošča z napisom, da je 1883 zagorela prva žarnica v tem delu Evrope, Thomas Alva Edison jo je izumil le 4 leta prej. Posvetili smo se tudi hotelu Adler, danes se imenuje Orel in je precej manjši. Na tem dvorišču je bila dva meseca po okupaciji prva akcija proti okupatorju. Sledili smo Gosposki ulici, na kateri so 2012 vzidali pokrov z napisom Maribor – univerzitetno mesto.
Pred nami se je že kazal Trg Antona Martina Slomška s Stolno cerkvijo in kipom škofa. Trg, ki ga obkrožajo stavba Univerze v Mariboru, SNG Maribor in Pošta Maribor, se je prvotno imenoval Kirchenplatz, nato Stolni trg, leta 1919 pa je postal Slomškov trg. Okoli cerkve je bilo nekoč mestno pokopališče, sedaj je na Pobrežju. Mimo veličastnih stavb smo se sprehodili po Glavnem trgu, nato pa po ozki ulici proti Lentu. Tam so 1572 posadili trto, ki je tako najstarejša trta in zapisana celo v Guinessovo knjigo rekordov. Trta rodi okoli 68 kg grozdja, iz katerega pridelajo 25–30 l vina rosé. V hiši trte smo si ogledali tudi 4-minutni film o njej.
Po res zanimivem vodenju je bila ura za kosilo. Tega smo si privoščili v Gostilni Anderlič za Kalvarijo. Bilo je odlično, ravno tako je bila odlična vinska kapljica.
In čas je bil za srečanje s pisateljem, dramaturgom in politikom Tonetom Partljičem. Pisatelj nas je vesel in zgovoren pričakal pred mariborskim gledališčem, razložil nam je, kako se pravilno naglaša njegov priimek in nas popeljal skozi gledališko poslopje. Tega je mesto dobilo 1851, nato so ga povezali s Kazinsko dvorano, leta 1919 je postal ravnatelj Hinko Nučič, ki je na oder postavil dramo, prej je prevladovala opereta. V gledališču vsako leto gostuje tudi Borštnikovo srečanje. Duhoviti pisatelj nas je vodil po prelepem gledališču in ob tem povedal številne anekdote in prigode iz preteklosti in iz časov, ko je bil tam dramaturg. V dvorani je povedal veliko o Hinku Nučiču, njegovi kasnejši ženi Viki Podgorski, Manici Lobe, videli pa smo tudi kipe, posvečene zaslužnim gledališčnikom (Jakovu Cipciju, Mileni Zakrajšek, Arnoldu Tovorniku, Elviri Kralj, Jožetu Mlakarju …). Tone Partljič nas je nato odpeljal v gledališko kavarno, na steni katere nam je pokazal plakat z naslovom Mostovi in bogovi, na katerem je on, ker je ovenčan z lovorovim vencem, »kot Homer«, tako je dejal sam. V kavarni smo bili skorajda do petih popoldan in čas je ob zanimivem pripovedovanju hitro minil, a treba se je bilo odpraviti proti domu.
Na poti domov pa nas je čakalo še eno presenečenje. Naša članica Cvetka Suknaič nam je kratko predstavila in zaigrala odlomke iz treh Partljičevih komedij: Nasvidenje nad zvezdami, Čaj za dve in Gospa poslančeva. Res prijeten zaključek srečanja s pisateljem Partljičem!
Naša prva letošnja ekskurzija je bila odlično in preudarno organizirana, polna spoznanj, novega znanja in vedenja, poleg vsega pa smo se srečali še z izredno zanimivim pisateljem Tonetom Partljičem. Zvečer nas ni prav nič motilo, da je deževalo kot iz škafa, saj smo preživeli prav lep dan.
Vesna Celarc
Fotografije: Jože Gregorič
