Kategorija: Splošno

Za vsa društva velja, da morajo svoje delovanje zaključiti z letnim občnim zborom članov. Mi smo to naredili 25. marca dopoldne, ko se nas je 55 zbralo v Kulturni dvorani v Stični. To smo izbrali zaradi močno povečanega članstva, saj bi bila občinska sejna soba, naše običajno mesto sestajanja, premajhna.

Občni zbor je potekal po običajnem programu. Najprej nas je nagovorila predsednica Metka Krajnc, nato je delo prevzelo delovno predsedstvo pod vodstvom Matjaža Marinčka.

Posebnost našega društva je, da aktivnosti tečejo v študijskem letu, ki traja od oktobra do maja naslednje leto, poročila pa moramo podajati za koledarsko leto. Metka Krajnc je podrobno navedla vse aktivnosti, ki jih je društvo izvedlo v letu 2025. Bilo je 6 predavanj, 2 delavnici o kaligrafiji, 5 ekskurzij, 9 različnih kulturnih prireditev, tedensko pa je potekalo 17 krožkov s 144 udeleženci, od tega 8 angleščine na različnih stopnjah.

Izvedeli smo, kako je društvo poslovalo finančno. Zajeten del prihodkov za kritje stroškov delovanja nam zagotovita občina in Ministrstvo za izobraževanje, letna članarina in drugi prispevki članov za izvedene dogodke. S tem smo lani pokrili vse stroške in ustvarili majhen presežek. Predvideli smo tudi, kakšno bo v letu 2026 naše finančno poslovanje.

Izvedeli smo, kaj nas še čaka do konca tega študijskega leta. Nekaj programa je že za nami. Imeli smo tri predavanja (Generalmajor Dobran Božič: Geopolitični položaj Slovenije in NATO, doc. ddr. Verena Vidrih Perko: Kulturna dediščina, vrednote našega časa, mag. Matjaž Boštar: Kefir – življenjski eliksir) in ekskurzijo v Belo Krajino. Seveda je delovalo tudi vseh 17 krožkov. V aprilu sledi predavanje psihoterapevtke Katjuše Jakšič »Vpliv starih staršev na vzgojo vnukov«, v maju pa bomo poslušali Vito Godec o prehranskih dopolnilih. Pred nami je še ekskurzija v Prekmurje in v maju tridnevno potovanje po bavarskih gradovih. V aprilu bomo šli v Špas teater pogledat komedijo »Agencija za razhode«. Program za študijsko leto 2026/27 bomo določili konec avgusta, tako kot vsako leto.

Letošnji občni zbor je bil tudi volilni, tega imamo vsaki dve leti. Upravni odbor društva je predlagal Občnemu zboru, da se sestava Upravnega in Nadzornega odbora ne spreminja, tudi predsednica še naprej ostaja Metka Krajnc. Udeleženci so se s tem strinjali, je pa predlagala Milena Vrhovec, da na naslednjem občnem zboru spremenimo statut tako, da bomo vodstvo društva volili vsak štiri leta, kot je to običajno.

Vmesni odmor, ki je bil potreben zaradi nesklepčnost Občnega zbora, smo zapolnili s predavanjem o Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki sta ga izvedli Polona Štajnar in Dajana Proševa, sodelavki iz Ministrstva za solidarno prihodnost.

Ivančna Gorica, 30. 3. 2026

Zapisala Joža Železnikar

Fotografije Jože Gregorič

UTŽO prispeva k vseživljenjskemu učenju

Metka Krajnc je postala predsednica Društva UTŽO Ivančna Gorica marca 2024.

Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?

Rojena sem v Ljubljani, kjer sem obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, nato sem se vpisala na Filozofsko fakulteto, smer nemški in angleški jezik. Zaposlila sem se v podjetju Agrotehnika Ljubljana, najprej kot prevajalka za nemški jezik v uvoznem oddelku. Pri Gospodarski zbornici sem nato opravila izpite za pridobitev licence za samostojno opravljanje zunanjetrgovinskih poslov na območju celotne nekdanje Jugoslavije. Moje področje je bilo predvsem uvoz težke kmetijske in gozdarske mehanizacije. Leta 1984 sem se iz osebnih razlogov preselila v Maribor, kjer sem preživela naslednjih 25 let in se zaposlila v poslovni enoti Agrotehnike. Že v času študija in pozneje ob zaposlitvi sem poučevala nemški jezik na takratni Delavski univerzi Boris Kidrič v Ljubljani. Ko pa sem se preselila v Maribor, sem s poučevanjem nemškega jezika odraslih nadaljevala v jezikovni šoli DOBA. V tem času je bilo v Mariboru veliko povpraševanje odraslih po učenju nemškega jezika. Z možem sva se odločila in ustanovila svoje podjetje KIMET, d. o. o. , z glavno dejavnostjo poučevanje tujih jezikov za odrasle, tam sem se nato tudi redno zaposlila. Poleg tečajev tujih jezikov se je podjetje ukvarjalo tudi z uvozom težke kmetijske mehanizacije z nemško govorečega področja, za kar je bil na tehničnem področju pristojen moj mož. V naslednjih letih je zanimanje za tečaje tujih jezikov upadalo, zato sem se preusmerila v prevajanje strokovnih besedil s področja strojništva iz nemškega v slovenski jezik, najprej za potrebe lastnega podjetja (navodila za uporabo strojev, prospekti), nato pa sem 10 let sodelovala tudi z zagrebško prevajalsko agencijo Translatus, d. o. o., na enakem področju. Poučevanje nemškega jezika mi je bilo in mi je še vedno v veliko veselje. Kljub precejšnjemu obsegu dela v podjetju in družini sem še našla čas za poučevanje nemškega jezika na Ljudski univerzi Maribor.
Po moževi smrti leta 2009 sem se odločila, da se poslovim od Maribora in se vrnem v okolico Ljubljane. Prišla sem v Ivančno Gorico in tukaj ostala. Ob tej priložnosti se zahvaljujem Ivančanom, da ste me tako lepo sprejeli in se zato v Ivančni Gorici počutim res doma.
Upokojila sem se leta 2010.
Povem naj še, da sem mama hčerke Urške in sina Urbana in imam eno vnukinjo ter tri vnuke, ki pa so kar prehitro odrasli in me sedaj kot najstniki vedno manj potrebujejo.

Kdaj in kako ste se vključili v Društvo UTŽO Ivančna Gorica?

Ko sem se jeseni 2009 priselila v Ivančno Gorico, sem kar hitro izvedela, da tukaj deluje neko društvo za starejše, ki pa ni Društvo upokojencev. Izkazalo se je, da je to UTŽO, kamor sem se naslednje leto vpisala. Hodila sem na predavanja, ekskurzije in kulturne dogodke in se udeleževala nordijske hoje, ki jo je že takrat vodila Olga Šeme. Tako sem sklepala nova poznanstva in se vedno bolj vključevala v lokalno skupnost. UTŽO je takrat vodila Tatjana Lampret. Po enem od teh predavanj sem stopila do nje in ji ponudila mentorstvo krožka nemškega jezika, ki takrat ni bil v izobraževalnem programu. Predsednica se je strinjala, razpisali so krožek in spet sem začela s poučevanjem.

Kakšna je bila pot do takrat, ko ste prevzeli predsedovanje društva?

Leta 2014 je vodenje UTŽO prevzela Jožica Lampret in me povabila k sodelovanju. Postala sem njena namestnica. Leta 2016 je UTŽO postala samostojno Društvo UTŽO, jaz pa sem postala podpredsednica. Ker sem že od mladih nog rada obiskovala gledališča, sem prevzela nalogo in z veseljem pričela z izbiranjem zanimivih predstav v ljubljanskih gledališčih, ki smo si jih kasneje članice in člani društva v okviru programa skupaj ogledali. Od leta 2015 do 2020 sem bila glavna urednica društvenega glasila Utrinki. Z Jožetom Mestnikom, ki je skrbel za računalniško oblikovanje in postavitev glasila, sva odlično sodelovala. Leta 2020 me je kot glavni urednik nasledil Matjaž Marinček, ki je tudi lektor, korektor in oblikovalec glasila še danes. V marcu 2024 je naše društvo imelo volilni občni zbor, na katerem Jožica Lampret ni več kandidirala za funkcijo predsednice. Članice in člani društva so podprli mojo kandidaturo in prevzela sem vodenje Društva UTŽO. Predsedovanje društvu sem prevzela odgovorno in s spoštovanjem do vloženega truda mojih dveh predhodnic.V vsem tem času pa sem bila in sem še vedno mentorica dvema ali trem krožkom nemškega jezika, odvisno pač od števila zainteresiranih.

Kdo so bili vaši sodelavci in kako so vam pomagali oz. vas podpirali pri delovanju?

Po volilnem občnem zboru se je oblikoval tudi nov upravni odbor, ki skupaj z menoj šteje 9 članov. Delo v upravnem odboru smo si člani razdelili in vsak od nas prispeva svoj delež k ugledu in vedno višji ravni društva. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem članom UO za njihovo požrtvovalno delo in dobro sodelovanje.

Koliko je bilo članov društva ob začetku vašega predsedovanja in kako se število spreminja?

Število članov v društvu stalno narašča. V študijskem letu 2023/24 nas je bilo 100, v študijskem letu 2024/25 131, letos pa sta vpisana kar 202. Velik porast članstva pripisujem našemu trudu, da vsako leto pripravimo zelo pester program, ki je zanimiv za čim širši krog starejše populacije. Društvo svoj program in dosežke predstavlja prebivalcem občine Ivančna Gorica s predstavitvami svojih aktivnosti v občinskem glasilu Klasje, na spletni strani Občine Ivančna Gorica, na društveni spletni strani in v društvenem glasilu Utrinki ter v drugih promocijskih gradivih, ki jih vsakoletno samostojno izda društvo. Zagotovo tudi to prispeva k večji prepoznavnosti društva in posledično k večjemu zanimanju za našo dejavnost.

Katere nove dejavnosti oz. krožke ste ponudili svojim članom?

Izbor krožkov se vsako študijsko leto spreminja in je odvisen od zanimanja članic in članov. V letošnjem študijskem letu je veliko zanimanje za krožke angleškega jezika, poteka jih 8 na 5 različnih stopnjah. Po več letih smo ponovno organizirali krožek računalništva in krožek ročnih del, v preteklem študijskem letu pa je zaživel novinarski krožek, ki je tudi pobudnik intervjujev s predsednicami.
Novost je zagotovo tudi prednovoletno srečanje z zabavnim programom in pogostitvijo, ki smo ga prvič organizirali decembra 2024. Udeležba je bila številčna, decembra 2025 pa še bolj.

Katere dosežke do sedaj bi izpostavili oz. na kaj ste posebej ponosni?

Društvo UTŽO vodim šele dve leti, zato posebne dosežke težko navedem. Moram pa izpostaviti velik porast članstva in vprašalnik o zadovoljstvu članov z dejavnostmi, ki ga je v preteklem študijskem letu pripravil naš novinarski krožek pod mentorstvom Vesne Celarc v sodelovanju z UO. Z njim smo dobili zelo pomembno povratno informacijo o stopnji zadovoljstva naših članov. Dobili pa smo tudi predloge za ekskurzije, predavanja in predavatelje, kulturne prireditve in nove dejavnosti. Od 131 članov je vprašalnik izpolnilo 74, kar kaže na dovoljšen odziv za relevantne rezultate. Ocena zadovoljstva članov z dejavnostmi je bila 4,7–4,8, pri čemer je bila najnižja ocena 1 in najvišja 5. Rezultate pa smo upoštevali pri načrtovanju izobraževalnega programa za študijsko leto 2025/26.
Poleg tega je novinarski krožek tudi poskrbel za posodobitev spletne strani društva in dal pobudo za intervju z mojima predhodnicama in menoj.

Povejte, kaj vas najbolj veseli pri vašem delu.

Pri vodenju Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje me najbolj veseli delo z ljudmi, medsebojno učenje ter prenos znanja. Veseli me, da dejavnosti našega društva članicam in članom bogatijo vsakdan, spodbujajo radovednost, širijo znanje ter prispevajo k aktivnemu, ustvarjalnemu in kakovostnemu preživljanju tretjega življenjskega obdobja.

Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?

Pomen vseživljenjskega učenja vidim v tem, da se človek uči in razvija znanje, spretnosti ter sposobnosti skozi celotno življenje, ne le v šolskih letih. V poznejših letih pa ne gre le za pridobivanje novega znanja, temveč za kakovostnejše, bolj aktivno in dostojanstveno staranje, ki bogati tako posameznika kot celotno družbo.

Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate.

Prosti čas najraje preživljam v družbi ljudi in ob dejavnostih, ki me veselijo in bogatijo. Rada se učim in obiskujem kulturne dogodke, navdihujejo me nova znanja in izmenjava izkušenj. Veliko mi pomenijo sproščeni pogovori s prijatelji in druženje z najbližjimi, ki mi dajejo energijo in nas povezujejo.

Članice novinarskega krožka Društva UTŽO Ivančna Gorica

»Misel naredi spremembo, išče pot«

Gospa Tatjana Nuša Lampret je daljna sorodnica pisatelja Josipa Jurčiča. Svoje življenje je posvetila kulturi in izobraževanju. Gledališču se je zapisala že v otroštvu, pozneje pa je organizirala kulturne dogodke, proslave, dramatizirala in režirala je gledališke igre. Dejavna je bila predvsem v svoji rodni Muljavi.

Je ustanoviteljica Univerz za tretje življenjsko obdobje v Grosupljem in Ivančni Gorici, zadnjo je vodila 10 let. UTŽO v Ivančni Gorici je začela delovati leta 2004, tedaj v sklopu občinske Zveze kulturnih društev kot sekcija. Že prvo študijsko leto 2004/2005 je s svojimi somišljenicami pripravila vrsto odličnih in dobro obiskanih izobraževalnih predavanj, ki so jih popestrili s prazničnimi dogodki in nepozabnimi ekskurzijami.

Gospa Tatjana Nuša Lampret je prejemnica srebrne plakete, ki ji jo je podelil Javni sklad RS za kulturne dejavnosti za njeno ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi.

Toliko za začetek, sicer nam bo pa več o sebi in svojem delu povedala sama.

Ali bi se nam in našim bralcem lahko predstavili?

Izhajam iz kraja z bogato kulturno dediščino – z Jurčičeve Muljave, do katere imam še posebej spoštljiv odnos in ponosna sem, da sem pisateljeva daljna sorodnica. Na Jurčičevi domačiji sem kot dijakinja Gimnazije Stična prejela prvo zlato bralno značko, kot študentka Pedagoške akademije Ljubljana pa sem se v gledališču na prostem v predstavi Deseti brat predstavila kot grajska Manica. Kot učiteljica slovenskega jezika in knjižničarka na Osnovni šoli Stična sem srečnih 19 let poučevala, pripravljala številne prireditve in gledališke predstave, bila mentorica v različnih obšolskih dejavnostih in družbeno aktivna v širšem slovenskem prostoru. Misel naredi spremembo, išče pot. In pripeljala me je do dodatnega študija in seveda nove zaposlitve. Svoje poslanstvo sem nadgradila na polju ljubiteljske kulture kot vodja Zveze kulturnih društev Grosuplje, po reorganizaciji nadaljevala kot vodja Območne izpostave Ivančna Gorica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in hkrati vodila Zvezo kulturnih društev Ivančna Gorica in muzej Jurčičeva domačija. Široka paleta opravil, preširoka. A ob spoštovanju različnosti, ustvarjalnosti in modrosti vseh in vsakega posebej smo uresničili toliko idej, toliko lepih srečanj in nepozabnih dogodkov. Z letom 2006 sem se upokojila, a ne obmirovala, z Univerzo za tretje življenjsko obdobje sem šele dobro začela. Vsako življenjsko obdobje ima svoje naloge in priložnosti, tudi tretje. Potreba po dejavnem sodelovanju v skupnosti, po ustvarjanju novih stikov z ljudmi, po doživljanju novega in lepega – vse to me je zaposlovalo in bogatilo polnih 10 let. In spet moja Muljava. Njej sem zapisana kot predana krajanka, bila sem dolgoletna predsednica Kulturnega društva ter režiserka gledališča s tradicijo. Ko je najlepše, se je treba posloviti, oditi po lastni presoji. Leta 2016 sem svoje poslanstvo predala mlajšim in svežim močem. Nihče ni nenadomestljiv, društvo nadaljuje gledališko tradicijo srčno in vzorno!

Od kod vam ideja, da bi ustanovili Univerzo za tretje življenjsko obdobje? Ste imeli kakšen zgled oz. vzor?

Zadnja leta pred upokojitvijo sem občasno zasledila v medijih zanimive novice o delovanju Slovenske univerze za tretje življenjsko izobraževanje, ki sta jo ustanovili dr. Ana Krajnc in dr. Dušana Findeisen. Ker pa je tedaj že delovala UTŽO Trebnje, sem se povezala s prijateljico Cvetko Bunc in dobila pri njej ključne informacije za ustanovitev. Vse formalne postopke ustanovitve ter pridobitev ustreznih prostorov je olajšalo moje delovanje na ZKD Grosuplje in ZKD Ivančna Gorica, obe novo formirani skupini sta tako pričeli delovati pod okriljem obeh zvez.

Povejte nam, kakšni so sploh bili začetki in izzivi pri ustanavljanju.

Začetek nečesa novega je vedno izziv. Da, bil je velik izziv, a prvo srečanje z župani je bilo vzpodbudno in prižgana zelena luč. Našega prvega delovnega srečanja v maju 2004 se je udeležila dr. Findeisen, ustanovno srečanje pa smo izvedli 3. decembra. Verjela sem v projekt. In tudi drugi! Pristopila je množica navdušenih – povečini žensk. Ko sva z Martino Kralj predstavili projekt, je bil odziv izjemen. Pripravljenost za pomoč, iskrile so se nove ideje in rešitve! Podporniki so začutili, da se je odprl prostor in čas za osebno ustvarjalno delo, za vključitev v nove aktivnosti, nova znanja in druženja. Prostor za tiste, ki hočejo več, priložnost za nadgradnjo delovanja društev upokojencev. Občina Ivančna Gorica je novoustanovljeno UTŽO moralno in finančno podprla, dala v uporabo sejno sobo in Kulturni dom, nato še prostore, ki jih je uporabljalo vodstvo vrtca, Osnovna šola Stična računalniško učilnico, PŠ Višnja Gora učilnico za angleščino in telovadnico, Marija Pilko pa svoj prostor za izvajanje ročnih del.

Kdo so bili vaši prvi sodelavci? S čim oz. kako so vam pomagali in kako so vas podpirali pri delovanju?

Pritrjujem preizkušeni trditvi, da skupaj zmoremo vse. In v tem lepem svežem šopku, ki sem ga povezovala, so bile Martina Kralj, Branka Jakoš, Adela Petan, Anica Petrič, Marija Pilko, Danila Ilešič, Ljuba Štrubelj in Joži Klemenčič. Neizmerno sem hvaležna tem srčnim prostovoljkam, ki so s svetlim zgledom privabljale nove moči. Prav vsaka in vsak član si zasluži javno pohvalo, še tako droben prispevek šteje! Pridobili smo odlične mentorje in predavatelje, marljive animatorje.

Koliko je bilo v začetku članov UTŽO in katere dejavnosti  ste jim ponudili?

Zelo vzpodbuden začetek, nad pričakovanji, saj je bilo v prvo študijsko leto vpisanih 75 članic in članov – študentov. Program je bil kar preveč zajeten, vsak mesec izbrano predavanje (o zdravju, vremenu, dednem pravu, medgeneracijskih odnosih, o odnosu do dediščine, o prometu, o varovanju okolja, delu na vrtu na sonaraven način, o položaju slovenske kulture, o spoštovanju otroštva, o kulturi bivanja, rodoslovju …), več ekskurzij, delavnic in rednih študijskih krožkov (angleški jezik, računalništvo, umetnostna zgodovina, likovni krožek in ustvarjalna delavnica, rekreacija, joga, vaje pomlajevanj).

Kako ste vedeli, kaj ponuditi članom? Katere od dejavnosti na začetku so se obdržale ves čas delovanja, katere ste še dodali in katere so bile za člane privlačne ves čas?

Spoštovali smo koncept Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in se prilagajali udeležencem, njihovim željam in pričakovanjem. Izbirali smo aktualne vsebine predavanj in uveljavljene osebnosti s širokim znanjem. Z nami so ga delili: Dušica Kunaver, Anton Komat, Manca Košir, Jože Kukman, Spomenka Hribar, Andrej Velkavrh, Zdenka Cerar, dr. Boris Kuhar, Bojana Medle, dr. Katarina Velikonja, dr. Milena Plut Podvršič, Tanja Cegnar, Irena Ilešič, Sanja Lončar, Peter Hawlina, Policija Grosuplje, Violeta Bulc, Maruška Markovčič, dr. Gabi Čačinovič, Jedrt Jež Furlan, Dario Cortese, Janez Zupančič, dr. med. Največ zanimanja je bilo za učenje jezikov, angleščini se je pridružila še nemščina in pozneje za krajše obdobje španščina. Umetnostno zgodovino sta zamenjala domoznanstvo in etnologija, zaživel je glasbeni krožek (citre), ekskurzije so postajale vedno zahtevnejše in zanimive, članice angleškega krožka so se podale na skrivnostno Škotsko. Z navdušenjem smo osvajali veščine in znanja o nordijski hoji, dodali literarno-novinarski krožek, kavarnico življenja, nepozabne ustvarjalne medgeneracijske delavnice na Jurčičevi domačiji, se abonirali v Kinodvoru, obiskovali slovenske gledališke hiše in vrhunske predstave … Vse dobro ostaja na programu UTŽO še danes. Vsebine bogato nadgrajujete, prinašate novosti. Ostanite v dobri kondiciji! Z največjim veseljem spremljam vaše uspehe, iskrene čestitke, spoštovana predsednica Metka Krajnc!

Katere dosežke v času svojega mandata bi izpostavili? Na kaj ste posebej ponosni in kaj vas je najbolj veselilo pri delu s člani?

Ponosna sem – ali pa je le del mojega poslanstva, da sem zaorala tudi v vseživljenjsko izobraževanje in ustanovila kar dve UTŽO, Grosuplje in Ivančna Gorica. Več ko daješ, več dobiš! Koliko izjemnih ljudi, lepih odtisov v srcu, koliko spominov! Spoštljiv poklon mentorjem in animatorjem, ki so še vedno tako predani svojemu poslanstvu (Metka Krajnc, Olga Šeme, Jože Mestnik in drugi)! Naša srečanja niso bila samo udeležba na izobraževanjih, delavnicah in krožkih, to so bila prijateljevanja, spoštovanje različnosti, prijaznosti in hvaležnosti. Vrednote, ki jih večina moje generacije še neguje. Ne dajemo prostora sovraštvu, sebičnosti in pohlepu!

Ali bi naredili kaj drugače, če bi danes začeli znova?

Da, prav gotovo ne bi počela toliko stvari hkrati, s svojo življenjsko energijo bi ravnala bolj spoštljivo. Sicer pa ostajam zagovornica medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zaupanja in iskrenosti, radosti in radovednosti.

Kako vi pojmujete oz. doživljate pomen vseživljenjskega učenja?

Kratko: Vedeti več! O radovednosti, ki jo imaš ali pa je nimaš. Rada se spominjam svoje zlate babice, ki je pogosto ponavljala, da se učimo vse življenje. To modrost je tudi udejanjala s samoizpopolnjevanjem vse življenje. Bila mi je svetel vzor in ob njej je rastla moja radovednost. Poklicno nadgrajevati znanja in spretnosti je nuja, da lahko sledimo napredku in spreminjajočim se tehnologijam. Tudi v tretjem življenjskem obdobju je tako, le da se izobražujemo za samoizpolnitev, da smo socialno vključeni in aktivni državljani, iz lastnega veselja. Zato ostanimo radovedni, svojim izkušnjam in modrostim dodajmo nove energije, učimo se jezikov, čeravno nam ne gre najbolje, naučimo se nordijske hoje, saj ni nikoli prepozno, krepimo humanistične vrednote, varujmo svoj planet, predvsem pa prisluhnimo drug drugemu, to znamo!

Zaupajte nam še, kako danes preživljate svoj prosti čas oz. s čim se ukvarjate?

Prilagajam se spremembam, bolečinam in radostim. Hvaležna sem za vsak dan, ki ga preživim s svojimi najdražjimi. Zlatima vnukinjama in vnuku delim zgodbe, modrosti in brezpogojno ljubezen. Vedno znova me navdušuje in vabi narava, sprehodi z ljubeznivo psičko, morje in plavanje, kuhanje in vrtnarjenje, joga v družbi prijaznih žensk. Nekaj let po smrti ljubega moža me je zdravila tišina, zdaj pa spet obiščem kulturno prireditev, si ogledam razstavo, preberem knjigo, se srečujem s sorodniki in prijateljicami. Dan je vedno prekratek! Ker ste imenitna družba in imate tako vabljiv program, se bom očitno spet vrnila k vam, drage študentke tretje univerze!

Metka Krajnc in Vesna Celarc

Zadnjo soboto v letu 2025 je 45 članov našega društva preživelo za oko, predvsem pa za uho nadvse prijeten večer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Prisluhnili smo koncertu opernih arij v izvedbi Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča ter solistoma sopranistko Nino Dominko in korejskim baritonistom Leonom Kimom.

Ob pol osmih zvečer smo se posedli v Gallusovi dvorani, na oder so prišli člani Simfoničnega orkestra SNG in nam pod vodstvom ognjevitega dirigenta Simona Krečiča za začetek zaigrali uverturo k Mozartovi operi Čarobna piščal, nato pa je na oder stopila sopranistka Nina Dominko z arijo Kraljica noči iz iste opere in nas očarala s svojo interpretacijo in prezenco. Uživali smo ob njenem glasu in silno zmožnostjo izražanja čustev, z obraza smo prav »brali« in sodoživljali njeno usodo. Pela je ognjeno, dinamično, obenem pa razigrano. Takšna je bila pri vseh svojih interpretacijah, tudi kot Gilda iz Rigoletta, Lakmé iz istoimenske opere in Giuditta iz Lehárjeve operete.
Drugi solist je bil južnokorejski baritonist Leon Kim, lavreat številnih tekmovanj, ki se je najprej predstavil kot Enrico iz Donizettijeve opere Lucia di Lammermoor, nato kot Rigoletto, zapel pa je še arijo Belcore iz Donizettijeve opere Ljubezenski napoj.
V programu smo prisluhnili tudi duetoma Zerline in don Giovannija iz Mozartove opere Don Giovanni ter Rigolettu in Gildi iz opere Rigoletto. V obeh duetih (poleg dodatnega) sta izžarevala mladostno energijo in izražala doživljanje s svojima glasovoma, a tudi z mimiko in medsebojno privlačnostjo.
Vmes pa je orkester navduševal z izvedbami uverture k Verdijevi operi Sicilijanske večernice, baletno glasbo iz Delibesove opere Lakmé, priredbo melodij bratov Avsenik Bojana Adamiča in Cesarskim valčkom Johanna Straussa, ml.

Ob razgibani orkestralni glasbi izpod znamenitih skladateljskih peres sta pevska solista vrhunsko izvedla vrsto ikoničnih in brezčasnih opernih melodij, kar smo poslušalci nagradili s stoječim aplavzom in si tako, kot smo pričakovali, »prislužili« še dva dodatka. Ob koncu smo polni  čudovitih občutij in doživetij zapuščali dvorano. Seveda upamo in si želimo, da bi novoletnemu koncertu prisluhnili tudi v letu 2026.

Vesna Celarc                                                                                                                                                      Fotografiji sta s spleta.