Kategorija: Splošno

»Fraze so vladale doslej, fraze bodo vladale poslej.«

   (Novinar Ščuka, Cankar: Za narodov blagor)

V petek, 24. januarja 2025, se je 41 članov našega društva odpravilo v ljubljansko Dramo na Litostrojsko cesto v Ljubljani. Najprej smo si ogledovali velikanske prostore bivšega Litostroja, v katerih začasno domuje ansambel Drame. V primerjavi s poslopjem, ki ga sedaj obnavljajo in ima svoj šarm, so novi prostori dajali videz prostornosti in zračnosti.

Ogledali smo si dramo Ivana Cankarja Za narodov blagor, ki je nastala 1901, vendar je bila zaradi razgaljanja delovanja političnega vrha prvič uprizorjena šele 1905 v Pragi. Gre za boj med dvema voditeljema političnih strank, ki se brezobzirno borita za prevlado in za to uporabita vsa, še tako umazana sredstva, tako da sicer visokoleteči naslov drame Za narodov blagor preide v zgolj še eno popolnoma izpraznjeno frazo »za narodov blagor«. Pričakovano vsi ljudje, ki obdajajo oba voditelja, gledajo le na lastne koristi. A v še tako gnili in izpraznjeni družbi se pojavi revolucionar, pri Cankarju je to novinar Ščuka, ki poveže ljudi v boj proti takšnim voditeljem. Ko imajo takšni politiki proti sebi množico ljudi, pozabijo vse spore in zamere, se povežejo in družno gredo v boj vstajnikom – tokrat proti novinarju Ščuki in množici – seveda vse za »narodov blagor«.

V vseh časih tako aktualno dramo (ni potrebno dodati: še posebej v današnjih) je tokrat režiral Vito Taufer, scenografinja Urša Vidic jo je postavila v sodobno prostorno hišo, kostumograf Alan Hranitelj pa izbral kostume, primerne sedanji »visoki« družbi, jezik in govor pa sta še vedno večinoma Cankarjeva. Drama sloni na boju med dr. Grozdom in dr. Grudnom, upodobila sta ju prekaljena igralca Valter Dragan in Jure Henigman, in sicer kot zvijačna in brezkompromisna politika, ki znata biti za svojimi visokoletečimi besedami še kako brezobzirna. Kamen spotike postane mladi Aleksij pl. Gornik, igra ga Benjamin Krnetić. Ta je nekoliko neokreten, celo neroden in nikakor ne razume, česar noče razumeti. Krnetić je bil v svoji vlogi precej suveren – neroden, tudi nemočen, a odločen, ko je bilo treba. Izstopata tudi mlada igralka Ana Pavlin kot Matilda in veliki igralec Marko Mandić kot novinar Ščuka. Gornik, Matilda in Ščuka so liki z uvidom oz. tisti, ki nosijo pozitivne ideje in se ne bodo podredili. Bojan Emeršič, Gregor Bakovič in Matija Rozman so bili kot vedno doslej odlični. Tina Vrbnjak kot zapeljiva Grudnovka je v igro vpletla precej humornih prvin, Zvezdana Mlakar kot Grozdova žena Katarina v drami nima posebne vloge, pri Tauferju pa se pojavlja skozi celotno igro, z malo besedila, a zato s toliko bolj povedno igro. Iz žene dr. Grozda postaja pijanka in njeno opotekanje skozi celotno igro deluje kot stalni humorni element – seveda simbolen.

Drama Za narodov blagor je zaradi večne aktualnosti in svoje ubeseditve stalnica slovenskih poklicnih in amaterskih  in gledališč. Letošnja postavitev v Drami nas je navdušila in prav zadovoljni smo se po 2 urah in 20 minutah, kolikor je trajala, odpeljali domov.

 Vesna Celarc

V petek, 27. decembra zvečer, smo se na poseben način še enkrat poslovili od leta 2024. Udeležili smo se namreč, bilo nas je 44, Novoletnega koncerta v Cankarjevem domu. Izvajalci koncerta so bili Simfonični orkester SNG Maribor pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča, mezzosopranistka Nuška Drašček in tenorist Deniz Leone. Imeli smo kaj slišati …

Program so sestavljale arije iz nam znanih in manj znanih oper, uverture in medigre. Na začetku je bil Mozart, sledili so italijanski operni skladatelji Rossini, Verdi in Donizetti, nato Bizet z najbolj znano in priljubljeno opero Carmen, nato pa še nekaj španskih skladateljev. Slišali smo tudi priljubljeni Cvetlični valček iz baleta Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega. Raznolik program torej, ki sta ga ob spremljavi orkestra izvedla pevca Nuška Drašček in Deniz Leone, eno točko tudi skupaj v duetu. Orkester nas je vodil od ene melodije do druge in dirigent je pri tem temperamentno dal vse od sebe, celo tako, da mu je iz rok zletela dirigentska paličica.

S svojim nastopom nas je povsem osvojila »naša« Nuška, ki je arije odpela in odigrala tudi neverbalno s svojimi gibi in mimiko obraza, njene višine pa so me kar dvignile s stola. S svojim glasom nas je prepričal tudi tenorist Leone. Uživali smo v vsaki točki, kar smo z aplavzom tudi pokazali. Program se je kar prehitro iztekel, tako da smo po koncu izvajalce nekajkrat priklicali nazaj na oder, nazadnje tudi s stoječimi ovacijami.

In ni bilo zaman, deležni smo bili dodatka. Najprej je Nuška Drašček zapela del Habanere iz opere Carmen, tenorist Leone nas je razveselil z arijo »Ženska je tičica …« iz Verdijevega Rigoletta, posebno darilo pa nam je dal dirigent Krečič. Orkester je namreč zaigral znano Radetzkyjevo koračnico, kamor je dirigent vključil tudi nas, saj smo smeli zraven po taktu ploskati. Zaključek torej kot da smo na Dunaju na novoletnem koncertu v Zlati dvorani Musikvereina!

Koncert je na vse nas naredil nepozaben vtis in strinjali smo se, da lepšega zaključka leta ne bi moglo biti. Sama sem Nuško »nosila« s seboj še dva dni. Hvaležni smo naši predsednici Metki, ki je koncert izbrala in organizirala njegov obisk, kar smo ji tudi povedali. Navdušenje je bilo veliko in je pričalo o tem, da je potreba po lepem, karkoli že to je, bodisi glasba, slika ali beseda, prisotna v nas in da znamo ceniti, če jo lahko uresničimo.

Ivančna Gorica, 29. 12. 2024

Joža Železnikar

Prvikrat v dvajsetih letih obstoja društva smo se skupaj poslovili od leta 2024. Zbrali smo se v četrtek, 19. novembra popoldne, v Gostilni pri Frenku v Ivančni Gorici, bilo nas je 48, in v veseli družbi zaključili leto 2024. Poklicanost društva seveda vključuje srečevanje, vendar to poteka v manjših skupinah v krožkih, kjer se v skupni dejavnosti povežemo skoraj kot družina. Srečujemo se tudi, ko skupaj odhajamo v gledališče ali na rednih mesečnih predavanjih, vendar tam kaj več kot za srečevanje dejansko ni priložnosti. Priložnost za resnično druženje in boljše medsebojno spoznavanje je bila zato več kot dobrodošla.

Na začetku nas je pozdravila predsednica Metka Krajnc. Zahvalila se nam je za udeležbo na tem neformalnem druženju, nam zaželela prijeten skupen večer, lepo preživete prihajajoče praznike in vse dobro v novem letu. Na to smo skupaj nazdravili s šampanjcem. Brez hrane seveda ni šlo. Na mize smo dobili krožnike s toplimi in hladnimi prigrizki, paša za oči in brbončice, ki smo se jih seveda veselo lotili in ugotavljali, da so se v gostilni res zelo potrudili. To pa ni bilo vse! Prijetno omotični od hrane smo prisluhnili Tinetovemu globokemu basu, ki nam je najprej zapel Šifrerjevo Za prijatelje, potem pa še Belo snežinko in nazadnje Silvestrski poljub. Pri tem smo mu družno pomagali, nismo bili ravno zelo usklajeni, smo se pa potrudili. Za slave smeha je poskrbel Matjaž (imamo med seboj drugega Tilna Artača?), ki je imitiral različne osebe različnih narodnosti in naših pokrajin, njihova rdeča nit pa je bilo voščilo za novo leto.

Ker je vsak udeleženec prispeval darilo, smo ta razdelili na srečelovu, kjer je seveda zadela vsaka srečka. Na koncu smo na mize dobili še sladice, ki so jih spekle društvene »slaščičarke« Milena, Vesna, Olga in Marjeta in jih seveda hvaležno »pomlatili«.

Dokaz, da je bilo druženje uspešno, je to, da smo se skupaj zadržali kar tri ure in da je soba, kjer smo sedeli, kar vrvela v veselem razpoloženju in pogovoru. Bilo kot v čebelnjaku …

Kako nas je videl naš »dvorni fotograf« Jože Gregorič, ki s svojim fotografskim aparatom spremlja skoraj vse dogodke v našem društvu, poglejte v nadaljevanju.

Ivančna Gorica, 22. 12. 2024

Joža Železnikar

Stopnišče, ki vodi v prostore društva, je dobilo novo likovno opremo. Na Martinovo, 11. novembra dopoldne, je Matjaž Marinček zamenjal svoje prejšnje fotografije z novimi. Razstavo je poimenoval foto-grafično »Bledenje korenine«. Gre za eno samo fotografijo koreninskega spleta v približno dvajsetih različicah različnih formatov in barvnih odtenkov, večino njih pa je opremil še s tekstom. Poleg svojih sposobnosti mojstra fotografije je tako izkazal še sicer že znane pisateljske sposobnosti.

»Bledenje« je poimenoval dejstvo, da fotografije od črno-bele bledijo v sive odtenke, ki jih včasih obarva z drugo nežno barvo. Za dodaten tekst je uporabil svoj »brevir«, to je Slovar slovenskega knjižnega jezika, iz katerega je povzel, kaj označuje korenine, pa tudi različne izpeljanke iz te osnove. »Stric« Google mu je korenine prevedel v 234 jezike, IU-umetna inteligenca pa mu je naslikala grad v oblakih.

Besedila, ki jih je dodal fotografijam, so družbeno-kritična, ob njih se je treba ustaviti in razmisliti, kaj je želel z njimi povedati. »Brezsramna inflacija razčlovečenega hlastanja za puhlim preobiljem« cilja na potrošništvo, ki mu podlegamo. »Zvok časa lomasti skozi opustelo človečnost« govori o razčlovečenju, ki smo mu priča. »Neznosna lahkost neoliberalnega kapitalističnega primitivizma« je slika današnjega časa. Citat Antonia Gramscija »Staro umira, novo pa se še ne more roditi« govori o vrednotah, ki so izginile. Vsekakor besede, vredne postanka in razmisleka …

Za ilustracijo in na vpogled dodajam še nekaj razstavljenih fotografij, sicer pa se ustavite ob njih, saj bodo na stenah do konca študijskega leta, oziroma dokler jih ne bodo nadomestile nove.

Ivančna Gorica, 12. 11. 2024

Joža Železnikar