O tem je tekla beseda na prvem letošnjem torkovem predavanju 2. novembra. Nas 25 članov je z zanimanjem prisluhnilo mag. Dušanu Štepcu, domačinu iz Hrastovega Dola in konzervatorskemu svetniku na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, enote v Novem mestu. V skoraj dvournem predavanju je predstavil širši kontekst varovanja kulturne dediščine in podrobneje o tem, kaj od nje imamo v naši občini.
Spomeniško varstvo pri nas sega v leto 1913, ko je spomeniški urad vodil dr. France Stele. Leta 1950 je nastal Zavod za spomeniško varstvo, katerega direktor je bil Višnjan Edo Turnher. Od leta 2008 je v veljavi zakon o varovanju kulturne dediščine, ki varuje snovno – materialno in nesnovno – znanje dediščino z vseh vidikov. Nesnovno dediščino varuje Etnografski muzej v Ljubljani, premična pa je po raznih drugih muzejih.
Varovanje nepremične kulturne dediščine poteka na treh nivoji. Prvi je dediščina, registrirana pri Ministrstvu za kulturo in obsega več kot 30.000 enot. Drugi nivo predstavljajo kulturni spomeniki lokalnega značaja, te določi vsaka občina. Registriranih je 8.000 enot. Tretji nivo so spomeniki državnega pomena, določi jih vlada. O arhivskem varovanju govorimo, če fizično varovanje ni več mogoče. Poskrbeti je treba za dokumentacijo (tloris, fasada, prerez itd.), ki jo hrani Zavod za spomeniško varstvo v svojih sedmih enotah. Za fizično varstvo gre, kadar kulturne spomenike obnavljamo. Tu je treba najprej postaviti anamnezo in nato določiti zdravljenje.
Kulturna dediščina umira, se umika in nastaja nova zaradi novih spremenjenih pogojev (železnica, avtocesta). Stare šege in navade izginjajo, njihove glavne prenašalke na vnuke so ženske. Stare navade so povezane z Veliko nočjo, pa miklavževanjem, nova pa je postavljanje mlajev za razne obletnice. V občini izginjajo nekatere tradicionalne prireditve (žetev na Kitnem Vrhu, košnja na Lučarjevem Kalu). Pomembni so sejmi, živ je še sejem sv. Ane v Višnji Gori, ker na njih nastopajo razni rokodelci, ki pa tudi izginjajo. Dvoletni raziskovalni projekt »Spoznajmo stare obrti in poklice« je v občini odkril 37 različnih obrti in nastalo je šest filmov, ki so dostopni na internetni strani občine. Znani so šentviški pritrkovalci, enkratne pa so jaslice v Stični s svojimi natančnimi, študioznimi prizori.
Čebelarstvo ni samo kulturna dediščina, saj nam čebele govorijo tudi o čistosti okolja. Imamo več čebelarskih centrov, eden je tudi v Višnji Gori. Pomembna je tradicionalna prehrana, npr. peka kruha v krušnih pečeh in razne potice. Blagovna znamka »Dobrote Dolenjske« zagotavlja pravo kvaliteto izdelkov, ki jih je možno dobiti v trgovini v Trebnjem in Ljubljani, pa tudi po spletu. Od rokodelskih obrti, v občini je odkritih 37, je v odmiranju kovaštvo (stara kovačija v Bakercu nima naslednika), edini pekovski mojster peče na Krki v Pekarni Mišmaš, s keramiko se ukvarjata Malovrh v Ivančni Gorici in Marjeta Baša v Ambrusu. Stare kamnoseke, v Stični je bil Novak, so zamenjali novodobni »rezalci« marmorja, ki so ga polna naša pokopališča. Kovinskih križev in starih spomenikov skoraj ni več, obstoječe pa bi bilo treba posebej zaščititi na enem mestu kot kulturne spomenike, opuščena pokopališča pa npr. spremeniti v parke. Premično dediščino v občini dobro varuje Nosetova zbirka na Bojanjem Vrhu.
S kulturno dediščino je povezan turizem, ki naj bi jo približal obiskovalcem. To je dvorezen meč, saj je temu treba prilagoditi infrastrukturo (WC, dvigala, ogrevanje, informativne table, zgibanke), kar pa sam spomenik spreminja. Dediščina tudi ne prenese množice obiskovalcev, morala bi biti individualna. K nam je turizem pripeljala železnica, in to najprej na območje Polževega, kjer je kasneje zrastel tudi hotel, v Višnji Gori pa so 1930 zgradili bazen.
Stanje nepremične kulturne dediščine so v naši občini popisali leta 2008. Na seznamu je bilo 373 enot, od tega je 13 spomenikov lokalnega pomena. Podrobnosti so vidne na fotografiji. Državnega pomena je samo stiški samostan. Posebnost je Jurčičev muzej na prostem na Muljavi (v Sloveniji imamo take štiri), ker predstavlja ne le rojstno hišo znane osebnosti, temveč celotno domačijo iz tistega obdobja. Šentviška kulturna dediščina je opisana v leta 2017 izdani monografiji o šentviški fari, občinska pa v leta 1974 izdani umetnostnozgodovinski topografiji Grosupeljske krajine, ki jo je napisal dr. Stane Mikuž.
Dve uri pestrega predavanja, obogatenega z mnogim slikovnim gradivom, je minilo, kot bi mignil. Spoznali smo, da je v naši občini takih in drugačnih kulturnih spomenikov veliko, vendar se jih premalo zavedamo. Pa tudi to, da smo za varovanje kulturne dediščine, predvsem nesnovne, odgovorni vsi mi, ne le institucije.
Ivančna Gorica, 2. 11. 2021
Joža Železnikar