Kategorija: Predavanja in ekskurzije

Več o tem smo slišali na strokovnem predavanju, ki smo ga v sredo, 23. aprila dopoldne, v Kulturnem domu Stična organizirali skupaj z Javno agencijo RS za varnost prometa. Udeležilo se ga je 47 naših članov in članov drugih društev (upokojencev, diabetikov, ZŠAM) v občini.

Izvajalci so bili Miran Vajsman iz Javne agencije RS za varnost prometa, Simon Leban iz Policijske postaje Grosuplje, odgovoren za našo občino, in Lenart Bučar iz Rdečega križa Grosuplje. Kaj torej lahko naredimo, da bomo starejši mobilni in varni v prometu? V več kot tri ure trajajočem programu smo izvedeli cel kup novosti in priporočil, zato v nadaljevanju navajam le povzetek nekaterih.

Miran Vajsman, Javna agencija RS za varnost v prometu

Agencija je program poimenovala »Sožitje za večjo varnost v cestnem prometu«, katere cilj je, opozoriti starejše na pasti in novosti v prometu. Najprej smo poslušali nekaj o vozniškem dovoljenju. To nam poteče pri 80. letu starosti, če smo opravili vozniški izpit pred letom 2011, če smo to storili kasneje, pa dovoljenje poteče pri 70. letu starosti. Listina velja 10 let od dneva pridobitve, vozniško dovoljenje pa ima naveden datum veljavnosti. Upoštevati moramo oba datuma. Če nas policija dobi s pretečenim vozniškim dovoljenjem, zaseže avto in nas oglobi. Pravočasno, to je 60 dni pred datumom veljavnosti, je treba narediti kontrolni zdravstveni pregled. Zaradi zdravstvenih razlogov nam vožnjo lahko omejijo (prepoved vožnje po avtocesti, vožnje ponoči, omejitev razdalje vožnje).

Kako je s prometnimi nesrečami? Statistika kaže, da pri mladih voznikih njihovo število strmo pada, pri starejših nad 65 let pa močno narašča. Obnavljanje znanja je zato nujno. Pomembno je, da imamo v avtu pravilno nastavljen sedež in višino vzglavnika (v višini temena), kar smo nazorno videli (ali si tudi zapomnili?) na videu. Na vožnjo se je treba osredotočiti in odstraniti vse motilce (telefon, hrana, radio, nastavljanje klime!). Tri sekunde nepozornosti pomeni 72 metrov vožnje, nad katero nimamo nadzora.

V avtu lahko veliko pomagajo najnovejši asistenčni modeli. Matrični žarometi dajejo dovolj svetlobe, čeprav naš vid ni več najboljši. Avtomatski menjalnik razbremeni šoferja, enako aktivni tempomat in kamera za prepoznavanje prometnih znakov. Izvedeli smo za nekaj novih znakov, n.pr.: kaj pomeni »cona« pri omejitvi hitrosti (širše območje do preklica omejitve), »območje skupnega prometnega prostora« (prostor si deli več vrst uporabnikov ceste, vsi smo si enaki). Znak »cesta za motorna vozila« omogoča hitrost 90 km/uro. Poznavanje znakov za omejitev hitrosti smo testirali z odgovori na vprašanje predavatelja.

Posebno poglavje je mokra cesta, pri kateri je zavorna pot dvakrat daljša, pri poledeneli pa osemkrat. Največ nesreč se zgodi, ko začne deževati. Zakaj? Kapljice padajo v pore na asfaltu in dvignejo iz njih na površino nesnago, ki pa je drseča. Takrat je treba varnostno razdaljo povečati. Če voznik za vami ne drži dovolj velike varnostne razdalje, jo povečajte vi in si tako zagotovite varnost. Pri morebitni prometni pri nesreči, kjer je nastala materialna škoda, je treba vozilo čimprej umakniti z vozišča in se poskušati dogovoriti s povzročiteljem brez policije. Pri telesnih poškodbah je prisotnost policije nujna.

Izvedeli smo, da nekateri prometni znaki ne veljajo več, zamenjali so jih drugi opozorilni (npr. opozorilo za predor, vlak). Posebna pozornost velja pri prečkanju nezavarovanega železniškega prehoda (pogled levo-desno), saj so zavorne razdalje vlakov velike. Na vozni red se ne gre zanašati, saj po tirih vozijo tudi delovna vozila brez voznega reda. Spremenjen je sistem zadrge, nov je znak, ki dovoljuje zavijanje v desno kljub rdeči luči na semaforju (obvezen pogled levo). Na enakovrednih križiščih je sedaj postavljen »stop« znak na vsaki cesti – velja desno pravilo. Križišče ja najbolj nevarna točka prometa.

Otrok, dokler ne doseže višine 140 cm ali 36 kg teže, mora biti v varnem otroškem sedežu. Ko prehitevamo kolesarje, mora biti razdalja vozila do njega 1,5 m. Veliko je predavatelj podal vprašanj v stilu »kdo ima prednost«, s katerimi smo lahko preverjali svoje (ne)znanje. Vprašanja je ilustriral z nazornimi animacijskimi filmi. Veliko je bilo primerov razvrščanja in pravilnega obnašanja voznikov v križiščih, enosmernih ulicah, pri zavijanju v levo itd.

Problem starih voznikov so krožna krožišča, saj jih včasih ni bilo. Varnost in pretočnost na njih je večja, se je pa treba v njih znati obnašati. Pomembno je pravilno dajati smerne utripalke. Če ima krožišče dva pasova, moramo pri njegovem zapuščanju paziti, da ga ne zapuščamo z notranjega pasu. Turbo krožišča zahtevajo razvrščanje pred krožiščem, ker so prehodi med pasovi onemogočeni.

Kdaj lahko vozimo pod vplivom zdravil, označuje rdeči (ne smeš voziti) in črni trikotnik (po navodilih zdravnika). Vožnja po avtocesti zahteva vinjeto, ki mora biti veljavna, sicer smo kaznovani. Pomembno je, kako se na avtocesto vključujemo – pospešujemo in peljemo do konca vključevalnega pasu. Ob nesrečah ne stopamo iz avta na cesto, temveč na notranji rob. Brezhibna tehnična popolnost vozila je nujna in dobre so pnevmatike pogoj.

 Simon Leban, policist Policijske postaje Grosuplje, odgovoren za našo občino, nas je opozoril na to, kaj vse vpliva na varno vožnjo.

Pri prometni nesreči, kjer je poškodovano samo vozilo, se lahko s povzročiteljem dogovorimo za odškodnino sami, vendar je treba biti pozoren na klavzule v zavarovalnih policah. Te lahko zahtevajo zapisnik policije, zato jo je bolje poklicati. Pri telesnih poškodbah in pri veliki materialni škodi je klic policije nujen.

Uporaba mobilnih telefonov med vožnjo sploh ni dovoljena, saj vsak pogled s ceste poveča nevarnost nesreče zaradi nepozornosti. Pri nujnih telefonskih klicih je treba avto ustaviti, sicer pa se na klice med vožnjo ne odzivati. Tudi prostoročno telefoniranje odvrača pozornost od vožnje. Enako velja za hranjenje med vožnjo. Omejitve hitrosti imajo svoj namen: če vozimo 60 km/uro, se ustavimo po 34 m vožnje in lahko povzročimo smrt pešca, če ga zadenemo. Če prečkamo cesto kot pešec na prehodu, to naredimo varno tako, da pogledamo levo–desno in da z voznikom, ki prihaja proti nam, ustvarimo očesni stik. Tako se prepričamo, da nas je videl. Pri hoji v mraku ali ponoči uporabljajmo odsevni trak, ker smo z njim vidni 136 m daleč. Če nimamo odsevnega traku, uporabimo lučko na pametnem telefonu. Pomembna so tudi svetla oblačila. Pri kolesarjenju uporabljajmo čelado, ker pri padcu lahko reši življenje.

Slišali smo tudi nekaj drugih napotkov, ki niso povezani z varnostjo v prometu. Starejši ljudje so pogosto tarča raznih prevarantov. Pojavljajo se lažni delavci, ki pridejo v hišo s prevaro (monterji, inštalaterji ipd.), zvabijo lastnika ven, sodelavec pa medtem pregleda hišo, odnese denar in zlatnino, česar se ne da izslediti. V velikem porastu so spletne goljufije, kjer smo starejši posebej ranljivi. Ko vtipkaš številko svojega računa v računalnik ali v pametni telefon, si odprl vrata goljufom. Spletni nakupi so posebej nevarni, izredno nizke cene so največkrat zloraba. Njegovo priporočilo: denarja ne imeti doma, hišo zaklepati, zlatnine ne hraniti v spalnici v omari, ker tja gredo vlomilci najprej. Včasih oškodovanci sploh ne ugotovijo, da so okradeni. Če do vloma pride, potem je treba čim manj hoditi po prostoru, čim manj premikati stvari in poklicati policijo.

Pohvalil je organizatorja tega izobraževanja (torej našo predsednico). Čeprav je bilo podanih mnogo informacij, ki vse gotovo ne bodo ostale v spominu, meni, da učinek vendarle bo.

Lenart Bučar, bolničar, RK Grosuplje, nam je predstavil prvo pomoč.

Kaj narediti, če smo priča nesreče, npr. prometne? Če ne pomagamo po svojih močeh, smo v prekršku. Pri pomoči ob nesreči moramo najprej zagotoviti lastno varnost, ker sta sicer lahko dva ponesrečenca. Kot voznik najprej varno ustavimo, oblečemo, odsevni jopič, postavimo trikotnik in s tem zavarujemo kraj. Če vidimo, da je nesreča taka, da bi nas lahko ogrozila (dim iz avta, možnost eksplozije), ostanemo na razdalji in pomagamo od daleč. Kako?

Pokličemo 112, kjer dobimo reševalce, gasilce in policijo, lahko pa tudi druge vrste reševalcev (gorske, jamarske, potapljače, električarja, vodovodarje, elektrikarje itd.). Povemo, kdo kliče, kaj se je zgodilo in s tem opredelimo potrebno pomoč, kje je nesreča, kakšna je situacija. Oglasi se nam dispečer, ki z vprašanji oceni stanje; zveze z njim nikoli ne smemo prekiniti mi, temveč to stori dispečer.

Če poleg klica na 112 lahko naredimo še kaj, to tudi storimo. Najprej ugotovimo, ali je poškodovana oseba odzivna, budna. Če nas vidi in se pogovarja, vemo, da je pri zavesti. Če se ne odziva, se ji približamo s strani nog, ne izza njene glave in ne stojimo nad osebo. Ali je oseba pri zavesti, ugotovimo tako, da jo rahlo potresemo in vprašamo, kaj se je zgodilo. Če se ne odziva, preverimo, ali oseba še diha. Če diha, je v nezavesti, če ne diha, pa ne delata niti srce niti pljuča in možgani ne dobijo kisika. Vsako minuto, ko oseba ne diha, ima 10 % manj možnosti za preživetje, zato ji je treba pomagati pred prihodom reševalcev.

Poškodovancu razbremenimo dihalno pot tako, da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado, tako se dvigne jezik in sprosti dihalno pot. Poslušamo, ali slišimo vdihe in izdihe, ali jih čutimo in ali vidimo, da se dviga prsni koš. Preverjamo 10 sekund, ko bi morali slišati dva vdiha. Če jih ne, pomeni, da oseba ne diha (hropenje ni dihanje) in moramo začeti z oživljanjem; s tem kupujemo čas do prihoda reševalcev, ki bodo poskušali rešiti življenje. Osebo slečemo, da pridemo do prsnega koša in začnemo z oživljanjem, tako da stiskamo srce. Poiščemo sredino prsnega koša in spodnji konec reber, da pridemo do srca in tam pritiskamo s spodnjim delom dlani. Smo nad poškodovancem in potiskamo s celo težo telesa (ravni komolci) in pritiskamo 5-6 cm globoko. Pri tem sicer lahko polomimo rebra, saj imajo nalogo, da ščitijo srce, do njega pa moramo priti. Ritem 100 -120 pritiskov na minuto vzdržujemo, kolikor moremo (2 minuti). Vpihi zraka so sicer koristni, ker zmanjka kisika, vendar niso toliko pomembni kot stiski. Z oživljanjem prekinemo, ko pridejo reševalci in prevzamejo oživljanje, ko oseba začne dihati ali smo sami preutrujeni za nadaljevanje, saj je to fizično zelo naporno.

Pri oživljanju pomaga vzpostaviti delovanje srca defibrilator. Najprej ga moramo sicer najti (table, vedenje, kje je – javne lokacije, izvemo na 112), vendar ga ne iščemo, če nimamo pomoči drugega. Ko ga dobimo in vzamemo iz omarice, se sproži alarm. Napravo prižgemo in takoj dobimo navodila, kaj je treba narediti. Pritrdimo elektrodi na prsni koš (na vrh prsnega koša desno in levo na rebra), tako da je srce med elektrodama.

Defibrilator ne nadomesti stiskov, samo pomaga pri oživljanju. Najprej bo analiziral stanje (»Analiziram«) in tedaj se nihče ne sme dotikati poškodovanca; ko izvede analizo, pove, ali svetuje šok ali ne. Če svetuje šok (samo pri dveh vrstah srčnega zastoja), se bo napolnil, utripal bo rdeči gumb, nato lahko damo šok, tako da ta gumb pritisnemo. Nato nadaljujemo z oživljanjem, enako, če šok ni priporočen. Defibrilator nam le daje ritem, po katerem oživljamo, po dveh minutah bo zopet analiziral in ponovil postopek. Kako to poteka, smo slišali v živo. Če oseba začne dihati, defibrilatorja ne odstranimo, dokler ne pridejo reševalci, ki uporabijo svoje naprave.

Zaključek? V treh urah smo v dinamičnem predavanju slišali mnogo vsega, novosti, pa tudi stvari, pri katerih smo lahko preverili svoje (ne)znanje. Bilo je koristno in bilo je potrebno …

Fotografije: Matjaž Marinček

Ivančna Gorica, 28. 4. 2025

Joža Železnikar

Nune so bile v različnih akcijah zelo dejavne, 40 članov našega društva pa smo si vse te akcije ogledali in poslušali v torek, 23. aprila, zvečer v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Zadnja kulturna prireditev v letošnjem študijskem letu je bila namenjena obisku Cankarjevega doma in ogledu glasbene komedije Nune v akciji. Za producenta Jureta Franka in njegovo hišo Prospot sta prevod in priredbo dela Dana Goggina opravila Drago Mislej – Mef in Marjan Bunič, režiral pa Jaša Jamnik. Originalni naslov je Nunsense (1985), delo pa je prevedeno v 26 jezikov. Mi smo si ogledali 99. ponovitev slovenske različice, število ponovitev pa priča o uspehu slovenske postavitve.

Precej neobičajne nune se znajdejo v velikih težavah. Njihova kuharica Brusketa je skuhala sicer odlično gobovo juho, a 52 nun je umrlo. Preživele nune so pokopale 48 mrtvih, za štiri pa je zmanjkalo denarja, ker je bilo »nujno« kupiti velik HD TV-sprejemnik. In kaj sedaj? Ročno so trupla »spravile« v zamrzovalno skrinjo, dokler ne bi zbrale dovolj denarja za pokop. Odločijo se, da bodo priredile šov, a kaj ko hoče biti vsaka največja zvezda. Na začetku povedo, da so prej delale v koloniji gobavcev v Afriki, a so jo kmalu zapustile. Mati prednica, ki jo je upodobil Gojmir Lešnjak – Gojc, je bila prej akrobatka in hoče biti seveda glavna, a tekmico in pretendentko za prednico ima v nuni (igra jo Simona Vodopivec Franko), najmlajša nuna (Lea Bartha Pesek) pa želi postati balerina. Prav zanimiva pa je otročja sestra Amnezija v upodobitvi Marjana Buniča, ki s svojim čudenjem in pozabljanjem vse spravlja v smeh, in se nikakor ne more spomniti svojega imena. Na koncu se Amnezija vendarle spomni, da je hotela postati pevka in da je njeno pravo ime Francka Brezavšček. Vmes izvedejo tudi zanimiv kviz, izvemo pa tudi, da je sestre obiskala inšpekcija in odredila, da počistijo zamrzovalno skrinjo.

Denar za pokop seveda zberejo, a ne s šovom, ampak so imele srečo, denar je pridobila prav sestra Amnezija. Glasbena komedija se konča s plesom in pesmijo o tem, da vsak lahko postane svetnik.

Skratka – dve dobri uri igre, petja in glasbe (instrumentalist je bil Miran Juvan), vsi so odlično igrali  in peli, izstopala pa je Alenka Godec. Nekateri med nami so bili navdušeni nad komedijo, drugi malo manj, tretji so imeli mešane občutke. A ravno tako mora biti – ljudje imamo različna mnenja o različnih stvareh, ogledati pa si moramo vse, da potem lahko sodimo.

  Vesna Celarc

 

V sredo, 26. marca, smo člani Društva UTŽO Ivančna Gorica preživeli prijeten dan na Koroškem. 48 članov se je že ob sedmih zjutraj odpravilo proti Mežici. Pot je sicer dolga, a ob pogovoru in tokratni organizatorki Mileni Vrhovec je prav prijetno minevala. V Velenju smo použili svoj sendvič, ki ga je za vsakega prispevalo društvo, in se ob približno 11. uri ustavili pred rudnikom Mežica.

Sprejela sta nas dva mlada vodnika, dobili smo čelade in svetilke ter se z rudniškimi vlakci po industrijskih tirnicah odpeljali v podzemlje Pece. Vlakci so bili ozki, neudobni, vse se je treslo, zdelo se je, da drvimo, vozili pa smo se le 10 km/h, a lahko smo podoživeli, kako so se rudarji vozili v jamo in iz nje. V podzemlju rudnika svinca in cinka je okoli 1000 km rovov, ki so jih skozi zgodovino rudarjenja izkopali pridni rudarji. V začetku (prvič je rudnik omenjen v pisnih virih 1665) so rudarji s preprostimi svedri izkopali od 3 do 6 cm na dan, ob koncu s stroji pa do 3 m. Med ogledom smo spoznavali orodje, ki so ga uporabljali skozi čas. V rudniku so najprej delali le moški, nato pa do leta 1950 tudi ženske, ki so pospravljale izkopani material, in tudi otroci, tako da so delale cele družine. Ko je delo napredovalo, so rove zasuli z jalovino, spodnje (imenujejo jih obzorja) pa je zalila voda. Zanimivo je, da v rudniku ni bilo potrebno prezračevanje, ker je okoli 300 različnih vhodov v jamo, tudi plinov ni, tako da različnih nesreč ni bilo. V 60. letih prejšnjega stoletja so izkopali 500.000 ton rude, kar je pomenilo 1 % na svetovnem tržišču, konec 80. let pa je cena rude padla, tako da so ga leta 1994 začeli zapirati, spodnje jamske rove pa zalili z vodo. Tako se je končala bogata zgodovina mežiškega rudnika.

Ogled je trajal dobri dve uri in v tem času smo si lahko ogledali in spoznali, kakšno je bilo življenje rudarjev in rudnika, kar sta nam z žarom in res zanimivo predstavila tudi vodnika.

Pot nas je nato vodila na Preški Vrh na ogled domačije Prežihovega Voranca. Tam nas je sprejela mlada vodnica, ki nam je predstavila poslopja in pokazala hišo. Bili smo prva skupina, ki jo je vodila, kar se je poznalo tudi pri vodenju, a prihodnjič bo gotovo bolje.

Nato nas je čakalo kosilo v Šentanelu v Gostišču Marin – Miler. Prijazni gostitelji so nas pričakali z bogatim koroškim kosilom, navdušeni pa smo bili nad mežerlijem (dobrota iz drobovine, starega kruha in jajc) in kvočevimi nudlni. Mladi lastnik je povedal recept, jaz pa ga prilagam spodaj, če boste sami želeli pripraviti to dobro koroško jed.

Zadnja postaja ekskurzije je bil Slovenj Gradec, kjer nas je pričakal vodnik z »zanimivimi brki« (in res so bili takšni!), ki nam je v kratkem ogledu predstavil koroško mesto miru. Tako se imenuje zato, ker v parku stojijo trije pomniki miru. Prvi je spomenik Mahatmi Gandhiju, ki ga je mestu poklonilo indijsko veleposlaništvo, drugi je spomenik Zveze združenj borcev v spomin padlim v vojni, tretji pa je Memento Jožefa Muhoviča, spomenik sprave. Mesto je bilo v srednjem veku obdano z obzidjem, ogledali pa smo si tudi cerkev sv. Elizabete z baročno opremo iz 1251 in poznogotsko kapelo meščanskega špitala iz 1417. Zanimivo je, da je prvi omenil mesto z imenom Slovenji Gradec Primož Trubar. V mestu je veliko naše pozornosti vzbudil kip konja Oskarja Kogoja, razlog pa je pravzaprav v malenkosti, ki se je na tem mestu ne bi spodobilo omeniti.

Večerilo se je že, ko smo se odpravili iz Slovenj Gradca. Polni novih spoznanj, doživetij in vtisov smo okoli pol devetih zvečer prispeli domov …

… na Kranjsko.

 Fotografije: Lidija Medved in Zdravko Aš

                                                             Vesna Celarc

Kvočevi nudlni

Testo:
 50 dag pšenične moke,

1 jajce,

1 žlica masti ali olja,

ščepec soli,

mlačna voda.

 

Nadev:
25 dag suhih hrušk,

1 jajce,

kocke suhega belega kruha,

sladkor po okusu,

malo žganja.

Priprava:

Iz sestavin zgnetemo mehkejše testo in ga pustimo počivati. Medtem pripravimo nadev. Kuhanim suhim hruškam odstranimo peške, jih zmeljemo ali drobno zrežemo. Dodamo jajce, kocke belega kruha, sladkor po okusu in šilce žganja. Dobro zmešamo in oblikujemo za oreh debele kroglice. Nadev mora biti tako gost, da obdrži obliko.

Testo tanko razvaljamo. Nanj v primerni razdalji dveh do treh prstov polagamo pripravljen nadev v vrsto. S koleščkom za rezanje odrežemo toliko testa, da z njim pokrijemo naložen nadev. Dobro stisnemo robove testa, da se zlepijo in sočasno iztisnemo odvečni zrak. S koleščkom ločimo posamezne žepke med seboj. Nadaljujemo, dokler nam ne zmanjka testa. Pripravljene nudlne kuhamo v slanem kropu od deset do petnajst minut. Iz vroče vode jih poberemo s posebno odcedno nudlnovo kuhlo. Naložimo jih v pogreto skledo. Zabelimo jih s segretimi ocvirki kot prilogo jedem ali z drobtinami in sladkorjem prepraženim na maslu, če jih ponudimo kot sladico. Nudlne lahko ponudimo tudi na že skoraj pozabljen način – v župi. Kuhane vlijemo v skledo skupaj s tekočino, v kateri so se kuhali, in zabelimo z ocvirki in mastjo.