V sredo, 26. marca, smo člani Društva UTŽO Ivančna Gorica preživeli prijeten dan na Koroškem. 48 članov se je že ob sedmih zjutraj odpravilo proti Mežici. Pot je sicer dolga, a ob pogovoru in tokratni organizatorki Mileni Vrhovec je prav prijetno minevala. V Velenju smo použili svoj sendvič, ki ga je za vsakega prispevalo društvo, in se ob približno 11. uri ustavili pred rudnikom Mežica.
Sprejela sta nas dva mlada vodnika, dobili smo čelade in svetilke ter se z rudniškimi vlakci po industrijskih tirnicah odpeljali v podzemlje Pece. Vlakci so bili ozki, neudobni, vse se je treslo, zdelo se je, da drvimo, vozili pa smo se le 10 km/h, a lahko smo podoživeli, kako so se rudarji vozili v jamo in iz nje. V podzemlju rudnika svinca in cinka je okoli 1000 km rovov, ki so jih skozi zgodovino rudarjenja izkopali pridni rudarji. V začetku (prvič je rudnik omenjen v pisnih virih 1665) so rudarji s preprostimi svedri izkopali od 3 do 6 cm na dan, ob koncu s stroji pa do 3 m. Med ogledom smo spoznavali orodje, ki so ga uporabljali skozi čas. V rudniku so najprej delali le moški, nato pa do leta 1950 tudi ženske, ki so pospravljale izkopani material, in tudi otroci, tako da so delale cele družine. Ko je delo napredovalo, so rove zasuli z jalovino, spodnje (imenujejo jih obzorja) pa je zalila voda. Zanimivo je, da v rudniku ni bilo potrebno prezračevanje, ker je okoli 300 različnih vhodov v jamo, tudi plinov ni, tako da različnih nesreč ni bilo. V 60. letih prejšnjega stoletja so izkopali 500.000 ton rude, kar je pomenilo 1 % na svetovnem tržišču, konec 80. let pa je cena rude padla, tako da so ga leta 1994 začeli zapirati, spodnje jamske rove pa zalili z vodo. Tako se je končala bogata zgodovina mežiškega rudnika.

Ogled je trajal dobri dve uri in v tem času smo si lahko ogledali in spoznali, kakšno je bilo življenje rudarjev in rudnika, kar sta nam z žarom in res zanimivo predstavila tudi vodnika.
Pot nas je nato vodila na Preški Vrh na ogled domačije Prežihovega Voranca. Tam nas je sprejela mlada vodnica, ki nam je predstavila poslopja in pokazala hišo. Bili smo prva skupina, ki jo je vodila, kar se je poznalo tudi pri vodenju, a prihodnjič bo gotovo bolje.
Nato nas je čakalo kosilo v Šentanelu v Gostišču Marin – Miler. Prijazni gostitelji so nas pričakali z bogatim koroškim kosilom, navdušeni pa smo bili nad mežerlijem (dobrota iz drobovine, starega kruha in jajc) in kvočevimi nudlni. Mladi lastnik je povedal recept, jaz pa ga prilagam spodaj, če boste sami želeli pripraviti to dobro koroško jed.
Zadnja postaja ekskurzije je bil Slovenj Gradec, kjer nas je pričakal vodnik z »zanimivimi brki« (in res so bili takšni!), ki nam je v kratkem ogledu predstavil koroško mesto miru. Tako se imenuje zato, ker v parku stojijo trije pomniki miru. Prvi je spomenik Mahatmi Gandhiju, ki ga je mestu poklonilo indijsko veleposlaništvo, drugi je spomenik Zveze združenj borcev v spomin padlim v vojni, tretji pa je Memento Jožefa Muhoviča, spomenik sprave. Mesto je bilo v srednjem veku obdano z obzidjem, ogledali pa smo si tudi cerkev sv. Elizabete z baročno opremo iz 1251 in poznogotsko kapelo meščanskega špitala iz 1417. Zanimivo je, da je prvi omenil mesto z imenom Slovenji Gradec Primož Trubar. V mestu je veliko naše pozornosti vzbudil kip konja Oskarja Kogoja, razlog pa je pravzaprav v malenkosti, ki se je na tem mestu ne bi spodobilo omeniti.
Večerilo se je že, ko smo se odpravili iz Slovenj Gradca. Polni novih spoznanj, doživetij in vtisov smo okoli pol devetih zvečer prispeli domov …
… na Kranjsko.
Fotografije: Lidija Medved in Zdravko Aš
Vesna Celarc
Kvočevi nudlni
Testo:
50 dag pšenične moke,
1 jajce,
1 žlica masti ali olja,
ščepec soli,
mlačna voda.
Nadev:
25 dag suhih hrušk,
1 jajce,
kocke suhega belega kruha,
sladkor po okusu,
malo žganja.
Priprava:
Iz sestavin zgnetemo mehkejše testo in ga pustimo počivati. Medtem pripravimo nadev. Kuhanim suhim hruškam odstranimo peške, jih zmeljemo ali drobno zrežemo. Dodamo jajce, kocke belega kruha, sladkor po okusu in šilce žganja. Dobro zmešamo in oblikujemo za oreh debele kroglice. Nadev mora biti tako gost, da obdrži obliko.
Testo tanko razvaljamo. Nanj v primerni razdalji dveh do treh prstov polagamo pripravljen nadev v vrsto. S koleščkom za rezanje odrežemo toliko testa, da z njim pokrijemo naložen nadev. Dobro stisnemo robove testa, da se zlepijo in sočasno iztisnemo odvečni zrak. S koleščkom ločimo posamezne žepke med seboj. Nadaljujemo, dokler nam ne zmanjka testa. Pripravljene nudlne kuhamo v slanem kropu od deset do petnajst minut. Iz vroče vode jih poberemo s posebno odcedno nudlnovo kuhlo. Naložimo jih v pogreto skledo. Zabelimo jih s segretimi ocvirki kot prilogo jedem ali z drobtinami in sladkorjem prepraženim na maslu, če jih ponudimo kot sladico. Nudlne lahko ponudimo tudi na že skoraj pozabljen način – v župi. Kuhane vlijemo v skledo skupaj s tekočino, v kateri so se kuhali, in zabelimo z ocvirki in mastjo.