O Plečniku in njegovih sopotnikih v Ljubljani nam je v torek, 1. februarja, prek Zooma spregovoril mag. Dušan Kramberger. Letošnje leto je Plečnikovo leto, saj je minilo 150 let od njegovega rojstva (23. 1. 1872). V Narodnem muzeju je postavljena fotografska razstava njegovega delovanja in del, izšel pa bo tudi spominski kovanec. Njegova sopotnika sta bila arhitekta Fabiani in Vurnik, ki sta skupaj s Plečnikom močno zaznamovala ljubljansko arhitekturo.
Plečnikov oče je bil mizar. Sin je od zgodnje mladosti kazal veliko veselje do risanja. V 14. letu je šel s podporo kranjskega deželnega odbora na obrtno šolo v Gradec, kjer je študiral 4 leta. Na Dunaju je bil sprejet v šolo na umetnostni akademiji Otona Wagnerja. Po kratki dobi v splošnem oddelku ga je vzel Wagner k sebi v delavnico. Ko je dovršil specialno šolo pri Wagnerju, mu je bila podeljena »rimska nagrada«, s katero je šel za eno leto v Italijo. Tu se je seznanil z antiko in ji ostal zvest vse življenje. Na Dunaju, kjer je delal od leta 1900 do 1913, je za njim ostala znamenita Zacherlova hiša in betonska cerkev Sv. duha na Ottakringu. V Pragi je v letih 1911 do 1934 oblikoval Hradčane, kjer je pokazal vse svoje obrtno znanje in poznavanje antike. Vmes je 1921. prišel v Ljubljano in začel predavati, na Vurnikovo povabilo, na oddelku za arhitekturo. Njegova arhitekturna zapuščina je Ljubljano močno zaznamovala. Znana je piramida na Zoisovi cesti, Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški, Zavarovalnica, promenada v Tivoliju, »peglezn«, šance na Gradu, Akademski kolegij, stadion za Bežigradom, Mirje, Križanke in seveda NUK. S šuštarskim mostom, tromostovjem, tržnico in zapornico je vzpostavil »vodno os«, kopensko pa z Vegovo ulico, Napoleonovim stebrom in Križankami. Posebna je njegova cerkev Sv. Mihaela na Barju. Ta je v nadstropju, do koder vodi impozantno stopnišče, vhod vanjo pa je s sredine. Zvonik je ločen od cerkve zaradi posedanja. Zaradi barja je cerkev na pilotih in v celoti prilagojena zemljišču. Vrhunec njegovega dela so Žale, kjer je vsaka mrliška vežica svoja arhitektura. Oblikoval je tudi nekaj nagrobnikov, med njimi tudi svojega, neuresničen pa je ostal projekt parlamenta. Od leta 2020 je Plečnikovo delo na Unescovem seznamu kulturne dediščine.
Plečnikov sopotnik Maks Fabiani (1865 – 1922) je Ljubljano zaznamoval kot urbanist. Naredil je regulacijski načrt Ljubljane, ki deluje še danes. Odprl je Miklošičevo cesto na Prešernov trg in naredil podstavek za Prešernov spomenik (avtor tega je Zajc). Projektiral je Krisperjevo in Bambergerjevo hišo, Jakopičev paviljon in Mladiko. Leta 1917 se je vrnil na Kras in tam tudi ostal.
Ivan Vurnik (1884 – 1971) je arhitekturo študiral na Dunaj, kjer se je izpopolnjeval tudi v znani mojstrski šoli Ota Wagnerja. Leta 1913 se je poročil z Dunajčanko poljskega rodu, likovno umetnico Heleno Kottler ter se zaposlil kot pomožni arhitekt v dunajskem biroju za načrtovanje novega cesarskega dvora Hofburg«. Leta 1915 se je vrnil v Slovenijo in tu ustanovil oddelek za arhitekturo, kjer je skupaj s Plečnikom tudi poučeval. Najbolj znana njegova dela so Zadružna banka na Miklošičevi cesti, anatomski inštitut ter cerkev Sv. Petra. Deloval je skupaj z ženo Heleno, slikarko, ki je poskrbela za poslikave in mozaike.
Plečnik in Vurnik sta vzgojila tudi svoje naslednike, med njimi znanega Eda Ravnikarja (Moderna galerija, Trg republike). Znani »kozolec« je delo Eda Mihevca.
Plečnikov citat »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin« zanj še kako drži. Ljubljane si brez njega ne moremo predstavljati, spomin pa je pustil tudi drugje po Sloveniji, v Pragi, na Dunaju, v Beogradu in Brionih. Asket v življenju, skromen zase in velikan v ustvarjanju…Nepozaben…
Ivančna Gorica, 1.2.2022
Joža Železnikar