Kategorija: Predavanja in ekskurzije

V sredo, 26. marca, smo člani Društva UTŽO Ivančna Gorica preživeli prijeten dan na Koroškem. 48 članov se je že ob sedmih zjutraj odpravilo proti Mežici. Pot je sicer dolga, a ob pogovoru in tokratni organizatorki Mileni Vrhovec je prav prijetno minevala. V Velenju smo použili svoj sendvič, ki ga je za vsakega prispevalo društvo, in se ob približno 11. uri ustavili pred rudnikom Mežica.

Sprejela sta nas dva mlada vodnika, dobili smo čelade in svetilke ter se z rudniškimi vlakci po industrijskih tirnicah odpeljali v podzemlje Pece. Vlakci so bili ozki, neudobni, vse se je treslo, zdelo se je, da drvimo, vozili pa smo se le 10 km/h, a lahko smo podoživeli, kako so se rudarji vozili v jamo in iz nje. V podzemlju rudnika svinca in cinka je okoli 1000 km rovov, ki so jih skozi zgodovino rudarjenja izkopali pridni rudarji. V začetku (prvič je rudnik omenjen v pisnih virih 1665) so rudarji s preprostimi svedri izkopali od 3 do 6 cm na dan, ob koncu s stroji pa do 3 m. Med ogledom smo spoznavali orodje, ki so ga uporabljali skozi čas. V rudniku so najprej delali le moški, nato pa do leta 1950 tudi ženske, ki so pospravljale izkopani material, in tudi otroci, tako da so delale cele družine. Ko je delo napredovalo, so rove zasuli z jalovino, spodnje (imenujejo jih obzorja) pa je zalila voda. Zanimivo je, da v rudniku ni bilo potrebno prezračevanje, ker je okoli 300 različnih vhodov v jamo, tudi plinov ni, tako da različnih nesreč ni bilo. V 60. letih prejšnjega stoletja so izkopali 500.000 ton rude, kar je pomenilo 1 % na svetovnem tržišču, konec 80. let pa je cena rude padla, tako da so ga leta 1994 začeli zapirati, spodnje jamske rove pa zalili z vodo. Tako se je končala bogata zgodovina mežiškega rudnika.

Ogled je trajal dobri dve uri in v tem času smo si lahko ogledali in spoznali, kakšno je bilo življenje rudarjev in rudnika, kar sta nam z žarom in res zanimivo predstavila tudi vodnika.

Pot nas je nato vodila na Preški Vrh na ogled domačije Prežihovega Voranca. Tam nas je sprejela mlada vodnica, ki nam je predstavila poslopja in pokazala hišo. Bili smo prva skupina, ki jo je vodila, kar se je poznalo tudi pri vodenju, a prihodnjič bo gotovo bolje.

Nato nas je čakalo kosilo v Šentanelu v Gostišču Marin – Miler. Prijazni gostitelji so nas pričakali z bogatim koroškim kosilom, navdušeni pa smo bili nad mežerlijem (dobrota iz drobovine, starega kruha in jajc) in kvočevimi nudlni. Mladi lastnik je povedal recept, jaz pa ga prilagam spodaj, če boste sami želeli pripraviti to dobro koroško jed.

Zadnja postaja ekskurzije je bil Slovenj Gradec, kjer nas je pričakal vodnik z »zanimivimi brki« (in res so bili takšni!), ki nam je v kratkem ogledu predstavil koroško mesto miru. Tako se imenuje zato, ker v parku stojijo trije pomniki miru. Prvi je spomenik Mahatmi Gandhiju, ki ga je mestu poklonilo indijsko veleposlaništvo, drugi je spomenik Zveze združenj borcev v spomin padlim v vojni, tretji pa je Memento Jožefa Muhoviča, spomenik sprave. Mesto je bilo v srednjem veku obdano z obzidjem, ogledali pa smo si tudi cerkev sv. Elizabete z baročno opremo iz 1251 in poznogotsko kapelo meščanskega špitala iz 1417. Zanimivo je, da je prvi omenil mesto z imenom Slovenji Gradec Primož Trubar. V mestu je veliko naše pozornosti vzbudil kip konja Oskarja Kogoja, razlog pa je pravzaprav v malenkosti, ki se je na tem mestu ne bi spodobilo omeniti.

Večerilo se je že, ko smo se odpravili iz Slovenj Gradca. Polni novih spoznanj, doživetij in vtisov smo okoli pol devetih zvečer prispeli domov …

… na Kranjsko.

 Fotografije: Lidija Medved in Zdravko Aš

                                                             Vesna Celarc

Kvočevi nudlni

Testo:
 50 dag pšenične moke,

1 jajce,

1 žlica masti ali olja,

ščepec soli,

mlačna voda.

 

Nadev:
25 dag suhih hrušk,

1 jajce,

kocke suhega belega kruha,

sladkor po okusu,

malo žganja.

Priprava:

Iz sestavin zgnetemo mehkejše testo in ga pustimo počivati. Medtem pripravimo nadev. Kuhanim suhim hruškam odstranimo peške, jih zmeljemo ali drobno zrežemo. Dodamo jajce, kocke belega kruha, sladkor po okusu in šilce žganja. Dobro zmešamo in oblikujemo za oreh debele kroglice. Nadev mora biti tako gost, da obdrži obliko.

Testo tanko razvaljamo. Nanj v primerni razdalji dveh do treh prstov polagamo pripravljen nadev v vrsto. S koleščkom za rezanje odrežemo toliko testa, da z njim pokrijemo naložen nadev. Dobro stisnemo robove testa, da se zlepijo in sočasno iztisnemo odvečni zrak. S koleščkom ločimo posamezne žepke med seboj. Nadaljujemo, dokler nam ne zmanjka testa. Pripravljene nudlne kuhamo v slanem kropu od deset do petnajst minut. Iz vroče vode jih poberemo s posebno odcedno nudlnovo kuhlo. Naložimo jih v pogreto skledo. Zabelimo jih s segretimi ocvirki kot prilogo jedem ali z drobtinami in sladkorjem prepraženim na maslu, če jih ponudimo kot sladico. Nudlne lahko ponudimo tudi na že skoraj pozabljen način – v župi. Kuhane vlijemo v skledo skupaj s tekočino, v kateri so se kuhali, in zabelimo z ocvirki in mastjo.

Kaj je Umetna inteligenca (UI), nam je v sklopu občnega zbora 5. marca povedal Matjaž Marinček. Gre za uporabo digitalne tehnologije za ustvarjanje sistemov, ki lahko opravljajo naloge, za katere je navadno potrebno človekovo posredovanje. Posnema človeško razmišljanje, podatke pa obdeluje bistveno hitreje in natančneje kot človek. Definicij je sicer ogromno, ena je npr. tale: »UI je sposobnost stroja, da posnema človekove sposobnosti za logično razmišljanje, učenje, načrtovanje in ustvarjalnost.«

Področja UI so: vizualna inteligenca prepoznava oblike, obraze, prstne odtise; govorna UI prepoznava govor in ga sintetizira; manipulativna UI nadzoruje gibanje (robotske roke, nožni mehanizmi); racionalna UI so ekspertni sistemi, zbirke podatkov. Za to, kaj zmore UI, nam je demonstriral na nekaj primerih. UI ustvarja podobe, za katere ji damo predloge, saj sama ne naredi nič, rezultati pa so lahko čarobni. Videli smo različne metulje, opico, ki poje, dojenčka, ki jaha tigra in slona, in še kaj. UI lahko slike svetovnih slikarjev oživi, jim doda gibanje, lahko pa potvori resničnost do skrajne mere (Kamala Harris in Donald Trump se držita za roke na skupnem sprehodu).

Tu nastopi razlog, zakaj se UI lahko tudi bojimo. Gre za »globoke ponaredke« (deepfake), lažne video posnetke, narejene z uporabo orodij UI, ki izgledajo tako realistični, da so nevarno orodje, ker omogočajo prevare. Lahko služijo kot maščevalna pornografija (partner uporabi slike svoje nekdanje partnerice in jih združi s pornografsko vsebino, fotografije otrok, objavljene na družbenih omrežjih, predelajo v otroško pornografijo, uporabijo lahko ponarejene glasove za prevaro podjetij). Lahko vpliva tudi na politične dogodke. V Indoneziji so ustvarili lažni posnetek pokojnega Suharta, ki je nagovarjal volilce, naj volijo določeno stranko in je s tem povzročil totalno zmedo. Kako prepoznati tak lažni posnetek? Pri fotografijah lahko ugotovimo določene nerealnosti (šest prstov na roki, stanjšane noge, štrleče uho), kar pa je pri video posnetku bistveno težje ugotoviti. Obstajajo pa plačljiva spletna orodja, ki lahko take potvorbe prepoznajo.

Množična uporaba ponarejenih posnetkov ima za posledico, da jim ljudje verjamejo, dolgoročno pa ne bodo verjeli ničemur več. Zgubljeno zaupanje v verodostojnost podatkov lahko povzroči tudi destabilizacijo družbe. Ljudje verjamejo samo še temu, kar potrjuje njihova prepričanja. Tehnologija globokih ponaredkov je največje orožje prihodnosti, kar nas mora skrbeti. UI uporablja modele LLM, modele velikih jezikov. Ta obvlada ogromno količino besedil, uporablja algoritme za obdelavo besedil, prevajanje, odgovarjanje na vprašanja itd. LLM lahko pišejo eseje v nekaj sekundah, prevajajo tekste, ima pa vendar tudi omejeno moč, ker ne prepozna npr. nekaterih črk.

S posebnim programom MS designer (načeloma brezplačnim, prosto dostopnim) lahko ustvarjamo določene fotografije po naročilu v slovenščini. Praktični poskus smo naredili na mestu, želeli smo fotografijo sončne cvetoče tople pomladi na zelenem travniku s čebelami pred nevihto. Dobili smo v nekaj sekundah štiri predloge. To je bila seveda igra, resnično življenje pa ni ravno igra …

Ali se moramo Umetne inteligence torej bati? Same UI ne, ker ni »umetna«, algoritme je tudi tu postavil človek, inteligenca pa je izključno človeška lastnost; bati se moramo ljudi, ki to orodje lahko zlorabijo do skrajnih meja.

 

Ivančna Gorica, 11. 03. 2025

Joža Železnikar

Sosedje imajo v našem življenju veliko vlogo. Pravijo, da je imeti dobre sosede veliko bolje kot sorodnike daleč stran, kar se je izkazalo tudi v predstavi z naslovom Sosedje. Ogledalo si jo je 43 članov našega društva v torek zvečer, 18. februarja, na Mali sceni MGL. Komedija je odrska priredba nemškega filma (in kasneje literarnega dela) iz leta 2014 Wir sind die Neuen avtorja in režiserja Ralfa Westhofa. Režirala je Tijana Zinajić po prevodu Anje Naglič.

Komedija se začne na simultanem prizorišču, ko se skupina treh starejših vseli v stanovanje. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bili Anne (Nataša Tič Ralijan), Johannes (Jožef Ropoša) in Eddi (Tomo Tomšič, sicer doma iz Ivančne Gorice) sostanovalci že v študentskih letih. Vsi so sedaj sami, upokojeni in ker so se v mladosti dobro razumeli in veliko »žurali«, so sklenili stanovati skupaj, kar je veliko ugodneje tudi s finančnega vidika. Veseli se spominjajo študentskih let, zabav, ljubezni, se ob tem zabavajo in so zelo hrupni. Pod njimi pa stanujejo trije študentje Katharina (Veronika Železnik), Barbara (Kaja Petrovič) in Thorsten (Nejc Jezernik), ki so ravno sredi izpitnega obdobja. In kolikor so zgornji stanovalci glasni, toliko si mladi želijo miru, ker hočejo opraviti svoje študijske obveznosti. So mladi ljudje tik pred pomembnimi izpiti, z urejenim in delovno usmerjenim življenjem, ne poznajo več druženja, kakršnega poznajo starejši sosedje. To nujno vodi do situacij, v katerih se obe strani spopadata. Starejši pa morajo ob tem rešiti še medsebojne konflikte.

Izkaže se, da so vsi mladi študentje v hudi krizi, starejši pa se odločijo, da jim bodo, sprva sicer nejevoljni, pomagali. Johannes, ki je bil odvetnik, pomaga Katharini pri študiju prava, Anne bolnemu Thorstenu, ki ima težave s hrbtenico, Eddi pa Barbari pri težavah s partnerjem. Tako navežejo medsebojne pristne človeške stike in se ob koncu komedije prešerno zabavajo.

Še tako huda nasprotja in konflikti, tudi medgeneracijski, so rešljivi, če obe strani nekoliko popustita, skušata razumeti »nasprotnika« in skleniti kompromis. Generacijski konflikti so vedno bili in bodo, a živeti je mogoče le, če smo  strpni, razumevajoči, upoštevamo tudi želje in hotenja drugih ter jim skušamo pomagati. Kako človeško in aktualno tudi v današnjem času!

Vesna Celarc

Po jesenski ekskurziji v Slovensko primorje in februarski po Ljubljani smo se v sredo, 12. februarja, ob pol osmih zjutraj odpravili na vsebinsko bogato in zelo zanimivo ekskurzijo po Goriškem. Pot nas je vodila iz Ivančne Gorice preko Ljubljane, Razdrtega, Prvačine in Kostanjevice do Solkana, kjer smo si ogledali znameniti most, do evropskih prestolnic kulture 2025 Nove Gorice in Gorice.

   V Hiši aleksandrink v Prvačini

Najprej smo se ustavili v Prvačini in se po klancu odpravili do Muzeja oz. Hiše aleksandrink. Sprejela nas je prijazna gospa v kostumu aleksandrink ter nam predstavila muzej in seveda aleksandrinke.

Društvo za ohranjanje kulturne dediščine je muzej odprlo pred 15 leti. Na hiši je napis V spomin aleksandrinkam. To so bile mlade žene in dekleta s Krasa, ki so zaradi revščine potovale s parnikom do Egipta (tudi 3 dni), do pristaniškega mesta Aleksandrija v Egiptu (od tod tudi njihovo poimenovanje) in postale gospodinjske pomočnice, delale so v bolnicah, hotelih, mlade matere pa so postale tudi dojilje otrokom iz bogatih družin. Takšnih je bilo v Egiptu po odprtju Sueškega prekopa veliko, saj so se bogati priseljevali zaradi možnosti večjega zaslužka s trgovanjem. Odšle so od doma, pustile družino, majhne otroke, da bi zaslužile za boljše življenje. Pogosto so odhajale na »željo« tašče. Domov niso mogle priti vsako leto, saj je bilo daleč in tudi pot je bila draga.

V tujini so ostale različno dolgo časa, njihova usoda pa  je bila različna. Nekatere so ostale, druge so zaslužile za streho na hiši, boljše življenje, zemljo, kar je bilo pomembno tudi v času vzpona fašizma, saj so fašisti hoteli, da čim več Slovencev izgubi svojo zemljo. To se ni zgodilo tudi po zaslugi aleksandrink. Dobra stran je bila, da so žene in dekleta postale omikane, pridobile se znanje o gospodinjstvu, higieni, obnašanju, naučile so se tujih jezikov. To je dobra stran, mislim pa, da nas je vse stisnilo pri srcu, ko smo pomislili na matere, ki so zapustile svoje otroke doma in odšle dojit druge.

Gospa je po razlagi z dvema prijateljicama zaigrala skeč o aleksandrinkah v prvačinskem narečju, ki smo mu vsi z veseljem prisluhnili. To je bila pika na i v muzeju.

Nato smo si ogledali tudi razstavljene predmete aleksandrink (potovalne skrinje, oblačila) in fotografije.

O aleksandrinkah obstaja tudi veliko drugih pričevanj. Priporočam roman Marjana Tomšiča Grenko morje in dokumentarni film Metoda Pevca Aleksandrinke.

   V frančiškanskem samostanu na Kostanjevici

V Rožni dolini se nam je pridružila tudi naša vodička Evelin, ki nas je odpeljala na Kostanjevico tik ob slovensko-italijanski meji. Tam so nas  posedli v cerkev, kjer nas je čakala vodička samostana Mirjam. Zelo živo nam je predstavila zgodovino samostana.

Cerkev in samostan sta bila sezidana 1623, v njem pa hranijo izjemne zaklade iz preteklosti. Cerkev je bila med prvo svetovno vojno porušena (na tem območju je potekala soška fronta), a so do leta 1932 vse pozidali. Tlak pa je ostal ves čas, na njem je tudi pet vrst nagrobnih plošč, kjer ležijo pokopani dobrotniki iz Gorice. Na sredini pod prezbiterijem cerkve pa je hodnik, kjer so pokopani člani francoske rodbine Burbon, med njimi tudi Karel X., zadnji kralj te dinastije. Ta je tudi edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji. Krste so zunaj lesene, znotraj svinčene in v njih balzamirani ostanki, tako da vsaka tehta 3 tone. Srce kralja Karla X. so izrezali, a ga Francozi niso marali, tako da je poleg krste v žari.

Potres leta 1976 je poškodoval cerkev, a so jo rešili, potem ko so naredili okrog železobetonski venec in jo nato v celoti obnovili

V samostanu je druga največja zbirka vrtnic burbonk, ki pa nimajo nič skupnega z Burboni (največja zbirka je v zasebni lasti v Parizu). Vrtnice so poimenovane po otoku Île de Bourbon (danes Réunion v Indijskem oceanu), nastale so po žlahtnjenju dveh različnih vrst šipka in damaščanke. A prelepe cvetove bomo lahko občudovali šele poleti.

In še ena znamenitost samostana: v knjižnici, imenovani po jezikoslovcu Stanislavu Škrabcu, ki je tam preživel 42 let, hranijo 11.500 predvsem teoloških knjig v 25 jezikih, med njimi je kar 33 inkunabul.

Najznamenitejša med njimi je prva slovenska slovnica Adama Bohoriča Arcticae horulae (Zimske urice) iz leta 1584, pisana v latinščini. Na svetu je samo še 26 izvodov prvotiska, enega od njih hranijo pod stekleno ploščo na Kostanjevici.

Po ogledu vseh znamenitosti samostana nam je krožek Umetnost branja in pripovedovanja po scenariju in pod vodstvom Matjaža Marinčka pripravil recital ob kulturnem prazniku, posvečen velikima pesnikoma Simonu Jenku in Ivanu Minattiju. Tako smo počastili praznik v svečanem okolju cerkve na Kostanjevici.

  V Solkanu

Po ogledu samostana nas je čakalo kosilo v Solkanu v gostilni Žogica. Kaj bi lahko pričakovali na Goriškem, kot pravo joto s klobaso in jabolčni zavitek, društvo pa je primaknilo še za kozarec rujnega. In nato še ogled največje znamenitosti Solkana – mosta, ki se pne prek neopisljivo lepe reke Soče, ki jo lahko občudujemo v vseh letnih časih.

  V Novi Gorici

Nato nas je vodička Evelin odpeljala v Novo Gorico. Po urejeni prestolnici kulture (skupaj z Gorico) smo se sprehodili samo nekaj dni po slovesnem odprtju, na katerem sta bila tudi slovenska predsednica Nataša Pirc Musar in italijanski predsednik Sergio Mattarella.

Nova gorica je nastala po 2. svetovni vojni, ko je Gorica pripadla Italiji. Mesto so začeli graditi po letu 1947 po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja na Solkanskem polju. Najprej so gradili ceste, obnovili železniško postajo in proge. Železniška postaja je bila spet prenovljena sedaj, po progah pa se v Novo gorico pripeljejo 3 vlaki na dan. Nato so gradili stanovanjske bloke za delavce.

Mesto se je začelo razvijati, zgradili so veliko podjetij (ki jih danes ni več), zato pa imajo še vedno igralnico, ki je zaprta le en dan v letu. Po mestu smo se sprehodili in od daleč zagledali Center Eda, ki je dobil ime po letalu  EDA bratov Rusjan. Nanju spominja tudi replika letala EDA, ki je obešena v avli stavbe.

V prostorih centra imata prostore tudi Evropska pravna fakulteta. Stavba občine v središču pa spominja na parlamentarno zgradbo v Ljubljani. Odpravili smo se tudi to Trga Evrope med Slovenijo in Italijo.

V Gorici

Na koncu nas je čakal še ogled Gorice. Vodička nas je podučila, da to ni Stara Gorica, kot jo radi imenujemo, temveč le Gorica. Z avtobusom smo si ogledali še staro mesto, Glavni trg (ki ga nazivajo Travnik) ter se peš povzpeli do goriškega gradu, impozantne stavbe na vrhu mesta. Čisto na koncu pa še posladek v eni od številnih kavarn – italijanski kapučino.

Z novimi védenji in spoznanji ter polni vtisov z vsebinsko bogate ekskurzije smo se odpravili proti domu in v Ivančno Gorico prispeli ob pol osmih zvečer. Če ste zapis prebrali do konca in se vam zdi predolg, je čisto razumljivo. A še tako ni bilo moč zapisati vsega novega in   zanimivega. Tu pa sta bili še ves čas dobra volja in razpoložena družba, s katero smo preživeli dan na Goriškem, in bistveno prispevata k odlični ekskurziji.

Fotografije:  Matjaž Marinček 

Besedilo:  Vesna Celarc