Po jesenski ekskurziji v Slovensko primorje in februarski po Ljubljani smo se v sredo, 12. februarja, ob pol osmih zjutraj odpravili na vsebinsko bogato in zelo zanimivo ekskurzijo po Goriškem. Pot nas je vodila iz Ivančne Gorice preko Ljubljane, Razdrtega, Prvačine in Kostanjevice do Solkana, kjer smo si ogledali znameniti most, do evropskih prestolnic kulture 2025 Nove Gorice in Gorice.
V Hiši aleksandrink v Prvačini
Najprej smo se ustavili v Prvačini in se po klancu odpravili do Muzeja oz. Hiše aleksandrink. Sprejela nas je prijazna gospa v kostumu aleksandrink ter nam predstavila muzej in seveda aleksandrinke.
Društvo za ohranjanje kulturne dediščine je muzej odprlo pred 15 leti. Na hiši je napis V spomin aleksandrinkam. To so bile mlade žene in dekleta s Krasa, ki so zaradi revščine potovale s parnikom do Egipta (tudi 3 dni), do pristaniškega mesta Aleksandrija v Egiptu (od tod tudi njihovo poimenovanje) in postale gospodinjske pomočnice, delale so v bolnicah, hotelih, mlade matere pa so postale tudi dojilje otrokom iz bogatih družin. Takšnih je bilo v Egiptu po odprtju Sueškega prekopa veliko, saj so se bogati priseljevali zaradi možnosti večjega zaslužka s trgovanjem. Odšle so od doma, pustile družino, majhne otroke, da bi zaslužile za boljše življenje. Pogosto so odhajale na »željo« tašče. Domov niso mogle priti vsako leto, saj je bilo daleč in tudi pot je bila draga.
V tujini so ostale različno dolgo časa, njihova usoda pa je bila različna. Nekatere so ostale, druge so zaslužile za streho na hiši, boljše življenje, zemljo, kar je bilo pomembno tudi v času vzpona fašizma, saj so fašisti hoteli, da čim več Slovencev izgubi svojo zemljo. To se ni zgodilo tudi po zaslugi aleksandrink. Dobra stran je bila, da so žene in dekleta postale omikane, pridobile se znanje o gospodinjstvu, higieni, obnašanju, naučile so se tujih jezikov. To je dobra stran, mislim pa, da nas je vse stisnilo pri srcu, ko smo pomislili na matere, ki so zapustile svoje otroke doma in odšle dojit druge.
Gospa je po razlagi z dvema prijateljicama zaigrala skeč o aleksandrinkah v prvačinskem narečju, ki smo mu vsi z veseljem prisluhnili. To je bila pika na i v muzeju.
Nato smo si ogledali tudi razstavljene predmete aleksandrink (potovalne skrinje, oblačila) in fotografije.
O aleksandrinkah obstaja tudi veliko drugih pričevanj. Priporočam roman Marjana Tomšiča Grenko morje in dokumentarni film Metoda Pevca Aleksandrinke.
V frančiškanskem samostanu na Kostanjevici
V Rožni dolini se nam je pridružila tudi naša vodička Evelin, ki nas je odpeljala na Kostanjevico tik ob slovensko-italijanski meji. Tam so nas posedli v cerkev, kjer nas je čakala vodička samostana Mirjam. Zelo živo nam je predstavila zgodovino samostana.
Cerkev in samostan sta bila sezidana 1623, v njem pa hranijo izjemne zaklade iz preteklosti. Cerkev je bila med prvo svetovno vojno porušena (na tem območju je potekala soška fronta), a so do leta 1932 vse pozidali. Tlak pa je ostal ves čas, na njem je tudi pet vrst nagrobnih plošč, kjer ležijo pokopani dobrotniki iz Gorice. Na sredini pod prezbiterijem cerkve pa je hodnik, kjer so pokopani člani francoske rodbine Burbon, med njimi tudi Karel X., zadnji kralj te dinastije. Ta je tudi edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji. Krste so zunaj lesene, znotraj svinčene in v njih balzamirani ostanki, tako da vsaka tehta 3 tone. Srce kralja Karla X. so izrezali, a ga Francozi niso marali, tako da je poleg krste v žari.
Potres leta 1976 je poškodoval cerkev, a so jo rešili, potem ko so naredili okrog železobetonski venec in jo nato v celoti obnovili
V samostanu je druga največja zbirka vrtnic burbonk, ki pa nimajo nič skupnega z Burboni (največja zbirka je v zasebni lasti v Parizu). Vrtnice so poimenovane po otoku Île de Bourbon (danes Réunion v Indijskem oceanu), nastale so po žlahtnjenju dveh različnih vrst šipka in damaščanke. A prelepe cvetove bomo lahko občudovali šele poleti.
In še ena znamenitost samostana: v knjižnici, imenovani po jezikoslovcu Stanislavu Škrabcu, ki je tam preživel 42 let, hranijo 11.500 predvsem teoloških knjig v 25 jezikih, med njimi je kar 33 inkunabul.
Najznamenitejša med njimi je prva slovenska slovnica Adama Bohoriča Arcticae horulae (Zimske urice) iz leta 1584, pisana v latinščini. Na svetu je samo še 26 izvodov prvotiska, enega od njih hranijo pod stekleno ploščo na Kostanjevici.
Po ogledu vseh znamenitosti samostana nam je krožek Umetnost branja in pripovedovanja po scenariju in pod vodstvom Matjaža Marinčka pripravil recital ob kulturnem prazniku, posvečen velikima pesnikoma Simonu Jenku in Ivanu Minattiju. Tako smo počastili praznik v svečanem okolju cerkve na Kostanjevici.
V Solkanu
Po ogledu samostana nas je čakalo kosilo v Solkanu v gostilni Žogica. Kaj bi lahko pričakovali na Goriškem, kot pravo joto s klobaso in jabolčni zavitek, društvo pa je primaknilo še za kozarec rujnega. In nato še ogled največje znamenitosti Solkana – mosta, ki se pne prek neopisljivo lepe reke Soče, ki jo lahko občudujemo v vseh letnih časih.
V Novi Gorici
Nato nas je vodička Evelin odpeljala v Novo Gorico. Po urejeni prestolnici kulture (skupaj z Gorico) smo se sprehodili samo nekaj dni po slovesnem odprtju, na katerem sta bila tudi slovenska predsednica Nataša Pirc Musar in italijanski predsednik Sergio Mattarella.
Nova gorica je nastala po 2. svetovni vojni, ko je Gorica pripadla Italiji. Mesto so začeli graditi po letu 1947 po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja na Solkanskem polju. Najprej so gradili ceste, obnovili železniško postajo in proge. Železniška postaja je bila spet prenovljena sedaj, po progah pa se v Novo gorico pripeljejo 3 vlaki na dan. Nato so gradili stanovanjske bloke za delavce.
Mesto se je začelo razvijati, zgradili so veliko podjetij (ki jih danes ni več), zato pa imajo še vedno igralnico, ki je zaprta le en dan v letu. Po mestu smo se sprehodili in od daleč zagledali Center Eda, ki je dobil ime po letalu EDA bratov Rusjan. Nanju spominja tudi replika letala EDA, ki je obešena v avli stavbe.
V prostorih centra imata prostore tudi Evropska pravna fakulteta. Stavba občine v središču pa spominja na parlamentarno zgradbo v Ljubljani. Odpravili smo se tudi to Trga Evrope med Slovenijo in Italijo.
V Gorici
Na koncu nas je čakal še ogled Gorice. Vodička nas je podučila, da to ni Stara Gorica, kot jo radi imenujemo, temveč le Gorica. Z avtobusom smo si ogledali še staro mesto, Glavni trg (ki ga nazivajo Travnik) ter se peš povzpeli do goriškega gradu, impozantne stavbe na vrhu mesta. Čisto na koncu pa še posladek v eni od številnih kavarn – italijanski kapučino.
Z novimi védenji in spoznanji ter polni vtisov z vsebinsko bogate ekskurzije smo se odpravili proti domu in v Ivančno Gorico prispeli ob pol osmih zvečer. Če ste zapis prebrali do konca in se vam zdi predolg, je čisto razumljivo. A še tako ni bilo moč zapisati vsega novega in zanimivega. Tu pa sta bili še ves čas dobra volja in razpoložena družba, s katero smo preživeli dan na Goriškem, in bistveno prispevata k odlični ekskurziji.
Fotografije: Matjaž Marinček
Besedilo: Vesna Celarc