V torek, 8. aprila popoldne smo v občinski sejni sobi poslušali, bilo nas je 27, potopisno predavanje o severnoameriških Indijancih. Naš gost je bil David Stegu, ki se označuje za popotnika, gornika in učitelja (angleščine), napisal pa je tudi dve knjigi. To je bilo zadnje predavanje v tem študijskem letu. Kaj novega smo torej izvedeli o Indijancih?
Kot študent na izmenjavi je g. Stegu en semester preživel v ZDA, v zvezni državi Oklahoma. O Indijancih, med katerimi je bil, nasploh veljajo predsodki, da so po eni strani divjaki, po drugi strani pa romantični junaki Divjega zahoda. Resnica je nekje vmes. Bil je med Indijanci s plemena Komanči, ki jih je še danes v Oklahomi največ, približno 40.000, vseh Indijancev v ZDA pa je slabih 10 milijonov v približno 600 plemenih. Najdlje so se »belim zavojevalcem« upirali v plemenih Dakota. Komanči so v 17. pa do 19. stoletja nadzorovali, ker so bili spretni jezdeci, ogromno ozemlje »komančerijo«. Oni so bili zaslužni, da niti Francozi niti Španci niso uspeli prodreti v notranjost Amerike, to je v 19. stoletju uspelo šele Anglosasom.
Pogovarjati se je imel priliko s poglavarjem plemena, ki ga je navdušil s svojo razgledanostjo, zato se je naš predavatelj odločil za nadaljnje raziskovanje. Zaradi povezave s konjem, s katerim so se čutili eno, so bili izredno spretni jahači, zato so bili zelo pomembni tudi kot vojaki v ameriški vojski.
Njegova magistrska naloga se je ukvarjala s tem, kako Američani gledajo na svoje širjenje na zahod, kamor so bili vključeni tudi Indijanci. Pri tem je naletel na dokumentarni film Dakota 38. Za kaj gre? Pred 150 leti so v eni od lokalnih bitk v zvezni državi Minesota Američani obesili 38 Indijancev, kar še danes velja za najbolj množično usmrtitev v ZDA. Eden od pripadnikov plemena Dakota je imel pred 15 leti vizijo o tej bitki, pred tem pa je v vietnamski vojni sam ubil 38 ljudi. Da bi se odkupil za te smrti, je začel s spravno ježo. Vsak 26. december se odpravijo s konji iz svojega mesta v 500 kilometrov oddaljeno mesto pokola. Predavatelj se jim je pridružil na tem duhovnem dogodku kot spremljevalec pohoda. Srečal se je z njihovo kulturo, ki jim je pomagala pod Američani preživeti vse travme, ki so jim bili priča. Tudi današnje razmere so ponekod zelo bedne. Na pohodu, na konjih jahajo po preriji ob cestah, nosijo s seboj palico, na kateri je simboličnih 38 peres. Palica je vedno v zraku, nikoli na tleh. Vsakodnevna ježa se zvečer konča s pesmijo, molitvijo in nagovorom, na poti pa jim s hrano in organizacijo pomagajo »beli« Američani, kar je bilo včasih neverjetno. »Vsi smo med sabo povezani« je eden znanih Indijanskih izrekov, ki govori o tem, da smo si bolj enaki, kot si mislimo. Pot njihovih trpečih prednikov in povezanost z naravo tudi danes daje moč mladim Indijancem za preživetje v njihovem sicer težkem vsakdanu, zaznamovan tudi z veliko samomorilnostjo.
Med potjo so se ustavili tudi v eni od osnovnih šol, kjer so bili otroci oblečeni v tradicionalne noše (čeprav se sicer oblačijo kot mi) in so pripravili poseben ples. Med drugimi napisi na stenah so bile tudi indijanske vrednote: spoštovanje, pogum, upanje – vera, sočutje, darežljivost, resnica, potrpežljivost, ki so občečloveško veljavne.
Po poti so se jim pridruževali še drugi, tako da jih je bilo na koncu približno 200. Obiskale so jih tudi lokalne oblasti, s katerimi so se brez problemov sporazumevali. V mestu krvavega dogodka, kamor so na koncu prispeli, je bila seveda velika svečanost. Oblekli so se v stare noše, moški so si nadeli perjanice, kakršne poznamo iz filmov. Ob kipu belega bizona, ki naj bi napovedoval velike spremembe, je bilo nekaj nagovorov in s tem se je duhovna ježa, pravzaprav romanje, končala. Vrnili so se tja, od koder so jih v preteklosti izgnali.
David Stegu kot popotnik je bil sicer tudi v Nepalu, vendar je največji vtis nanj naredila »Slovenska spominska pot«, transverzala, ki jo je prehodil in se na njej srečal z našo pristno naravo. Na Indijance so ga spomnili staroverci, o katerih je slišal na Cerkljanskem, slovanski predkrščanski prebivalci, ki so enako častili naravo.
Zanimivo, razgibano predavanje, čeprav sem pričakovala več o današnjem življenju Indijancev …
Fotografije: Jože Gregorič
Ivančna Gorica, 11. 4. 2025
Joža Železnikar
P:S:
Več o Dakoti 38 lahko, če vas zanima, preberete v wikipediji na spodnji povezavi
https://en.m.wikipedia.org/wiki/Dakota_War_of_1862.
Staroverci obstajajo pri nas kot društvo, več o njih najdete na drustvo.staroverci@gmail.com, pa tudi v wikipediji.