Praznik slovenske kulture smo tokrat počastili na bližnjem gradu Bogenšperk. Tja smo se odpravili v torek, 7. februarja, bilo nas je 32, da bi grad natančneje spoznali in v njem izvedli tudi slavnostni recital, ki ga je pripravil krožek Umetnost branja in pripovedovanja.
Grad nas je pozdravil s sončnim, a mrzlim dopoldnevom. Zbrali smo se v slavnostni dvorani, ki je sedaj poročna, v Valvasorjevih časih pa je to bila njegova knjižnica. Najprej smo svojo »nalogo« opravili člani krožka Milena, Zdravko, Danila, Joža, Joži, mentor Matjaž in Lidija. Spomnili smo se na obletnice rojstva ali smrti naših pisateljev, ki jih obhajamo letos: 330-letnice smrti Janeza Vajkarda Valvasorja, 30-letnice smrti Mateja Bora, 100-letnice smrti Ivana Tavčarja in leta Karla Destovnika Kajuha. Za vsakega od njih smo prebrali prozni tekst ali nekaj pesmi po izboru mentorja Matjaža Marinčka.
Potem nas je pod svoje okrilje vzela simpatična vodnica Petra, ki nam je najprej predstavila zgodovino gradu Bogenšperk. Tega je sicer najbolj zaznamoval Janez Vajkard Valvasor, ki ga je kupil leta 1672 in v njem preživel 20 let, vendar njegova zgodovina sega celo v 12. stoletje. Takrat je v bližini družina Wagner dala zgraditi grad Lichtenberg, danes za njim ni niti ruševin, nato pa v 15. stoletju še grad Bogenšperk. Ta je prvič omenjen leta 1533. Ko ga je leta 1692 moral Valvasor zaradi dolgov, povezanih z izdajo Slave Vojvodine Kranjske, prodati, se je izmenjalo več lastnikov. Zadnji so bili Windischgrätzi, ki so grad temeljito obnovili, vendar so ga morali zapustiti leta 1943. Za njimi je bila v njem nekaj časa vojaška bolnica, leta 1945 so ga prevzeli jezuiti, od leta 1972 pa je v lasti najprej občine in sedaj države. Sistematično je obnovljen in od lani je tudi uradno muzej državnega pomena.
Poleg knjižnice, kjer smo začeli naše popotovanje, smo si ogledali še »skrito sobo«, ki je bila Valvasorjev delovni kabinet in shramba predmetov, ki jih je zbiral na svojih popotovanjih. Pohištvo v njej ni originalno, podarili so ga razni muzeji, najbolj znamenit pa je polifon, predhodnik gramofona. Sledil je ogled muzejskih razstav pod imenom »Valvasorijana«, ki je v več sobah. Prva od njih je etnografska, saj predstavlja življenje v 17. stoletju, kakršnega je odkrival Valvasor, od oblek kmečkega prebivalstva, ki ga je bilo 80%, do meščanskega in plemiškega porcelana in drugih predmetov. V naslednji sobi je predstavljena zgodovina rodbine Valvasor. Ta je prišla iz Italije, rodbinski grad je imela v Mediji. Valvasor je bil rojen v Ljubljani, kjer se je tudi šolal in pri 18 letih odšel na »kavalirsko popotovanje« po Evropi, vse do Tunizije; svet in življenje na poti je spoznaval celih 14 let. Po povratku se je oženil z bogato 13-letno Ano Rozino, s katero sta poleg Bogenšperka kupila še grad Lichtenberg in Črni Potok. Ta je umrla mlada, Valvasor se je drugič poročil in imel 13 otrok, od katerih jih je preživela le polovica. Njegov rod nadaljuje najmlajša hči, ki je edina imela družino in danes je živih še več kot 100 njenih potomcev.
V posebni sobi je predstavljeno Valvasorjevo znanstveno delo. Bil je polihistor, torej znanstvenik, ki je obvladoval več področij. Ukvarjal se je z zgodovino, etnologijo, raziskoval je živalstvo in rastlinstvo, kraške jame, naredil je prvi zemljevid dežele Kranjske in izumil je tudi tehniko vlivanja v bron. Največjo slavo je dosegel z znanstveno razlago praznjenja in polnjenja Cerkniškega jezera, s čimer si je, formalno sicer šele posmrtno, pridobil članstvo v slavnem londonskem Royal Society.
V njegovem delovnem kabinetu je originalna Slava Vojvodine Kranjske v štirih zvezkih (več kot 3.500 strani in 500 grafik), napisana v nemščini in tiskana v tisoč izvodih v Nürenbergu. Originale hranita pri nas še NUK in Narodni muzej, nekaj jih je tudi pri zasebnikih, veliko pa je izgubljenih. V Slavi so tudi zemljevidi, opisi hrane (prvi recept za potico), običajev in zgodovine. Da ga je poznal Prešeren, je videti v njegovem Krstu pri Savici, po Valvasorjevi zgodbi, opisani kot resničen dogodek, je nastal tudi njegov Povodni mož. Na Bogenšperku je bila tudi prva bakrotiskarna, kjer so mojstri izdelovali bakroreze. Videli smo, kako je to potekalo in kakšne umetnine so bili rezultati tega dela.
Na gradu je še več prostorov, ki smo jih pustili za naslednji ogled, nas pa je zvabila Grajska krčma na čaj z dodatki (beri: rumom) in »kuhančka«, saj so grajske sobane presneto mrzle. Doživeli smo lepo, s kulturo in zgodovino zaznamovano dopoldne, za kar ni bilo treba iti daleč.
Joža Železnikar
Fotografije: Jože Gregorič
Ivančna Gorica, 9. 2. 2023