V sredo, 8. maja, smo končali izobraževalni ciklus v tem študijskem letu. Ob 10.uri smo se zbrali v Stični, bilo nas je 18, da bi se seznanili z Muzejem krščanstva na Slovenskem, ki domuje v Cistercijanskem samostanu. Skozenj nas je z zanimivo pripovedjo, bogato z zgodbami, popeljala Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja.
Pobudo za ustanovitev muzejaje dal tedanji stiški opat Nadrah, ko sta se po letu 1980 iz samostanskih stavb izselili osnovna šola in gimnazija. Muzej je najprej deloval na ljubiteljski zbirateljski osnovi, leta 2006 pa je postal državni javni zavod. Sedaj ima šest zaposlenih in štiri stalne razstave, ki smo si jih bolj ali manj podrobno tudi ogledali. Najprej smo se ustavili v skriptoriju – prepisovalnici rokopisov. Pisarji so pisali na pergament – živalsko kožo, z gosjimi peresi in barvami, ki so jih iz kamenin in rastlin ustvarjali sami. Bili so hitri zapisovalci, 42.000 znakov so napisali v času dnevne svetlobe. Knjige so bile teološke, tudi zgodovinske, in druge; konec 12. stoletja so tako v Stični nastali izjemni Stiški rokopisi, ki so danes v NUK-u in v Avstriji. V 15.stoletju, po Gutenbergovi iznajdbi tiskarskega stroja, so začeli knjige tiskati, pisanje na roko pa je šlo v naslednjih 100 letih v pozabo. Podobno se ročno pisanje izgublja danes. Knjige so hranili v omarah, ležeče, napisane so bile v latinščini z različnimi pisavami. Samostanov brez knjig ni bilo, v njih pa so bili patri, teološko izobraženi in posvečeni, ter bratje, sicer izobraženi, vendar ne teološko. V stiškem samostanu je vseh trenutno 13. Samostanov in verujočih je v Evropi vse manj, novi pa nastajajo v Aziji, Afriki, in Južni Ameriki.
Sledil je ogled zakladnice. V njej je izjemna zbirka relikvij, nohtov, kosti, tudi las svetnikov, prišla pa je iz uršulinskega samostana iz Škofje Loke. Posebna je zbirka voščenih figuric, Jezuščkov, pa tudi Marij, tudi te so iz uršulinskega škofjeloškega samostana. Družina je figurico podarila mlademu dekletu, ki se je zaobljubila za redovnico. Imela ga je pri sebi, ga oblačila, šivala in vezla zanj ter s tem izražala svoj materinski čut. Med njimi je tudi čudodelen Jezušček, ki ga v samostanu hranijo za Uršulinke.
Njegov čudež je v tem, da je v dobi pomanjkanja v 19. stoletju Uršulinkam zmanjkalo živeža, ki so ga delile z drugimi. Na predstojničino molitev k temu Jezuščku je prišel trgovec s celim vozom živeža in jih tako rešil lakote. Ta čudež je zapisan v kroniko, zato verjetno drži. V Nemčiji in Avstriji je izdelava takih figuric še zelo živa, ženske jih izdelujejo v samostanih. V zakladnici je tudi zbirka liturgičnih predmetov, med njimi keliha, ki ju je oblikoval Jože Plečnik. Večinoma so to predmeti iz stiškega samostana.
Nekaj več smo slišali o sv. Bernardu, ustanovitelju cistercijanov, si pogledali nekaj slik stiških opatov in seznam opatov od leta 1136, ko je bil samostan ustanovljen, pa do danes. Skupaj jih je bilo 58, pri čemer samostan 114 let ni deloval, od leta 1784, ko je bil razpuščen, pa do 1903. V muzeju je tudi zbirka mašnih plaščev, pa obrtniška delavnica, samostan je bil namreč samooskrben. Imel je mlin, mlekarno, kjer so izdelovali znan sir stiški trapist in veliko posesti. Ustavili smo se v spominski sobi patra Simona Ašiča, znanega zeliščarja, in Gabrijela Humeka, znanega slikarja. Patra Ašiča je realistično naslikal Jože Trontelj, ki je tudi izdelal leseno pohištvo za samostansko jedilnico in kapiteljsko dvorano. Zbranih je nekaj etnoloških predmetov, med njimi zbirka Leopolda Kozlevčarja, zbiratelja, ki je na starost živel in umrl v samostanu.
Ustavili smo se ob maketi samostana iz 17. stoletja, kot ga je videl Valvasor. Prepoznavali smo mlekarno, mlin, kaščo, kjer je bila kasneje mesarija in druge objekte. Samostan je bil obdan z obrambnim zidom, saj so ga Turki napadli dvakrat, ga oropali in požgali. Jedro je seveda cerkev.
Razstava Zgodovina krščanstva na Slovenskem sega do 3. stoletja, vsaka soba predstavlja eno stoletje in hrani predmete iz tistega obdobja. Prostori so zelo lepo obnovljeni s strani spomeniškega varstva, odkrili so tudi freske, ki včasih niso bile vidne. Spotoma smo obnavljali spomine na nekdanjo osnovno šolo in gimnazijo ter ugotavljali, kje je bilo kaj, razredi, zbornica itd..
Od tam smo se napotili v križni hodnik, ki menihom omogoča komunikacijo znotraj samostana. Odlikuje ga gotski obok iz 15. stoletja in poslikave iz 14.stoletja.V sredini je park, okoli pa so nanizani prostori. Pokukali smo v krasno jedilnico, kjer menihi jedo v tišini. Njen izgled je baročen iz 18. stoletja, pohištvo pa je izdelal in izrezljal Jože Trontelj. Del križnega hodnika je bil bralnica s klopmi, kjer so menihi brali, preden so odšli v cerkev. Freske na stropu prikazujejo prizore iz stare in nove zaveze, mogoče pa je videti tudi, kako izgleda zid brez ometa. Ustavili smo se še v kapiteljski dvorani, kjer menihi molijo, sestankujejo in se dogovarjajo o delu. Izvedeli smo tudi legendo o tem, zakaj se Stična imenuje tako. »Sit hic –Naj bo tukaj«, je čivkal ptič po latinsko in na tem kraju so postavili samostan. Pred tem se je namreč vse, kar so čez dan zgradili na drugi lokaciji, ponoči porušilo. Slišali smo še legendo o plemeniti Viridi Visconti, ovdoveli plemkinji, ki so jo odstranili iz dvora in je živela na Pristavi. Bila je velika donatorka samostanu.
Ogled smo končali v cerkvi in ga po tamkajšnji krajši »meditaciji« zaključili, hvaležni naši vodnici Nataši za zanimivo, razgibano in zgodb polno vodenje po samostanu. Obudili smo nekaj spominov na šolanje in ugotovili, kot se to velikokrat zgodi, da smo samostan na tak način videli prvič. Je pač preblizu…
Ivančna Gorica, 10. 5. 2024
Joža Železnikar