Polona Vetrih, danes legendarna igralka, že od svoje diplome na ljubljanskem AGRFT leta 1976 najraje igra v komedijah. Bila je članica mnogih gledališč, dolga leta tudi ljubljanske SNG Drame, igrala v mnogo filmih, radijskih igrah, gostovala je po številnih gledališčih po Evropi, predvsem pa je znana kot odlična komedijantka. Za marsikaterega obiskovalca gledališč je kraljica žlahtne komedije, ta konec tedna se je o tem lahko prepričalo tudi 45 članov našega društva. V SiTi Teatru v BTC je ravno za 1. december obnovila predstavo Blagi pokojniki, dragi možje italijanskega komediografa Alda Nicolaja. To predstavo je 1987 za Dramo in Festival Ljubljana režiral še Boris Kobal. In po 37 letih smo si obnovljeno ogledali tudi mi.
Zgodbe štirih vdov so ob spremljavi dveh vrhunskih glasbenikov, Janeza Dovča na harmoniki ter Gorana Krmaca na tubi in tudi na trobenti, ponovno navdušile razprodano dvorano. Igralka je o komediji dejala, da bi to lahko bila tudi tragedija, saj gre za smrti, a so prikazane na zelo hudomušen način. In res, v slabo uri trajajoči predstavi spremljamo štiri vdove, vse odigra Polona Vetrih sama (ki se na odru tudi preoblači), a te vdove žalujejo nekatere bolj, večinoma pa manj ali sploh ne. Kakšnemu od njih je na oni svet pripomogla tudi bodoča vdova sama. Sama pravi, da je recept za dobro komedijo inteligenca, hitro mišljenje, šarm in to, da je komedijo vedno treba igrati s kančkom solze v očeh, šele potem je dobra. Z navedenim se strinjata tudi glasbenika, ki pravita, da sta ponosna, da sta oder delila z »legendo slovenskega gledališča«.
To, da je enkratna igralka, resnično legendarna, lahko potrdimo tudi člani društva, ki smo si ogledali prvo predstavo po dolgih letih, ko je ni igrala. Polona Vetrih je kljub temu, da pravi, da se s to predstavo počasi poslavlja od gledaliških odrov, še vedno v vrhunski formi. Pozorno in skrbno z besedami ter govorico obraza in telesa izraža občutke štirih vdov: prikrito zaskrbljeno, žalostno, ironično, karikirano, tudi veselo. Tudi govor upodobljenih likov prilagaja situaciji in družbenemu položaju posameznega lika. Pri vsem tem jo enakovredno podpirata oba glasbenika s harmoniko in tubo, oba sta nekajkrat sodelovala tudi glasovno, ves čas pa gibalno.
V urici, ki smo jo preživeli s Polono, njenimi štirimi vdovami in glasbo, smo resnično uživali in igralko nagradili z dolgim aplavzom. Verjetno ni potrebno dodati, da smo v SiTi Teatru resnično uživali in se zabavali ob odličnem besedilu, igri in glasbi.
Stična,2.12.2024
Vesna Celarc