Prva letošnja ekskurzija je 45 članov našega društva vodila po avtocesti iz Ivančne Gorice preko Ljubljane do Celja, knežjega mesta in središča Savinjske doline. Odpravili smo se v sredo, 21. oktobra, ob 8. uri. Glede na uro prvega ogleda, tj. ob 10. uri, kar prezgodaj, a zastoji na cesti so seveda bili, tako da smo nekaj minut zamudili.
Na Krekovem trgu pri kipu svetovne popotnice, pesnice in pisateljice Alme Karlin nas je čakal zgovorni in glasni (kar je pomembno) vodnik Dejan, ki nam je hotel v čim krajšem času povedati čim več podatkov o mestu (kar ni bilo tako zelo ugodno). Celje je bilo prvič omenjeno kot Keleia, naselbino so nato prevzeli Rimljani in jo poimenovali Celeia, mestne pravice je dobila med vladavino rimskega cesarja Klavdija. Mesto je imelo obzidje, mestne pravice pa je dobilo 1451 z ukazom grofa Friderika II. Po izumrtju Celjskih grofov so mesto prevzeli Habsburžani. Z obzidjem se je zavarovalo pred Turki, ob velikem kmečkem uporu 1515 pa pred kmeti.
Celje sodi med večja slovenska mesta (nekje skupaj s Kranjem in Koprom).
Ob ogledu fotografij in vodnikovem pripovedovanju smo si nato ogledali najpomembnejše dele starega dela mesta: prvo lekarno v mestu, staro Mestno hišo, Celjski dom (nekdanja Nemška hiša), Hotel Evropa; ki je bil odprt 1873, renesančno-baročno Kvartirno hišo iz 16. stoletja, triladijsko stolno cerkev sv. Danijela s preloma 13. in 14. stoletja s križnorebrastimi oboki (okoli cerkve je bilo včasih pokopališče), cerkev Marijinega vnebovzetja z začetka 14. stoletja; na Glavnem trgu stoji kip Device Marije, ob njej pa so sveti Rok, Florijan in Jožef. Za kipom je Glasbena šola, na kateri je podoba keltske družine, ob šoli pa kip škofa in pisatelja Antona Martina Slomška. Šli smo mimo rojstne hiše A. M. Slomška in jezikoslovca Vatroslava Oblaka. Preko ceste smo si ogledali vodni stolp, v katerem je podoba roke, ki kaže, do kod je bilo mesto poplavljeno.
Nato smo se sprehodili ob Savinji, ki je nedolgo tega poplavljala in si ogledali miljnike, ki so v času Rimljanov stali na območju mesta, zaključili smo pri Knežjem dvorcu, nato pa se nam je že mudilo na Celjski grad, ki mogočen stoji nad mestom. Pot do njega je bila malo daljša zaradi obnove ceste, vodnik Dejan pa nam je že na avtobusu govoril o zgodovini gradu in Celjanov. Temelji srednjeveškega gradu so stali že v drugi polovici 12. stoletja, pripadal je najvplivnejši vladarski družini na Slovenskem. Grad je bil najprej v lasti Žovneških gospodov, od 1341 pa Celjskih knezov. Zadnji žovneški gospod in prvi celjski grof je bil Friderik I. Ko je vladal Herman II., je rešil cesarja Sigismunda pred smrtjo, nato pa ga je poročil s hčerjo Barbaro. Herman je pridobil veliko posesti, Sigismund pa je podelil Celjanom pravico do kopanja rude in jih povzdignil v kneze. Sigismund je nasledstvo zagotovil zetu Albrehtu II., ki je umrl mlad, še pred rojstvom sina Ladislava. Ta, Ladislav Posmrtni, je bil vnuk Barbare Celjske in po očetu Habsburžan, zato je njegov skrbnik postal Ulrik II., ki so ga umorili v Beogradu, potem ko se je sprl z družino Hunyadi. Z Ulrikom II. je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana in celjsko posest so prevzeli Habsburžani. Od tod tudi: »Danes grofje Celjski in nikdar več.«
Veliko nam je vodnik povedal o Barbari. Njen oče Herman II. je rešil kralja Sigismunda Luksemburškega (38 let) in njegova hči se je poročila z njim, ko je bila stara 13 let. Poroka Barbare in Sigismunda je bila odraz strateških interesov ženina in tasta, Barbara je bila sredstvo za utrditev zveze. Bila je inteligentna, govorila je šest jezikov, zanimala se je za gospodarska in finančna vprašanja. Rodila se jima je hči Elizabeta Luksemburška.
Ogledali smo si grad, posebej mogočen je Friderikov stolp, kljub oblačnemu vremenu pa je bil tudi čudovit razgled z razgledne ploščadi. Nato pa smo že zaslužili kosilo, tega smo použili na kmetiji Mirnik v Leskovcu pri Ljubečni. Bilo je odlično in obilno, tudi kozarec pijače se je prilegel.
Nato pa so nas že čakali v Pokrajinskem muzeju Celje, kjer si je ena skupina še posebej ogledala razstavo o Celjskih grofih, druga pa je šla do Knežjega dvorca, kjer nas je vodnica posebej seznanila z Veroniko Deseniško in njeno usodo. Po pol ure sta se skupini zamenjali, tako da smo dobro spoznali Celjane. Še posebej se nam je vtisnila v srce usoda Veronike Deseniške in seveda tudi Barbarina.
Ekskurzija se je začela v rahlo deževnem vremenu, ob sprehodu skozi pa mesto je prenehalo deževati. Ko pa smo se polni tudi novega znanja o usodi Celjskih grofov in utrujeni odpravili domov, pa je pričelo deževati. Voznik Niko nas je srečno pripeljal v Ivančno Gorico malo po sedmi uri zvečer.
Vesna Celarc
Fotografije: Lidija Medved, Milena Vrhovec in Vesna Celarc
