Skupaj z Donovanom Pavlincem iz potovalne agencije Arslonga smo v petek, 19. februarja, skoraj dve uri potovali po Šrilanki. Potovanje je bilo seveda virtualno, zato pa nič manj zanimivo za vseh 19 članov – udeležencev tega dogodka
Otok v Indijskem oceanu, velik za tri Slovenije, naseljuje približno 22 milijonov prebivalcev. Ti so različnih ver, največ, 85 % je budistov, približno 15 % je Tamilcev, ki so hindujske vere, nekaj je tudi muslimanov in kristjanov. Tako kot vera je različna tudi njihova kultura. Od Indije je oddaljen vsega 70 kilometrov, od nje ga loči Palkov preliv. Otok je zanimiv in privlačen v vseh pogledih. Ker je blizu ekvatorja, je to tropski raj, njegov večji del je ravninski, razen Osrednjega višavja, katerega najvišji vrh sega 2.400 m visoko.
Začetek potovanja je v Kolombu, kjer je tudi njegov zaključek. Pot vodi prek večjih mest, kjer je možno občudovati svetišča, predvsem budistična, pa tudi druge arheološke ostanke (kraljeve palače, kopališča itd.) in kolonialno arhitekturo – zapuščino Angležev. Značilna so t. i. »kopasta svetišča« imenovana dagobe, ki so orjaška, saj so visoka tudi več kot 100 metrov. V njih so shranjene relikvije, najbolj znamenita čuvajo ostanke Siddharte – Bude. To so za budiste sveti kraji.
Šrilanka ima značilno živalstvo, med njimi več vrst opic, pave, ki so nacionalne živali in živijo prosto, 450 vrst različnih ptic, med njimi pelikane in razne ujede, plazilce, kot je bengalski legvan, veverice, sršene, pa tudi mačke in potepuške pse. Posebna so zavetišča za mlade slone, ki so jim ljudje starše pobili.
Pestro je tudi rastlinstvo, drevesa in barvite grmovnice, saj je Šrilanka rajski otok za cvetje. Na pretek je sadja, od ananasa do banan, manga, papaje in drugega, pa tudi zelenjave, ki jo je moč dobiti na slikovitih tržnicah. Imajo posebne zeliščne vrtove in delavnice za ajurvedske pripravke iz njih. Od mesa so značilne posušene ribe.
Za osrednji del so značilna riževa polja v centralnem delu države, kjer riž žanjejo tudi do trikrat v enem letu. Na Osrednjem višavju so značilne plantaže čajevca, ki so ga tja prinesli Angleži po tem, ko je predhodne kavovce uničila bolezen. Ko se je Šrilanka leta 1948 osamosvojila, so te plantaže sicer nacionalizirali, vendar so danes njihovi lastniki tuje družbe. Čajevce obirajo tamilske ženske, ki so jih Angleži pripeljali iz Indije. To je najrevnejši del prebivalstva.
Potovanje se konča na južni obali, ki je tropska, privlačna, s toplo vodo pa malo zahrbtnimi valovi, sicer pa posebnih znamenitosti tu ni. Kolombo je največje mesto na otoku, arhitektura kaže njegovo kolonialno preteklost, pa tudi sodobno sedanjost. Tu se naše potovanje konča.
Predstavitev gospoda Pavlinca je bila živahna, bogato ilustrirana s fotografijami, njegova pripoved zabeljena s humornimi komentarji, poučna, pa vendar nikoli dolgočasna. Odpeljal nas je daleč stran od trenutne vsakdanjosti in nam pokazal drug svet, ki ga najbrž v resnici nikoli ne bomo videli, vendar nas je obogatil ravno s svojo drugačnostjo.
Ivančna Gorica, 19. 2. 2021
Joža Železnikar
