Člani našega društva smo si v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu v nedeljo, 16. novembra, ogledali operni muzikal z naslovom Kette. Predstava je nadomestila ogled Kralja Leara v ljubljanski Drami, ki smo jo bili primorani odpovedati zaradi dolžine (5 ur in pol).
In nikomur, ki si je izbral glasbeno-gledališko delo o izjemnem pesniku Dragotinu Ketteju, ni bilo žal. Ravno nasprotno – bili smo navdušeni. Pevci so nam z orkestrom predstavili življenjsko pot, ustvarjalna prevpraševanja in ljubezenske težave z odlično glasbo Aleša Makovca in libretom Vinka Möderndorferja. Dirigent Iztok Kocen je vodil svoj orkester z izjemnim občutkom, da smo uživali v glasbi in petju.
Pripovedovalec nas je vpeljal v Kettejevo nesrečno otroštvo, nato smo spoznavali pesnikovo ljubljansko gimnazijsko obdobje, ki je bilo še veselo, hudomušno in pričakujoče. Mladi ustvarjalci Kette, Murn, Cankar in Župančič so prijateljevali, ustanovili so Zadrugo, v kateri so razpravljali o literaturi in jo tudi izdajali. To je bilo prekinjeno, ko je Kette napisal satirično pesem proti škofu Missii, moral je oditi v Novo mesto, kjer je nadaljeval šolanje. To je bilo najsrečnejše, obenem pa najbolj trpeče obdobje. Zaljubil se je v hčer sodnega svetnika Angelo Smola, za njeno družino pa nikakor ni bil sprejemljiv. V tem času je nastala njegova najlepša serenada Na trgu.
Tretje ustvarjalno obdobje v njegovem komaj 23-letnem življenju je bilo tržaško. V Trst je moral v vojsko, a je tam zbolel za tuberkulozo, po enem letu se je vrnil v Ljubljano in v Cukrarni umrl. Zbirke v svojem življenju ni izdal, zbirko pesmi z naslovom Poezije je leta 1900 izdal Anton Aškerc, ki pa je pesmi tudi popravljal in tako prišel v spor s Cankarjem in Murnom. Leta 1907 je nato izšla druga, pregledana izdaja Ketttejevih pesmi.
V dveh dejanjih smo si lahko ogledali glavne postaje pesnikovega kratkega, a ustvarjalnega življenja, pozornost pa je bila posvečena predvsem novomeškemu obdobju. V zaključku nam delo sporoči izjemno pozitiven pogled na življenje, kar se nam je vtisnilo v spomin, ravno tako kot se nam je vtisnil v spomin tenorist Klemen Torkar v vlogi Ketteja in vsi pevci, ki so nastopali v več vlogah.
V gledališkem listu so zapisali: Kette živi v Novem mestu vse čase, brez njega bi bili zelo sami …
In občutno skromnejša in revnejša bi bila tudi slovenska literatura! Zato je vsake toliko časa vredno vzeti v roke tudi Kettejeve Poezije.
Vesna Celarc