Monografija o kaščah je dobila nadaljevanje. O tem sta nam 7. novembra na prvem torkovem srečanju v študijskem letu 2023/23 več povedala mag. Dušan Kramberger in dr. Darja Grosman, oba iz arheološkega oddelka ljubljanske Filozofske fakultete. V Srednji šoli Josipa Jurčiča jima je prisluhnilo 26 članov, poslušali pa smo o arheološkem pristopu h kaščam.
Vir in podlaga vsega, kot je povedala dr. Grosmanova, je vse tisto, kar je bilo opravljeno za monografijo o kaščah in ne le tisto, kar se je v njej znašlo. Dve skupini študentov magistrskega študija sta predavatelja popeljala v del današnje zgodovine, to so mlajša arheološka obdobja. Poslala sta jih na teren, brez krampa in stran od sicer običajnega Google-a. S pomočjo članic našega domoznanskega krožka so obdelali dve kašči, prvo v Gorenji Vasi in drugo v Češnjicah.
Na istem območju delujejo etnografi, arhitekti in arheologi, vsak seveda s svojega stališča. Arheologe zanima tisto, kar je pod zemljo, ker iz tega lahko sklepajo, kaj je bilo nad njo in kako je to nastajalo. Glavni način dela je opazovanje plastenja, kako se stvari nalagajo eno na drugo, da bi ugotovili njen nastanek. Arheologi opazujejo na daleč, s satelitom, letalom, droni, da odkrijejo, kje so stvari pokopane. Po drugi strani pa opazujejo količine na površini in ugotavljajo, kje se spodaj še lahko kaj nahaja. Tako skušajo razumeti gradnjo in vse nadaljnje stopnje, spreminjanje, odstranjevanje in na koncu propadanje stvari. Razumeti skušajo tudi izginjanje, kaj je bilo, pa ni več. Izbrani kašči so opazovali z vrha in poskušali ugotoviti, kako so nastale spodaj, v temeljih.
Arheološka načela, slovnico, je pred 50 leti zapisal Edward Harris in s tem dal metodo – osnovo, ki je za vse enaka. Omogoča enotno opazovanje in dokumentiranje stvari in jo predavatelja tudi uporabljata; primerna je tudi za etnologe in arhitekte, zato bi rada njeno uporabnost razširila. Izvedeli smo več o bistvu stratigrafskega diagrama in drugih vidikih arheologije, katere cilj je izvedeti celotno zgodbo stvari, od začetka do konca.
Monografija o kaščah je bila osnova za izbiro dveh kašč, ki so ju nato obdelali s študenti. Kašča v Gorenji Vasi je sicer zaščitena, vendar zelo osamljena, brez življenja, ker zadnji lastniki vanjo niso prinesli nobene zgodbe. Polna je drobnih vtisov: kako je izdelana pohodna pot okoli nje, kako je izdelana klet, pretresljiva so vrata, ker kažejo na posebno tesarsko delo. Arheologi bi lahko v nadaljevanju odkrili, kaj je bilo narejeno najprej, kaj je bilo dodano, poskušali bi najti povezave. Študentka Eva je kaščo zelo dobro narisala za nadaljnjo raziskavo. Vendar lastniki nimajo potrebe po tem objektu in delo našega krožka je zadnje, kar je bilo za to kaščo narejeno. Usojeno ji je, da jo bodo podrli.
Kašči v Češnjicah se vidi, da še vedno živi, je vzdrževana in deluje kot kašča, saj jo še uporabljajo. Značilno zanjo je, da so ji razširili streho, ima posebno podlago za omet, okna so zaprta z ilovico, konstrukcija je lesena, zapolnjena z glino. Osnovnemu objektu iz lesa so dodali še dva dela. Zgodba govori o tem, kdaj se neka faza konča in se začne dodajati, ker so potrebovali več prostora. Sedaj je njena zgodba končana, podrli jo bodo.
Kako ohraniti take kašče, je bilo vprašanje iz občinstva. Odgovor se je glasil: ni možnosti, če lastniki za to nimajo interesa. Denar ni problem, saj bi z malenkostnimi vložki lahko veliko naredili. Rešitev je v večanju zavesti o vrednosti kulturne dediščine, in to v lokalnem okolju, v občini, saj na državo ni računati. Arheologi živijo od lokalnih prosvetljenih informatorjev, saj sami ne poznajo razmer na terenu. Zgodbo o kaščah bi lahko razširili z raziskavo, od kje je les, iz katerega so narejene, kje so bile žage, ki so ga obdelale, kako so delovali tesarji, ki so pustili simbole svojega dela na objektih. Pri žagah so bili tudi mlini, kaj je z njimi bilo in kaj je danes. In tako dalje, brez konca…Ampak, kljub volji članic krožka, da nadaljujejo delo, nimamo mentorja. Predlog je, da bi ga iskali med mladimi etnologi in pa v občinskih obrtnih zbornicah. Bomo poskusili…
V vsakem primeru je prvi del zgodbe o kaščah z monografijo, ki povsod, kjer se pojavi, vzbuja občudovanje in priznanje, končan. Predstavlja poklon vloženemu delu članic, spomenik pokojni mentorici Tatjani Kordiš in vse spoštovanje mentorju Dušanu Štepcu, ki je poskrbel, da je knjiga doživela izdajo v taki obliki in vsebini. Če se jo da uporabiti še za učenje mladih, toliko bolje.
V današnjem predavanju pa smo vsi nesporno uživali. Strokovnih podrobnosti si seveda ne bomo zapomnili, ostali pa bodo vtisi in občutek, da tudi na »kmetih« nismo kar tako…
Ivančna Gorica, 8. 11. 2023
Joža Železnikar