Odgovor na vprašanje je: mi, 35 članov UTŽO, ki smo se tja podali v sredo, 25. oktobra, na prvo ekskurzijo v novem študijskem letu 2023/24. Naš vodnik je bil, kot že večkrat doslej, mag. Dušan Kramberger. Svojo nalogo je začel opravljati že na avtobusu, ko nam je povedal, da je meniški red kartuzijanov nastal iz francoskih benediktincev. So eden od treh kontemplativnih redov, delujejo v klavzuri, torej berejo, pišejo in molijo v samoti, družijo se samo enkrat na teden. Slišali smo še marsikaj drugega, med drugim tudi jedilnik, kaj vse so zmogli cerkveni dostojanstveniki spraviti v svoje želodce.
Najprej smo se ustavili v Špitaliču, nekdaj spodnjem samostanu, kjer so živeli in delali bratje – laiki. Opravljali so gospodarsko dejavnost za zgornji samostan, kjer so živeli menihi, poskrbeli pa so tudi za popotnike, negovali so bolnike in sploh bili veliki dobrotniki. V ta namen so zgradili »hospital« – bolnico, od tod tudi ime Špitalič. Po turških vpadih so se preselili v zgornji samostan.
Od nekdanjega samostana je ostala samo cerkev Marijinega obiskanja iz leta 1190, ki ima znamenit portal, primer povezave romanike in gotike. Taka je tudi notranjost cerkve, ki je bila obnovljena.
V zgodovino Žičke kartuzije, kamor smo nato odšli, nas je popeljala vodnica Pia. Samostan je nastal leta 1160, ustanovil pa ga je štajerski grof Otakar III. Sčasoma je postal evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh. Poleg redovnega življenja so se menihi in bratje ukvarjali z lekarništvom in naravnim zdravilstvom, mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in drugim rokodelstvom, da so lahko preživeli kot skupnost. Pomembna panoga je bila vinarstvo, danes v teh prostorih zori šampanjec pridelovalca Zlati grič. V 14. stoletju je bila v samostanu tudi bogata knjižnica s preko 2.000 knjigami. Menihi so jih prepisovali, pa tudi sami pisali o različnih temah, saj so bili vsi izobraženi. Govorili so po več jezikov, v samostan so lahko vstopili stari največ 45 let. S seboj so morali prinesti premoženje, ki je nato pripadlo samostanu. Njegove posesti so segale vse do Ptuja, bilo pa je tudi veliko drugega bogastva.
Leta 1190 je bil zgrajena cerkev sv. Janeza Krstnika. Je enoladijska, ozka, dolga, visoka in brez vseh okraskov, kar je značilno za kartuzijane in gotiko. Posebna zgodba je premična streha na njej. Pol je fiksen, drugi del pa je premičen in ga je možno dvigniti s pomočjo šestih posebnih motorjev. Streha varuje objekt pred vlago in padavinami, saj so v njej tudi poročni obredi in koncerti.
Mnenja o njej so različna, njen nastanek pa je rezultat več okoliščin in odločitev restavratorjev in drugih vpletenih. Pomembna je Otokarjeva kapela, kjer so bili pokopani on, njegova žena in sin. Po nekaterih podatkih je bila tu knjižnica, kjer so menihi ustvarjali svoj dela.
Iz cerkve smo se napotili do pokopališke kapele, ki je najbolj ohranjena veduta, v njej je tudi maketa nekdanjega samostana. Lepo je ohranjen tudi obrambni stolp, nastal zato, ker so leta 1531 Turki napadli samostan in menihe pobili. Zaradi obrambe so zgradili stolp, ki je debel dva metra in obzidje okoli samostana. Sami se niso smeli braniti, zato so najemali vojake in se zaradi tega tudi zadolžili. Vzdolž zidu so bile meniške celice – hišice, ki so imele kuhinjo, delavnico in spalnico. Bilo jih je 12, kolikor je bilo tudi menihov kot 12 apostolov, bratov pa je bilo 16. Vsak menih je imel ob hišici tudi svoj vrtiček in vodo, ker so si sami kuhali. Samostan je leta 1782 ukinil cesar Franc Jožef, menihi so se vrnili domov ali si poiskali druge službe, imeli pa so tudi pokojnino.
Značilnost samostana je tudi najstarejša slovenska še delujoča gostilna Gastuž iz leta 1467, pa tudi lepo vzdrževan zeliščni vrt, na katerem je več kot 60 različnih zelišč. Nekatere smo kljub pozni jeseni še lahko prepoznali.
Pot nas je nato vodila v Vitanje, kjer smo si ogledali Center vesoljskih znanosti Noordnung. Iz duhovnega onostranstva in pogleda nazaj smo se tako preselili v vesolje in pogled naprej.
Posebnost Centra je že njegova arhitektura: okrogla pritlična stavba premera 30 m 12,5-stopinjsko nagnjeno streho, ki simbolično ponazarja nagnjenost zemlje. Naš vodnik je bil Klemen, ki je z zanimivim prikazom pritegnil našo pozornost v povsem drug svet. Najprej smo šli v preteklost, deset tisoč let nazaj, kolikor je star najstarejši koledar na svetu. Je velika kamnita konstrukcija, s katero so merili čas s pomočjo sonca in sence, ki jo meče. Mojstri časa so bili stari Egipčani, saj so izumili sistem, ki ga imamo še danes: leto s 365 dnevi, dan z 24 urami in uro s 60 minutami. Zmoti, v kateri so živele stare civilizacije, sta bili dve: da je zemlja ploščata in da je ta središče vesolja. Zmoto so astronomi popravili šele pred 500 leti z opazovanjem planetov. Kopernik je za objavo ugotovitve, da je zemlja okrogla in se vrti okoli sonca, potreboval 30 let, saj je bila misel heretična in se je bal z svoje življenje. Naslednji je bil Galileo Galilei, ki se je sicer moral ideji odreči, izumil pa je teleskop na leče. Pomemben astronom je bil tudi Kepler, ki je izračunal, da planeti okoli sonca ne potujejo po krožnici, temveč po elipsi. Predvideval je gravitacijo, ki jo je nato potrdil Newton. Ta je izumil zrcalni teleskop, ki ga uporabljamo še danes. Sliko povečajo zrcala, ne leče.
Od opazovanja vesolja se je ideja razširila na potovanje v vesolje. Oče tega je bil tudi naš Herman Potočnik – Noordnung. Izhajal je iz ugledne družine, izobrazil se je za inženirja mostov in železnic. Do l.1919 je služboval v vojski, tam zbolel za tuberkulozo, se upokojil in odšel v Graz študirat raketno tehniko. Pri 37 letih je tuberkulozi podlegel, leto pred smrtjo pa je izdal svojo edino knjigo »Problem vožnje po vesolju – raketni motor«. V njej je predstavil 100 različnih idej o poletu v vesolje in bivanju tam, revolucionarna pa je bila ideja o geostacionarni vesoljski postaji 36.000 km nad zemljo. Umetne gravitacije, ki jo je predvidel, do sedaj še nihče, razen v filmih, ni uspel realizirati.
Njegovo znanje so uporabili nasledniki, med njimi Hermann von Braun, ki je postal direktor ameriške vesoljske agencije NASA. Američani in Sovjeti so po II. svetovni vojni začeli mnogo vlagati v vesoljsko tehniko; l.1962 gre prvi Sovjet Gagarin v vesolje, Američani pa 1969 svojega astronavta Armstronga pošljejo na Luno. Danes astronavti po pol leta živijo na vesoljski postaji. L.2019 je napredna tehnologija omogočila prvo sliko črne luknje. Sedaj vemo, da je v Rimski cesti 200 milijard zvezd, galaksij pa naj bi bilo v vesolju tudi okoli 200 milijard. Vesolje je staro okoli 14,8 milijard let, od takrat se širi in ohlaja. Da se širi, dokazuje Dopplerjev efekt. Temna energija, črne luknje in temna masa so področja, ki ostajajo neznanke in so predmet mnogih raziskovanj. Pomoč pri tem so teleskopi, Huble, Webb.
Zemljo sedaj opazujemo iz vesolja s sateliti. Osem tisoč jih že kroži okoli zemlje, , 3.000 nedelujoči so vesoljske smeti in so že problem. S sateliti Kopernikus iz razdalje 500 km nad zemljo lahko spremljamo dogajanje na osmih področjih, zbrani podatki pa so prosto dostopni na spletu. Slovenci smo izstrelili tri satelite, prvega tri leta nazaj. Videli smo maketo satelita Galileo v naravni velikosti, pa tudi druge eksponate. Tudi Slovenci uspešno razvijamo vesoljsko tehnologijo, najbolj znan je Dewesoft s proizvodnjo merilnih instrumentov, ki so nameščeni na vesoljskih postajah. Pa še o Marsu: nanj še ne moremo, ker je to prezahtevno zaradi potrebnega časa, čeprav naj bi bil najbolj primeren za človeško življenje. Rdeči planet mu pravimo zato, ker je prekrit z železom – rjo. Raziskovalna vozila so na Mars že poslali, človeka pa tam najbrž še dolgo ne bo.
Za slovo od vesolja je poskrbela robotka Vita v preddverju Centra, s katero sta se pogovarjala Ksenija in Matjaž. Žal razume samo angleščino in o sebi ne govori, druge stvari pa obvlada. Bilo je zabavno…
Fotografije: Jože Gregorič, Matjaž Marinček
Ivančna Gorica, 27. 10. 2023
Joža Železnikar