Kategorija: Predavanja in ekskurzije

Ali nam daje občutek varnosti? Uživamo, ko ga trošimo? Načrtujemo njegovo porabo? O vse tem smo več slišali v sredo, 4. decembra, ko smo v občinski sejni sobi poslušali predavanje dr. Nade Mirnik Trtnik o odnosu do denarja. Bilo nas je 22.

Denar ni le papir ali bančna kartica, denar povzroča tudi čustva. Če ga je dovolj, nudi zadovoljstvo, občutek varnosti in veselje, če ga ni dovolj, povzroča stres in občutek negotovosti, žalosti, stresa. Naš odnos do denarja seže v otroštvo, ko smo o tem poslušali starše. Tako smo dobili prve vzorce o tem, ali je bilo denarja dovolj ali ga manjka. S prvimi lastnimi zaslužki so prišle odločitve, kaj bomo storili z denarjem. V aktivni dobi so sledile odločitve, kako bomo prišli do bivališča, tedaj tudi največ zaslužimo in trošimo. Po upokojitvi razmišljamo o tem, kako bomo shajali z manjšimi prihodki. Naš odnos do denarja oblikuje tudi naše okolje, v kakšne razmere smo bili rojeni, kaj smo si lahko privoščili in česa ne. Danes se poveličuje pomen bogastva, ki naj bi dajal občutek sreče in zadovoljstva, vendar temu ni nujno tako. To prepričanje še povečujejo socialna omrežja, kjer so vsi lepi, veseli in srečni. Vendar resnična sreča ni bogastvo, bogastvo so medosebni odnosi, druženja, možnosti za osebno rast, nova znanja in poznanstva. Obilje ni le finančno, obilje je tudi v odnosih.

En pogled je količina denarja, ki ga imamo na voljo, drugi pa, kaj si z njim lahko privoščimo. To lahko nekaterim povzroča veselje, če si želje lahko izpolnijo, drugim pa strah zaradi njegovega pomanjkanja. Iz tega sledijo naše odločitve, kaj bomo z njim naredili, ali ga bomo investirali ali porabili za nekaj tretjega in pri tem tvegali. Odnos do denarja močno vpliva na našo samopodobo (ali velja tudi obratno?) in s tem na zadovoljstvo, odvisno od tega, kako smo ga sposobni zaslužiti. Kakšna so naša prepričanja glede denarja, je odvisno od lastnih izkušenj, ki so lahko podporna ali pa omejujoča.

Denar lahko predstavlja moč in zadovoljstvo, zahteva pa tudi načrtovanje, kaj si bomo z njim privoščili. To je odvisno od naših prepričanj in od tega, kaj si upamo. Glede na to ločimo več tipov denarnih osebnosti. V vsakem od nas so vsi tipi, le da so nekateri bolj izraženi. Za varčevalca je značilno, da rad varčuje. Osredotočen je na prihranke in je zelo previden pri porabi. Denar mu daje močan občutek varnosti, si pa s tem lahko krni užitek ob luksuzu. Kupuje samo najnujnejše. Frustracijo mu povzroča partner, če ta rad zapravlja. Močan izziv je, kaj bomo pustili potomcem. Denar pomeni tudi dediščino, iz katere vsak otrok črpa občutek, ali smo ga imeli radi ali ne. Zapravljivec je tisti, ki rad zapravlja in uživa v trošenju. Do denarja ima sproščen odnos, z varčevanjem se ne ukvarja, kar lahko dolgoročno vodi v finančno negotovost. Več kot zaslužiš, tudi več porabiš, ker imaš večje potrebe. Treba pa je imeti mejo in zapravljivci imajo pogosto račun v minusu. Načrtovalec ima rad nadzor in jasne finance. Je organiziran, usmerjen k ciljem in načrtovanju vnaprej. To mu omogoča občutek varnosti, neradi investirajo. Tvegavci so lahko pozitivni ali negativni (igre na srečo). Običajno so to podjetniki, ki pogosto morajo tvegati in s tem koristijo družbi. Imamo tudi izogibalce, ki se z denarjem nočejo ukvarjati, odlašajo z odločitvami in se s financami ne ukvarjajo, zato pridejo opomini ali še kaj hujšega. Tvegavci uživajo v iskanju tveganih projektov ter iskanju priložnosti za rast. Zaupajo v svojo sposobnost, da obvladajo tveganja. Previdneži se prvenstveno ščitijo pred izgubami. Raje imajo manj, a varno, kot da bi tvegali več. Prednost dajejo stabilnosti, previdnosti in varnosti.

Kakšen denarni tipi pri nas prevladujejo, smo preizkusili s praktično vajo na posebnem vprašalniku, ki nam ga je dala predavateljica in se spoznali še s te plati. Družno smo ugotovili, da tipi denarnih osebnosti držijo tudi za nas.

Odnos do denarja je predavateljica opredelila predvsem s psihološke, čustvene strani. Nič ni bilo govora o bančnih »produktih«, včasih smo jim rekli »storitve«, pa o spletni nevarnostih, kriptovalutah, niti ne o potrošniški mrzlici, ki je značilna za december. S tem vidikom smo obogatili svoje znanje, pa morda tudi spoznanje, zakaj se obnašamo do denarja tako, kot se. Posebej mi je bila všeč njena izjava, da obilje ni v denarju, temveč v odnosih. Pohvalila je našo dejavnost ravno s tega vidika, ker omogočamo stike med ljudmi in jim dajemo nova znanja.

Ivančna Gorica, 5. 12. 2024

Joža Železnikar

Polona Vetrih, danes legendarna igralka, že od svoje diplome na ljubljanskem AGRFT leta 1976 najraje igra v komedijah. Bila je članica mnogih gledališč, dolga leta tudi ljubljanske SNG Drame, igrala v mnogo filmih, radijskih igrah, gostovala je po številnih gledališčih po Evropi, predvsem pa je znana kot odlična komedijantka. Za marsikaterega obiskovalca gledališč je kraljica žlahtne komedije, ta konec tedna se je o tem lahko prepričalo tudi 45 članov našega društva. V SiTi Teatru v BTC je ravno za 1. december obnovila predstavo Blagi pokojniki, dragi možje italijanskega komediografa Alda Nicolaja. To predstavo je 1987 za Dramo in Festival Ljubljana režiral še Boris Kobal. In po 37 letih smo si obnovljeno ogledali tudi mi.

Zgodbe štirih vdov so ob spremljavi dveh vrhunskih glasbenikov, Janeza Dovča na harmoniki ter Gorana Krmaca na tubi in tudi na trobenti, ponovno navdušile razprodano dvorano. Igralka je o komediji dejala, da bi to lahko bila tudi tragedija, saj gre za smrti, a so prikazane na zelo hudomušen način. In res, v slabo uri trajajoči predstavi spremljamo štiri vdove, vse odigra Polona Vetrih sama (ki se na odru tudi preoblači), a te vdove žalujejo nekatere bolj, večinoma pa manj ali sploh ne. Kakšnemu od njih je na oni svet pripomogla tudi bodoča vdova sama. Sama pravi, da je recept za dobro komedijo inteligenca, hitro mišljenje, šarm in to, da je komedijo vedno treba igrati s kančkom solze v očeh, šele potem je dobra.  Z navedenim se strinjata tudi glasbenika, ki pravita, da sta ponosna, da sta oder delila z »legendo slovenskega gledališča«.

To, da je enkratna igralka, resnično legendarna, lahko potrdimo tudi člani društva, ki smo si ogledali prvo predstavo po dolgih letih, ko je ni igrala. Polona Vetrih je kljub temu, da pravi, da se s to predstavo počasi poslavlja od gledaliških odrov, še vedno v vrhunski formi. Pozorno in skrbno z besedami ter govorico obraza in telesa izraža občutke štirih vdov: prikrito zaskrbljeno, žalostno, ironično, karikirano, tudi veselo. Tudi govor upodobljenih likov prilagaja situaciji in družbenemu položaju posameznega lika. Pri vsem tem jo enakovredno podpirata oba glasbenika s harmoniko in tubo, oba sta nekajkrat sodelovala tudi glasovno, ves čas pa gibalno.

V urici, ki smo jo preživeli s Polono, njenimi štirimi vdovami in glasbo, smo resnično uživali in igralko nagradili z dolgim aplavzom. Verjetno ni potrebno dodati, da smo v SiTi Teatru resnično uživali in se zabavali ob odličnem besedilu, igri in glasbi.

Stična,2.12.2024

Vesna Celarc

 

O tem smo več slišali na prvem letošnjem predavanju, ki se ga je v sredo, 13. novembra, ob 10,30 v občinski sejni sobi udeležilo 42 poslušalcev – naših in nekaj tudi drugih članov. Predaval nam je mag. Matej Čujovič, vrhovni sodnik in podpredsednik Sodnega sveta, sicer pa tudi priznani in večkrat nagrajeni amaterski igralec.

Z nasiljem v družini se mag. Čujovič v sodni praksi podrobno ukvarja, predstavil pa nam je zakonodajni okvir, ki se ukvarja s tem področjem, nekaj sodne prakse in kam se kot morebitna žrtev nasilja lahko obrnemo za zaščito. Družinsko pravno področje obravnava Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), vse družinske odnose obravnava Družinski zakonik, pa tudi nekateri drugi zakoni. Zakon izhaja iz leta 2008, velja pa načelo: nasilje v družini je prepovedano! In kaj to je? Nasilje je vsaka uporaba psihičnega, spolnega, fizičnega in ekonomskega nasilja povzročitelja nasilja nad žrtvijo, ne glede na spol, vero, raso in druge okoliščine. Meja med nasiljem in konfliktom je zelo tenka in ni enostavno določiti, kdaj konflikt preide v nasilje. Že samo grožnja z nasiljem je nasilje, vendar mora biti žrtev s tem prizadeta. Spolno nasilje je vse, s čimer se žrtev v spolnosti ne strinja. Znane so zlorabe fotografij, ki jih omogočajo omrežja. Psihično nasilje je težko ugotovljivo, ga je zelo veliko in se dogaja neposredno ali prek družabnih omrežij. Ekonomsko nasilje je v porastu, žrtev je omejevana pri razpolaganju z dohodki in pri upravljanju s premoženjem. Temu so pogosto izpostavljeni starejši, sorodniki jim odvzamejo pokojnino in jim nato nazaj odmerjajo majhne zneske. Posebna oblika je tudi zanemarjanje, ko povzročitelj ne opravi dolžne aktivnosti, in zalezovanje. Tu gre za nezaželeno nadlegovanje, iskanje stikov, nadlegovanje po telefonu, ki se največkrat zgodi pri ločitvi zakonov.

Otroci so žrtve nasilja, tudi če niso neposredno prizadeti, ampak so mu samo priče. Otroci te vzorce namreč prevzemajo in jih kot odrasli tudi sami izvajajo. Povzročitelji nasilja niso samo moški, v družinskih razmerjih so povzročiteljice psihičnega nasilja, zlasti do otrok, praviloma ženske. Ob ločitvi si ženska želi otroke samo zase, vendar je starševstvo skupno ne glede na razvezo.

Zakon podrobno opredeljuje, kdo so družinski člani, ki jim pripada sodno varstvo pred nasiljem. To sta zakonec ali zunajzakonski partner, sorodnik v ravni vrsti (dedek, oče, sin, vnuk, pravnuk) in stranski vrsti (stric, teta, bratranec, sestrična). Pokrite so vse znane oblike družinskih skupnosti, zadošča že skupno gospodinjstvo brez sorodstvenih vezi. Vse več je nasilja celo na zmenkih. O ukrepih za zaščito žrtve praviloma odločajo sodišča, nekatera pooblastila imajo tudi centri za socialno delo (programi za nasilne partnerje, žrtve alkoholizma ipd.). Sodni postopek mora sprožiti sama žrtev, včasih tudi centri za socialno delo, posebno če je žrtev otrok. Pomoč nudijo tudi nevladne organizacije, kjer se lahko žrtve vsaj pogovorijo.

Kaj lahko naredi sodišče? Lahko izreče ukrep, napoti v program, odloči, da se stanovanje v skupni rabi prepusti žrtvi, ali ob razvezi odloči, kdo ostane v stanovanju. Za odločanje so pristojna okrožna sodišča v kraju žrtvinega bivališča, javnost je iz obravnav izključena, žrtev ne plačuje sodne takse. Postopek se začne na predlog žrtve, centri za socialno delo to naredijo samo, če je žrtev otrok. Žrtev zaščite nima vedno, postopek lahko zastara, rok za njegov začetek je 6 mesecev po zadnjem izpostavljenosti žrtve nasilju. Pritožba je možna le na višje sodišče. Sodišče lahko prepove vstop v stanovanje žrtve, zagrozi z denarno kaznijo. Prepove nasilnežu zadrževanje v določeni bližini (npr. 500 m) od stanovanja žrtve, ali kraju, kjer se žrtev običajno nahaja, ne dovoli na kakršenkoli način navezovati stikov z žrtvijo, prepove kakršnokoli srečanje z žrtvijo, objavo osebnih podatkov žrtve, odloči o uporabi stanovanja. Ukrepi preprečujejo nasilje in njegovo ponovitev ter omogočijo žrtvi normalno življenje, za kar ta potrebuje podporo pri svojem opolnomočenju. Nevladne organizacije poudarjajo problem obremenitev žrtve s sodnimi postopki, ki bi jih morali izpeljati tako, da se žrtev in povzročitelj na sodišču ne bi srečevala. Tehnologija to omogoča. Postopek mora biti zaključen, da ukrepi stopijo v veljavo.

Sodna praksa mora zaščititi žrtev in sodišče ukrepe za to izbere po svoji presoji. Ukrepi veljajo največ eno leto z možnostjo podaljšanja, če so razlogi za to. Nasilja nad starejšimi v sodni praksi ni veliko, kar ne pomeni, da ga ni, pač pa starejši nasilja ne zaznajo, ali ga ne upajo prijavljati. Svoje izkušnje je predstavila koordinatorka programa Starejši za starejše, kjer prostovoljci obiskujejo starejše na domovih in zaznavajo vse vrste nasilja. Vendar prostovoljci lahko starejše le poslušajo, možnosti ukrepanja nimajo. Žrtev mora sama narediti prvi korak, za kar jo je treba opolnomočiti. Če se na prijavo prostovoljcev vključi center za socialno delo, je možno, da bo žrtev nasilje zanikala. Strah jo je posledic, saj so od svojcev življenjsko odvisni. Morda pa se nasilja niti ne zaveda, ker misli, da drugače ne gre. Take primere iz prakse so prisotni še navajali (vnuk ne skrbi za babico, sin je zapravil družinsko hišo in starša sedaj živita v najemniških stanovanjih v revščini). Po drugi strani pa so tudi starejši lahko povzročitelji konfliktov, ki izzovejo nasilje.

Mag. Čujovič nam je s svojim odličnim predavanjem odkril dimenzije, ki se jih prej morda nismo niti zavedali, ali pa smo jih potlačili v podzavest. Morda smo nasilje v družini doživeli sami med štirimi stenami, morda so bili njegova žrtev naši odrasli otroci, morda so to vnuki – žrtve staršev, ki so se razšli. Nasilje v družini je vsekakor tema za razmišljanje, pa tudi za ukrepanje, če zanj izvemo v sosedstvu ali sorodstvu.

Hvala mag. Mateju Čujoviču!

Ivančna Gorica, 15. 11. 2024

Joža Železnikar

Prva letošnja ekskurzija je 43 članov UTŽO vodila na Primorsko. V sredo, 23. oktobra, smo se še v (vsaj za nekatere) zgodnjem jutru odpravili proti Kopru skozi vse cestne prepreke, ovire in zastoje proti ter po presenetljivo tekoči vožnji s krajšim postankom za kavico prispeli do prvega ogleda.

Še pred 10. uro smo se ustavili pred vhodom v Luko Koper, ki je eno največjih pristanišč v regiji, da bi se seznanili z njegovo pomembno vlogo v mednarodni trgovini in s transportnimi potmi, ki povezujejo Slovenijo z ostalim svetom. Pri vhodu nas je počakal naš vodič Viktor (»Samo Viktor, prosim, ne gospod, ne tovariš!«). Skorajda uro in pol nas je neustavljivo in neutrudno vodil in vozil po pristanišču. Iz njegovih besede je vela navezanost na luko, od svojega prvega delovnega dne leta 1960 je bil namreč zaposlen v Luki Koper in rasel z njo. Iz Pristanišča Koper, ustanovljenega 1957, je nastala Luka Koper, uspešno tovorno in potniško pristanišče, ki se je širilo tudi tako, da je zemljo iztrgalo morju. Na 282 ha imajo 518.000 m² zaprtih skladiščnih prostorov, 47.000 m² pokritih in 1.100.000 m² odprtih skladiščnih prostorov, ugrez zasidranih ladij lahko znaša do 18 m. Ogledali smo si kontejnerski terminal, terminal za avtomobile in generalne tovore, terminal za les, sipke tovore, premog in železovo rudo, terminal silos, terminal za tekočine, imajo pa tudi terminal za živino in nafto. Ob vsakem nam je Viktor povedal značilnosti in kakšno posebno zanimivost. Seveda imajo tudi potniški terminal, kjer pristajajo velike križarke, ki včasih povečajo število prebivalcev Kopra tudi za 3000 potnikov in več kot 1000 članov posadke. Luka Koper zaposluje 2000 delavcev, 300 pa je takšnih, ki jih zaposlijo, kadar je potrebno hitro pretovarjanje. Med vse podatke in zanimivosti je Viktor vpletal dovtipe in šale, tudi uganke in vprašanja ter s tem popestril naše spoznavanje našega največjega pristanišča. Žal smo morali naprej, čakala sta nas še dva ogleda – najprej pa kosilo.

Iz Kopra smo se odpravili na Domačijo Ražman v Gračišče, tam so nam najprej predstavili domače vino, refoškov sok in oljčno olje, vse pa smo lahko tudi kupili. Kosilo pa je bilo odlično in obilno, med drugim smo jedli tudi tipično istrsko jed – ombolo v refoškovi omaki s pršutom – in poskusili dobro domačo belo ali črno kapljico.

Po kosilu pa smo se odpravili proti Seči v Vrt kaktusov. Gre za vrt v družinski lasti, v steklenjaku in na vrtu naj bi bilo preko 1500 vrst kaktusov in sukulent, nekaj nam je o svojih kaktusih povedala lastnica. Nekateri so bili veličastni, najstarejši pa je imel 66 let. Občudovali smo razkošje kaktusov v steklenjaku in na vrtu ter poslušali lastnico, kako je z veliko naklonjenostjo govorila o svoji zbirki. Kaktuse smo si nekateri tudi kupili.

 

Zadnji ogled je veljal Muzeju solinarstva v Krajinskem parku Sečovlje. Po kratki vožnji smo tik pred Dragonjo zavili proti vhodu, kjer nas je čakal vlakec, da bi nas popeljal približno dva kilometra do muzeja, malo pa smo tudi hodili. V muzeju nas je čakala mlada vodička, ki je zanimivo razlagala o solinah, solinarstvu, predvsem pa o življenju in delu solinarjev. Tri hiše so obnovili, v eni je razstavljena tudi muzejska zbirka in sol. Enonadstropna hiša je rabila za bivanje solinarjeve družine in za shranjevanje soli, posebnost pa je krušna peč, v kateri so vse gospodinje pekle kruh. Za razpoznavanje hlebcev so družine imele tudi posebne žige, ki so jih otroci radi zamenjavali. Muzejska zbirka prikazuje orodje, priprave in pohištvo, ki so solinarju in njegovi družini rabili med svojim sezonskim poletnim delom. Vse to nas je popeljalo v čas, ko so solinarji še obdelovali solna polja. Še posebej nam je vodička razložila razliko med soljo in solnim cvetom. Po ogledu pa spet na vlakec in proti domu.

Vreme, ki nam je bilo ves čas nekako naklonjeno, je na poti proti domu pokazalo svojo deževno plat, takrat pa smo se že polni novih spoznanj in vtisov vračali domov.

Fotografije: Lidija Medved in Vesna Celarc

Vesna Celarc