Avtor: JozeM

O tem smo več slišali na prvem letošnjem predavanju, ki se ga je v sredo, 13. novembra, ob 10,30 v občinski sejni sobi udeležilo 42 poslušalcev – naših in nekaj tudi drugih članov. Predaval nam je mag. Matej Čujovič, vrhovni sodnik in podpredsednik Sodnega sveta, sicer pa tudi priznani in večkrat nagrajeni amaterski igralec.

Z nasiljem v družini se mag. Čujovič v sodni praksi podrobno ukvarja, predstavil pa nam je zakonodajni okvir, ki se ukvarja s tem področjem, nekaj sodne prakse in kam se kot morebitna žrtev nasilja lahko obrnemo za zaščito. Družinsko pravno področje obravnava Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), vse družinske odnose obravnava Družinski zakonik, pa tudi nekateri drugi zakoni. Zakon izhaja iz leta 2008, velja pa načelo: nasilje v družini je prepovedano! In kaj to je? Nasilje je vsaka uporaba psihičnega, spolnega, fizičnega in ekonomskega nasilja povzročitelja nasilja nad žrtvijo, ne glede na spol, vero, raso in druge okoliščine. Meja med nasiljem in konfliktom je zelo tenka in ni enostavno določiti, kdaj konflikt preide v nasilje. Že samo grožnja z nasiljem je nasilje, vendar mora biti žrtev s tem prizadeta. Spolno nasilje je vse, s čimer se žrtev v spolnosti ne strinja. Znane so zlorabe fotografij, ki jih omogočajo omrežja. Psihično nasilje je težko ugotovljivo, ga je zelo veliko in se dogaja neposredno ali prek družabnih omrežij. Ekonomsko nasilje je v porastu, žrtev je omejevana pri razpolaganju z dohodki in pri upravljanju s premoženjem. Temu so pogosto izpostavljeni starejši, sorodniki jim odvzamejo pokojnino in jim nato nazaj odmerjajo majhne zneske. Posebna oblika je tudi zanemarjanje, ko povzročitelj ne opravi dolžne aktivnosti, in zalezovanje. Tu gre za nezaželeno nadlegovanje, iskanje stikov, nadlegovanje po telefonu, ki se največkrat zgodi pri ločitvi zakonov.

Otroci so žrtve nasilja, tudi če niso neposredno prizadeti, ampak so mu samo priče. Otroci te vzorce namreč prevzemajo in jih kot odrasli tudi sami izvajajo. Povzročitelji nasilja niso samo moški, v družinskih razmerjih so povzročiteljice psihičnega nasilja, zlasti do otrok, praviloma ženske. Ob ločitvi si ženska želi otroke samo zase, vendar je starševstvo skupno ne glede na razvezo.

Zakon podrobno opredeljuje, kdo so družinski člani, ki jim pripada sodno varstvo pred nasiljem. To sta zakonec ali zunajzakonski partner, sorodnik v ravni vrsti (dedek, oče, sin, vnuk, pravnuk) in stranski vrsti (stric, teta, bratranec, sestrična). Pokrite so vse znane oblike družinskih skupnosti, zadošča že skupno gospodinjstvo brez sorodstvenih vezi. Vse več je nasilja celo na zmenkih. O ukrepih za zaščito žrtve praviloma odločajo sodišča, nekatera pooblastila imajo tudi centri za socialno delo (programi za nasilne partnerje, žrtve alkoholizma ipd.). Sodni postopek mora sprožiti sama žrtev, včasih tudi centri za socialno delo, posebno če je žrtev otrok. Pomoč nudijo tudi nevladne organizacije, kjer se lahko žrtve vsaj pogovorijo.

Kaj lahko naredi sodišče? Lahko izreče ukrep, napoti v program, odloči, da se stanovanje v skupni rabi prepusti žrtvi, ali ob razvezi odloči, kdo ostane v stanovanju. Za odločanje so pristojna okrožna sodišča v kraju žrtvinega bivališča, javnost je iz obravnav izključena, žrtev ne plačuje sodne takse. Postopek se začne na predlog žrtve, centri za socialno delo to naredijo samo, če je žrtev otrok. Žrtev zaščite nima vedno, postopek lahko zastara, rok za njegov začetek je 6 mesecev po zadnjem izpostavljenosti žrtve nasilju. Pritožba je možna le na višje sodišče. Sodišče lahko prepove vstop v stanovanje žrtve, zagrozi z denarno kaznijo. Prepove nasilnežu zadrževanje v določeni bližini (npr. 500 m) od stanovanja žrtve, ali kraju, kjer se žrtev običajno nahaja, ne dovoli na kakršenkoli način navezovati stikov z žrtvijo, prepove kakršnokoli srečanje z žrtvijo, objavo osebnih podatkov žrtve, odloči o uporabi stanovanja. Ukrepi preprečujejo nasilje in njegovo ponovitev ter omogočijo žrtvi normalno življenje, za kar ta potrebuje podporo pri svojem opolnomočenju. Nevladne organizacije poudarjajo problem obremenitev žrtve s sodnimi postopki, ki bi jih morali izpeljati tako, da se žrtev in povzročitelj na sodišču ne bi srečevala. Tehnologija to omogoča. Postopek mora biti zaključen, da ukrepi stopijo v veljavo.

Sodna praksa mora zaščititi žrtev in sodišče ukrepe za to izbere po svoji presoji. Ukrepi veljajo največ eno leto z možnostjo podaljšanja, če so razlogi za to. Nasilja nad starejšimi v sodni praksi ni veliko, kar ne pomeni, da ga ni, pač pa starejši nasilja ne zaznajo, ali ga ne upajo prijavljati. Svoje izkušnje je predstavila koordinatorka programa Starejši za starejše, kjer prostovoljci obiskujejo starejše na domovih in zaznavajo vse vrste nasilja. Vendar prostovoljci lahko starejše le poslušajo, možnosti ukrepanja nimajo. Žrtev mora sama narediti prvi korak, za kar jo je treba opolnomočiti. Če se na prijavo prostovoljcev vključi center za socialno delo, je možno, da bo žrtev nasilje zanikala. Strah jo je posledic, saj so od svojcev življenjsko odvisni. Morda pa se nasilja niti ne zaveda, ker misli, da drugače ne gre. Take primere iz prakse so prisotni še navajali (vnuk ne skrbi za babico, sin je zapravil družinsko hišo in starša sedaj živita v najemniških stanovanjih v revščini). Po drugi strani pa so tudi starejši lahko povzročitelji konfliktov, ki izzovejo nasilje.

Mag. Čujovič nam je s svojim odličnim predavanjem odkril dimenzije, ki se jih prej morda nismo niti zavedali, ali pa smo jih potlačili v podzavest. Morda smo nasilje v družini doživeli sami med štirimi stenami, morda so bili njegova žrtev naši odrasli otroci, morda so to vnuki – žrtve staršev, ki so se razšli. Nasilje v družini je vsekakor tema za razmišljanje, pa tudi za ukrepanje, če zanj izvemo v sosedstvu ali sorodstvu.

Hvala mag. Mateju Čujoviču!

Ivančna Gorica, 15. 11. 2024

Joža Železnikar

Prva letošnja ekskurzija je 43 članov UTŽO vodila na Primorsko. V sredo, 23. oktobra, smo se še v (vsaj za nekatere) zgodnjem jutru odpravili proti Kopru skozi vse cestne prepreke, ovire in zastoje proti ter po presenetljivo tekoči vožnji s krajšim postankom za kavico prispeli do prvega ogleda.

Še pred 10. uro smo se ustavili pred vhodom v Luko Koper, ki je eno največjih pristanišč v regiji, da bi se seznanili z njegovo pomembno vlogo v mednarodni trgovini in s transportnimi potmi, ki povezujejo Slovenijo z ostalim svetom. Pri vhodu nas je počakal naš vodič Viktor (»Samo Viktor, prosim, ne gospod, ne tovariš!«). Skorajda uro in pol nas je neustavljivo in neutrudno vodil in vozil po pristanišču. Iz njegovih besede je vela navezanost na luko, od svojega prvega delovnega dne leta 1960 je bil namreč zaposlen v Luki Koper in rasel z njo. Iz Pristanišča Koper, ustanovljenega 1957, je nastala Luka Koper, uspešno tovorno in potniško pristanišče, ki se je širilo tudi tako, da je zemljo iztrgalo morju. Na 282 ha imajo 518.000 m² zaprtih skladiščnih prostorov, 47.000 m² pokritih in 1.100.000 m² odprtih skladiščnih prostorov, ugrez zasidranih ladij lahko znaša do 18 m. Ogledali smo si kontejnerski terminal, terminal za avtomobile in generalne tovore, terminal za les, sipke tovore, premog in železovo rudo, terminal silos, terminal za tekočine, imajo pa tudi terminal za živino in nafto. Ob vsakem nam je Viktor povedal značilnosti in kakšno posebno zanimivost. Seveda imajo tudi potniški terminal, kjer pristajajo velike križarke, ki včasih povečajo število prebivalcev Kopra tudi za 3000 potnikov in več kot 1000 članov posadke. Luka Koper zaposluje 2000 delavcev, 300 pa je takšnih, ki jih zaposlijo, kadar je potrebno hitro pretovarjanje. Med vse podatke in zanimivosti je Viktor vpletal dovtipe in šale, tudi uganke in vprašanja ter s tem popestril naše spoznavanje našega največjega pristanišča. Žal smo morali naprej, čakala sta nas še dva ogleda – najprej pa kosilo.

Iz Kopra smo se odpravili na Domačijo Ražman v Gračišče, tam so nam najprej predstavili domače vino, refoškov sok in oljčno olje, vse pa smo lahko tudi kupili. Kosilo pa je bilo odlično in obilno, med drugim smo jedli tudi tipično istrsko jed – ombolo v refoškovi omaki s pršutom – in poskusili dobro domačo belo ali črno kapljico.

Po kosilu pa smo se odpravili proti Seči v Vrt kaktusov. Gre za vrt v družinski lasti, v steklenjaku in na vrtu naj bi bilo preko 1500 vrst kaktusov in sukulent, nekaj nam je o svojih kaktusih povedala lastnica. Nekateri so bili veličastni, najstarejši pa je imel 66 let. Občudovali smo razkošje kaktusov v steklenjaku in na vrtu ter poslušali lastnico, kako je z veliko naklonjenostjo govorila o svoji zbirki. Kaktuse smo si nekateri tudi kupili.

Zadnji ogled je veljal Muzeju solinarstva v Krajinskem parku Sečovlje. Po kratki vožnji smo tik pred Dragonjo zavili proti vhodu, kjer nas je čakal vlakec, da bi nas popeljal približno dva kilometra do muzeja, malo pa smo tudi hodili. V muzeju nas je čakala mlada vodička, ki je zanimivo razlagala o solinah, solinarstvu, predvsem pa o življenju in delu solinarjev. Tri hiše so obnovili, v eni je razstavljena tudi muzejska zbirka in sol. Enonadstropna hiša je rabila za bivanje solinarjeve družine in za shranjevanje soli, posebnost pa je krušna peč, v kateri so vse gospodinje pekle kruh. Za razpoznavanje hlebcev so družine imele tudi posebne žige, ki so jih otroci radi zamenjavali. Muzejska zbirka prikazuje orodje, priprave in pohištvo, ki so solinarju in njegovi družini rabili med svojim sezonskim poletnim delom. Vse to nas je popeljalo v čas, ko so solinarji še obdelovali solna polja. Še posebej nam je vodička razložila razliko med soljo in solnim cvetom. Po ogledu pa spet na vlakec in proti domu.

Vreme, ki nam je bilo ves čas nekako naklonjeno, je na poti proti domu pokazalo svojo deževno plat, takrat pa smo se že polni novih spoznanj in vtisov vračali domov.

Fotografije: Lidija Medved in Vesna Celarc

Vesna Celarc