Prvo predavanje v tem študijskem letu smo poslušali v sredo, 4. novembra. Bilo nas je 40. Predavateljico mag. Jožico Ramšak Pajk, profesorico zdravstvene vzgoje, je najprej predstavila Lidija Medved in navedla celo množico njenih znanj in dejavnosti, med katerimi je pomembno tudi izobraževanje. Nam je predstavila paliativno oskrbo. Tema ni ravno lahka in siv jesenski dan zunaj je bil zanjo pravo okolje. Navajam nekaj njenih misli, ki bodo zapisane morda komu koristile.
Naloga paliativne oskrbe je lajšati breme težke bolezni neozdravljivo bolnih, jim omogočiti zadovoljivo, kakovostno življenje in mu dati smisel. Veliko vlogo pri tem imajo svojci, na katerih ležijo velika bremena. Medicina je zelo napredovala, bolnik naj tako ne bi imel bolečin, enako pomembno pa je njegovo socialno okolje. Pomembne so želje bolnika, njegove vrednote. Paliativa ni umiranje, je tudi zgodnje zdravljenje, zato bi bilo treba z osebnim zdravnikom narediti načrt za bodoče ukrepanje in z njim seznaniti tudi svojce. Ti morajo dobiti prave informacije in pomoč pri vsakodnevnem življenju.
Govorimo o zgodnji obravnavi. To ni le medicinsko zdravljenje, temveč so vključeni tudi svojci, od katerih bolnikova diagnoza zahteva dejavnosti, ki jih doslej nikoli niso opravljali. Problem je že, kako se pogovarjati z bolnikom. Paliativno oskrbo imamo na osnovni ravni, ki jo izvaja zdravstveni dom, torej zdravnik in patronaža, in imamo osem mobilnih specialnih timov, ki jih sestavljajta onkolog in diplomirana medicinska sestra. Mobilni timi so v Ljubljani, Novem mestu, Celju, Murski Soboti, Maribor, Primorski, problem pa je pomanjkanje kadrov, zato paliativna oskrba ni na razpolago vsem, ki jo potrebujejo. Tim nastopi tedaj, ko napredovale bolezni osebni zdravnik ne more več obvladovati. Občutek varnosti bolnikom in svojcem daje možnost, da, če pride do nepričakovanih težav, lahko nekoga pokličejo in dobijo pomoč.
Osebni zdravnik lahko predpiše vse pripomočke, ki jih bolnik rabi (hoduljo, voziček, kateter, …) in zdravila za naprej, vendar bolnik potrebuje ob sebi nekoga, ki mu zaupa in lahko pove svoje želje – rad bi bil doma, nočem biti v breme svojim, da me ne bi bolelo. Podpora znancev, prijateljev in družinskih članov je zelo pomembna, vendar se je treba z njimi pogovoriti. To ni vedno enostavno, ker so vključena čustva na obeh straneh, saj je treba sprejeti stanje in se z njim sprijazniti, premagati predsodke in bojazni. Včasih je svoje težave lažje zaupati tujcu kot domačemu človeku, bolniki pa znajo biti zaradi svoje psihične obremenitve zelo težavni – ne sprejemajo zdravil, tuje pomoči in s tem obremenjujejo svojce. Obstoja pojasnilna dolžnost, ko bi moral zdravnik povedati, kakšno je dejansko stanje bolnika, vprašanje pa je, kaj si ta res želi vedeti in kaj pričakujejo svojci. Pomembna pri tem je etična presoja o tem, koliko kdo prenese.
Težka bolezen se konča s smrtjo, pogovor o njej pa je tabu, saj se je ljudje bojimo, ker nas je strah. Prav pa bi bilo, da bi svojcem povedali svoje želje, n.pr. kakšen pogreb si želimo, saj bi jim s tem olajšali situacijo. Posebna tema je tudi hrana, saj velja predsodek, da ko ne ješ več, umiraš. Hrana je simbol zadovoljstva, pa tudi vir skrbi. Bolnikom ugaša požiralni refleks in posiljevanje s hrano je napaka, ker podaljšuje agonijo. Po smrti nastopi žalovanje, ki je proces in ga vsak doživlja po svoje. V podporo pri tem je lahko hospic.
Predavanje je odprlo teme, ki se jim najraje izognemo, čeprav vemo, da je smrt neizbežna in da redkokdo umre zdrav, brez bolezni. Pa vendar bi bilo dobro o tem razmisliti in najbližjim povedati svoje želje pravočasno, s čimer bi jim prihranili mnogo težav. To je naša naloga …
Foto: Jože Gregorič
Ivančna Gorica, 6. 11. 2026
Joža Železnikar