Pa ne tisti »pol tiča, pol miša«, temveč opereta s tem imenom. V sredo, 20. decembra zvečer, smo jo gledali in poslušali v Kulturnem centru Janez Trdina v Novem Mestu. Bilo nas je 42.
Netopirja je v vsega šestih tednih ustvaril Johann Strauss ml. leta 1873. Libreto je v slovenščino prevedel Oton Župančič.
Glasbena komedija ima tri dejanja in precej komplicirano vsebino, ki so nam jo pevci sproti pojasnjevali z vmesnimi govornimi vložki. Gre za pretvarjanja, spletkarjenja, preoblačenja in sprenevedanja, za gledališče v gledališču. Spremljajoča Straussova glasba je balzam za ušesa, velik del nje je znan in po delih mnogokrat predvajan. »Netopir« je vzdevek, ki si ga je prislužil notar dr. Falke, ki ga je njegov prijatelj Eisenstein po pustni zabavi pijanega, maskiranega v netopirja, pustil v gozdu. Falke je moral tako oblečen pešačiti do doma, za kar je bil deležen posmeha in prijel se ga je vzdevek »Netopir«. Zamislil si je »netopirjevo maščevanje« in ga s spletkarjenjem tudi izvedel. V treh dejanjih smo tako gledali pretvarjanja, flirtanja, zahrbtnosti, zamenjave vlog in kostumov in se pri tem dobro nasmejali.
Novomeška izvedba je sicer sledila izvirnemu libretu, vendar so ga precej »posodobili« Nosilec tega je bil Žaba (Frosch), edina govorna vloga, ki je tako postregel s pico, se razkuževal zaradi kovida – malo s cvičkom, malo z razkužilom -, kritiziral šolstvo in vključil v predstavo tudi publiko. Nastopajoči niso bili samo dobri pevci, temveč tudi dobri igralci. Iz neposredne bližine sem lahko spremljala njihovo mimiko in bili so res prepričljivi. Pa vsi so bili mladi, zame tako zelo mladi! Tudi orkester in njegov dirigent, da o plesalkah in zboru ne govorim…Na koncu smo se jim zahvalili z bučnim aplavzom in jim tako pokazali svoje navdušenje.
Preživeli smo lep večer, ki bo še dolgo ostal v spominu.
Ivančna Gorica, 21.12. 2023
Joža Železnikar
Fotografije: Matjaž Marinček, spletna stran