Za četrtek, 26. marca, je bilo napovedano slabo vreme, a se je 43 članov našega društva prav pogumno odpravilo na ekskurzijo proti Prekmurju, odlično jo je pripravila Milena Vrhovec. Vreme sicer res ni bilo prav prijazno, a še zdaleč ne tako slabo. Še vedno po slabem vremenu (in še po čem slabem) prednjači lanska ekskurzija v Čedad in Gradež.
In smo se z voznikom Nikom, ki nas je varno in hitro popeljal po naši poti, odpravili že ob pol sedmih zjutraj. Že malo pred deveto uro smo se ustavili pri paviljonu Expano, zasnovanem za svetovno razstavo 2015 v Milanu, na obrobju Murske Sobote, kjer smo privoščili malico in počitek.
Nato pa je že sledil prvi ogled, in sicer Cerkve Gospodovega vnebovzetja, katere arhitekt je Jože Plečnik. Pričakal nas je prijazen mlad župnik. 1924 je Plečnik prišel v Bogojino in župnik Ivan Baša ga je poprosil, da bi naredil načrt za novo cerkev, prvotna je bila iz gotike. Plečnik je ohranil staro cerkev, a jo zaznamoval s svojo prepoznavno arhitekturo in dodal na stropih in oltarju prekmursko keramiko. Stebri in oltar pa so iz podpeškega marmorja. Župljani so cerkev delali sami 3 leta, za zidavo pa so porabili »1250 glav goveda« oz. vrednost v denarju. Župnik je omenil, da se sedaj rodi 6 do 7 otrok na leto, umre pa jih 25 do 30 in da pride k maši do 400 ljudi, Prekmurje kot obrobno pokrajino pač pesti problem izseljevanja.
Po fotografiranju smo se odpravili v Ižakovce na Otok ljubezni. Ime obstaja že dolgo časa, ker so se tam kopali zaljubljenci, tudi grajska gospoda, med njimi grofica Marija Ziči. Opazil jo je lep mladenič Peter, se zaljubil vanjo, a Peter je moral v vojsko in je tam umrl. Marija se nikoli ni poročila in je umrla, stara 96 let. O tem in »büjraših« nam je pripovedovala mlada vodnica, ki je govorila v pojoči govorici enega od prekmurskih narečij. »Müro«, kot je dejala, so morali regulirati, in to so počeli »büjraši«, brežine »Müre« so utrjevali s prepletenimi vrbovimi vejami, s »teligami« vozili »šodr«, kasneje pa so delali kocke. Pomagal jim je zavetnik »büjrašev«, mlinarjev in brodarjev sv. Miklavž. Na otoku je tudi plavajoči mlin, ki so ga obnovili, potem ko ga je reka odnesla, pred letom in pol. Mlin stoji na dveh čolnih in ima vodno kolo, vsako zimo ga razstavijo. Mlinar je v hišici tudi stanoval. Poleg je tudi tkalska delavnica, v kateri so tkali lan. Nato pa nas je brodnik popeljal preko reke Mure.
Z Otoka ljubezni smo se odpravili v Dobrovnik pogledat prelepe orhideje in marsikdo se je vrnil s prelepim cvetjem v lončku. Nato pa nas je že čakal ogled podjetja Paradajz oz. Lušt v Filovcih.
Pričakala nas je vodnica Nataša, nam predala zaščitno obleko in zaščito za čevlje, da smo se preoblekli, preden smo vstopili v »proizvodne« prostore. A daleč nismo prišli, stali smo za steklom pred demonstracijskim steklenjakom, zato pa nam je povedala veliko zanimivih stvari o gojenju Lušt-nega paradižnika in tudi kumaric. Začetki podjetja segajo v leto 2007, že 2011 so imeli 2 ha, lastnika sta se nekaj let učila na Nizozemskem. Leta 2012 so pobirali prve plodove, pet let kasneje pa so povečali površino steklenjakov na 9 ha. Ogrevajo se z geotermalno vodo, gojijo pa grozdasti paradižnik. Zimske sadike sadijo oktobra, obirajo pa decembra, poletne pa sadijo januarja in obirajo aprila. Nekateri rastlinjaki imajo luči, da pozimi podaljšajo dan. Sadike kupijo 10 tednov stare na Nizozemskem, sadijo pa jih v vreče s kokosovimi vlakni in šoto, vsak ima kapalko, deževnico pa hranijo v bazenih, vodo prefiltrirajo in namakajo paradižnik. 9 do 13 m visoke rastline imajo vrvični sistem opore. Pridelek pobirajo zrel, ne zelenega. Nataša je povedala, da imajo obiralci normo, in sicer 280 kg na uro, delajo pa v težkih razmerah, saj je vlage veliko. Pokazala nam je še opraševalce čmrlje v posebnih škatlah, dobijo pa jih iz Španije. Vsak teden v rastlinjak postavijo nove čmrlje, saj živijo od 8 do 9 tednov. Pridelava paradižnikov je integrirana (tj. kombinacija ekološkega in navadnega vrtnarjenja). Še to: na leto poberejo od 5000 do 5300 ton paradižnika.
Lušt-ne paradižnike smo lahko tudi poizkusili, jih kupili v lični trgovini, dobili pa smo jih tudi za darilo.
Po teh ogledih je sledilo kosilo v gostilni Aleksander na Rumičevem Bregu v bližini Moravskih Toplic. S tako obilnim kosilom ne postrežejo nikjer drugje kot v Prekmurju (na Primorskem pa sploh ne), pri Aleksandru je bilo še posebej obilno, tako da ni bilo moč pojesti vsega. Nekateri so kupili vino ali bučno olje, tudi odlične gibanice so romale domov za pokušino.
Ker je bilo neugodno vreme, so nam počitek, dobro kosilo in ravno takšna kapljica dali novih moči za zadnji ogled. Odpeljali smo se v Lončarsko vas Filovci, zavod vodi družina Bojnec, sedaj je to Gregor, ki nadaljuje tradicijo svojih prednikov. Povedal je, da je bilo včasih v Filovcih 80 lončarjev, ki so izkopavali glino in jo pripravili za uporabo na lončarskem vretenu, nato pa so izdelke žgali. Danes lončarjev ni več, tudi družina Bojnec se ne preživlja z lončarstvom, kupili so tovarno keramike v Libojah. Ogledali smo si tudi cimpračo, tipično nizko panonsko hišo iz lesa, gline in slame v obliki črke L, streha pa je iz ržene slame. Slamnata kritina zdrži 25 do 30 let. Vrata so nizka, okna pa majhna, v hiši je tudi črna kuhinja. Mladi lastnik nam je spretno in hitro na (sicer električno) vreteno iz gline naredil potičnik. V drugi nizki hiši pa prodajajo raznovrstno lončevino, žal narejeno v Libojah, a lepo in privlačno, tako da je nakupovanje spet teklo.
Z ogledom filovške keramike so se naši ogledi zaključili. Med dežjem in vetrom smo si ogledovali sicer prelepo pokrajino, prekmurske ravnice, Muro, znamenitosti in urejene vasi. Najvišji vrh pokrajine je 418 m visok (ali nizek) Sotinski breg, tako da se je večina med nami najteže »vzpenjala« po stopnicah avtobusa. Dan v pokrajini preko Mure smo kljub slabemu vremenu preživeli z ogledom znamenitosti v dobrem vzdušju, zadovoljni in veseli naše ekskurzije, pa tudi orhidej, paradižnika in keramike.
Vesna Celarc
