Pri proučevanju Ivančne Gorice smo se v domoznanskem krožku odločile pobrskati tudi po imenih naših ulic. Ali so in kako so povezana s samim krajem ali morda občino. Začele smo s Trubarjevo ulico.
Trubarjeva ulica je prav majhna ulička s komaj nekaj hišnimi številkami, bolj slepo črevo Ulice Juša Kozaka malo naprej od Šipce. Nič kaj v skladu s pomenom Primoža Trubarja za njegove ljube Slovence. Sprva nismo našle prav nikakršne povezave med Tubarjem in Ivančno Gorico. Toda če zgodbe ni, se jo pa naredi. In me smo naredile takšno: Ivančna Gorica je v bistvu umeščena med dve žarišči slovenske pismenosti – med bližnji kraj nastanka stiških rokopisov in le malo bolj oddaljen Trubarjev rojstni kraj. Sklenile smo obiskati oba.
Najprej smo šle v Muzej krščanstva k njihovemu kustosu Tadeju Trnovšku. Predstavil nam je nastajanje rokopisov v stiškem samostanu v letih od 1175 do 1181/1182. Ocenjujejo, da jih je v tem razmeroma kratkem času nastalo okoli 70. Ohranjenih je 32, torej skoraj 50 %, kar je bistveno večji odstotek od evropskega povprečja, kjer je ohranjenih med 3 in 5% rokopisov. V Narodni in univerzitetni knjižnici je shranjenih 21, med njimi tudi najstarejši. 11 jih je v Dunajski dvorni knjižnici, 6 fragmentov pa je v Arhivu Republike Slovenije.
Rokopise so pisali prepisovalci ali kopisti. To niso bili menihi, ampak poklicni pisarji, ki jih je samostan najel. Prepisovali so že obstoječa besedila, da je samostanska knjižnica tako dobila svoje izvode teh besedil. Po pisavi je prepoznanih 12 pisarjev, po imenih pa le trije: Engelbert iz Koelna, Nikolaj in Bernard. Bernard je bil vodja delavnice.
Pisarji so delali v svoji delavnici – skriptoriju. Ta je bil vedno poleg ogrevalnice – edinega prostora, ki so ga pozimi ogrevali in kamor se je šel lahko vsak menih pogret za pol ure na dan. Pisarji so torej živeli prijetneje kot menihi, saj so bili ves čas na toplem, kajti v mrzlem prostoru ne bi mogli pisati. Pisali so samo ob dnevni svetlobi, zato so v kratkih zimskih dneh lahko napisali manj kot v dolgih poletnih. Povprečno je vsak napisal okoli 45.000 znakov na dan, kar bi danes obsegalo 25 tipkanih strani. Najhitrejši je bil pisar Engelbert.
Pisarji so si morali tinto in peresa pripraviti sami. Tinto so izdelovali iz hrastovih šišk in drugih rastlinskih surovin. Pisar si jo je zmešal vsak dan posebej, zato je imela vsak dan malo drugačen odtenek. Prav po odtenkih tinte so proučevalci rokopisov kasneje lahko ugotovili, koliko je posamezen pisar napisal na dan. Najpogosteje so pisali s krokarjevimi ali vranjimi peresi. Izpuljeno ptičje pero so čez noč zapičili v vroč pesek, da je postalo trdo in je bilo mogoče prav prirezati konico. Da so pisali v ravnih linijah so si z grafitnimi pisali, nekakšnimi predhodniki svinčnikov označili črte.
Začetnice so ilustrirali knjižni slikarji ali iluminatorji. Pisar je sicer lahko bil obenem tudi slikar ali obratno, slikar je bil lahko tudi pisar, a običajno so bili to različni ljudje. Po osebnih slikarskih slogih je iz Stične prepoznanih 10 knjižnih slikarjev. Barve za ilustracije so izdelovali iz raznih naravnih sestavin. V tistem času je bilo znanih osem osnovnih barv: rjava, rdeča, rumena, zelena, modra, vijolična, črna in škrlatna. Rdečo barvo so izdelovali iz borovnic, žafrana, vijolic… Pri pripravi barv so uporabljali tudi minerale, ki so jih uvažali iz arabskih držav. Škrlatno barvo so pridobivali iz polžev škrlatinov in je bila zelo draga. V stiških rokopisih ni škrlatne barve. Takratni recepti za pripravo barv se nam niso ohranili. Morda jih sploh niso zapisali, ker so bili splošno znani ali pa zaradi varovanja poslovnih skrivnosti. Barve so hranili v svinjskih mehurjih. Čopiče so delali iz veveričjih dlak.
Pisali so na pergament. Tega so izdelovali iz živalskih kož, najpogosteje iz kozjih, pa tudi iz ovčjih ali kož še nerojenih teličkov – ta je bil najbolj bel. Za eno knjigo so potrebovali kože 50 koz. Pergament je bil veliko bolj obstojen kot kasnejši papir, a je bil drag. Stroški zanj so obsegali kar tretjino stroškov posamezne knjige, tretjino stroškov je šlo za usnjen ovitek in tretjino za delo pisarja in slikarja.
Obdobje nastajanja stiških rokopisov je tako kratko zato, ker so nastajali le v času opata Folklanda. Ta je želel, da bi tudi v stiškem samostanu delovala pisarska delavnica. Povabil je v Stično najprej pisarja Bernarda in poskrbel, da je ta lahko organiziral vse potrebno za delovanje skriptorija.
Tudi me smo se preizkusile v pisanju gotice, v kakršni so bili pisani takratni rokopisi. Seveda nismo pisale s ptičjimi peresi, ampak nam je gospod Trnovšek pripravil kovinska in nalašč za kaligrafijo prirezana. Ni bilo preprosto, a smo se trudile.
Gospod Trnovšek nam je potem razkazal prostore, ki so bili povezani z rokopisi. Sprehodile smo se po križnem hodniku, v katerem so menihi izvajali bralne dejavnosti. Križni hodnik je srce samostana in je dobil ime po nekdanjih procesijah, ki so tu nosile križ. V njem smo si ogledale grbe donatorjev, ki so si s svojimi donacijami zagotovili pokop v sveti samostanski zemlji. Ocenjujejo, da je pod tlakom križnega hodnika 31 grobov.
Šle smo mimo nekdanjega skriptorja in si ogledale tudi prvi armarij – zidne vdolbine, v katerih so shranjevali rokopise in so bile takrat zaprte z lesenimi loputami. Ohranilo se nam je ime skrbnika armarija – to je bil Maroldus armarius (knjižničar Marold), torej prvi poimensko znani knjižničar na Slovenskem.
Muzej smo zapustile polne vtisov in smo jih potem še nekaj časa urejale ob kavici v bližnji Užitkarnici Jama.
Olga Grum, Tatjana Kordiš in Milena Zaletel