V četrtek, 26. januarja 2024, smo se, bilo nas je 48, odpeljali v Ljubljano na prvo letošnjo predstavo. V ljubljanski Dramo smo si ogledali Molierovega Skopuha. Vendar to ni bilo vse. V gledališču nas je najprej pričakal Klemen Janežič, naš sokrajan, da bi nam razkril ozadje dogajanja, ki ga sicer na odru ni videti. Kako izgleda »Igralec sem« za odrom torej…
Najprej nas je popeljal v dvorano in nas posadil na sedeže, potem pa nas je prestavil kar na oder, kjer je seveda že stala scena za predstavo »Skopuh«. To, da smo se znašli na samem odru, se verjetno ne bo ponovilo nikoli več. Klemen nam je povedal nekaj več o sebi. V Drami je zaposlen že enajst let, ima majhno hčerko in ženo Nino Ivanič, tudi igralko – prvakinjo Drame. Poleg igranja, videli ga bomo v komediji »Kar hočete« naslednji mesec, se ukvarja tudi z marionetami in igra tudi drugje, sicer pa je njegova priljubljena tema študij gibov, o čemer govori njegova magistrska naloga, pa tudi naslednja fotografija.
V sproščenem, več kot uro trajajočem razgovoru smo izvedeli marsikaj o režiserjih, ki so pač različni; nekateri hočejo, da igralci delujejo natančno po njegovih navodilih, drugi pa jim puščajo tudi svobodo v interpretaciji. Igralski ansambel Drame ima 40 igralcev in se je močno pomladil, kar smo kasneje videli tudi v predstavi. Med igralci, pravi, rivalstva ni, so dober kolektiv na odru in za njim. Njihov delovni dan je neobičajen, sestavljen iz vaj in predstav, vloge, ki jih živijo na odru, pa tam večinoma tudi pustijo in jih ne obremenjujejo izven gledališča. Pa še marsikaj drugega smo izvedeli…
Vmes smo si v manjših skupinah, ki jih je vodila prijazna šepetalka Anja, ogledali zaodrje. Videli smo mesto šepetalke, pa delovno mesto asistenta režije, ki vodi in spremlja celotno predstavo in mesto, kjer imajo kulise za predstave.
Po kavi v kavarni smo zasedli mesta v dvorani in nestrpno pričakovali začetek Molierove komedije »Skopuh«. Delo je na odru prvikrat zaživelo davnega leta 1668, vendar govori tudi o današnjem času. Glavno vlogo, to je skopuha Harpagona, je vrhunsko odigral Bojan Emeršič. To je komedija o škrtežu, ki ga na koncu ukanijo. Vse bi vzel, pa ničesar ne dal. Njegova identiteta so denar, bogastvo, zlato, skrinjica z 10.000 zlatniki. Je tako zadrt skoporitež, da nima samo kočijaža in kuharja v eni osebi in na smrt sestradanih konj v hlevu, temveč tudi svoja otroka vidi kot možen vir denarja. Po drugi strani bi se rad oženil z mladim dekletom, za katerim gleda njegov sin, hčer pa bi oddal premožnemu starcu, čeprav se je ta že zaljubila v drugega mladca. Zapleti, ki pri tem nastajajo, izzivajo salve smeha. Pospremljeni so s posebno glasbo, mladi igralci pa na odru izvajajo malodane baletne točke. Razplet je srečen za mlada para, ki se kljub očetovemu nasprotovanju najdeta in brez njegovega denarja odideta v novo življenje, Harpagon pa ostane sam.
Kaj pa danes? Od premiere te komedije leta 1668 se je marsikaj spremenilo in imamo različne tipe bogatašev. Škrtežev? Milijarderjev, starejših in srednjih let in nemalo zelo mladih. Mladi so se marsikje osvobodili, se dokopali do moči in bogastva, trošijo za luksuz, razne donacije in fundacije, za oblikovanje novih potreb in nove logike kapitala. Mladi so postali enako nevarni kot stari, če ne še nevarnejši. Molierov Harpagon živi naprej…
Fotografije: Matjaž Marinček
Ivančna Gorica, 28. 1. 2024
Joža Železnikar