Tako je pesnika poimenoval Ivan Cankar, poznamo pa ga tudi kot »Goriškega slavčka«. O njem nam je v torek, 4. februarja, pripovedoval dr. Miha Glavan, sicer že stari znanec naše UTŽO. Imel nam je kaj povedati, saj je sam o Simonu Gregorčiču napisal in objavil kar pet knjig.
Za začetek smo slišali štiri Gregorčičeve pesmi, ki so jih zrecitirali člani študijskega krožka »Umetnost branja in pripovedovanja« Matjaž, Danila, Milena in Martina. Dr. Glavan nam je nato predstavil glavne mejnike pesnikovega življenja. Rodil se je v majhni vasici Vrsno pod Krnom leta 1844. V goriško gimnazijo, ki je bila tedaj nemška, se je vpisal leta 1855, v bogoslovje je vstopil leta 1864 in imel leto pozneje že novo mašo. Postal je kaplan v Kobaridu. Tu se je srečal z učiteljico Dragojilo Milek, s katero sta prijateljevala dve leti. Seveda so ju ločili in Gregorčič je odšel leta 1873 v Rihenberk – sedanji Branik. Ljudje so ga tam imeli zelo radi, nista pa se razumela z župnikom, zato je bil zelo nesrečen in utesnjen. Mislil je celo, da bi opustil bogoslužje in odšel na Dunaj študirat klasično filologijo, vendar se za to končno ni odločil. Postal je samostojni duhovnik na Gradišču nad Prvačino, kjer si je kupil kmetijo ter postal kmet in vinogradnik. Seveda vseskozi pesnikuje. Kmetovanje je nato opustil, tudi zaradi opešanega srca, in se vrnil v Gradišče kot vikar. Leta 1899 se je upokojil in se 1903 preselil v slovenski del Gorice. Umrl je leta 1906, ko ga je v cerkvi zadela kap. Na njegov pogreb je prišla množica ljudi v koloni, dolgi kakih dvajset kilometrov.
Simon Gregorčič je bil še za življenja velik kulturni zvezdnik, podobno kot Cankar. Bil je znan in priljubljen, predvsem pa pesnik čustev, po slogu malo zapoznel romantik, pa tudi velik rodoljub in zagovornik slovanske ideje. Izdal je tri zbirke poezij, njegova »Zlata knjiga« velja za eno najlepših slovenskih knjig. Z njo je tudi postal »Goriški slavček«. Prva knjiga je izšla v zavidljivih 2.000 izvodih in bila takoj razprodana. Veliko je potoval okrog, tudi v tujino, vabili so ga na prireditve in v čitalnice. Vmes je seveda ustvarjal, prevajal je tudi svetopisemske zgodbe in s honorarji pomagal zgraditi Šolski dom v Gorici.
Zanimivo je, da se je leta 1882 mudil na Muljavi, kjer je bil gost na proslavi v čast Jurčiču in šel je tudi v Stično. Prijateljeval je z znanimi Slovenci, med drugim tudi s Hribarjem, ljubljanskim županom. Cerkev njegove poezije ni odobravala, Mahnič ga je označil za sentimentalneža in pesimista, s čimer naj bi kvaril mladino in škodil veri. Razprava, ki se je ob tem razvila v javnosti, je le-to razdelila na klerikalni in liberalni del, delitev, ki deluje še danes. Gregorčič je bil prizadet, vendar sam ni bil bojevit, to so zanj opravljali prijatelji.
Pesnik je živ še danes, izhajajo ponatisi njegovih del, samo dr. Glavan je o njem napisal pet knjig. Čudimo se njegovi jasnovidnosti, ko je osem let pred začetkom I. svetovne vojne napovedal, da bo Soča tekla krvava in njegovi ljubezni do Dragojile, ki so jo izražale ljubezenske pesmi do konca njegovega življenja. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih in ponarodelih, tako da se sploh ne zavedamo več, da je njihov avtor »Goriški slavček«.
Ivančna Gorica, 4. 2. 2020
Joža Železnikar