Prvo letošnje torkovo predavanje nas je poneslo visoko. Jože Mihalič, fotograf, turni smučar in učitelj, nas je s sliko in besedo popeljal po Julijskih Alpah, njihovih vrhovih in dolinah. Ker je 30 let delal v Triglavskem narodnem parku, je vedel, o čem govori. O njem pa govorijo fotomonografija z naslovom »Dober dan, Triglavski narodni park«, pa tudi soavtorstvo v nekaj drugih knjigah, ki nam jih je pokazal.
Priznal je, da je za vedno zaljubljen v Triglav in nam s fotografijami pokazal, da ima ta mnogo obrazov, odvisno od tega, s katere strani ga gledaš. Tako ima znamenita triglavska severna stena »brutalno lepoto«, posebno lepoto pa ima tudi vsak vrh, o katerem nam je govoril in ga ilustriral s svojimi fotografijami. Zaznamovala ga je Bohinjska Bistrica, kjer je živel in z bohinjske strani občudoval Julijce, sedaj pa živi v Aljaževi Mojstrani, v visokem alpskem pogorju.
Poleg imen in prikaza alpskih gora, po katerih se je sprehajal s fotografijami, smo izvedeli, da je znamenita pesem »Oj Triglav, moj dom« pravzaprav prevod pesmi, ki je pela o Schwartzwaldu. Prvi se je na Triglav povzpel Francoz Balthasar Haquet, njemu pa so pred 240 leti sledili naši štirje srčni možje. Ni pozabil na Juliusa Kugyja, pa na svoje študente, ki jih je 40 let vodil po gorah.
Da je velik ljubitelj narave in je zagovornik pristnega stika z njo, je bilo jasno, ko nam je z ljubeznijo razlagal o pomenu vode in nam seveda kazal znamenite slapove. Govoril je o čudežnem svetu gozdov, kjer živijo najmanjše rastline in živali v sožitju z največjimi. Pokazal nam je posebnost alpske smreke, ki seže nekje do 1800 metrov višine. Seveda ni mogel mimo Zlatoroga in pravljice o njem, kazal nam je gamse in orla, pa kavke in jastrebe.
Posebno predstavitev so doživele alpske rastline. Videli in uživali smo v lepoti vsake od njih, od žafranov do narcis, avriklja, klinčka do lepega čeveljca, pa julijskega maka, murke, gorskega lanu, grinta, planike, znamenite Zoisove zvončnice in še mnogih drugih. Ima pač oko za podrobnosti in njihovo lepoto !
Njegovo uro in pol trajajočo pripoved, ki jo je poslušalo in gledalo 29 članov UTŽO, smo zaključili z dogovorom, da tudi nas popelje v planine.
Je bil takoj za stvar!
Ivančna Gorica, 8. 1. 2019
Joža Železnikar