V torek, 22. marca, smo se člani UTŽO in DU Ivančna Gorica, trideset nas je bilo, odpravili na ekskurzijo v Ljubljano. Namenili smo se obiskati Cukrarno in Narodni muzej, kjer smo si ogledali razstavo »Zlata sled«.
Cukrarna nas je pričakala vsa bela in ogromna, s preko 360 okni. Prenova, ki je bila končana lani, jo je spremenila v moderno zasnovano galerijo. Od stare zgradbe je ostal le zunanji obod, notranja tri nadstropja pa so obešena pod strop. V njeno zgodovino nas je popeljala vodnica Olja. Borzna trgovca iz Trsta sta cukrarno – rafinerijo sladkorja postavila let 1828. Lokacijo sta izbrala zaradi bližine carinarnice, kar je zniževalo stroške prevoza. Leta 1835 so vanjo postavili prvi parni stroj na našem ozemlju, z novim parnim kotlom pa so močno povečali zmogljivosti. Tovarna je zaposlovala več kot 200 delavcev, dokler ni leta 1858 nepazljivost enega od njih povzročila požar, ki je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zalog sladkorja.
Ponovnega obratovanja cukrarne ni bilo več, lastniki so se menjavali, obnova je bila skromna. V stavbi so bile male delavnice, tobačna tovarna, vojašnica in stanovanja. Doživela je še en požar, po potresu leta 1895 pa so bila v njej socialna stanovanja. V njej sta nekaj časa živela in tudi umrla pesnika Dragotin Kette in Josip Murn. Med II. svetovno vojno je bilo v njej zaklonišče, potem pa so jo nacionalizirali in v njej nastanili socialno ogrožene ljudi. V 90-ih letih so jo zaradi nevarnosti bivanja izpraznili in zaprli, dokler ni bila dokončana lanska prenova in je znova zaživela kot galerija.
Trenutno je v njej več razstav. Maruša Segedin razstavlja kompozicije, namenjene zbiranju na urbanih površinah (klopi). Poseben del je namenjen slovenski moderni, kjer so med deli lesa citati Cankarja in verzi Župančiča, Murna in Ketteja. Osrednji del izpolnjuje skupinska razstava »Vračanje pogleda«, kjer razstavlja šestdeset slovenskih umetnic od devetdesetih let do danes. Razstave smo si ogledali, doživel pa jih je vsak po svoje.
Razstava »Zlata sled« v Narodnem muzeju
Iz Cukrarne nas je Niko, naš stalni prevoznik, odpeljal do Drame, od tam pa smo odšli v Narodni muzej. Ob 200-letnici njegovega nastanka so tu postavili razstavo »Zlata sled«, zlate in pozlačene predmete zanjo pa so prispevali, poleg Narodnega, tudi drugi slovenski muzeji. Po razstavi nas je vodila Petra. Najprej smo izvedeli nekaj več o zlatu, dragoceni kovini, ki nastaja v naravi (zlatokopi, zlata mrzlica iz rek). Ali ste vedeli, da sta Drava in Mura naši zlatonosni reki? 50% je zlata uporabljenega za izdelavo nakita, 12 % ga rabi tehnologija (tudi računalniki in mobiteli). Danes je pridobljenih 400 ton zlata na leto. Ker je zelo mehko, se meša se v zmesi (s srebrom), ne pa v spojine.
Razstava ima štiri vsebinske sklope: Moč in oblast, Cerkev in sveto, Čast in slava in Bogastvo in razkošje. Del Moč in oblast predstavljajo cesarske insignije in denar – zlatniki. Ti so menjalno, pa tudi propagandno sredstvo, saj nosijo podobe vladarjev. En tak zlatnik so našli tudi pri nas v Podzemlju pri Črnomlju, skovali pa so ga Kelti. Razstavljen je pozlačen pečatnik Marije Terezije, pa z zlatom obrobljen kozarec njenega sina Franca Jožefa, pozlačeno labodje pero njegovega brata
Del Cerkev in sveto vključuje mašne plašče, izvezene z zlatom, pozlačene oltarje, svetinjice, podobice, razno liturgično posodje (monštrance, relikvariji, žare). Posebnost je Hasanov plašč, ki je bil bojni plen bitke s Turki pri Sisku iz 16. stoletja. Na gradu Turjak so ga preuredili v mašni plašč in je nato služil pri maševanju. Slišali smo tudi nekaj legend.
Del Čast in slava je rotunda, kjer na sredini na stebru domuje pozlačena replika Emonca, ki je bil nagrobnik nekega rimskega bogataša iz 2. stoletja. Okrog so častne diplome in priznanja, med njimi razne diplome znamenitega Anastazija Gruena Turjaškega, pa imenovanje očeta Žige Zoisa za barona in druga.
Del Bogastvo in razkošje vsebuje stvari, ki odražajo bogastvo, razkošje, prestiž. To je nakit od prazgodovine do danes, sem pa sodita tudi dva interierja. Eno je soba iz Murske Sobote, posvečena Mariji Tereziji. V njej je leseno pohištvo, ki je pozlačeno, in to vsega z enim gramom zlata. Zlato se namreč lahko zvalja na izredno tanke plasti in se nanaša s čopiči. Pozlačena je tudi posoda iz keramike, ura s svečko, španska stena, orgle itd. Razstavljen je nakit železnodobnih kneginj, značilnih za Dolenjsko. Najbolj slavna je kneginja Viscondi iz 7. stoletja p. n. št., ki je bila okrašena s posebno zlato naglavno ogrlico. Drugi interier ima pozlačeno pohištvo, poslikano in pozlačeno keramiko iz Japonske ter pozlačeno Meduzo, ki je bila na premcu neke ladje. Videli pa smo tudi primera modernega nakita znane oblikovalke Lare Jankovič in nekoč legendarne Zlatarne Celje.
Prehod iz moderne umetnosti v Cukrarni do zlatih muzejskih eksponatov ni bil težak, saj novo in staro mora sobivati. Malce utrujenih nog, vendar polno glavo novih vtisov smo se odpravili proti domu. V Narodni muzej pa bi se radi še vrnili, saj hrani še mnogo zakladov, ki jih še nismo odkrili.
Ivančna Gorica, 23. 3. 2022
Joža Železnikar