Kulturno, vsekakor, in to trikratno. V četrtek, 8. februarja, smo se, bilo nas je 41, odpeljali na Bizeljsko. Najprej smo se ustavili v Stari vasi, kjer deluje družina Istenič, znana pridelovalka penin, potem smo si v Brežicah ogledali še muzej v tamkajšnjem gradu. Proslavljanje praznika kulture pa smo začeli z recitalom članov krožka Umetnost branja in pripovedovanja takoj po prihodu k Isteniču.
Leto 2024 je razglašeno za državno leto generala Rudolfa Maistra, saj mineva 150 let od njegovega rojstva in 90 let od njegove smrti. Temu je bil posvečen recital, ki smo ga pod vodstvom mentorja Matjaža Marinčka izvedli člani krožka Umetnost branja in pripovedovanja. Maistra smo predstavili kot pesnika z izborom njegovih pesmi, ki govorijo o vinu, pač primerno okolju, kjer smo bili. Za zaključek smo po recitirani prvi kitici Prešernove Zdravljice vsi družno zapeli še našo himno.
Sledil je voden ogled proizvodnje penečega vina, penine ali šampanjca po naše. Vodil nas je Dragan, ki nam je najprej povedal nekaj o zgodovini Isteničev. Prvi lastnik je po šolanju v Franciji in nakupu manjšega vinograda na Bizeljskem leta 1968 ustekleničil prvih 100 steklenic penine. Delajo po najzahtevnejši klasični metodi, penine zorijo v steklenici. Imajo 27.000 trsov na 5 hektarih vinogradov. Grozdje pobirajo ročno, ročno tudi oskrbujejo vinograde. Začetek postopka je v vakuumski preši, kamor gre naenkrat 7,5 ton grozdja. Prešan mošt gre v poseben bazenček, od koder ga prečrpajo v cisterne, ki so namenjene samo prvi fermentaciji. Tu dodajo grozni sladkor za prvo alkoholno vrenje, kar traja 5-10 dni. Sledi filtriranje v posebni napravi, od tam pa gre mošt v predelovalnico. Tu prečrpanemu moštu dodajo kvasovke, te vzgojijo sami, ki »požrejo« sladkor in tvorijo mehurčke. Sledi ga 3-4 urno mešanje in nato polnjenje v posebnem bobnu. V enem tednu napolnijo 130.000 steklenic, na zalogi pa jih imajo okoli pol milijona. Steklenice nato ročno vlagajo v posebne bokse, ti 8 so metrov pod zemljo. Tam penine zorijo, in to povprečno 16-18 mesecev, najstarejše znamke »prestige« pa 5-6 let. V posebnem robotu steklenice obračajo, tresejo, da prečistijo penino; vse nečistoče in kvasovke gredo v vrat steklenice, od tam pa jih odstranijo s pomočjo zamrzovanja v posebnem hladilniku. Nastali zamrznjeni čep nato odstranijo s posebno napravo, dodajo plutovinast zamašek, žičko in nalepke. Vsi postopki tečejo seveda strojno. Njihovi šampanjci so nagrajeni in so med prvimi petimi na svetu, saj jih večji del izvozijo. Trenutna noviteta bo penina brez alkohola, sicer pa delajo tudi balzamični kis in vinjak, vse iz najboljšega vina.
Po ogledu smo si privoščili pripravljen narezek in poizkusili tri vrste penin. V njihovi dvorani, ki sprejme 250 gostov, smo videli še kratek video o posestvu, nato pa smo se zapodili v njihovo trgovino nakupit »spominke«, steklenice penine in kisa seveda.
Sledil je odhod v Brežice, kjer smo si ogledali Posavski muzej v tamkajšnjem gradu. Vodila nas je prijazna vodnica Anja, ki nas je najprej odpeljala na stopnišče. Tu smo izvedeli nekaj o zgodovini gradu, ki je bil omenjen prvič leta 1249. Ta je bil lesen, dvakrat požgan, enkrat v času kmečkih uporov 1515 in kasneje ob vpadu Turkov. Njegova obnova je trajala 90 let, okoli leta 1600 je grad dobil sedanjo podobo. Ima 4 stolpe, imel je križni most in obrambni jarek. Kasneje so ga kupili bogati Atemsi, ki so imeli veliko gradov po Sloveniji, danes živijo njihovi potomci v Gradcu. V lasti ga imajo do konca II. svetovne vojne, ko so se morali odseliti. Sedaj je v lasti občine Brežice in od l.1949 je v njem muzej, torej star 75 let.
Atemsi so bili naklonjeni baročnim poslikavam, kar kaže okoli leta 1720 poslikano znamenito stopnišče. Na stropu je v freskah naslikanih šest čutov. V gradu je več zbirk. Arheološka zbirka hrani ostanke poselitve Posavja od mlajše kamene dobe, bronaste dobe, železne dobe, časa Rimljanov do Slovanov. Nova je rekonstrukcija keltskega bojnega voza, ki so ga odkrili v okolici Brežic. Problem pri njegovi izdelavi so bili obrtniki, ki jih danes ni več, n.pr. kolarjev. Razstavljenih je tudi več keltskih okraskov, prstanov, zapestnic, verižic, zaponk. Sledil je čas Rimljanov od 1. stoletja dalje, ko je v Drnovem pri Krškem ustanovljeno trgovsko mesto Vidunum. Znamenit je odkrit marmorni mozaik, hiše so ogrevali talno, z votlimi opekami so lahko ogrevali vso hišo. V vitrinah so tudi vsakdanji predmeti.
Etnološka zbirka kaže, s čim so se ljudje preživljali: poljedelstvo, živinoreja, sadjarstvo so bile glavne dejavnosti. Znamenit je avtohtoni krško-poljski prašič črno-bele barve. Niso bili zaprti v svinjakih, posebej so jim kuhali v svinjskih kuhinjah in imajo kakovostno meso in maščobe, zato so priljubljeni še danes. Rokodelske spretnosti kažejo šopki iz papirja, pa srčeva pletenica iz testa. Danes ta znanja ohranjajo aktivi kmečkih žena. Zaradi Save, ki teče v občini v dolžini 60 km, so se ljudje ukvarjali tudi z ribolovom, ženske so ribe lovile kar z rokami. Poseben poklic so bili kovnarji, ti so iz reke lovili premog, ki ga je prineslo iz Zasavja.
Najbolj prepoznaven del gradu je viteška dvorana. Opremljena je s čudovitimi freskami iz leta 1702. Obok ima na vsaki strani naslikan po en element iz grške mitologije, na stropu pa so upodobljene različne umetnosti. Ponaša se z dobro akustiko, v njej se vsako leto vrstijo koncerti stare glasbe. Namenjena je vrhunskim kulturnim in protokolarnim prireditvam. Grad so večkrat uporabili pri snemanju domačih in tujih celovečernih filmov.
V razstavi novejše zgodovine je videti življenje Zasavcev od preloma 19. stoletja do danes – pod devetimi zastavami. Rivalstvo med Nemci in Slovenci je botrovalo različnim slovenskim društvom, najstarejši so bili gasilci. Leta 1914 so bili moški vpoklicani na dve fronti, l. 1917 pa je bil potres 6,9.stopnje, ki je razrušil skoraj vse mesto. V začetku 2. sv. vojne so izselili 40.000 ljudi, najprej v Reichenburg, nato v koncentracijska in delovna taborišča. Odpor je formiral borbene skupine, najbolj dejavni so bili Kozjanci z raznimi akcijami, ki so bili tudi prve žrtve nacizma. Pretresljivo je videti fotografije žrtev vojne, sami mladi fantje, skoraj še otroci.
S tem smo naše proslavljanje dneva kulture končali in se pozno popoldne odpeljali proti domu. Preživeli smo lep, z raznimi vtisi in novim znanjem bogat dan. Lep spomin bodo pa tudi steklenice penine, ki so romale z nami…
Fotografiji: Matjaž Marinček
Ivančna Gorica, 11. 2. 2024
Joža Železnikar