Kaj smo torej izvedeli? General Rudolf Maister se je rodil leta 1874 v Kamniku, kjer je preživel otroštvo, umrl pa je leta 1934 na Uncu. Oče mu komaj 12-letnemu umrl, kar je verjetno razlog, da je po nižji gimnaziji odšel v vojaško šolo na Dunaj. Z leti je iz podporočnika napredoval vse do generala.
Že kot dijak je začel objavljati svoje pesmi, zbirati orožje, stare predmete in knjige. Rezultat tega je, da njegova knjižnica v Mariboru še danes obsega prek 6.000 enot. Unec je eden od krajev, kjer je preživel dobršen del svojega življenja. Tam sta živela njegova teta in mož, ki je po očetovi smrti postal Rudolfov skrbnik. Hiša je ohranjena in je danes muzej.
Leta 1902 je prišel v Ljubljano, tam spoznal Marico in se poročil z njo. Imela sta dva sinova, Hrvoja in Boruta. Prek vnukov je rod Maistrov živ še danes. Kot zaveden Slovenec in rodoljub, kar je vedno izpričeval, so ga v vojski kazensko prestavili v Gradec in nato v Galicijo, v to zadnjo avstro-ogrsko postojanko. Tam je živel z družino, vendar je zbolel za pljučnico in vnetjem možganske mrene, tako da je bil po daljšem zdravljenju umaknjen iz aktivne vojske v zaledje v Celje. Tam je povezal pesnike in pisatelje v društvo Slavija, nastala pa je tudi njegova nacionalna vojaška baza, ki je kasneje pod njegovim poveljstvom osvobodila Maribor. V začetku 1. svetovne vojne so ga premestili v Maribor, kjer je postal komandant mesta in Spodnje Štajerske. Območje je bilo popolnoma nemško, najbolj pa delavstvo, saj je bil Maribor industrijsko mesto in železniško križišče.
Leta 1918 se avstrijska vojska dokončno sesuje, Maister pa povezuje vojake in oficirje v zaledno slovensko vojsko. Ustanovi Slovenski narodni svet v Ljubljani in Štajerski narodni svet v Mariboru, ki Maistra proglasi za generala. Osvobodil je Maribor in Štajersko ter nadaljeval na Koroško. Tam je bil do leta 1920 in po ustanovitvi SHS postal jugoslovanski general. Srbi so ga nato umaknili s Koroške, ta je s plebiscitom ostala v Avstriji, mu vzeli moč odločanja in ga upokojili. Upokojen je z družino živel v Mariboru, kjer se je vsak dan pojavljal na znamenitem balkonu in se pogovarjal z mimoidočimi. Vseskozi je skrbel za svoje borce, se mu je pa zdravje slabšalo in leta 1934 je umrl na Uncu. Pokopali so ga v Mariboru z velikimi narodnimi častmi.
Letos praznujemo 100-letnico Maistrove osvoboditve Maribora, zato je prav, da se spomnimo njegove človeške veličine in velikih zaslug za naš narod. Kot trenutno stojijo stvari, bi nam general zelo prav prišel tudi danes…
Ivančna Gorica, 23.2.2018
Joža Železnikar