In tako smo se 17. 10. 2017 zbrali ob 8. uri zjutraj in se iz sončne Ivančne Gorice mimo »lepo zamegljene« Ljubljane odpeljali na Kras. Cilj je bil določen, in sicer Štanjel, Rihemberk, Sveto, Gorjansko. Po uvodnem pozdravu naše predsednice, g. Jožice Lampret, je mikrofon v avtobusu prevzel vodnik, g. Dušan Kramberger, naš stari znanec in prijatelj, saj večkrat potuje z nami, veliko ve in prijetno ga je poslušati.
Že med vožnjo nam je opisoval in pokazal značilnosti kraške pokrajine. Veliko smo videli t. i. suhih zidov, ki so nastajali med pridobivanjem plodne zemlje, ko so z njiv pobirali kamenje, ki so ga zložili v zidove, in s tem tudi ogradili svojo posest. Naslednja značilnost so portoni – široki obokani vhodi na kraška dvorišča – in portali na vhodih v hišo, ki so kamniti in ga ima vsaka kraška hiša.
Pripeljali smo se v Štanjel, ki je slikovito, terasasto zasnovano kraško naselje z gradom, ozkimi ulicami in gotsko cerkvijo. Njegova posebnost je Ferrarijev vrt, ki se razprostira pod Ferrarijevo vilo, vse to pa je oblikoval arhitekt, urbanist, profesor, župan, izumitelj, pisec, mislec in humanist Maks Fabiani. Z lokalnim vodnikom smo si ogledali omenjeni vrt, v katerem se nahaja zanimiv bazen z otočkom in mostom, tu se odvijajo poroke, saj je ambient res čudovit, zanimiva je tudi vegetacija.
V gradu smo si ogledali razstavo, ki je nastala kot poklon velikemu Kraševcu, katerega bogata materialna in duhovna zapuščina nas v teh krajih spremlja na vsakem koraku. Arhitekta Maksa Fabianija uvrščajo med najpomembnejše arhitekte Srednje Evrope. Njegov opus obsega impozantne mestne palače, urbanistične ureditve velikih mest in trgov.
Ogledali smo si tudi tisto pravo kraško hišo z značilnim kamnitim portalom, kamnitimi žlebovi, tudi kritina je iz kamna. Ob njej pa je velik vodnjak, ki ga lahko uporabljajo vsi prebivalci Štanjela, drži kar 120 m3 vode in je globok 10 metrov. V zaselku je takih vodnjakov še več.
Zanimiv je tudi cerkveni zvonik, ki spominja na obliko patrona ali minareta in je iz betona.
Sledila je pot v B
ranik na kosilo. Seveda brez značilne jote in kozarčka kraškega terana ni šlo.
Da smo porabili vsaj nekaj kalorij obilnega kosila, smo se povzpeli na grad Rihemberk, ki je bil zgrajen konec 12. stoletja kot romanski, obodni grad. V 13. stoletju so ga dodatno utrdili z mogočnim valjastim bergfridom. Vzpon na stolp rihemberškega gradu je bil poplačan s čudovitim razgledom na sončno Vipavsko dolino.
Sledila je še vožnja v Sveto pri Komnu, kjer smo si ogledali cerkev sv. Tilna z značilno osmerokotno ladjo iz leta 1576. Streha je dežnikaste oblike in jo podpira en sam steber.
Zadnji ogled pa smo opravili v vasi Gorjansko, kjer je najbolj ohranjeno eno največjih avstro-ogrskih pokopališč iz prve svetovne vojne v Sloveniji. Tu je pokopanih 6015 vojakov, pokopališče pa je lepo urejeno in oskrbovano.
Pričelo se je mračiti, zato smo se polni vtisov vrnili v Ivančno Gorico in se odločili, da še pojdemo.
Darinka Petek