Na prelep jesenski dan, 18. oktobra 2022, smo se podali na izlet v Trst z naslovom »Po poteh dediščine Avstro-Ogrske«. V mestu se nam je pridružila vodnica, Pirančanka, sicer odlična poznavalka Trsta in njegove zgodovine.
Ogled smo pričeli s krožno vožnjo po središču Trsta in iz avtobusa videli glavne znamenitosti, ki smo si jih kasneje tudi ogledali, ko smo se peš sprehodili po mestu.
Že na avtobusu je vodnica spregovorila o zgodovini Trsta, povezani s slovenstvom. Naš pisatelj Ivan Tavčar je zapisal, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa njena pljuča. V mestu in v njegovi bližini najdemo prve omembe, ki pričajo, da so Slovenci delovali tudi na tem območju, od 15. do 18. stoletja pa je bila tretjina Tržačanov slovensko govoreča. Zanimivo je dejstvo, da je na začetku 20. stoletja Trst predstavljal največje slovensko mesto, saj je tam živelo 56.000 Slovencev, medtem ko jih je v istem obdobju v Ljubljani živelo le 52.000.
Po 1. in med 2. svetovno vojno se je položaj Slovencev na tem območju močno poslabšal, saj so bili v očeh fašizma manjvredni, začelo se je poitaljevanje, prepovedano je bilo vsako kulturno udejstvovanje in ukazana je bila prepoved slovenske besede.
Čas po 2. svetovni vojni je zarisal tudi nove meje, ker je Trst med leti 1945 in 1954 pripadal Svobodnemu tržaškemu ozemlju pod upravo zavezniških sil, potem pa Italiji. V tistem času se je pri nas začel razvoj Kopra kot »nadomestnega« pristanišča namesto Trsta.
Vendar ne pozabimo, da je bil Trst na višku razvoja središče slovenske kulture in organiziranega delavskega gibanja. V mestu so ustvarjali in ga neizbrisno zaznamovali številni znani Slovenci: Ivan Cankar, Ivan Tavčar, Maks Fabiani, Dragotin Kette, Boris Pahor in mnogi drugi.
Trst je bil zaradi svoje lege izredno pomemben za habsburško monarhijo – predstavljal je pomembno povezavo s svetom preko morja. Zato so Habsburžani ogromno investirali v razvoj tržaške luke, zelo veliko pa so tudi sicer prispevali k razvoju in zlasti urbanističnemu videzu mesta. O tem danes pričajo monumentalne zgradbe, trgi, Jožefinska četrt, Terezijanska četrt – četrt Marije Terezije in, ne nazadnje, veliki tržaški pomol, katerega gradnja je dodobra finančno izčrpala cesarsko blagajno.
H gradnji luke je spadal tudi svetilnik Lanterna Trst, ki ima dolgo zgodovino, vse od antičnih časov naprej. Signaliziral je pomembno pot z morja v Tržaški zaliv. Cesarska Avstrija mu je po obnovi leta 1833 zaradi nove luči priznavala posebni pomen; deloval je do leta 1969. Leta 1927 je njegovo vlogo prevzel na novo zgrajeni Svetilnik zmage, ki je med največjimi in najlepšimi na Jadranu. Njegove signale je videti 100 milj daleč in ima čudovit razgled na ves tržaški zaliv. Z vrha svetilnika je mogoče spremljati vsakoletni start najmnožičnejše regate na svetu, Barkovljanke (tudi preko 2.000 jadrnic!).
Po končanem avtobusnem ogledu mesta smo se odpeljali na grič sv. Justa. Na griču danes stojita grad sv. Justa in katedrala sv. Justa, vidni pa so ostanki raznih zgradb iz rimske dobe (bazilika, gledališče, vodovod), zato je bil Trst verjetno že takrat večje naselje. Zgodovinarji sklepajo, da je bil na griču poleg bazilike tudi tempelj in kakšen vojaški objekt kot opazovalna točka. Z griča je namreč možen razgled daleč na morje, kar je v tistih časih veljalo za strateško prednost.
Gradnja gradu se je pričela 1368. leta in končala leta 1630. Vojaška plat gradu je prišla dejansko do izraza samo dvakrat v zgodovini. Prvič leta 1813, ko so avstrijska, angleška in neapeljska mornarica oblegale Napoleonovo vojsko, ki se je v trdnjavi dva tedna zaman branila, drugič pa, ko so leta 1945 nemški vojaki v njej pričakali osvobodilno vojsko.
Danes je grad urejen kot muzej. Preko dvižnega mostu vstopimo v velik predprostor, zgrajen 1557. leta, v katerem so razstavljeni številni nagrobniki iz obdobja med 16. in 19. stoletjem in dva kipa iz 19. stoletja; Tržačani ju ljubkovalno imenujejo Jakec in Mihec (slovenski imeni!), odbijata pa ure na stolpu mestne palače na Trgu enotnosti Italije. Na ta dva kipca, nam je povedala vodnica, je vezana šaljiva anekdota: prvotno sta bila ob mestni palači dva ženska kipa, imenovana Micka in Marjanca. Ti dve »babi« sta nenehno klepetali in pozabljali na uro. Jakec in Mihec pa sta cel dan trdo delala v pristanišču in ko sta se zvečer utrujena vračala z dela domov, ni bilo večerje, saj sta »babi« pozabili na čas in na večerjo in kar naprej klepetali. Zato Jakec in Mihec odbijata ure na stolpu mestne palače, da opomnita, kdaj je treba skuhati večerjo.
V gradu je obsežna orožarna, v kateri sta v uvodnem razstavnem prostoru predstavljena zgodovina in urbanistični razvoj Trsta. V naslednjih prostorih si lahko ogledamo orožje iz različnih obdobij: orožja na drogu, helebarde, kopja, lokostrelska orožja (samostrele), dolga in kratka strelna orožja (arkebuze, puške, pištole) in drugo ter bogat nabor skrinj, vključno z dragocenimi poročnimi skrinjami in pohištvo, ki je pripadalo Giuseppeju Caprinu, slovitemu novinarju, zgodovinarju in tržaškemu domoljubu (Trst, 1843 – 1904).
V gradu je tudi tržaški lapidarij s številnimi dragocenimi spomeniki iz bogoslužnih objektov in iz nekropole. Eden od prostorov je posvečen mozaikom iz razkošne vile iz rimskih časov, odkrite ob obali Barkovelj.
Po ogledu gradu smo se napotili še na ogled stolnice sv. Justa. Iz 1. stoletja obstajajo ostanki rimske bazilike. Zraven ostankov te bazilike so v 5. stoletju zgradili paleokrščansko baziliko. Ta je bila verjetno razdejana v obdobju barbarskih vdorov. Ostal je samo zadnji del, iz katerega so naredili manjšo cerkev in jo posvetili Materi Božji. Ta cerkev je levi del današnje stolnice, desni del pa je kapelica, ki je bila zgrajena za relikvije sv. Justa. Obe cerkvi sta bili združeni pod eno streho v 14. stoletju.
Pročelje cerkve krasi velika rozeta iz belega kraškega kamna. Zvonik in cerkev sama sta bogato pokrita z izkopaninami iz rimskega obdobja. O notranjosti cerkve ni veliko poročil; ohranjene so bile nekatere freske, od katerih je najpomembnejši ciklus sv. Justa v petih slikah. Cerkev je bila namreč 1930. leta porušena in na novo pozidana. Poleg ostalih umetnin je zanimiva baročna rešetka (1650), delo kroparskih obrtnikov, ki zapira cerkveno zakladnico.
Na koncu smo si na griču ogledali še mestni arheološki muzej arheologa Johanna Joachima Winckelmanna. Muzej je posvečen lokalni arheološki dediščini iz prazgodovinskega in zgodnjega zgodovinskega obdobja ter najdbam iz rimske dobe, poleg tega pa gosti še pomembne zbirke iz starega Egipta, Cipra, Grčije, Etrurije in manjšo zbirko majevske keramike. Muzej odlikuje tudi oddelek starega Egipta z več kot 1.000 najdbami iz doline reke Nil, obdaja pa ga obsežen lapidarni vrt.
Po ogledih na griču smo se spustili nazaj v središče Trsta, kjer smo si ogledali Trg enotnosti Italije ali Veliki trg, kot so ga nekoč imenovali. Trg leži ob obali, na skrajnem koncu Tržaškega zaliva in meri 16.000 m2. Na trgu so palače, ki gotovo spadajo med najlepše v mestu: Občinska palača, Modello, Stratti, Vladna palača Pitteri, Vanoli in Lloyd. Posebej velja omeniti Karlov stolp, za katerega so devet metrov visok steber izklesali v lipiškem kamnolomu. Za prevoz stebra v mesto so morali vpreči kar 43 parov volov.
Zelo zanimiva je Fontana štirih celin, ki je bila prvotno postavljena leta 1751 v središče trga kot zaključek mestnega vodovoda, ki ga je dala zgraditi Marija Terezija na podlagi rimske kanalizacije za pitno vodo. Sestavljena je iz piramide kraških kamnov, iz katerih priteka voda. Na vogalih piramide so alegorično upodobljene štiri takrat poznane celine in zanje značilne živali. Avstralije takrat še niso poznali. Na vrhu piramide sta kipa, ki predstavljata mesto Trst in trgovino. Odkritje spomenika je bilo tak praznik za mesto, da je baje dva dni pritekalo vino namesto vode. Ob Mussolinijevem obisku leta 1938 so fontano podrli, ker so potrebovali prostor za ogromen slavnostni oder. Vsak kamen posebej pa so oštevilčili in začasno uskladiščili do leta 1968, ko so fontano spet postavili pred palačo Pitteri, leta 2004 pa so jo prestavili pred občinsko palačo, kjer je bila prvotno postavljena.
Naš ogled Trsta smo zaključili tako, da smo se peš sprehodili mimo Borze, Opere, Narodnega doma do Neptunovega vodnjaka in na koncu odšli na kosilo.
Pa vendar smo dodali še nekaj, česar ni bilo v programu: odpeljali smo se do gradu Miramar in si ogledali njegov čudoviti vrt.
Polni vtisov in navdušenja smo se potem odpeljali proti domu.
Besedilo: Danila Ilešič, fotografije: Matjaž Marinček