Tako je svoje predavanje naslovil dr. Miha Glavan, kateremu je trideset članov UTŽO prisluhnilo na februarskem torkovem predavanju. Tako smo se tudi mi pridružili spominom na Cankarja ob lanskoletni 100-letnici njegove smrti. Naš stari znanec dr. Glavan je poskrbel, da smo imeli kaj slišati, saj se je s Cankarjem ukvarjal zelo raziskovalno. Izvedeli smo nekaj znanih dejstev, pa tudi manj znanih in anekdotičnih zgodb iz Cankarjevega življenja. Lanska okrogla obletnica je postregla s sedmimi knjigami o njem, dvema filmoma in množico predstav. Eno od knjig »Šopek Cankarjevih pisem« je prispeval tudi naš predavatelj.
Cankar se je rodil 10. maja 1876 in umrl 11. decembra 1918. Družina je živela na Vrhniki na znamenitem Klancu, v njej je bilo kar 11 otrok. Oče, o katerem Cankar sicer ni govoril, je bil krojač in družina ni živela slabo, dokler jim ni pogorela hiša, pa tudi očetu je začelo zmanjkovati dela zaradi nove obrtne delavnice. Kruh je iskal tudi drugod, tudi na Reki, nato pa je obupal. Ivan je bil nadarjen otrok, tako da je po osnovni šoli na Vrhniki odšel v Ljubljano na realno gimnazijo, za kar so mu dali štipendijo. Že v dijaških letih je začel pisati, najprej pesmi v dijaški Zadrugi, kjer so bili še Kette, Župančič, Maister in Golar. Maturo je opravil šele tretjič, vmes je namreč začel »uživati življenje«, nato pa je odšel na Dunaj. Tu se je vpisal na oddelek za tehnične in slikovne študije, bil je tudi nadarjen risar, vendar ga je Dunaj tako prevzel, da od študija ni bilo nič.
Že leta 1899 je izdal knjigo poezije »Erotika«, ki šteje za začetek naše moderne. Za tiste čase je bila tako pohujšljiva, da je škof Jeglič pokupil vse izvode in jih sežgal. Knjigi je s tem seveda naredil veliko uslugo, saj je bila po dveh letih ponatisnjena, Cankar pa je postal prvi slovenski zvezdnik. Nedvomno je bil poseben človek, izjemen umetnik, inteligenten, občutljiv, mojster čustvenih stanj, vendar neprilagojen takratni družbi. »Genij v beraških cunjah« je rekel sam sebi. Veliko je pisal, saj nikoli ni imel redne službe in je živel, včasih bolje, včasih slabše le od pisanja. Njegova slabost so bile ženske, ki so ga imele zelo rade in so ga tudi materialno podpirale, če je bilo treba. Preiti od matere Albine na dunajskem Ottakringu, kjer je živel, do njene hčere Stefi ni bil problem, pa od Nine, gostilničarke na Rožniku, kjer je preživel skoraj 10 let, na njeno sestro Mici tudi ne.
Vmes se je udejstvoval tudi politično, saj je leta 1907 kandidiral v višnjegorsko-litijskem območju. Izvoljen sicer ni bil, je pa veliko javno nastopal in objavljal. Takrat je nastal kot nekakšen socialno-demokratski program znani »Hlapec Jernej in njegova pravica«. Zgodaj je začel tudi z dramatiko in napisal sedem dram, ki so še danes na sporedih gledališč (Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in druge).
Leta 1910 se je vrnil v Ljubljano, nekaj časa živel v današnji Švicariji, nato pa se je za 10 let nastanil na Rožniku, kjer je bil njegov prvi pravi dom. Gostilničarka Nina in nato njena sestra Mici so skrbele zanj, on pa je bil kot zvezdnik medij za privabljanje gostov. Iz razmerja z Mici naj bi se rodila hči Mira, kar nikoli ni bilo javno objavljeno. Njuna vnukinja, tudi Mira, živi na Koroškem, sorodnike pa ima v Ivančni Gorici, vendar ti želijo ostati anonimni.
Leta 1918 se je Cankar z Rožnika preselil na Kongresni trg, kjer se je njegovo življenje tudi končalo. Močno opit je padel po stopnicah, kjer se je udaril v glavo in pristal v bolnici. Od tam je odšel k svoji ljubezni Mileni Rodman, vendar se mu je stanje poslabšalo in je čez nekaj dni umrl v bolnici.
Za njegova pisna dela sta skrbela brat Karlo in je živel v Bosni, ki je bil teolog, in njegov bratranec Izido Cankar, sicer znan umetnostni zgodovinar, tako da so ta ohranjena. Materialnih stvari pa za njim praktično ni ostalo. Ostala pa so tudi njegova pisma, ki jih je leta 1943 v knjigi objavil Tine Debeljak. Eno od pisem je doživelo nemško cenzuro, ker je Cankar v njem govoril o zavednih Slovencih (učiteljih in duhovnikih) na Štajerskem. Knjiga je bila takoj razprodana, lani pa jo je z naslovom »Šopek Cankarjevih pisem« ponovno obelodanil dr. Glavan. Zelo se je trudil, da bi našel izvirnike, vendar so ti izginili neznano kam.
Cankarjevo življenje je bilo pestro, uživaško, literarno bogato, pa tudi polno anekdot, s katerimi nas je nasmejal dr. Glavan. Vsekakor je še danes aktualen mojster besede in znova prebrati katero od njegovih črtic ali obsežnejših del ne bo odveč. Najbrž bomo nanj gledali drugače sedaj, ko smo v zrelih letih, kot smo tedaj, ko smo ga po sili prebirali kot srednješolci.
Dr. Glavan pa ostaja z nami. Za naslednje leto smo pri njem že »rezervirali« Simona Gregorčiča.
Ivančna Gorica, 6. 2. 2019
Joža Železnikar