Predstavljajte si, da ste 20-letna Benečanka, ki ne uporablja družbenih omrežij, ne gleda televizije in ni še nikoli zapustila rodnega mesta. Ne veste, kaj so avtomobil, motor, avtobus, traktor. Vsa vaša prevozna sredstva so na vodi. Ne veste, kaj je zebra ali semafor. Ja, življenje v Benetkah JE drugačno od tistega, ki ga mi razumemo kot samega po sebi razumljivega in logičnega.
Tja smo bili namenjeni, začetek pa je bil krut in neizprosen. Budilka je kazala 3 deljeno še z nekaj, ko je bilo treba vstati, se osvežiti in opremiti za pot. Ob 4:10 sta oba avtobusa že pridno čakala na postaji v Ivančni Gorici in do pol petih se nas je 70 povzpelo nanju.
Prva postaja je bila na Dolgem mostu v Ljubljani, kjer smo pobrali še tri potnice in vodičko, Petro Ocvirk, enciklopedično poznavalko našega cilja. Med potjo nas je temeljito pripravila na morebitne zaplete in tegobe tega, turistično tako zelo obleganega, italijanskega bisera. Že pred prihodom na cilj nam je nanizala goro zanimivosti, kot je recimo ta o izvoru besede karantena. Poimenovanje izvira iz italijanske besede quarantina (izpeljanka besede quaranta – 40), kar se nanaša na prakso v Beneški republiki v času kuge, ko so morale ladje čakati pred obalo 40 dni, preden so lahko vplule v pristanišče.
Pri nadležnem in neprijazno zastavljenem plačevanju vstopnine za avtobusa v Punta Sabbione smo staknili zamudo, zato je moral ladjar svoje plovilo premakniti v nov dok. Po plačani parkirnini za avtobusa nas je pričakal ob obali in nas popeljal do svojega plovila, ki je bilo tega dne namenjeno samo nam.
Po polurni plovbi smo pristali le streljaj stran od znamenite Doževe palače. Tam nas je vodička zbrala in, s slovensko zastavico v roki, preko štirih mostov popeljala proti Markovem trgu.
Benetke so glavno mesto italijanske dežele Benečije in province Beneška pokrajina, obenem pa tudi neformalno središče treh severovzhodnih italijanskih dežel, ki jih Italijani skupaj imenujejo Triveneto (poleg Benečije še Furlanija-Julijska krajina in Trentinsko-Zgornje Poadižje), a je njihov zgodovinski in kulturni pomen neprimerno večji.
Svetovno znano obmorsko mesto kanalov in mostov se razteza prek številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini (laguni) na zahodni obali severnega dela Jadranskega morja. Laguna obsega obalo od ustja rek Pad na jugu in Piave na severu. Mesto šteje, skupaj s kopenskim delom (Mestre), dobrih 250.000 prebivalcev, staro mesto Benetke pa le še nekaj nad 50.000. V Benetkah je (dejansko že od 1156, z beneškim naslovom od 1451) sedež enega redkih rimskokatoliških patriarhatov in od 1868 tudi univerze.
Zgrajene so na 118 otokih in otočkih, ki so povezani s kompleksnim sistemom kanalov in mostov. Med slednjimi je ena od stvari, ki jih v Benetkah moraš videti, Most vzdihljajev, ki je dobil svoje ime po vzdihih zapornikov, ko so ga zadnjič prečkali na poti v dožev zapor.
Benetke so nastajale postopoma, od petega stoletja našega štetja naprej, ko so prebivalci Ogleja in okoliških krajev na kopnem zbežali pred barbarskimi plemeni Vizigotov, Ostrogotov, Langobardov in Hunov na močvirnate lagune na severu Jadranskega morja. Ti ljudje so raje živeli v težkih razmerah lagune, kot da bi postali sužnji. Od leta 726, ko so na otočke naseljeni Benečani izvolili svojega prvega voditelja, ki se je imenoval dož, kar v njihovem narečju pomeni vodja, so dosegli delno neodvisnost.
Doži so vladali Benetkam naslednjih več kot 1.000 let. Imeli so stabilen politični sistem, ki je bil osnovan na nepreklicnih zakonih. Ko jim je grozila invazija s strani Svetega rimskega cesarstva, so se okoli leta 810 osamosvojile.
Beneška republika je potrebovala nekakšen simbol, po katerem bi se razlikovala od svojih uradnih gospodarjev. V Benetkah je bila razširjena legenda, da je evangelist sv. Marko nekoč obiskal otoke v laguni in mu je angel povedal, da bo tam počivalo njegovo telo. Skupina beneških trgovcev se je odločila, da bo to napoved uresničila, in je leta 828 na skrivaj prepeljala svetnikove relikvije iz Aleksandrije v Benetke. Za čaščenje svetnika je dal takratni dož sezidati novo baziliko zraven svoje palače. Tako so sv. Teodorja, ki je bil dotedanji beneški patron in ki jim ga je vsilil Konstantinopel, zamenjali s sv. Markom. V 9. stoletju, ko je bizantinska moč že počasi začela upadati, so Benetke pridobivale večjo avtonomijo, vendar pa so bile, vsaj formalno, še vedno pokorne Konstantinoplu.
Okoli leta 1000, ko se je zahodni svet bal konca sveta in ko so Benetke skupaj z Bizancem izgnale Normane z Jadranskega morja in vzhodnega Sredozemlja, je bil Bizanc že tako oslabljen, da ni mogel več braniti svojih jadranskih kolonij. Te so prišle pod zaščito Benetk, ki so povezovale Evropo z vzhodom, ne le v trgovini, temveč tudi v drugih dejavnostih. Vzpon so doživele 1204, ko so prevažali križarsko vojsko na osvajanje Jeruzalema. Pred tem so križarji za Benetke zavzeli Zadar in skupaj z Benečani oropali Bizanc.
Ker so Benetke s trgovino zelo obogatele, je bilo treba moč nekaterih posameznikov, zlasti pa doža, zmanjšati, zato so leta 1172 ustanovili Veliki svet, v katerem je bilo skoraj 500 Benečanov. Ta sistem je uspešno deloval pri upravljanju Beneške republike. Od takrat naprej je doža volil Veliki svet in dož je moral podpisati pogodbo (italijansko promissione, dobesedno obljuba), ki je bila na začetku le formalnost, sredi 13. stoletja pa je ta pogodba preprečevala, da bi dož finančno obogatel na račun svojega položaja, sprejemal darila in komuniciral z drugimi voditelji, ne da bi o tem seznanil Veliki svet. V 14. stoletju je članstvo v Velikem svetu postalo stalno in dedno.
V 13. stoletju je papež pozval kristjane na 4. križarsko vojno, ki so se ji pridružile tudi Benetke in jo izkoristile za osvojitev Bizanca, mnogih pristanišč na grških otokih in cele Krete. Benetke so trgovsko obvladovale celo Jadransko morje in vzhodno Sredozemlje, zato so jim vse trgovske ladje morale plačevati carino.
V 14. stoletju je bilo beneško trgovsko ladjevje zelo močno, čemur je pripomoglo tudi odkritje kompasa in krmila. Benečani so trgovali tako z vzhodom kot tudi s Flandrijo in Anglijo. S svojimi velikimi ladjami pa niso prevažali samo trgovskega blaga, temveč so iz črnomorskih pristanišč pripeljali tudi podgane, ki so prenašale kugo. Izbruhnila je epidemija, ki je imela za Benetke strahotne posledice: na dan je umrlo tudi do 600 ljudi. Tovorne ladjice so po kanalih komaj uspevale odvažati mrtve. Umrlo je tri petine prebivalstva. Podobno je bilo tudi v Genovi, od koder se je ta strašna bolezen razširila po vsej Evropi.
Kljub izgubi moči in veliki konkurenci drugih mest, so bile Benetke v začetku 18. stoletja še vedno zelo bogate. Benečani so to bogastvo tudi znali uživati in so prirejali karnevale, igre na srečo, plese v maskah in podpirali umetnost. Leta 1797 je Napoleon mesto zasedel brez boja, ker je Veliki svet izglasoval konec republike. Leta 1805 jih je Napoleon vključil v svoje Italijansko kraljestvo za naslednjih 10 let. To je imelo svoje pozitivne in negativne posledice. Mesto so začeli obnavljati, po drugi strani pa so dobesedno izropali cerkve in samostane, iz katerih so odnesli premnoge umetnine. Leta 1829 pa so postale svobodna luka, zgradili so jezove, da bi zaščitili mesto pred plimo, poglobili so nekatere kanale zaradi pomorskega prometa. Zgradili so most do kopnega in za tem tudi železniško progo do Milana, da so lahko prevažali blago v Italijo.
V zadnjih desetletjih 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja se je na širšem območju Benetk začel vzpon industrije in tudi promet v tovornem pristanišču se je povečal, zato so začeli širiti in poglabljati dostopne kanale. Zaradi začetka množičnega turizma so v jedru mesta nekatere kanale zasuli in spremenili v pešpoti. Leta 1895 so organizirali prvo mednarodno likovno razstavo Beneški bienale. Iz teh razstav se je razvil še filmski bienale, leta 1980 pa tudi arhitekturni bienale.
Benetke še danes kažejo bogato arhitekturo obdobij svojega razcveta v gotskem, renesančnem in baročnem času. V očeh obiskovalcev so se spremenile v kulturni spomenik, ki ga je treba videti. Posebej privlačne točke so Trg svetega Marka s svojim 175 m dolgim in razkošnim prostorom, cerkvijo in 99 m visokim, rekonstruiranim zvonikom, ki stoji samostojno.
Romantična vožnja z gondolo po kanalih je še danes obvezen program zaljubljenih parov v Benetkah, čeprav je 400 gondol (leta 1750 jih je bilo preko 12.000) glede na motorna plovila danes v veliki manjšini. V zadnjem obdobju so prepovedali velike potniške križarke v jedru mesta.
Benetke imajo eno samo gondoljerko, ki je, po 900 letih prenašanja poklica na samo moške potomce, nasledila svojega očeta in kot prva ženska dobila licenco.
Kljub izjemnim zaščitam sistema Mose, ki jih ščiti pred visokimi plimami, so Benetke zaradi izseljevanja in ugrezanja umirajoče mesto. Palače, ki so jih zgradili na peščenih in nestabilnih tleh, na preperevajočih lesenih pilotih, postopoma tonejo v laguno. Prazni prostori so pogosto slabo vzdrževani in pozimi brez ogrevanja. Večina prebivalcev živi na celini in se le v službo vozijo v staro jedro, ki ga vsak dan preplavi okoli 80.000 turistov.
Med znanimi Benečani brez dvoma izstopata Marco Polo, slaven srednjeveški popotnik in najpomembnejši trgovec vseh časov, ter Giacomo Casanova, pregovorni zapeljivec, ženskar, pustolovec in pisatelj, vsekakor pa ne smemo prezreti vladarjev: v trajanju 1.000-letne vladavine Beneške republike se je na prestolu zvrstilo natanko 120 dožev (latinsko dux, slovensko vojvoda).
V dveh urah prostega časa smo se razkropili po mestu. Večina je v trgovinicah in na stojnicah, ki jih je predvsem v bližini mostu Rialto na desetine, nakupila spominke. Med ponudbo prednjačijo maske. Začetki beneškega karnevala po izročilu segajo v 12. stoletje in sovpadajo z zmago Beneške republike nad oglejskim patriarhatom. Navdušeni nad novico o zmagi so se državljani zbrali na Trgu svetega Marka v Benetkah in začeli praznovati. Domnevno se je v tem obdobju začel, uraden pa je bil šele v renesančnem obdobju. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju je beneški karneval postal splošno znan dogodek, leta 1797 pa je avstrijski cesar prepovedal organizacijo te manifestacije, pa tudi nošenje mask. Dogodek je bil obnovljen šele leta 1979, na pobudo italijanske vlade.
Ob pol treh smo se spet vkrcali na ladjico, ki nas je prepeljala na otok Murano. Kakor ostali večji otoki v laguni, je Murano dejansko skupina več manjših otokov. V tem primeru jih je sedem, od katerih dva umetna, ki so povezani z več mostovi preko vmesnih kanalov. Površina je popolnoma poseljena, kar postavlja Murano med najgosteje naseljene kraje v laguni.
Leta 1295 je Republika prepovedala steklarsko obrt v Benetkah, ker so peči steklarjev večkrat povzročale hude požare, ki so uničevali pretežno lesene zgradbe tiste dobe. Steklarji so se množično preselili v Murano, kjer je bila ta obrt že dobro razvita. Tu je bila namreč velika večina hiš delno kamnita.
Koncentracija obrtnikov na istem otoku je bila ena od najuspešnejših potez Republike, ki je na ta način sicer pospešila sodelovanje med mojstri in finančno podprla novo umetnost, a si je tudi zagotovila nadzor nad proizvodnjo predmetov, ki so šli odlično v promet daleč po svetu. Starim privilegijem Murana so bili dodani novi: od vseh moških brez plemiškega naslova so samo steklarski mojstri smeli poročiti plemiška dekleta. Po drugi strani se pa niso smeli odseliti in celo za najkrajšo odsotnost so morali imeti posebno dovoljenje. Sploh je bila pravica do obrti dodeljena samo osebam, ki so bile rojene na otoku in so tu imele posestvo.
Te težave so prepričale veliko ljudi, da so pobegnili iz Murana in iz Beneške republike ter si ustvarili delavnice drugod po svetu. Baje so prav ubežniki iz Murana bili pobudniki velikih steklarskih delavnic na Češkem, ki so od petnajstega stoletja naprej glavni konkurent beneških umetnikov.
Z ladjice smo vstopili naravnost v steklarsko delavnico, kjer nam je steklarski mojster Marco prikazal postopek izdelovanja vlečenega stekla. Iz prve razžarjene kepe stekla je v nekaj minutah izdelal skledo, iz druge pa s spretnimi potezami konjička. Podobne izdelke smo si lahko potem ogledali in kupili v njihovi trgovini.
Predzadnja plovba na ladjici nas je z otoka Murano vodila na otok Burano, ki je znan po čipkarstvu, barvitih hišah in poševnem cerkvenem zvoniku. Domačinke čipk ne klekljajo, ampak šivajo, kar je izjemno zamuden postopek in temu primerne so tudi cene končnih izdelkov.
O tem, zakaj so hiše tako pisane in barvite, obstaja več legend. Po eni naj bi to bilo zato, da so ribiči po več-dnevni, tedenski ali celo mesečni odsotnosti v meglenem vremenu, ki je tukaj, zaradi bližnjih močvirij, precej pogosto, zlahka našli svoje domovanje. Po drugi naj bi to pomagalo tistim, ki pregloboko pogledajo v kozarec, kar naj bi tudi odločalo o tem, kako poševen se zdi posamezniku cerkveni zvonik. Vsekakor je konica zvonika za skoraj dva metra zamaknjena od njegovega dna.
Pred sproščenim sprehodom po uličicah otoka, mimo povsod prisotnih stojnic in prodajaln s čipkami, smo uspeli narediti spominski »gasilski posnetek«.
Zadnja polurna plovba nas je pripeljala do kopnega, kjer sta nas okrog šestih pričakala parkirana avtobusa. Pot domov je minila v sproščenem zbiranju in podoživljanju razkošnih vtisov in pozno zvečer smo se ob prihodu v Ivančno Gorico prisrčno poslovili.
foto: Jože Gregorič in Matjaž Marinček
Besedilo: Matjaž Marinček