Ogled znane »neznane« Ljubljane

Ogled znane »neznane« Ljubljane

Miklošičeva ulica, Center Rog, Bankarium

Ljudje večinoma menimo, da Ljubljano poznamo, saj imamo ali smo imeli veliko opravkov v naši prestolnici, tako da je vabilo na ogled sprva kazalo na »sprehod« po njej.

Kako zmotno!

V sredo, 29. januarja, se je 24 članov našega društva z vlakom odpravilo na ogled. Milena je že prej dejala, da jo zanima, kaj je sedaj v Rogu, tudi v muzeju bančništva še ni bila. Takšne stvari prispevajo k splošni izobrazbi. Marjeta pa je pričakovala prijeten dan in vključeni so bili ogledi stavb, ki si jih sicer sama ne bi nikoli ogledala. In res je bil zelo zanimiv dan – celo več kot to!

PO MIKLOŠIČEVI ULICI

Malo pred deveto uro nas je na železniški postaji pričakal naš vodič mag. Dušan Kramberger, ki nas je takoj popeljal pred stavbo Zavarovalnice Triglav, zgrajeno 1928, Jože Plečnik pa jo je zasnoval tako, da je obrnjena proti železniški postaji. Stavbni vogal ni pod pravim kotom, saj se ulici sekata pod ostrim kotom. Druga znamenita stavba, ki stoji nasproti palače, je Grafika arhitekta Vladimirja Šubica. Nato smo si ogledali stavbo Delavske hranilnice na Miklošičevi ulici 26 v bližini sodne palače, kjer so bili včasih zapori. V spomin na ta čas stoji kip jokajočih žensk nasproti Miklošičevega parka. Po potresu 1895 je arhitekt Maks Fabiani prepričal dunajski dvor, da se Ljubljano splača obnoviti, zato so za Ljubljano pripravili urbanistični načrt. Tako so mesto sčasoma povezali in ga odprli od Prešernovega spomenika proti železniški postaji.

Občudovali smo Bambergovo palačo, ki stoji na vogalu Miklošičeve ceste in Dalmatinove ulice. Po načrtu arhitekta Maksa Fabianija, ki je projektiral tudi bližnji Miklošičev park, je bila Bambergova hiša zgrajena leta 1907 v neobaročnem slogu. V 30. letih prejšnjega stoletja so bile zgrajene tudi secesijske hiše od Prešernovega spomenika proti železniški postaji.

Nato smo šli preko Prečne na Trubarjevo ulico do Centra Rog.

Pred začetkom ogleda z mag. Dušanom Krambergerjem

CENTER ROG

Center Rog pred prenovo (in naša vodička) 
Velika dvorana prenovljenega Roga

Center Rog, ki obsega 9000 m2, je kreativno središče, po katerem nas je popeljala vodička. V njem je bila najprej strojarna, nato pa usnjarna. Od leta 1953 je bila v prostorih uspešna tovarna koles Rog, ki je izdelala 8 odstotkov koles za področje nekdanje Jugoslavije. Zaposlovala je veliko ljudi, po vojni – kar je bilo pomembno – veliko žensk. Nato pa seveda niso dosegali konkurence z vzhoda in tako je propadla.  Skvot (zapuščeno zgradbo) so zasedli skvoterji  in do januarja 2021 v njej organizirali razne kulturne dogodke, prostor so uporabljali tudi za medsebojno pomoč. Nato so jih odstranili in Mestna občina Ljubljana je prostore prenovila. (Verjetno se dogodkov in besede gentrifikacija spominjate.)

V Rogu si sami ali ob pomoči spretnih mentorjev vse lahko izdelamo sami. V njem je 9 t. i. laboratorijev (delavnic), imenujejo se labi, in sicer: lesarski, kovinarski, zeleni, keramičarski, tekstilni, kuharski, steklarski, laboratorij za nakit in fablab (v tem so različna digitalna orodja). V delavnicah/labih so  na voljo tako tradicionalna ročna orodja kot tudi najsodobnejše tehnologije.  Pod vodstvom smo si ogledali vse laboratorije in si v šiviljskem ogledali veliko tapiserijo, ki so jo izdelali uporabniki, v lesarskem in kovinarskem je predvsem moški del občudoval moderno orodje, v zelenem skrbijo za notranjo in zunanjo ozelenitev. Izdelali so tudi različne stvari iz micelija in drugih naravnih materialov. Najbolj popularen je pa keramičarski lab.

V tekstilnem labu
V kovinarskem labu

Drugo nadstropje krasi letna razstava, razstavljajo izdelke s trajnostno noto, v naslednjem nadstropju pa je velika dvorana, v kateri so ravno postavljali razstavo arkitekta Borisa Podrecce. Na tla te so položili borove kocke, kot so bile v tovarni, a obnovljene; dvorana pa obsega 600 m2.

Denarnica iz micelija, nastala v zelenem labu
Izdelek, nastal v keramičarskem labu

MUZEJ BANČNIŠTVA

 Iz Roga smo se preko Zmajskega mosta odpravili do Bankariuma, muzeja bančništva na Slovenskem, ki domuje v secesijski stavbi na Čopovi ulici, tam je bil nekoč sedež Mestne hranilnice ljubljanske. Sprejela nas je kustosinja muzeja Urša, povedala je, da muzej obstaja 4 leta. Med podatki na začetku pa je izstopal ta, da smo Slovenci glede finančne pismenosti na dnu evropske lestvice. Ogledali smo si zbirko hranilnikov in film o tem, kako je skozi zgodovino nastal oz. se pojavil denar. Beseda denar se je razvila iz besede denarius, kar je pomenilo kovanec, kasneje se je razvila tudi v besedo dinar za našo nekdanjo denarno enoto. Prva borza vrednostnih papirjev je bila 1602 na Nizozemskem, Angleži so »izumili« ček, šele 100 let za čekom se je pojavila hranilna knjižica. 1994 se je pojavila spletna banka in 2012 mobilne aplikacije, bančni sektor je sedaj popolnoma digitaliziran. Zanimiv je tudi podatek, da je najstarejša bančna storitev posojilo (v zlatu, semenih ipd.).

Prvo bančno okence v Mestni hranilnici
Hranilni in čekovna knjižice

Ogledali smo si tudi naše denarne enote skozi čas: v slovenskem prostoru smo zamenjali kar devet denarnih enot. Nato smo spoznali bančne prakse s primeri bančnih okenc. Zelo zanimiv pa je bil še do pred kratkim delujoč bančni trezor.

Osrednji del pa je namenjen finančnemu opismenjevanju mladih in starejših.

Takle pa je trezor

Naš ogled je trajal približno pet ur in v tem času smo izvedeli toliko novega in zanimivega, da si ni moč vsega zapomniti in žal tudi ne zapisati (kljub dolžini prispevka, za kar se opravičujem, a zapiskov je za dvakrat toliko). Med ogledi pa smo dobili vpogled v mnogo stvari in mogoče nas bo zamikalo, da bomo začeli sami brskati po podatkih, si znova ogledati ali preizkusiti. To pa je tudi eden od namenov takšnih ekskurzij, tako da so bila naša pričakovanja več kot izpolnjena.

 

Fotografije:

Lidija Medved

Vesna Celarc                                                                                                Vesna Celarc

Ob četrtkih ob 16. uri

Čuden naslov, kajne? Pa ni. Zakaj ni? Ker je to dan, ko se dobimo tečajniki. Ja, že nekaj let hodimo na tečaj nemščine ob četrtkih ob 16. uri.

Smo skupina petih študentov, tri študentke in dva študenta, poučuje nas mentorica Metka. Treba je povedati, da smo »luštna« skupina, že nekaj let smo sošolci. Nihče ne ponavlja razreda in nihče ne pride na novo. Dobro se imamo, radi smo skupaj in radi se šalimo. V tem smo si kar podobni, pa tudi Metka »paše« k nam. O, saj se tudi učimo … nove lekcije, slovnica. Oh, ta nam dela kar nekaj preglavic! Hitro iz nemškega jezika preklopimo v slovenskega, pa se oglasi Metka in reče: »Auf Deutsch, bitte!« Potem nam pa včasih prevede, kaj smo povedali, in smeh je zagotovljen.

Eden od študentov pravi, da se je na teh urah veliko naučil in še več pozabil. S tem se kar vsi strinjamo, saj se včasih zatakne že pri enostavnih stavkih in takrat slišimo: »Ich bin ein Esel.«

Sicer pa obravnavamo različne teme, kupujemo in prodajamo stanovanja, majhna in velika, jih opremljamo, podobno tudi z avtomobili. Vse je predrago, zato se tudi pogajamo za ceno. Potujemo blizu in daleč, z različnimi prevoznimi sredstvi, ogledujemo si znamenitosti. Hodimo v trgovine, kupujemo hrano, oblačila in še marsikaj. Tudi kuhamo, auf Deutsch, natürlich. Vabimo se na kavo in pivo ter klepetamo. Pa tudi res gremo na kavo. Seveda po nemško, Metka vztraja, po nemško.

Pogovarjamo se o otrocih, vnukih, zetih, snahah, družini in praznikih. Tudi »vici« pridejo na vrsto. Eden zadnjih je tudi ta:

Zakonski par, oba stara 60 let, praznuje 40-letnico poroke. Par sta že od srednje šole in po vseh končanih praznovanjih ženo obišče dobra vila, jo pohvali, da je dobra žena, mama, babica, da lepo skrbi za družino, zato ji ponudi, da ji bo izpolnila eno željo, ker si je to zaslužila. Žena si zaželi križarjenja z možem, ker tega še ni doživela. Vila zamahne s čarobno paličico in že sta na križarki sredi morja. Po končanem dopustu vila obišče tudi moža, ki se je dobro odrezal kot mož, oče, dedek, lepo je skrbel za dom in družino. Tudi njega vpraša, kaj želi, in zaželi si 30 let mlajšo ženo. Vila zopet zamahne s čarobno paličico in gospod je bil star 90 let.

Nauk zgodbe: Dobro premislite, kaj si želite.

Skratka, naša četrtkova skupina je res vesela, poleg druženja se tudi kaj naučimo in se imamo lepo. Pa naj bo še naprej tako!

Darinka Petek

Ivan Cankar: Za narodov blagor

»Fraze so vladale doslej, fraze bodo vladale poslej.«

   (Novinar Ščuka, Cankar: Za narodov blagor)

V petek, 24. januarja 2025, se je 41 članov našega društva odpravilo v ljubljansko Dramo na Litostrojsko cesto v Ljubljani. Najprej smo si ogledovali velikanske prostore bivšega Litostroja, v katerih začasno domuje ansambel Drame. V primerjavi s poslopjem, ki ga sedaj obnavljajo in ima svoj šarm, so novi prostori dajali videz prostornosti in zračnosti.

Začasni prostori Drame

Ogledali smo si dramo Ivana Cankarja Za narodov blagor, ki je nastala 1901, vendar je bila zaradi razgaljanja delovanja političnega vrha prvič uprizorjena šele 1905 v Pragi. Gre za boj med dvema voditeljema političnih strank, ki se brezobzirno borita za prevlado in za to uporabita vsa, še tako umazana sredstva, tako da sicer visokoleteči naslov drame Za narodov blagor preide v zgolj še eno popolnoma izpraznjeno frazo »za narodov blagor«. Pričakovano vsi ljudje, ki obdajajo oba voditelja, gledajo le na lastne koristi. A v še tako gnili in izpraznjeni družbi se pojavi revolucionar, pri Cankarju je to novinar Ščuka, ki poveže ljudi v boj proti takšnim voditeljem. Ko imajo takšni politiki proti sebi množico ljudi, pozabijo vse spore in zamere, se povežejo in družno gredo v boj vstajnikom – tokrat proti novinarju Ščuki in množici – seveda vse za »narodov blagor«.

Ščuka zavezuje dr. Grozdu čevelj

V vseh časih tako aktualno dramo (ni potrebno dodati: še posebej v današnjih) je tokrat režiral Vito Taufer, scenografinja Urša Vidic jo je postavila v sodobno prostorno hišo, kostumograf Alan Hranitelj pa izbral kostume, primerne sedanji »visoki« družbi, jezik in govor pa sta še vedno večinoma Cankarjeva. Drama sloni na boju med dr. Grozdom in dr. Grudnom, upodobila sta ju prekaljena igralca Valter Dragan in Jure Henigman, in sicer kot zvijačna in brezkompromisna politika, ki znata biti za svojimi visokoletečimi besedami še kako brezobzirna. Kamen spotike postane mladi Aleksij pl. Gornik, igra ga Benjamin Krnetić. Ta je nekoliko neokreten, celo neroden in nikakor ne razume, česar noče razumeti. Krnetić je bil v svoji vlogi precej suveren – neroden, tudi nemočen, a odločen, ko je bilo treba. Izstopata tudi mlada igralka Ana Pavlin kot Matilda in veliki igralec Marko Mandić kot novinar Ščuka. Gornik, Matilda in Ščuka so liki z uvidom oz. tisti, ki nosijo pozitivne ideje in se ne bodo podredili. Bojan Emeršič, Gregor Bakovič in Matija Rozman so bili kot vedno doslej odlični. Tina Vrbnjak kot zapeljiva Grudnovka je v igro vpletla precej humornih prvin, Zvezdana Mlakar kot Grozdova žena Katarina v drami nima posebne vloge, pri Tauferju pa se pojavlja skozi celotno igro, z malo besedila, a zato s toliko bolj povedno igro. Iz žene dr. Grozda postaja pijanka in njeno opotekanje skozi celotno igro deluje kot stalni humorni element – seveda simbolen.

Izjemna igralska zasedba po premieri

Drama Za narodov blagor je zaradi večne aktualnosti in svoje ubeseditve stalnica slovenskih poklicnih in amaterskih  in gledališč. Letošnja postavitev v Drami nas je navdušila in prav zadovoljni smo se po 2 urah in 20 minutah, kolikor je trajala, odpeljali domov.

 Vesna Celarc

Navodila pri pilatesu, ki jih je res težko upoštevati

Kar nekaj navdušencev že tretje leto obiskujemo jogo, ki je blažji naziv za kar precej »trd« pilates. Trudimo se po svojih najboljših močeh, da bi dohajali navodila naše vaditeljice Kaje in delali čedalje težje vaje.

Na eni od vaj je bilo takole navodilo: »Iztegnite levo roko in nasprotno nogo, pazite na vrat, prilepite popek na hrbet in sprostite obrazne mišice, da bo izgledalo, kakor da uživate

Že danes razmišljam o jogi!!!

Lidija Medved

© Spletno stran oblikuje Jože Mestnik in uporablja Wordpress